Jedro

Pri enostranski prodaji predmeta skupnega premoženja začne zastaranje denarnega zahtevka drugega zakonca teči takrat, ko zaradi pravnomočne sodne odločbe ali sporazuma razvezanih zakoncev ni več spora o deležih na tem premoženju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo tožničin zahtevek, naj ji toženec plača 1/3 kupnine za stanovanje v Novem Sadu, ki je bilo njuno skupno premoženje, pa ga je toženec prodal sam in brez njene vednosti.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožnica v pravočasni reviziji proti tej sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodbe druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Revizija vztraja pri stališču, da je ta spor stvarnopravne narave, ker je navedla, da denarni zahtevek uveljavlja iz naslova skupnega premoženja, pridobljenega v času zakonske zveze, za katerega je bil delež ugotovljen s sodbo Občinskega sodišča v Novem Sadu z dne 29.12.1983. Citirala je tudi sodbo revizijskega sodišča pod II Ips 539/98, da tak zahtevek ne izgubi stvarnopravne narave, pa čeprav se njegova vrednost iztožuje v denarju. Ker gre po tožničinem zatrjevanju za civilno delitev stvari, ki je bila skupno premoženje, gre za stvarnopravni zahtevek, ki ne zastara. Kljub predložitvi te sodbe sta sodišči v obravnavani zadevi odločili drugače, pritožbeno sodišče z napačnim zaključkom, da ni šlo za podoben primer.

Podobno je revizijsko sodišče odločilo tudi v zadevi II Ips 108/2001, da v tistem primeru denarni zahtevek ni obligacijskopravne narave. Če se spor pravdnih strank nanaša na njuno skupno premoženje, se njegova pravna narava ne spremeni zgolj zato, ker je eden od zakoncev po razpadu skupnosti in brez soglasja drugega zakonca odsvojil del ali celoto njunega skupnega premoženja. Tak pravni položaj je treba presojati podobno kot pravni položaj pri delitvi skupnega premoženja po Zakonu o nepravdnem postopku, le da gre v takem primeru za situacijo, ko je delitev preprečil drugi zakonec s svojim razpolaganjem v nasprotju s 54. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR; Ur. l. RS, št. 69/2004 - UPB1). Tožbeni zahtevek ima svojo pravno podlago v ZZZDR.

Tožnica je jasno povedala, da njen zahtevek temelji na ZZZDR in da uveljavlja delitev skupnega premoženja tako, da zahteva izplačilo vrednosti svojega deleža. Zato sta obe sodišči napačno uporabili 371. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) glede zastaranja, saj ne gre za obligacijskopravni zahtevek.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki v odgovoru nanjo predlaga zavrnitev (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odločitev obeh sodišč temelji na naslednji dejanskih ugotovitvah.

Toženec je med pravdo razvezanih zakoncev pri Občinskem sodišču v Novem Sadu decembra 1977 prodal stanovanje, ki je bilo njuno skupno premoženje. Tožnica je v sedanji pravdi povedala, da je za to okoliščino zvedela že v začetku leta 1978. Tožnica kljub temu ni spremenila svojega zahtevka in se tudi ni odločila za izpodbijanje kupne pogodbe. Tako je bilo s sodbo Občinskega sodišča v Novem Sadu z dne 29.12.1983, ki je postala pravnomočna 25.4.1984, ugotovljeno, da je tožnica do 1/3 idealnega deleža solastnica spornega stanovanja, in odločeno, da ji mora toženec izstaviti za zemljiškoknjižni prenos sposobno listino. Sedanjo tožbo, s katero ob uporabi valutne klavzule tožnica zahteva 1/3 kupnine, ki jo je toženec dobil s prodajo njunega skupnega stanovanja, je tožnica vložila šele 17.4.2000. Zato sta obe sodišči presodili, da je njen tožbeni zahtevek zastaral. Ob taki dejanski podlagi revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da odločbi revizijskega sodišča, na kateri se tožnica sklicuje in citira njune razloge tudi v reviziji, urejata drugačno dejansko in pravno situacijo. Tožnica namreč iz navedenih odločb citira le tisti del razlogov, za katerega ocenjuje, da so ujema z njenim primerom, prezre pa v obeh odločbah bistvene nadaljnje razloge, iz katerih izhaja bistveno drugačno dejansko stanje, kot je v njeni zadevi.

V zadevi II Ips 108/2001 je šlo za situacijo, ko je bilo v isti pravdi zaradi ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem najprej ugotovljeno, da je toženec hišo prodal in je bil zato glede hiše zavrnjen tožničin stvarnopravni zahtevek, vendar je tožnica v nadaljevanju te iste pravde zaradi takega toženčevega ravnanja uveljavljala denarni zahtevek, ki sta mu sodišči ugodili. Revizijsko sodišče je ob obravnavanju toženčeve revizije res najprej navedlo razloge, ki jih v tej zadevi tožnica citira v obsegu, kot izhaja iz povzetka njene revizije, vendar je nato nadaljevalo z razlogi, ki jih tožnica prezre, so pa za njen primer odločilni. V primerjani zadevi je revizijsko sodišče zavzelo tudi stališče: dokler se zakonca ne sporazumeta o deležih na skupnem premoženju oziroma, če sporazuma ni, dokler teče pravdni postopek, v katerem sodišče ugotavlja deleže na skupnem premoženju, zastaranje zahtevkov, ki to premoženje zadevajo, tudi če so denarni, ne začne teči. Tudi situacija v zadevi II Ips 538/98 je bila drugačna. Iz razlogov razveljavitvene revizijske odločbe izhaja, da sta pravdni stranki sklenili poravnavo, s katero je tožnica pristala, da toženec v celoti postane lastnik hiše v gradnji, toženec pa ji je po temelju priznal obligacijskopravni zahtevek. Ker se o plačilu nista mogli sporazumeti, je tožnica vložila tožbo, vendar zaradi ugovora zastaranja ni uspela. Tudi v navedeni razveljavitveni revizijski odločbi so navedeni razlogi, ki jih tožnica citira v reviziji, vendar pa je pred tem revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da pravdni stranki v omenjeni poravnavi nista precizirali niti pravne podlage niti zneska terjatve. To pa pomeni, da tudi v tej drugi zadevi deleži pravdnih strank še niso bili določeni.

Tožničina zadeva je torej res bistveno drugačna. O deležih na stanovanju, kot skupnem premoženju, je bilo pravnomočno odločeno že leta 1984. Najpozneje takrat je tožnica imela pravno in dejansko podlago za uveljavljanje denarne vrednosti svojega deleža oziroma za zahtevek za plačilo vrednosti 1/3 kupnine, kot to opredeljuje v tožbi. Ker je za samo prodajo zvedela že v začetku leta 1978, bi res lahko že v takrat tekoči pravdi preoblikovala svoj tožbeni zahtevek, ki bi bil takrat zaradi spora o deležih še lahko stvarnopravne narave, po prenehanju spora pa to ni bil več: deleži na skupnem premoženju so bili znani, delitev skupnega premoženja pa zaradi prodaje stanovanja, ki je tožnica ni izpodbijala, ni bila več mogoča. Tako stališče pritožbenega sodišča je skladno tudi z razlogi iz zadeve II Ips 108/2001, ki jih je tožnica prezrla, da začne pri enostranski prodaji predmeta skupnega premoženja zastaranje denarnega zahtevka drugega zakonca teči takrat, ko zaradi pravnomočne sodne odločbe ali sporazuma razvezanih zakoncev ni več spora o deležih na tem premoženju.

V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je bilo o deležih na spornem stanovanju, ki je bilo skupno premoženje pravdnih strank, pravnomočno odločeno leta 1984, tožnica pa je tožbo vložila leta 2000, torej 16 let po začetku teka zastaranja. Zato sta obe sodišči na podlagi 371. člena ZOR pravilno presodili, da je tožničina denarna terjatev zastarala.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožničino revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške. V svojem predlogu v odgovoru na revizijo je toženec sicer predlagal, naj se tožnici naloži v plačilo tudi stroške njegovega revizijskega odgovora. O tem predlogu pa revizijsko sodišče ni moglo odločiti, ker toženec svojih stroškov ni konkretiziral.