Jedro

Skladno s 1. odstavkom 86. člena ZDR je potrebno tako redno kot izredno odpoved PZ podati pisno, zato odpoved PZ s konkludentnim dejanjem - zaključitvijo delovne knjižice - ni zakonita.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. tč. izreka delno spremeni tako, da se besede "od vsakega 1. dne v mesecu za pretekli mesec" nadomestijo z "od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec". V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnice se zavrne in se v izpodbijanem delu (zadnji stavek 2. tč. izreka) potrdi sodba sodšča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki dne 31.8.2003 ni prenehalo, da še traja in da pogodba o zaposlitvi z dne 31.5.2002 še velja (1. tč.

izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo, ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo za avgust in vse naslednje mesece do ponovnega nastopa dela, obračunane v bruto znesku 150.757,00 SIT, z zamudnimi obrestmi od neto plač od vsakega 1. dne v mesecu za pretekli mesec in za tožnico vplača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine (prvi stavek 2. tč. izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (drugi stavek 2. tč. izreka).

Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 233.463,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 12.5.2004 dalje (3. tč.

izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se tožnica pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni verjelo izpovedbi tožnice, da sta se s toženo stranko pisno dogovorili za izhodiščno plačo po kolektivni razliki, da pa je bila razlika do 160.000,00 SIT neto dogovorjena ustno. Sodišče prve stopnje je slepo sledilo izpovedbi direktorice tožene stranke o tem, da naj bi zneski med obračunano plačo na plačilnem listu in zneskom 160.000,00 SIT predstavljali neke stroške, za katere pa direktorica ni znala pojasniti, za kakšne stroške naj bi šlo. Sicer pa so bili ti domnevni stroški takšni, da je seštevek neto obračunane plače in "stroškov" znesel ravno 160.000,00 SIT mesečno. Tožnica opozarja na stališče pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 1828/2003 o tem, da je usten dogovor o višini plače dopusten, da pa ga je potrebno dokazati. Izpovedbo tožnice potrjujejo plačilni listi in dejstvo, da je tožnica vsak mesec dobila izplačano 160.000,00 SIT. Tožena stranka ni bila zainteresirana, da bi tožnici ravno materialne stroške izplačevala na črno, saj se od teh stroškov ne plačuje davek. Zaradi navedenega je izpovedbo direktorice tožene stranke potrebno presojati tudi glede na namen zatajitve dajatev na višjo plačo, za kar je tožena stranka prav gotovo imela interes. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

Tožena stranka se zoper ugodilni del izpodbijane sodbe pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odst. 333. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/04). Navaja, da je tožena stranka tožnico pozvala nazaj na delo s pozivom z dne 13.10.2003, tožnica pa je poziv odklonila, češ da sodna odločba, ki tudi vsebuje dolžnost poziva na delo, še ni pravnomočna. Tožnica je neposredno odklonila poziv na delo, zato ji je tožena stranka odpovedala delovno razmerje. Tožena stranka opravlja poizvedbe na Zavodu za zaposlovanje, saj ji je bilo sporočeno, da je tožnica zahtevala priznanje pravic iz brezposelnosti. Tožnica svojih pravic ne more zahtevati iz dveh naslovov hkrati. Tožena stranka tudi ugovarja odločitvi sodišča prve stopnje, da obresti od zapadlih plač tečejo od vsakega 1. dne za pretekli mesec, saj 134. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002) določa, da se plače izplačujejo najkasneje 18. dan po poteku plačilnega obdobja. Tožena stranka tudi meni, da so bili stroški postopka previsoko odmerjeni glede na uspeh v sporu. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnice je neutemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnice: Tožnica neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo dokazno oceno, da tožnica ni dokazala, da bi bila ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi dogovorjena plača v višini neto 160.000,00 SIT. Kadar se delavec in delodajalec ob pisno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, hkrati ustno dogovorita, da bodo v resnici posamezne elemente pogodbe izvajali drugače, kot pa so zapisani, s tem prevzameta tudi riziko, da bosta takšen usten dogovor težje dokazovali, kot pa, če bi ga zapisali v pogodbo.

Res je sicer, da je bil tožnici ves čas delovnega razmerja vseskozi dejansko izplačan znesek 160.000,00 SIT mesečno, vendar zgolj na podlagi tega ni možno šteti za dokazano, da je tožena stranka s takšnimi izplačili v resnici izvrševala ustni dogovor o plači v tej višini. Sodišče prve stopnje je ob zatrjevanju tožene stranke, da so z izplačilom razlike med zneskom 160.000,00 SIT in s pogodbo dogovorjeno plačo, tožnici v resnici poravnali razne dodatke, oz. nadomestila, do katerih je tožnica tudi bila upravičena, utemeljeno štelo, da tožnica zatrjevanega ustnega dogovora ni dokazala. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je slepo verjelo izpovedbam direktorice tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek utemeljeno zavrnilo že zaradi tega, ker tožnica ni uspela dokazati ustnega dogovora.

Uporaba določb drugega in tretjega odstavka 56. čl. Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS št. 83/01), bi prišla v poštev le v primeru, če bi tožnica obstoj ustnega dogovora uspela dokazati. Zato sklicevanje sodišča prve stopnje na citirani določbi samo še dodatno utemeljuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj bi na podlagi citiranih določb tožbeni zahtevek moralo zavrniti celo v primeru, če bi štelo, da sta se direktorica in tožnica ob sklenitvi pogodbe v resnici ustno dogovorili za višjo plačo, kot pa je zapisana v pogodbi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani v pritožbi tožnice uveljavljani pritožbeni razlogi, zato je v skladu s 353. čl. ZPP njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

- K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka v laični pritožbi sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče ugotavljalo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Zmotno je stališče tožene stranke, da je tožnici delovno razmerje zakonito prenehalo zgolj zaradi tega, ker se v trajanju spora o zakonitosti prejšnje odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka sama razveljavila, ni odzvala na poziv tožene stranke, da se vrne na delo. Tožena stranka tožnici na podlagi prejšnje odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zaključila delovne knjižice, saj je štela, da je tožnica zaradi razveljavitve prejšnje pogodbe o zaposlitvi še vedno v delovnem razmerju. Pač pa je tožena stranka tožnici delovno razmerje zaključila, ker se po pozivu na delo in izteku bolniškega staleža ni vrnila na delo in sicer s prvim dnem po zaključenem bolniškem staležu. Pri tem tožena stranka tožnici ni podala pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč je to storila zgolj s konkludentnim dejanjem, tako da ji je poslala zaključeno delovno knjižico. Prvi odstavek

86. čl. ZDR povsem jasno določa, da morata redna in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi biti izražena v pisni obliki, zato je sodišče prve stopnje zahtevku za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje z 31.8.2003 ni prenehalo, da ji še vedno traja ter da še vedno velja pogodba o zaposlitvi z dne 31.5.2002, moralo ugoditi že zgolj zaradi tega, ker tožena stranka ni podala pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz istega razloga je utemeljen reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevek.

Sodišče prve stopnje je tožnici utemeljeno dosodilo plačo v višini s pogodbo o zaposlitvi dogovorjenega zneska 150.757,00 SIT bruto, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zakonite zamudne obresti dosodilo od vsakega 1. dne v mesecu za pretekli mesec. V skladu z drugim odstavkom 134. čl. ZDR se plače izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Navedeno pomeni, da je tožena stranka v zamudo s plačilom plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prišla šele z vsakim

19. v mesecu za plačo za prejšnjega mesec.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 4. tč. prvega odstavka 358. čl. ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da zakonite zamudne obresti od neizplačanih plač tečejo od vsakega 19. v mesecu za plačo prejšnjega meseca. V preostalem je na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.