Jedro

Tožnik za očitano ravnanje ne more biti disciplinsko odgovoren, ker ne gre za kršitev delovnih obveznosti. Lahko bi bil odgovoren le za kršitev obveznosti iz civilne pogodbe, pa še to ne toženi stranki, temveč sodelavcema, če jima na podlagi (ustnega) dogovora oziroma pogodbe ni pravočasno izplačal njunega deleža plačila za opravljeno delo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v točki I/2 spremeni tako, da se tožnika oprosti disciplinske odgovornosti za hujšo kršitev delovne obveznosti, ki naj bi jo storil s tem, da zneska v višini 19.000,00 din, ki ga je dobil nakazanega na svoj žiro račun v avgustu 1990, ni razdelil in prenakazal tudi ostalima članoma komisije, skladno s predhodno dogovorjenimi osnovami in ga koristil za svoje lastne potrebe, ter ga izplačal članoma komisije šele na osnovi intervencije v mesecu februarju 1991, in v točki I/2 v delu, ki se nanaša na pravice iz delovnega razmerja in na denarne zahtevke ter v točkah I/3., II. in III. razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke za razveljavitev sklepov disciplinskih organov pri toženi stranki, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje, za vrnitev nazaj na delo in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 12. 6. 1991 dalje. Ugotovilo je, da je bilo dogovorjeno, da bo tožnik skupaj s sodelavcema za toženo stranko opravil določeno delo. Zaradi nižjih davkov je bila sklenjena fiktivna avtorska pogodba, dejansko pa je šlo za preizkušanje strojev tožene stranke glede ustreznosti predpisom o varstvu pri delu. Tožnik je bil pri toženi stranki sicer zaposlen kot varnostni inženir, vendar tako opravljeno delo ni spadalo med njegove delovne obveznosti, ampak je bilo posebej dogovorjeno. Tožnik je prevzel tudi obveznost, da bo sodelavcema izplačal njun delež plačila za opravljeno delo.

Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ustavilo disciplinski postopek glede druge kršitve delovnih obveznosti (prekoračitev pooblastila pri podpisu računa). Vzdržalo pa je v veljavi odločitev glede druge kršitve delovnih obveznosti, ki naj bi jo tožnik storil s tem, da zneska, ki ga je za opravljeno delo dobil nakazanega na svoj račun, ni razdelil in prenakazal ostalima članoma komisije, skladno s predhodno dogovorjenimi osnovami. Uporabil ga je za svoje lastne potrebe in ga izplačal šele po posredovanju. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča je šlo za kršitev delovnih obveznosti, za katero se obvezno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe, izdane na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišči nista pravilno odgovorili na vprašanje o pravni naravi razmerja, na podlagi katerega so bili izvajalci zavezani opraviti svoje delo. Samo v primeru, če so bili to dolžni storiti že na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi in je obveznost izhajala iz delovnega razmerja, je lahko šlo za kršitev delovnih obveznosti, ki ima za posledico disciplinsko odgovornost. Dejansko pa je pravni temelj za nastanek obveznosti predstavljala ustno sklenjena pogodba o delu, s katero se je tožnik do tožene stranke zavezal, da bo za plačilo opravil določen posel, ki ni bil njegova delovna obveznost. Kakršnakoli kršitev njegovih obveznosti iz takega pravnega razmerja bi zato lahko imela za posledico le civilno sankcijo. Pri tem so v obrazložitvi prvostopne sodbe tudi taka medsebojna nasprotja oziroma protislovni zaključki, da se prvostopna sodba ne da preizkusiti. Podrejeno tožnik zatrjuje tudi zastaranje uvedbe in vodenja disciplinskega postopka.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Predmet revizije je pravnomočna sodba, to je sodba sodišča druge stopnje, ne pa sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP). Tožnik izrecno ne navede nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, smiselno zatrjevanje pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa se nanaša na prvostopno sodbo, kar ne more biti predmet revizijske presoje.

Utemeljena pa je revizija, kolikor zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava.

Po določbi 54. člena ZTPDR je delavec disciplinsko odgovoren, če po svoji krivdi ne izpolnjuje svojih dolžnosti in delovnih obveznosti. V določenih primerih je lahko sporno, kaj (vse) spada med delovne obveznosti in dolžnosti delavca, zlasti še, kolikor gre za dolžnosti in obveznosti, ki so "v zvezi" z delovnimi obveznostmi delavca. Toda v obravnavani zadevi je bistvena dejanska ugotovitev obeh nižjih sodišč, da delo, za katerega je tožnik dobil nakazana denarna sredstva, ni bilo njegova delovna obveznost, temveč je šlo za opravljanje dela na podlagi (ustno sklenjene) pogodbe o delu (formalno "pokrite" s sklenitvijo avtorske pogodbe). Zdi se sicer nelogično, da je tožena stranka sklepala pogodbe o delu s svojimi delavci za delo, ki so ga ti delavci očitno znali in lahko opravljali. Torej bi ga verjetno lahko opravili tudi v okviru svojih delovnih obveznosti. Ker pa se je tožena stranka sama tako odločila, je s tem pristala na to, da tožnik in sodelavca dogovorjenega dela ne bodo opravljali kot njeni delavci, temveč kot "zunanji" izvajalci na podlagi pogodbe o delu. Sklenitev take pogodbe je bila namreč mogoča le, če je šlo za opravljanje začasnih oziroma občasnih del (prvi odstavek 107. člena ZDR (1990)), za opravljanje poklicnega dela v organiziranem delovnem procesu pa zakonska ureditev ni dopuščala sklepanja pogodb civilnega prava.

Tožnik naj bi storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, opredeljeno kot "zloraba položaja z namenom, da sebi ali komu drugemu pridobi premoženjsko ali kakšno drugačno korist in da se drugemu povzroči škoda" s tem, da zneska v višini 19.000,00 din, ki ga je dobil nakazanega v avgustu 1990, ni razdelil in prenakazal tudi ostalima članoma komisije, skladno s predhodno dogovorjenimi osnovami in ga je koristil za svoje lastne potrebe, ter ga izplačal članoma komisije šele na podlagi intervencije v mesecu februarju 1991. Tudi če je tožnik ravnal tako, kot se mu očita, tega ni mogel storiti kot delavec tožene stranke, temveč le kot pogodbena stranka v civilno pravni pogodbi. Ali povedano nekoliko drugače. Čeprav je bil takrat delavec tožene stranke, je navedeno plačilo prejel iz naslova civilne pogodbe s toženo stranko, v kateri druga dva sodelavca niti nista omenjena.

Po ugotovitvah sodišča druge stopnje je bila avtorska pogodba, ki sta jo 23. 5. 1990 sklenila tožena stranka in tožnik zgolj fiktivna, očitno sklenjena le z namenom izogibanja plačilu ustreznih davkov in prispevkov. Zato je tožena stranka izplačilo tudi izvršila po tej pogodbi - torej celoten znesek zgolj tožniku. Dejansko pa je šlo za opravljanje dela po pogodbi o delu. Po ugotovitvah sodišča po treh nepodpisanih pogodbah, po katerih pa bi tožena stranka plačilo za opravljeno delo izplačala vsakemu od treh izvajalcev posebej njegov del. Revizija ima zato prav, da tožnik za očitano ravnanje ne more biti disciplinsko odgovoren, ker ne gre za kršitev delovnih obveznosti. Lahko bi bil odgovoren le za kršitev obveznosti iz civilne pogodbe, pa še to ne toženi stranki, temveč sodelavcema, če jima na podlagi (ustnega) dogovora oziroma pogodbe ni pravočasno izplačal njunega deleža plačila za opravljeno delo. Dejansko sklenjenih pogodb o delu se v tem delu tudi tožena stranka ni držala, saj je plačilo izvršila v celoti le na račun tožnika.

Po določbi prve alinee 46. člena Pravilnika o odgovornosti delavcev se delavca oprosti odgovornosti, če dejanje, zaradi katerega je sprožen disciplinski postopek, ne predstavlja kršitve delovne obveznosti. Ker gre v obravnavani zadevi za tak primer, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se tožnika oprosti odgovornosti za očitano kršitev. Taka odločitev pomeni, da tožniku delovno razmerje ni moglo prenehati in bi ga bila tožena stranka zato dolžna pozvati nazaj na delo oziroma mu priznati delovno razmerje.

Glede reintegracijskega zahtevka in denarnih zahtevkov pa sodišča niso izvajala dokazov oziroma se glede na zavrnitev zahtevkov do teh dokazov niso opredelila, zato ni podlage za spremembo izpodbijane sodbe in je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo po izvedbi ustreznih dokazov odločiti o teh zahtevkih tožnika, kot jih je nazadnje postavil v pripravljalni vlogi z dne 3. 12. 2003. Izrek o revizijskih stroških je v skladu s tretjim odstavkom 163. člena ZPP.