Jedro

Tožnik je do dneva vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine dopolnil 62 let, 10 mesecev in 22 dni starosti. Ob dokončnosti izpodbijane odločbe je bil star 63 let, 8 mesecev in 2 dni. Skupno je dopolnil 33 let, 11 mesecev in 11 dni zavarovalne dobe. Od tega je 25 let, 1 mesec in 20 dni dobe dopolnil pri slovenskem, 8 let, 9 mesecev in 21 dni pa pri hrvaškem nosilcu zavarovanja. Glede na dopolnjeno starost in zavarovalno dobo niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do samostojne starostne pokojnine niti do sorazmernega dela starostne pokojnine po ZPIZ-2, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje oziroma pred njim že toženec. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom v I. točki izreka zavrglo tožbo v delu na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 18. 2. 2013. S sodbo v II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 25. 11. 2014 in št. ... z dne 15. 5. 2014 ter izdajo nove odločbe o starostni pokojnini.

2. Zoper odločbo se pritožuje tožnik. Sodišče napačno pojasnjuje, da je nezakonito bival in delal v Sloveniji. Imel je tako delovno dovoljenje kot dovoljenje za prebivanje. Zakoni RS so diskriminatorni za obmejne delavce. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I- 273/01-21 razveljavilo del 1. alineje 1. odstavka 189. člena ZPIZ-1, v katerem je bil določen pogoj slovenskega državljanstva otroka. Odločitev, da nima pravice do starostne pokojnine, je protiustavna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

K pritožbi zoper sklep (zoper odločitev v I. točki izreka)

5. Sodišče prve stopnje je tožbo zoper odločbo z dne 18. 2. 2013 zakonito zavrglo. Gre namreč za prvostopenjsko odločbo, zoper katero pritožba ni bila vložena tako, da je že postala dokončna(1) in pravnomočna(2). Tožba zoper takšno odločbo pa ni dopustna.

6. Kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti odloča z upravnim aktom je socialni spor na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku. Socialni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno (2. odstavek 63. člena ZDSS-1). Navedena zakonska določba ureja t. i. procesno predpostavko, ki jo mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. V primeru, da ta ni podana, spor ni dopusten. Po predhodnem preizkusu tožbe sodišče izda sklep, s katerim se tožba zavrže, tudi v primerih, če je bila vložena prezgodaj ali je zoper upravni akt, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa pritožba sploh ni bila vložena ali pa je bila vložena prepozno (2. odstavek 75. člena ZDSS-1).

7. Ker torej zoper odločbo z dne 18. 2. 2013 pritožba sploh ni bila vložena, je sodišče prve stopnje postopalo zakonito, ko je tožbo v tem delu ob predhodnem preizkusu zavrglo. Zato je bilo potrebno v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo v delu zoper sklep o zavrženju tožbe zoper odločbo z dne 18. 2. 2013 zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijani sklep, to je odločitev v I. točki izreka odločbe, potrditi.

K pritožbi zoper sodbo (zoper odločitev v II. točki izreka)

8. Neutemeljena je nadalje tudi pritožba v delu, ki se nanaša na sodbo, s katero je sodišče z zavrnitvijo tožbenega zahtevka utemeljeno pritrdilo tožencu, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine.

Dejanske okoliščine obravnavane zadeve

9. Toženec je s prvostopenjsko odločbo z dne 25. 11. 2014, potrjeno z dokončno odločbo z dne 15. 5. 2014, zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine in odločil, da te pravice nima. Bistvo spora je torej v tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine.

10. Tožnik, rojen 23. 3. 1951, je do dneva vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine(3) dopolnil 62 let, 10 mesecev in 22 dni starosti. Ob dokončnosti izpodbijane odločbe je bil star 63 let, 8 mesecev in 2 dni. Skupno je dopolnil 33 let, 11 mesecev in 11 dni zavarovalne dobe. Od tega je 25 let, 1 mesec in 20 dni dobe dopolnil pri slovenskem, 8 let, 9 mesecev in 21 dni pa pri hrvaškem nosilcu zavarovanja. Glede na tako dopolnjeno starost in zavarovalno dobo pa pogoji za priznanje pravice do samostojne starostne pokojnine niti do sorazmernega dela starostne pokojnine niso izpolnjeni, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje oziroma pred njim že toženec.

Materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

11. Pravna podlaga za razsojo zadeve je podana v Uredbi Sveta Evrope št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL L št. 166/2004 z dopolnitvami; v nadaljevanju: Uredba), Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) in po prehodni določbi 394. člena tega zakona tudi v prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami)(4).

12. Uredba v 45. členu ureja seštevanje dob. Pristojni nosilci pokojninskega in invalidskega zavarovanja držav članic Evropske unije so za pridobitev, ohranitev, trajanje in ponovno pridobitev pravic dolžni upoštevati tudi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji katerekoli druge države članice. Gre za seštevanje zavarovalnih dob, dopolnjenih pri različnih nosilcih pokojninskega zavarovanja oziroma v različnih državah za izpolnitev pogoja zavarovalne dobe, določenega z nacionalno zakonodajo, torej z ZPIZ-2. V 46. členu Uredbe je nadalje določeno, na kakšen način se priznana pokojnina odmeri.

13. ZPIZ-2 pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine določa v 27. členu. Po 2. odstavku 27. člena ZPIZ-2 v zvezi s 1. odstavkom istega člena pridobi zavarovanec v letu 2014 pravico do starostne pokojnine pri starosti 64 let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe. Po 3. odstavku 27. člena ZPIZ-2 pridobi pravico v letu 2014 moški zavarovanec, ki je dopolnil 20 let pokojninske dobe in starost 64 let. Tožnik pogoj zavarovalne dobe po tej določbi ZPIZ-2 sicer izpolnjuje že z upoštevanjem samo slovenske dobe. Zato bi mu bilo, če bi bil izpolnjen tudi pogoj starosti po ZPIZ-2, mogoče priznati samostojno starostno pokojnino. Pogoj za priznanje pravice do starostne pokojnine po navedenih določbah pa je tudi 64 let starosti. Tega pogoja pa tožnik nedvomno ni izpolnil, ker v letu 2014 še ni bil star 64 let. To starost je dopolnil šele 23. 3. 2015. 14. Na podlagi 5. odstavka 27. člena ZPIZ-2 v zvezi s 4. odstavkom istega člena pridobi moški zavarovanec v letu 2014 pravico tudi ob dopolnjeni starosti 58 let in 8 mesecev, vendar le ob pogoju 40 let pokojninske dobe brez dokupa dobe. Tožnik je s skupno slovensko in hrvaško dobo dopolnil le 33 let, 8 mesecev in 2 dni zavarovalne dobe, s čimer pa niso izpolnjeni niti pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da tožniku po 27. členu ZPIZ-2 ni mogoče priznati pravice do starostne pokojnine.

15. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni niti pogoji za znižanje starostne meje iz 28. člena ZPIZ-2. Starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine se lahko po 1. alineji 1. odstavka 28. člena ZPIZ-2 zniža zaradi skrbi za vsakega rojenega ali posvojenega otroka, za katerega je zavarovanec skrbel v prvem letu njegove starosti, ki ima državljanstvo Republike Slovenije, če ni z mednarodnim sporazumom drugače določeno, pri čemer se starostna meja za dva otroka zniža za 16 mesecev. Starostna meja se po 2. alineji 1. odstavka 28. člena ZPIZ-2 lahko zniža zaradi služenja obveznega vojaškega roka za dve tretjini njegovega dejanskega trajanja.

16. Vendar se starostna meja iz teh dveh razlogov lahko zniža le v primeru, če je zavarovanec dopolnil najmanj 38 let pokojninske dobe brez dokupa, pri čemer je določena tudi spodnja meja znižanja. Po 2. odstavku 28. člena ZPIZ-2 je do znižanja starostne meje zaradi otrok upravičena ženska, razen če je pravico do nadomestila iz naslova starševstva užival moški. Starostna meja se moškemu zavarovancu po tej določbi ZPIZ-2 lahko zniža, če je dopolnil 38 let pokojninske dobe brez dokupa, največ do dopolnjenega 61. leta starosti. Če je dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa, pa se lahko zniža največ do dopolnjenega 58. leta starosti za moške. Na podlagi 4. odstavka 28. člena ZPIZ-2 je do znižanja starostne meje zaradi služenja vojaškega roka upravičen moški. Če je dopolnil 38 let pokojninske dobe brez dokupa, se mu lahko zniža starostna meja največ do dopolnjenega 63. leta starosti. Če je dopolnil 40 let pokojninske dobe brez dokupa, pa se mu lahko zniža največ do dopolnjenega 58. leta starosti. Ker tožnik niti s skupno slovensko in hrvaško pokojninsko dobo ni dopolnil 38 let pokojninske dobe brez dokupa, mu starostne meje ni mogoče znižati že iz tega razloga. Zato je sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I- 273/01-21 z dne 18. 11. 2004 v zvezi s pogojem slovenskega državljanstva otroka, določenega za vštetje časa zunaj delovnega razmerja v zavarovalno dobo po 1. alineji 1. odstavka 189. člena ZPIZ-1, ki je bila v tem delu res razveljavljena, v okoliščinah konkretnega primera za pritožbeno rešitev zadeve povsem brezpredmetno. S tem v zvezi zatrjevana protiustavnost odločitve je neutemeljena. Že toženec v izpodbijani dokončni odločbi pojasnjuje, da se starostna meja zniža tudi za otroke, ki so državljani EU. Sicer pa tožnik ni niti zatrjeval niti dokazoval, da je bil uživalec nadomestila iz naslova starševstva, čeprav je bil v predsodnem upravnem postopku na to celo izrecno pozvan.

17. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni izpolnjeno dejansko stanje iz nobenega odstavka prehodne določbe 394. člena ZPIZ-2. 18. Skladno s 5. odstavkom 394. člena ZPIZ-2 ima pravico do starostne pokojnine zavarovanec, ki mu je bila do 31. 12. 2012 po predpisih o delovnih razmerjih odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali razloga nesposobnosti, in mu je po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti zagotovljeno denarno nadomestilo do izpolnitve minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, torej ZPIZ-1. Po 2. odstavku 36. člena ZPIZ-1 je moški zavarovanec pridobil pravico do starostne pokojnine pri starosti 63 let, če je dopolnil 20 let pokojninske dobe. Za konkreten primer to pomeni, da bi moral tožnik denarno nadomestilo za primer brezposelnosti ob zavarovalni dobi 20 let prejemati vsaj do 63. leta starosti, oziroma bi moral ob prenehanju prejemanja tega nadomestila 10. 6. 2011 dopolniti starost 63 let. Tožnik pa je bil 10. 6. 2011 star 60 let, 2 meseca in 18 dni in s tem ni izpolnil pogoja starosti za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1. 19. Pogoja starosti za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1 pa tožnik na dan 10. 6. 2011 ne bi izpolnil niti, če bi se mu, ob za to izpolnjenih vseh pogojih iz 37. člena ZPIZ-1, znižala starostna meja za dva otroka. Po 37. členu ZPIZ-1 se je zavarovancu starostna meja znižala za vsakega rojenega ali posvojenega otroka, ki ima državljanstvo Republike Slovenije, če ni z mednarodnim sporazumom drugače določeno, za katerega je skrbel in ga vzgajal vsaj pet let, in sicer za 20 mesecev za dva otroka. Starša sta se o tem, kdo od njiju uveljavlja znižanje starostne meje za vsakega posameznega otroka, sporazumno dogovorila. Sicer je bil upravičen tisti od staršev, ki je v pretežnem delu uveljavil pravico do starševskega dopusta. Če nobeden od staršev ni bil na starševskem dopustu, ali sta uveljavila pravico do starševskega dopusta v enakem delu, je bila upravičena ženska. Minimalna upokojitvena starost se je za moške znižala največ do 58 let starosti. Ob izpolnjenih pogojih za upoštevanje znižanja starostne meje bi moral 10. 6. 2011 dopolniti starost 61 let in 4 mesece starosti. Kot navedeno, je bil tega dne star šele 60 let, 2 meseca in 18 dni.

20. Ob dejstvu, da je tožniku delovno razmerje zaradi stečaja prenehalo že 10. 6. 2009, pa ne gre niti za situacijo iz 7. odstavka 394. člena ZPIZ-2. Po tej določbi se lahko zavarovanec, ki mu bo na podlagi postopkov ugotavljanja prenehanja potreb po delu večjega števila delavcev, o katerih je bil Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje obveščen pred 31. 12. 2012, odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov do 30. 6. 2013, upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, pod pogojem, če mu je na dan 31. 12. 2012 manjkalo za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona do tri leta starosti in tri leta pokojninske dobe ali manj.

Odločitev pritožbenega sodišča

21. Ker torej niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne pokojnine je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb z dne 25. 11. 2014 in z dne 15. 5. 2014 ter priznanje pravice do starostne pokojnine utemeljeno zavrnjen. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je potrebno tudi pritožbo v delu, ki se nanaša na sodbo, kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo v II. točki izreka izpodbijane odločbe. Pritožbene navedbe v zvezi z zakonitim prebivanjem in delom v Sloveniji za pritožbeno rešitev zadeve pravno niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredeljevalo.(5) Le še dodaja, da je bila tožniku z začasno odločbo z dne 22. 1. 2016 že prizna pravica do starostne pokojnine od 23. 9. 2015 dalje.(6)

(1) Odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, je dokončna (1. odstavek 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; ZUP, Ur. l. RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami)

(2) Odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (1. odstavek 225. člena ZUP).

(3) Zahteva je bila vložena 17. 2. 2014. (4) ZPIZ-1 je prenehal veljati z 31. 12. 2012. (5) V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje po 360. členu ZPP presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.

(6) S starostjo 64 let in 6 mesecev je izpolnil pogoje za priznanje pravice iz 27. člena ZPIZ-2.