Jedro

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je vložen iz očitno neupravičenih razlogov, če je nesklepčen - v njem niso navedena vsa pravno relevantna dejstva, ki bi, če bi se izkazala za resnična, utemeljila predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbeno sodišče misli, da sodišče prve stopnje ne sme v okviru presoje “očitno neutemeljenih razlogov” upoštevati tudi resničnosti zatrjevanih dejstev in se spuščati v presojo dokazov, razen če so sami dokazi, ki jih predlaga predlagatelj, v nasprotju z zatrjevanimi dejstvi.

Če gre za nenadne vzroke (npr. prometna nesreča ali okvara na poti na sodišče, nenadna bolezen), stranki ni mogoče očitati, da je zaradi tega, ker v tovrstnih okoliščinah ni uporabila telefona, predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen iz očitno neupravičenih razlogov, pač pa je to ravnanje stranke ali pooblaščenca vendarle lahko koristno z vidika poznejšega dokazovanja resničnosti njenih navedb o samem vzroku zamude. To okoliščino je mogoče upoštevati v okviru proste presoje dokazov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje. Ugotovilo je, da navedb tožeče stranke, da se naroka 21. 1. 2013 ni mogla udeležiti zaradi okvare osebnega avtomobila, do katere je prišlo na poti na narok v kraju ..., zaradi katere avtomobil ni bil več vozen, ni mogoče upoštevati kot upravičenega razloga za zamudo naroka. Predložena račun ter delovni nalog za vleko in popravilo osebnega vozila še ne dokazujeta, da se je s tem osebnim vozilom 21. 1. 2013 vozil zakoniti zastopnik tožeče stranke in da je bil namenjen na narok. Tudi v primeru, če bi se s tem osebnim avtomobilom vozil zakoniti zastopnik tožeče stranke, sama okvara osebnega avtomobila ne pomeni upravičenega razloga za zamudo. Od zakonitega zastopnika tožeče stranke bi se namreč pričakovalo, da bi ga po nastanku okvare vsaj telefonsko obvestil o razlogu za izostanek z naroka, vendar pa ta tega ni storil. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritoži navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje, čeprav je zamudo povzročil dogodek, ki ga kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla predvideti in preprečiti. Zamuda je nastala kot posledica nepričakovane okvare vozila. Predložila je dokazila, da je bilo vozilo redno servisirano in da je šlo za vrsto okvare, ki se opazi šele takrat, ko vozilo obstane, in da je voznik ni mogel slutiti. Zadostna skrbnost in nepredvidljivost dogodka sta s tem izkazani. Sodišče prve stopnje je navedlo, da predložena dokumentacija ne dokazuje, da se je z vozilom obravnavanega dne prevažal njen direktor in da je bil namenjen na glavno obravnavo v ... V zvezi s tem navaja, da se je v vozilu (ki je last njenega direktorja) prevažal njen direktor, ki je bil namenjen na glavno obravnavo v ..., kot je to navajala že v predlogu. Dvom sodišča prve stopnje o tem, kdo se je v vozilu prevažal in kam je bil namenjen, bi se lahko še dodatno razjasnil na naroku zaradi vloženega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki pa ga sodišče prve stopnje ni razpisalo. V zvezi z navedbo sodišča prve stopnje o telefonskem obveščanju pa poudarja, da je okvara povzročila takšno oviro na vozišču, ki bi lahko povzročila prometno nesrečo in je bilo treba to oviro odstraniti. Obveščanje bi lahko sledilo v nadaljevanju, vendar je takrat bilo prepozno, saj je narok že bil zamujen. Za vrnitev v prejšnje stanje zakon ne predpisuje, da bi v zvezi z zamudo bilo treba sodišče nemudoma obvestiti. Od njenega direktorja sodišče prve stopnje tudi ne more zahtevati, da bo poznal vsa pravna pravila, kot bi to veljalo, če bi razlog za zamudo nastal pri odvetniku. Njene navedbe ne vodijo do zaključka, da se naroka z dne 21. 1. 2013 ni nameravala udeležiti. Opisala je, zakaj je zaprosila za preložitev samo ene glavne obravnave, za preložitev druge pa ne (razpisani sta bili dve glavni obravnavi med istimi pravdnimi strankami pred isto sodnico). Šlo je za namen preložitve obeh glavnih obravnav, saj je bil razlog pričakovana sklenitev izvensodne poravnave, ki bi med pravdnimi strankami uredila vsa odprta vprašanja. Zato bi bilo nelogično preložiti le eno glavno obravnavo. Vlogi za preložitev naroka sta bili pripravljeni za obe zadevi, vendar je oseba, ki ju je pošiljala po telefaksu, poslala le eno, ker je spregledala, da gre za dve različni zadevi. To dokazuje, da je za preložitev glavne obravnave dejansko nameravala zaprositi. Navedbe toženih strank v odgovorih na predlog za vrnitev v prejšnje stanje so neutemeljene, kar izhaja iz vsebine spisa. Vsekakor pa se toženi stranki na skrbnost v zvezi s pristopom na glavno obravnavo, opravičevanje v primeru zamude itd. nimata pravice sklicevati, saj ju na glavno obravnavo sploh ni bilo, izostanka pa nista opravičili, kot izhaja iz predhodnega sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje je tožeča stranka svoj predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljevala z navedbami, da se je naroka za glavno obravnavo 21. 1. 2013 nameraval udeležiti njen direktor M. O. osebno. Na poti na narok pa je v kraju H. prišlo do nepredvidene okvare na vozilu, zaradi katere vozilo ni bilo več vozno, časa za pravočasen prihod na sodišče prve stopnje na kakšen drug način pa ni bilo več. Tožeča stranka je tudi navedla, da je bil poklican pooblaščeni prodajalec vozil Ford, ki je pokvarjeno vozilo z vlečno službo odpeljal na servis. Na vozilu je bila ugotovljena napaka na alternatorju motorja, ki je tožeča stranka ni mogla predvideti in zanjo ne more biti kriva, saj je vozilo do tega dogodka delovalo normalno, lastnik vozila pa je tudi opravljal redne servise. V dokaz svojim navedbam je tožeča stranka predložila račun za vleko in popravilo, delovni nalog za servis in fotokopijo servisne knjige za vozilo.

Sodišče prve stopnje je (očitno pod vplivom navedb toženih strank v odgovorih na predlog za vrnitev v prejšnje stanje) štelo, da je tožeča stranka vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje iz očitno neupravičenega razloga, zaradi česar v skladu z drugim odstavkom 120. člena ZPP ni razpisalo naroka. Iz določbe drugega odstavka 120. člena ZPP jasno izhaja, da je narok za obravnavno predloga za vrnitev v prejšnje stanje obligatoren. Od obligatornosti razpisa naroka obstajata le dve izjemi: 1. če se predlog opira na splošno znana dejstva in 2. če se vrnitev v prejšnje stanje predlaga iz očitno neupravičenega razloga. Ta izjema je nedvomno podana, če že iz samih navedb predlagatelja izhaja, da dejstev, zaradi katerih je nastala zamuda, ni mogoče subsumirati pod pravni standard upravičenih razlogov za zamudo, to je, ko je očitno, da bi moralo sodišče kljub temu, da bi se vse trditve v predlogu izkazale za resnične, zavrniti predlog za vrnitev v prejšnje stanje.(1) Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je torej vložen iz očitno neupravičenih razlogov, če je nesklepčen - v njem niso navedena vsa pravno relevantna dejstva, ki bi, če bi se izkazala za resnična, utemeljila predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbeno sodišče misli, da sodišče prve stopnje ne sme v okviru presoje “očitno neutemeljenih razlogov” upoštevati tudi resničnost zatrjevanih dejstev in se spuščati v presojo dokazov, razen če so sami dokazi, ki jih predlaga predlagatelj, v nasprotju z zatrjevanimi dejstvi. V tem primeru je torej mogoče šteti, da je predlog podan iz očitno neupravičenih razlogov. Če pa dokazi niso predloženi oziroma predlagani, pa gre za nepopolno vlogo.(2) Upoštevajoč sodno prakso (3), bi zatrjevano okvaro osebnega avtomobila, za katero je tožeča stranka tudi predložila dokaze, po mnenju pritožbenega sodišča bilo mogoče šteti za upravičen vzrok, zaradi katerega je tožeča stranka zamudila narok. Iz navedb tožeče stranke v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, da “… se je glavne obravnave moral udeležiti direktor tožeče stranke M. O. osebno. Na poti na glavno obravnavo je v kraju H. prišlo do nepredvidene okvare vozila, zaradi katere vozilo ni bilo več vozno … .” pa (smiselno) izhajajo tudi trditve, da se je v vozilu prevažal direktor tožeče stranke in da je bil namenjen na narok. Če je sodišče prve stopnje štelo, da tožeča stranka za te trditve ni ponudila dokazov, bi jo glede na pojasnjeno, moralo pozvati k dopolnitvi nepopolne vloge, ne pa da je štelo, da je zaradi tega njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen iz očitno neupravičenega razloga, in odločiti brez naroka, ki je sicer obligatoren. Neprepričljiv je tudi argument sodišča prve stopnje, da sama okvara osebnega avtomobila ne pomeni upravičenega razloga za zamudo zato, ker bi se od zastopnika tožeče stranke pričakovalo, da bi ga po nastanku okvare vsaj telefonsko obvestil o razlogu za izostanek z naroka, česar pa ni storil. Če gre za nenadne vzroke (npr. prometna nesreča ali okvara na poti na sodišče, nenadna bolezen), stranki ni mogoče očitati, da je zaradi tega, ker v tovrstnih okoliščinah ni uporabila telefona, predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen iz očitno neupravičenega razloga, pač pa je to ravnanje stranke ali pooblaščenca vendarle lahko koristno z vidika poznejšega dokazovanja resničnosti njenih navedb o samem vzroku zamude. To okoliščino je mogoče upoštevati v okviru proste presoje dokazov. Treba je namreč upoštevati, da telefonsko sporočilo na sodišče (razen če bi šlo za znane ali zelo verjetne okoliščine, npr. prometni zastoj, stavka v prometu ipd.) ne bi smelo utemeljiti preložitve naroka. Preložitev naroka je namreč izjema, ki jo je treba presojati strogo, in prelaganje naroka brez izkazanih upravičenih razlogov (tega pa po naravi stvari ni mogoče zagotoviti po telefonu) ne sme priti v poštev.(4) Sodišče prve stopnje je po povedanem nepravilno štelo, da je tožeča stranka vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje iz očitno neupravičenega razloga in je v posledici takšne zmotne presoje nepravilno odločilo o njem brez razpisa naroka. S tem pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz desete točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, na katero je tožeča stranka smiselno opozorila z navedbami v pritožbi, da je že v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zatrjevala, da se je v vozilu prevažal njen direktor, da je bil namenjen na glavno obravnavo v ... ter da bi se dvom sodišča prve stopnje o tem, kdo se je v vozilu prevažal in kam je bil namenjen, lahko še dodatno razjasnil na naroku zaradi vloženega predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki pa ga sodišče prve stopnje ni razpisalo.

Glede na tako stanje stvari je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, in ker pritožbeno sodišče navedene kršitve postopka glede na njeno naravo ter zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS) ne more samo odpraviti, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej odločiti o predlogu za prekinitev pravdnega postopka, ki ga je tožeča stranka podala v zadnjem odstavku predloga za vrnitev v prejšnje stanje, nato pa razpisati narok za obravnavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, na katerem bo moralo izvesti dokaze, na podlagi katerih bo lahko ugotovilo za odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje odločilna pravno relevantna dejstva.

Op. št. (1): Primerjaj Galič, A., v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 501, točka 4. Op. št. (2): Primerjaj Galič, A., v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 502, točka 6. Op. št. (3): Glej sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 1/2002 z dne 31. 1. 2002 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 794/2000 z dne 10. 8. 2000. Op. št. (4): Primerjaj Galič, A., v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 481 ter sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 1/2002 z dne 31. 1. 2002 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 794/2000 z dne 10. 8. 2000.