Jedro

Iz navedb tožencev je razbrati, da bi bilo za večino od njih le bolj udobno, če bi v zadevi odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani, medtem ko je zakonski kriterij za prenos pristojnosti „da se bo tako laže opravil postopek “ treba razumeti v objektivnem smislu.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju (v nadaljevanju: predložitveno sodišče) je Vrhovnemu sodišču posredovalo predlog tožencev za prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. 2. Toženci v predlogu priznavajo, da ima prva toženka prebivališče na območju Okrožnega sodišča v Kranju, vendar obenem poudarjajo, da je ona edina med osmimi, ki nima prebivališča z območja Okrožnega sodišča v Ljubljani. To pomeni, da bi se moralo osem od devetih strank v tej pravdi1 voziti na naroke 21 kilometrov dlje, v primeru pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani pa zgolj ena toženka 9,5 kilometra. Toženci so soglasni, da bi bil postopek ekonomsko bolj smotrn, saj bi za potovanje porabili manj časa. Poleg tega se nepremičnine, ki so predmet postopka, nahajajo na območju Okrožnega sodišča v Ljubljani. Izpostavljajo še, da je peta toženka diabetik na inzulinu ter ima starostne težave.

3. Tožnik je predlogu tožencev pravočasno nasprotoval. Pojasnjuje, da je Okrožno sodišče v Ljubljani kontaminirano z obsežnimi sorodstvenimi vezmi med toženci in zaposlenimi (kazenski sodnik je poročen s hčerko druge toženke, ki je bila zaposlena kot strokovna sodelavka na pravdnem oddelku okrožnega sodišča, sedaj pa je strokovna sodelavka na Višjem sodišču v Ljubljani).

4. Predlog ni utemeljen.

5. V obravnavani zadevi je tožnik z isto tožbo zajel osem tožencev kot solidarne dolžnike, torej kot materialne sospornike (prvi odstavek 191. člena ZPP). ZPP ima glede krajevne pristojnosti za sospornike določbo o posebni krajevni pristojnosti v 49. členu: če za vse sospornike ni krajevno pristojno isto sodišče, je krajevno pristojno sodišče, ki je krajevno pristojno za enega izmed tožencev. Gre za t. i. izbirno krajevno pristojnost. Možnost izbire, pri katerem sodišču bo vložil tožbo, ima po zakonu tožeča stranka in ne sodišče,2 še manj pa tožena stranka.

6. Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (67. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Toženci zatrjujejo, da je za prenos pristojnosti podan prvi razlog – lažji potek postopka.

7. Navedbe tožencev o daljši poti do predložitvenega sodišča sicer držijo, a dejstvo je, da prav nobeden med njimi ne živi v Ljubljani in se bodo morali do pristojnega sodišča v vsakem primeru voziti. Razlika med razdaljama Domžale – Ljubljana oziroma Domžale – Kranj, ki jo bo moralo prevoziti šest tožencev (od preostalih je ena doma na Hotavljah (Gorenja vas), druga pa v Šmarju Sap), ni tolikšna, da bi sama po sebi izkazovala, da se bo postopek v Ljubljani opravil lažje. Iz podobnega razloga prenosa pristojnosti ne utemeljuje zdravstveno oziroma starostno stanje ene od tožencev (pete toženke), saj se bo na sodišče v vsakem primeru morala voziti. Tožnikov zahtevek je odškodninski, zato lega nepremičnin za določitev pristojnosti prav tako ne more biti odločujoč kriterij.

8. Iz navedb tožencev je razbrati, da bi bilo za večino od njih le bolj udobno, če bi v zadevi odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani, medtem ko je zakonski kriterij za prenos pristojnosti „da se bo tako laže opravil postopek “ treba razumeti v objektivnem smislu. Tega Vrhovno sodišče iz zatrjevanih okoliščin ne razbere. Ob tem poudarja še, da je pomembno, da je pristojnost predložitvenega sodišča podana na podlagi izbirne zakonske možnosti, ki je podeljena tožeči stranki in bi bila z ugoditvijo predlogu tožene stranke iz razlogov lagodnosti pravzaprav zaobita.

9. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1 Mednje očitno štejejo tudi tožnika, op. Vrhovnega sodišča. 2 Primerjaj sklep VS RS VIII R 14/2003 z dne 20. 6. 2003.