Jedro

Sklep o dedovanju je tista listina, na podlagi katere je bil tožnik nedvomno seznanjen z drugačnimi solastniškimi razmerji, na podlagi katerih utemeljuje svoj predlog za obnovo postopka. Stvarnopravna razmerja med dediči, ki izhajajo iz sklepa o dedovanju, pa so formalno potrjena s sklepom o vpisu nepremičnine v zemljiško knjigo, ki se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju izvede po uradni dolžnosti. Tožnik bi lahko dejstvo drugačnih solastniških razmerij uveljavljal že po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, zato je tudi po presoji sodišča njegov predlog za obnovo postopka, ki se opira na zemljiškoknjižni sklep prepozen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčnega urada A št. ... z dne 13. 7. 2001, s katerim je bil zavržen tožnikov predlog z dne 13. 3. 2001 za obnovo postopka za odmero davka od premoženja za leta 1997 do 2000. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na določilo 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP), po katerem mora pristojni organ za odločanje o predlogu za obnovo postopka preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Če ti pogoji niso izpolnjeni, pristojni organ v skladu z 2. odstavkom 267. člena ZUP predlog s sklepom zavrže. Tožena stranka ugotavlja, da je bil tožniku za leto 1997 davek od premoženja na posest poslovnih prostorov na naslovu v B odmerjen z odločbo št. ... z dne 8. 6. 1999. Tožnik je citirano odločbo prejel 12. 6. 1999 in zoper odločbo ni vložil pritožbe, zato je ta odločba po ugotovitvi tožene stranke postala dokončna. Davek od navedenega premoženja za leto 1998 je bil tožniku odmerjen z odločbo št. ... z dne 23. 6. 1998, ki je bila tožniku vročena dne 16. 7. 1998. Tudi zoper to odločbo tožnik ni vložil pritožbe in je tako postala dokončna. Tožniku je bil za leto 1999 navedeni davek odmerjen z odločbo št. ... z dne 6. 12. 2000. Tožnik je zoper navedeno odločbo dne 21. 12. 2000 vložil pritožbo, o kateri do dneva izdaje prvostopnega sklepa še ni bilo odločeno in tako citirana odločba ni dokončna, zato po mnenju tožene stranke predlog za obnovo postopka odmere davka od premoženja za leto 1999 ni dopusten in je prvostopni organ v tem delu pravilno kot nedovoljen zavrgel tožnikov predlog za obnovo postopka. Davek od navedenega premoženja za leto 2000 je bil tožniku odmerjen z odločbo št. ... z dne 12. 6. 2000, ki je bila tožniku vročena dne 30. 6. 2000, zoper katero ni vložil pritožbe, zato je tudi ta po ugotovitvi tožene stranke postala dokončna. Glede pravočasnosti vloženega predloga za obnovo postopka se tožena stranka sklicuje na 263. člen ZUP, po katerem lahko stranka v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP predlaga obnovo postopka v roku enega meseca od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Iz poročila Okrajnega sodišča v B št. ... z dne 10. 7. 2001 izhaja, da je tožnik sklep o dedovanju št. ... z dne 7. 6. 1999 prejel dne 23. 8. 1999, in da je navedeni sklep postal pravnomočen dne 25. 10. 2000. Po prepričanju tožene stranke je tožnik najkasneje tega dne izvedel, da je dokončno odločeno, da je solastnik poslovnih prostorov, od katerih mu je bil po zgoraj citiranih dokončnih odločbah odmerjen davek od premoženja za leto 1997, 1998 in 2000. Tako je po mnenju tožene stranke pravilna ugotovitev prvostopnega organa, da je tožnik predlog za obnovo postopka dne 13. 3. 2001 podal prepozno. Tožena stranka v nadaljevanju izpodbijane odločbe še pojasni, da je dejstvo, ki je nastalo po končanem postopku, lahko le razlog za uvedbo novega postopka. V kolikor bi bilo šteti, da je dejstvo solastništva nastopilo z dnem vknjižbe solastninske pravice v zemljiško knjigo, to je z dnem pravnomočnosti sklepa o vpisu Okrajnega sodišča v B št. ... z dne 14. 2. 2001, ki je bil tožniku po njegovih navedbah vročen dne 27. 2. 2001, tega dejstva po njenem mnenju ni mogoče šteti za dejstvo, ki je obstajalo v času izdaje odločb in je bilo odkrito po dokončnosti odločb, ampak za novo dejstvo, ki je nastalo po končanih postopkih in je lahko le podlaga za uvedbo novega postopka. Tožena stranka tožniku še pojasni, da davek od premoženja plačujejo fizične osebe, ki posedujejo stavbe, dele stavb, stanovanja in garaže (1. točka 156. člena Zakona o davkih občanov, Uradni list SRS, št. 36/88 in 8/89 in Uradni list RS, št. 48/90 in 7/93, v nadaljevanju ZDO), zavezanec za davek od premoženja pa je lastnik oziroma uživalec. V skladu z določili Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/87, v nadaljevanju ZD), preide pokojnikova zapuščina na dediče v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). Glede na to, da je bilo premoženje zapustniku vrnjeno z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji Upravne enote C št. ... z dne 17. 5. 1995, je po mnenju tožene stranke treba šteti, da je tožnik kot dedič nastopil posest premoženja, ki je bilo predmet odmere davka od premoženja, najkasneje z dnem pravnomočnosti citirane odločbe, to je z dnem 10. 4. 1996. Tožena stranka še ugotavlja, da je tožnik dano premoženje tudi dejansko užival, kar izhaja iz predložene najemne pogodbe z dne 20. 3. 1995 in aneksa k pogodbi z dne 27. 3. 1997. Glede na vse navedeno je po mnenju tožene stranke prvostopni organ predlog tožnika za obnovo postopka utemeljeno zavrgel na podlagi 267. člena ZUP. Tožnik v tožbi navaja, da je po njegovem mnenju izpodbijana odločba pristranska, ker upošteva le odločbe in pritožbe, ki naj bi bile v korist davčnega organa, hkrati pa ne upošteva dejstva, da je solastnik sporne nepremičnine do ene tretjine šele od 14. 2. 2001. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ne navaja, da je tožniku poslala prvi poziv na oddajo napovedi za odmero davka od premoženja dne 7. 11. 1997, pri čemer je v napovedi pojasnil, da je bila nepremičnina vrnjena staršem v postopku denacionalizacije, ter da še ni postal lastnik zgoraj navedenih nepremičnin. Tožnik v nadaljevanju tožbe podrobno opiše postopek izdajanja in vlaganja pritožb zoper odmerne odločbe, pri čemer poudarja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi namerno ni navedla nekaterih njegovih pritožb. Meni, da je bila njegova zahteva za obnovo postopka neupravičeno zavržena. Tožena stranka namreč ni upoštevala datuma sklepa Okrajnega sodišča v B z dne 14. 2. 2001, ki je odredilo vknjižbo lastninske pravice na tožnikovo ime do tretjine (in ne do ene polovice) z dnem 14. 2. 2001, citirani sklep pa je tožnik prejel dne 27. 2. 2001. Po tožnikovem zaključku je tako minilo manj od enega meseca od prejema zemljiškoknjižnega sklepa do vložitve predloga za obnovo postopka, prav tako pa ni pravilna trditev, da je dne 7. 2. 2001 vložil predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Tožnik je torej solastnik spore nepremičnine postal šele z dnem 14. 2. 2001, kar tožena stranka v izpodbijani odločbi ne upošteva. Davčni organ je navedeni davek obračunal na podlagi zelo različnih ocen vrednosti nepremičnine, pri čemer je tožnik vseskozi opozarjal, da je vrednost nepremičnine pretirana. Po njegovem mnenju je tožena stranka kršila načelo pravne države s prikrivanjem določenih dogodkov, z zanikanjem trenutka vpisa lastnine v zemljiško knjigo in z nerealno oceno vrednosti nepremičnine odmerila previsok davek. Tožnik smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu. Tožba ni utemeljena. Stranka mora v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku (265. člen ZUP). Po določbi 1. odstavka 267. člena ZUP mora organ, ki je pristojen za odločanje o obnovi postopka, najprej preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Obnovo postopka lahko stranka uspešno uveljavlja le za postopek, ki je končan z dokončno odločbo, torej z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva. Tožena stranka je glede dovoljenosti tožnikovega predloga za obnovo pravilno ugotovila, da v delu, ki se nanaša na odmero davka od premoženja za leto 1999, ni dopusten glede na to, da ta odmerna odločba še ni bila dokončna, saj je tožnik zoper njo vložil pritožbo, o kateri pritožbeni organ še ni odločil ob vložitvi njegovega predloga za obnovo postopka. Glede dokončnosti odločb o odmeri davka od premoženja za leta 1997, 1998 in 2000 tudi sodišče na podlagi podatkov iz upravnih spisov ugotavlja, da so odmerne odločbe za navedena obdobja postale dokončne, kar predstavlja pogoj za odločanje o pravočasnosti obnove in za presojo ostalih okoliščin, na katere stranka opira predlog za obnovo. Zato tožnikove navedbe o pomanjkljivem navajanju nekaterih pritožb v izpodbijani odločbi, ki izhajajo iz tožnikovega nerazumevanja določb upravnega postopka o dopustnosti obnove, ne morejo vlivati na pravilno ugotovitev tožene stranke glede dokončnosti odmernih odločb. Tožnik je v obravnavanem primeru, ko je sporno, ali je predlog za obnovo postopka pravočasen, predlog podal na podlagi določbe 1. točke 260. člena ZUP, po kateri se postopek, ki je končan z dokončno odločbo, obnovi, če se izve za nova dejstva ali najde ali pridobi dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. V skladu s 1. točko 263. člena ZUP v zvezi s 1. točko 260. člena ZUP pa lahko stranka predlaga obnovo postopka v enem mesecu od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva in uporabiti pridobiti nove dokaze. Tožnik predlog za obnovo postopka opira na sklep Okrajnega sodišča v B št. ... z dne 14. 2. 2001, na podlagi katerega je skupaj z ostalimi dediči nesporno postal zemljiškoknjižni lastnik sporne nepremičnine do ene tretjine. Tožnik torej na podlagi navedenega zemljiškoknjižnega sklepa v smislu obnovitvenega razloga zatrjuje, da je šele z dnem vpisa v zemljiško knjigo izvedel, da je postal solastnik nepremičnine oziroma poslovnih prostorov, od katerih je bil v prejšnjih postopkih odmerjen davek od premoženja na posest nepremičnin. Tudi sodišče meni, da je v obravnavni zadevi, ko gre za vprašanje pravočasnosti obnove postopka na podlagi obnovitvenega razloga novega dejstva oziroma dokaza, pravno relevanten sklep o dedovanju št. ... z dne 7. 6. 1999, na podlagi katerega je tožnik po pravnomočno končanem postopku denacionalizacije nesporno podedoval nepremičnino, za katero je davčni organ v prejšnjih postopkih izdal odmerne odločbe. Po presoji sodišča je namreč treba pravočasnost vložene obnove presojati glede na datum pravnomočnosti sklepa o dedovanju, ker predstavlja pravnomočen sklep o dedovanju listino, na podlagi katere sodišče izvede vpis nepremičnine v zemljiško knjigo. Sklep o dedovanju, ne pa zemljiškoknjižni sklep, je torej tista listina, na podlagi katere je bil tožnik nedvomno seznanjen z drugačnimi solastniškimi razmerji, na podlagi katerih utemeljuje svoj predlog za obnovo postopka. Stvarnopravna razmerja med dediči, ki izhajajo iz sklepa o dedovanju, pa so formalno potrjena s sklepom o vpisu nepremičnine v zemljiško knjigo, ki se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju izvede po uradni dolžnosti. Sodišče v zvezi s samo obveznostjo plačila davka po ZDO še dodaja, da za odmero davka od premoženja na posest nepremičnin ni odločilnega pomena zgolj vprašanje, ali je zavezanec za plačilo davka zemljiškoknjižni lastnik, kot to zmotno meni tožnik, saj je zavezanec lahko lastnik oziroma uživalec. V primerih, ko so nepremičnine predmet vračanja v postopku denacionalizacije, ali pa nepremičnine še niso vpisane v zemljiško knjigo, pa je z vidika odmere navedenega davka odločilnega pomena, kdo te nepremičnine dejansko uživa in ima torej od njih neko korist. Zato z vidika razumevanja določila 157. člena ZDO zavezanec za plačilo davka ni vedno zemljiškoknjižni lastnik, temveč je lahko zavezanec tudi domnevni lastnik oziroma uživalec nepremičnine. Sodišče v zvezi s tem le še pripominja, da tožnik v predlogu za obnovo postopka in sedaj v tožbi ne izpodbija trditve, da je sporno nepremičnino dejansko užival, ker izhaja iz predložene najemne pogodbe z dne 30. 3. 1995, to pa v smislu določil in namena ZDO predstavlja dejansko podlago za odmero davka od premoženja, saj zavezanec plačuje davek, ne glede na to ali ga uporablja sam ali pa ga daje v najem (2. odstavek 157. člena ZDO). Tožnik bi torej lahko dejstvo drugačnih solastniških razmerij uveljavljal že po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, zato je tudi po presoji sodišča njegov predlog za obnovo postopka, ki se opira na zemljiškoknjižni sklep z dne 14. 2. 2001, prepozen. Res je sicer, da bi tožena stranka morala preveriti, kdaj je bil tožnik seznanjen s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, vendar tožnik dnevu pravnomočnosti ne ugovarja niti v pritožbi, niti sedaj v tožbi, in predlog za obnovo postopka opira na zgoraj citirani zemljiškoknjižni sklep, ki pa ga tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti za novo dejstvo oziroma dokaz v smislu določil 1. točke 260. člena ZUP. Da ne gre za novo dejstvo in dokaz, je torej pravilno ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi. Kot razlog za obnovo postopka mora biti namreč novo dejstvo samo takšno dejstvo, ki je bilo naknadno odkrito, kar pomeni, da je obstajalo v času pred izdajo dokončne odločbe in se zanj ni vedelo, zato je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja. Dejstvo vpisa tožnikove lastninske pravice v zemljiško knjigo pa je nastalo po končanem upravnem postopku, zato po pravilni ugotovitvi tožene stranke ne more biti razlog za obnovo končanega upravnega postopka. Sodišče še ugotavlja, da je prvostopni organ nepravilno štel, da je bil tožnik seznanjen z pravnomočnostjo sklepa o dedovanju dne 7. 2. 2001, saj iz rednega izpiska iz zemljiške knjige ne izhaja, da bi tožnik tega dne vložil predlog za vpis lastninske pravice sporne nepremičnine, vendar ta ugotovitev ne vpliva na drugačno odločitev v tej zadevi. Sodišče tožniku še pojasnjuje, da v zadevi, kje gre za vprašanje pravočasnosti vloženega predloga za obnovo postopka, ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na presojo pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja odmere davka v prejšnjih postopkih. V zvezi z dedovanjem denacionaliziranega premoženja sodišče ugotavlja, da tožena stranka nima prav, ko se sklicuje na določila 132. člena ZD o prehodu zapuščine na dediče, saj za trenutek uvedbe dedovanja in prehoda pokojnikove zapuščine v postopku denacionalizacije veljajo posebna pravila iz 78. člena Zakona o denacionalizaciji (27/91, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba in 11/2001-odločba US), ki je specialna določba v razmerju do ZD. Slednje pa na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati, saj tožnik tudi po ugotovitvi sodišča predloga za obnovo postopka ni podal pravočasno. Sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popravek ter 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.