Jedro

Na vsebino pravnomočne sodne odločbe so stranke in sodišče vezani in je ponovno sojenje o isti zadevi prepovedano.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. točka izreka) razveljavi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti 452,09 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku petnajst dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna na internetu na svoji spletni strani z oznako http://www...si/ v roku osmih dni preklicati trditve v člankih z naslovom 1.) "M.", objavljenem dne 21. 10. 2008 na spletni strani http://www...si/ o tem, da je tožnik "Nenazadnje (je) aktivno svetoval že pri aferi D., pa tudi stečajni postopek E. je vodil toliko časa, da so varčevalci X. banke po malem že pozabili, kdo jih je pravzaprav okradel" (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati 3.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od prejema pisnega odpravka sodbe (II. točka izreka). Kar je iz naslova denarne odškodnine tožeča stranka od tožene zahtevala več (17.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), je zavrnilo (III. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in sicer jo izpodbija v njenem ugodilnem delu, to je v II. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Ugotavlja, da je sodišče v konkretnem primeru zavzelo stališče, da je že pravnomočno razsojeno o utemeljenosti zahtevka po pravni podlagi, zato je odločalo le še o višini tožbenega zahtevka. V zvezi z določitvijo višine denarne odškodnine je materialno pravo napačno uporabljeno. Odločitev temelji le na tožnikovi izpovedbi in ni podprta z nobenim drugim dokazom. Tudi sodne prakse, ki naj bi utemeljevala presojo konkretno določene višine odškodnine tožniku, sodišče v obrazložitvi sodbe na navede. Dokazna ocena sodišča glede višine odškodnine je pavšalna, neprepričljiva in nekritična. Tožnik sploh ni dokazal, da bi mu zaradi spornih trditev nastala škoda. Pritožba očita sodbi zaradi vseh pomanjkljivosti absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi pavšalne dokazne ocene kršitev 8. člena ZPP in zaradi protispisnosti kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi tožnikovega položaja v družbi (relativno javna oseba) in manjše teže kršitve gre tožniku kvečjemu nižja odškodnina od presojene. Pritožba nadalje obširno utemeljuje, zakaj po njenem citati v spornih člankih niso žaljivi in ne posegajo v čast in dobro ime tožnika ter ne predstavljajo kršitve njegovih osebnostnih pravic.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da sodišče druge stopnje primarno pritožbo stroškovno zavrže kot nedovoljeno, podrejeno pa jo zavrne kot neutemeljeno in tožencu naloži povračilo stroškov postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Glede izpodbijanega dela sodbe v II. točki izreka, ki toženki nalaga, da mora tožniku plačati 3.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je bilo odločeno o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno.

6. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pravilno povzelo dotedanji potek postopka v obravnavani zadevi in sicer: - sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku prvič odločilo s sodbo P 3162/2008 z dne 12. 11. 2012, s katero je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in naložilo toženi stranki preklic trditev, objavljenih na njeni spletni strani v člankih "M." in "P." ter objavo izreka sodbe na spletni strani toženke, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na objavo izreka sodbe na spletnih straneh časopisnih medijev in v časopisih; toženi stranki je naložilo, da tožniku plača 4.000,00 EUR odškodnine, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; - pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom II Cp 621/2013 z dne 4. 12. 2013 pritožbama pravdnih strank deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, kolikor se je nanašala na zahtevek za preklic trditev in objavo izreka sodbe glede trditev o tožnikovem sodelovanju v vrstah S. oziroma U., posledično pa tudi odločitev o denarni odškodnini in stroških postopka; v ostalem (glede preklica izjav in objave izreka sodbe za zapise o udeležbi tožnika pri "velikem poku", aferi D. ter o njegovi vlogi v stečajnem postopku E.), pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo odločitev v sodbi sodišča prve stopnje; - v ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče s sodbo P 3100/2013 z dne 3. 3. 2014 toženki naložilo, da je dolžna na svoji internetni strani preklicati trditve v člankih z naslovom "M." in "P.", ki se tičejo tožnika kot pripadnika v vrstah službe državne varnosti oziroma Udbe ter objavo izreka na spletni strani tožene stranke; toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar je tožnik iz naslova denarne odškodnine od tožene stranke zahteval več (16.000,00 EUR z obrestmi), pa je zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške; - pritožbeno sodišče je s sodbo II Cp 1666/2014 z dne 5. 11. 2014 pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo v ponovljenem postopku izdano sodbo sodišča prve stopnje; - Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi tožene stranke z ustavno odločbo št. Up-515/14-43 z dne 12. 10. 2017 razveljavilo sodbi pritožbenega sodišča II Cp 621/2013 in prvostopenjskega sodišča P 3162/2008 v delu, ki se nanaša na trditve tožene stranke v zvezi s stečajnim postopkom E.; v tem obsegu je zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, v preostalem delu pa je ustavno pritožbo zavrnilo.

7. Po izdaji izpodbijane sodbe sodišča prave stopnje je Ustavno sodišče RS s sklepom Up-409/2015 z dne 5. 3. 2018 odločalo tudi o ustavni pritožbi tožene stranke zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1666/2014 z dne 5. 11. 2014, v zvezi s I., II. in III. točko izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3100/2013-III z dne 3. 3. 2014. Odločilo je, da se ustavna pritožba ne sprejme.

8. Kot predmet odločanja z obravnavano sodbo je tako ostal le še tožbeni zahtevek v delu, v katerem sta bili odločitvi v sodbah pritožbenega in prvostopenjskega sodišča razveljavljeni z odločbo Ustavnega sodišča RS Up 515/14 (druga alineja, točke I.1 in del II. točke izreka sodbe prvostopenjskega sodišča P 3162/2008, ki oziroma kolikor se je nanašal na trditve tožene stranke v zvezi s stečajnim postopkom E.). Tožeča stranka je sicer po tej odločitvi Ustavnega sodišča tožbo umaknila v tem delu, vendar tožena stranka ni privolila v umik tožbe (188. člen ZPP). Prvostopenjsko sodišče je zato o še spornem delu tožbenega zahtevka odločalo in ga zavrnilo. Odločitev o tem je že pravnomočna.

9. Glede na zgoraj povzet dosedanji potek dogodka se pokaže, da je prvostopenjsko sodišče zmotno štelo, da mora ponovno odločiti o višini denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in je zato ta odločitev (v II. točki izreka sodbe, ki jo tožena stranka izpodbija s pritožbo) napačna. Na vsebino pravnomočne sodne odločbe so stranke in sodišče vezani in je ponovno sojenje o isti zadevi prepovedano. Po določbi drugega odstavka 319. člena ZPP mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo. Na pravnomočno razsojeno stvar pazi po uradni dolžnosti tudi pritožbeno sodišče (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP). Ker je bilo v obravnavani zadevi o isti stvari, torej o odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo tožniku, že pravnomočno razsojeno s sodbo sodišča prve stopnje P 3100/2013-III z dne 3. 3. 20141, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča II Cp 1666/2014 z dne 5. 11. 2014, prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za ponovno odločanje o tem delu zahtevka.

10. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in samo odpravilo kršitev postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako, da je sodbo sodišča prve stopnje zgolj razveljavilo v obsegu, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (drugi odstavek 354. člena ZPP).

11. O stroških vsega postopka glede na razveljavitev odločbe (drugi odstavek 165. člena ZPP) pritožbeno sodišče ni odločalo, saj tožena stranka odločitve v sodbi v tem delu ni izpodbijala. Tudi sicer je prvostopenjsko sodišče o stroških postopka, ki se nanašajo na odločanje o višini odškodninskega zahtevka, že pravnomočno odločilo s sodbo P 3100/2013. 12. O stroških pritožbenega postopka pa je odločeno na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Ker je toženka s pritožbo uspela, ji je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, razvidne iz stroškovnika v spisu in odmerjene na podlagi Odvetniške tarife na znesek 452,09 EUR. Ker tožnikov odgovor na pritožbo glede na vsebino pritožbe v povezavi z razlogi sodbe ni bil potreben strošek postopka, pa tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov, nastalih z njegovo vložitvijo.

1 V III. točki izreka je bilo tožniku prisojeno 4.000,00 EUR odškodnine, v IV. točki pa višji tožbeni zahtevek za 16.000,00 EUR zavrnjen.