Jedro

Načelo kontradiktornosti je sestavni del odločanja o predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora kakor tudi odločanja o izvršitvi kazni zaradi kršitve obveznosti iz dela v splošno korist. Po tretjem odstavku 129.a člena ZKP, ki se po petem odstavku istega člena smiselno uporablja tudi za odločanje o izvršitvi kazni, lahko sodnik odredi, da se raziščejo dejstva in preskrbijo dokazi, na katere se sklicuje predlog (v konkretnem primeru poročilo Centra za socialno delo), po potrebi pa sme razpisati narok.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je okrajna sodnica prvostopenjskega sodišča sklenila, da se obsojeni U. J. s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 13. 4. 2016, opr. št. I K 10701/2016, izrečena kazni petih mesecev zapora, ter z isto sodbo nadomeščena s 300 urami dela v splošno korist v obdobju šestih mesecev, izvrši v obsegu neopravljenega dela v trajanju 275 ur s štirimi meseci in petnajstimi dnevi zapora.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obsojenkin zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s tretjim odstavkom 16. člena in 17. členom ZKP. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po proučitvi podatkov kazenskega spisa in izpodbijanega sklepa v smislu pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbenim navedbam ni moč odreči utemeljenosti, in sicer, da utegne biti dejansko stanje v obravnavani zadevi nepopolno in v posledici tega tudi zmotno presojeno, zaradi česar je sprejeti sklep prvostopenjskega sodišča vsaj preuranjen (prvi odstavek 403. člena v zvezi s 373. členom ZKP).

5. Pritožbeno izpodbijano odločitev je sodišče prve stopnje utemeljilo na podlagi dognanj, obrazloženih pod točkama 6 in 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pod točko 6 je ugotovilo, da je obsojenki šestmesečni rok za opravo dela v splošno korist potekel 29. 12. 2016. Pod točko 7 pa je izpostavilo domnevno obsojenkino hujše neprimerno vedenje zoper zaposleno v prvi izvajalski organizaciji (S., d. o. o.), kar naj bi predstavljalo po določbi drugega odstavka 6. člena Pravilnika o izvrševanju dela v splošno korist (v nadaljevanju Pravilnik) neizpolnjevanje nalog. Pri izvrševanju dela v splošno korist pri drugi izvajalski organizaciji (Dom starejših občanov), pa naj bi obsojenka, brez predložitve dokazil o bolezni, bila neupravičeno odsotna z dela, kar se prav tako po določbi drugega ostavka 6. člena Pravilnika šteje za neizpolnjevanje nalog.

6. Zagovornik obsojenke prereka ugotovitve prvostopenjskega sodišča s trditvijo, da so zaključki prvega sodišča pavšalni, da obsojenka z očitki o krivdnem neizpolnjevanju obveznosti ni bila seznanjena niti ji ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Poudarja, da je obsojenka o bolezni obvestila izvajalsko organizacijo, nihče pa je ni pozval h predložitvi dokazil. Pritožbi prilaga obsežno obsojenkino zdravstveno dokumentacijo, ki naj bi izkazovala njeno upravičeno odsotnost z dela v splošno korist. 7. Ustava RS v določbi 22. člena vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Enako varstvo pravic se uresničuje s tem, da posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici, ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njegovi pravici. Vsakomur mora torej biti v postopku dana možnost, da aktivno vpliva na odločitev oziroma, da se aktivno brani pred posegi v njegove pravice. Na ta način se v konkretnem postopku udejanjata pravici do obrambe in kontradiktornosti. V skladu z načelom kontradiktornosti v zvezi z 22. členom Ustave RS ima vsakdo pravico, da se seznani s pisnimi predlogi in drugimi navedbami, ki so temelj za odločanje o njegovi pravici, ter da se mu da možnost, da se v primernem času do njih opredeli. Načelo kontradiktornosti je tako tudi sestavni del odločanja o predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora kakor tudi odločanje o izvršitvi kazni zaradi kršitve obveznosti iz dela v splošno korist. Po tretjem odstavku 129.a člena ZKP, ki se po petem odstavku istega člena smiselno uporablja tudi za odločanje o izvršitvi kazni, lahko sodnik odredi, da se raziščejo dejstva in preskrbijo dokazi, na katere se sklicuje predlog (v konkretnem primeru poročilo Centra za socialno delo), po potrebi pa sme razpisati narok. Če obsojenec na narok ne pride se šteje, da je predlog umaknil. 8. Iz 3. člena tripartitnega dogovora z dne 28. 10. 2016 (list. št. 97), sklenjenega med Centrom za socialno delo, izvajalsko organizacijo Dom starejših občanov in obsojenko, ki med drugim v skladu z določbo drugega odstavka 13. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) šteje kot poziv za nastop kazni, izhaja tudi to, da mora obsojenka v primeru nepredvidene zadržanosti z dela o tem takoj obvestiti mentorja. Kot pravilno opozarja pritožnik, v dogovoru nikjer ni omenjena obsojenkina obveza, da mora že sama svoje obvestilo takoj podkrepiti z relevantno listinsko dokumentacijo. Kot izhaja iz poročila Centra za socialno delo z dne 14. 12. 2016, številka ... (list. št. 98), je obsojenka delo v splošno korist nastopila v sredo 16. 11. 2016 in ga opravljala do vključno sobote 19. 11. 2015 (skupno 25 delovnih ur), nakar je ponedeljek 21. 11. 2016 sporočila, da je zbolela in je nekaj dni ne bo. Ugotoviti torej gre, da je obsojenka ravnala v skladu z zgoraj citiranim 3. členom dogovora, očitno pa ni bila pozvana, da svoje trditve podkrepi tudi z ustrezno zdravstveno dokumentacijo, s katero pa je glede na pritožbi priložene listine, očitno razpolagala. Poročilo centra za socialno delo je sodišče prve stopnje prejelo že 16. 12. 2016 in potem 1. 2. 2017 sprejelo pritožbeno izpodbijano odločitev, ne da bi v vmesnem času v kontradiktornem postopku preizkusilo okoliščine, s katerimi je bilo seznanjeno že iz samega poročila centra.

9. Prav tako gre ugotoviti, da sklicevanje sodišča prve stopnje na domnevni obsojenkin odnos do delavcev prve izvajalske organizacije, več ne more biti relevantno za pravilno odločitev o zadevi, saj bi potem moralo sodišče o morebitni izvršitvi kazni odločiti že po tej kršitvi drugega odstavka 6. člena Pravilnika (seveda tudi v kontradiktornem postopku). Sodišče prve stopnje je bilo namreč o prvi kršitvi obveščeno s poročilom Centra za socialno delo z dne 27. 9. 2016, številka ... (list. št. 90). Obsojenki pa je bila dana nova možnost, ko je bila (v skladu z odredbo prvega sodišča z dne 7. 10. 2016 - list. št. 93) napotena v novo izvajalsko organizacijo, tokrat Dom starejših občanov.

10. Pravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je šestmesečni rok, ki je bil dan obsojenki za opravo dela v splošno korist prekluziven. Tako je npr. Višje sodišče v Kopru v odločbi z dne 11. 2. 2016, opr. št. II Kp 15499/2010, celo zavzelo stališče, da prekluziven ni niti dveletni rok iz osmega odstavka 86. člena KZ-1. Gre namreč instrukcijski rok, določen z namenom, da obsojenec strnjeno opravlja določeno delo v splošno korist. V prid takšni razlagi je določilo enajstega odstavka 86. člena KZ-1, ki navaja razloge, zaradi katerih sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Med temi razlogi pa ni dejstva, da obsojenec dela v splošno korist ne opravi v dveh letih od izvršljivosti sodbe. Takšno naziranje se pokaže za logično še zlasti v primeru, ko obsojenec dela v splošno korist ne more v določenem roku opraviti iz razlogov, ki jih sam ni zakrivil, med katere gre vsekakor šteti tudi bolezen.

11. Glede na vse zgoraj navedeno, je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi in v skladu z določbo tretjega odstavka 402. člena ZKP izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev. Ob ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje v kontradiktornem postopku preveriti vse podatke, ki jih je pritožnik sodišču posredoval z aktualno pritožbo ter nato, po potrebi tudi z ustreznim izvedencem, z vso gotovostjo ugotoviti, ali je bila obsojenka od 21. 11. 2016 dalje zdravstveno sposobna za opravljanje dela v splošno korist ali pa gre njeno odsotnost z dela šteti kot krivdni razlog ponavljajoče neupravičene odsotnosti z dela iz 2. alineje drugega odstavka 6. člena Pravilnika. Če bo ugotovljeno, da obsojenka za delo ni bila zdravstveno sposobna, je potrebno ugotoviti, kako dolgo je takšno stanje trajalo oziroma ali je sploh še zdravstveno sposobna za alternativno izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist. V primeru, ko sodišče ugotovi, da obsojenec dela v splošno korist ni opravil iz upravičenega razloga, lahko namreč naloge spremeni tudi tako, da jih prilagodi obsojenčevim zmožnostim, na predlog ali po uradni dolžnosti pa je v skladu z določbami ZIKS-1 možno tudi odločanje o odlogu oziroma prekinitvi izvrševanja dela v splošno korist. Šele na podlagi tako izpeljanega postopka, ko bo tudi obsojenki dana možnost do izjave, bo sodišče prve stopnje lahko odločilo, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za izvršitev kazni zapora v obsegu neopravljenega dela.