Jedro

Priznanje terjatve v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku. Učinek priznanja terjatve, ki je ne prereka nihče od upnikov, je enak učinku pripoznave zahtevka v pravdnem postopku, s čemer pride do pravnomočne odločbe o terjatvi brez njenega vsebinskega obravnavanja. Vtoževana tožnikova odškodninska terjatev je bila v stečajnem postopku v celoti priznana, zato je bilo potrebno tožnikovo tožbo zavreči (1. odstavek 274. člena ZPP).

Okoliščina, da stranski intervenient (zavarovalnica, pri kateri je imela tožena stranka zavarovano svojo odgovornost) ni odgovoril na poziv tožnika za plačilo v stečajnem postopku ugotovljene terjatve, ne more biti razlog, da bi se zoper toženo stranko začet delovni spor sedaj nadaljeval samo zoper stranskega intervenienta. V kolikor stranski intervenient ne bo prostovoljno izpolnil svoje obveznosti iz zavarovalne pogodbe, potem bo tožnik zoper njega še vedno lahko vložil tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se zaradi stečaja tožene stranke prekinjeni postopek nadaljuje (točka I izreka) in da se tožba zavrže (točka II izreka).

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je izpodbijani sklep pravilen glede prvotožene stranke, saj je ta v stečajnem postopku prijavljeno terjatev priznala v celoti. Izpodbijani sklep pa ni pravilen v razmerju do stranskega intervenienta Zavarovalnice A.. Nad drugo toženo stranko Zavarovalnico A. ni bil uveden stečajni postopek. Drugotožena stranka tudi ni odgovorila na tožnikov poziv za plačilo v stečajnem postopku ugotovljene terjatve tožnika, čeprav je svojo intervencijo gradila na dejstvu, da bo odškodnino morala plačati, če bo v tem sporu tožniku prisojena odškodnina. Navedeno pomeni, da se postopek zoper drugotoženo stranko mora nadaljevati. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (v delu, ki se nanaša na stranskega intervenienta) spremeni tako, da nadaljuje postopek zoper drugotoženo stranko Zavarovalnico A..

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Uvodoma je potrebno ugotoviti, da pritožba Zavarovalnico A. d.d. enkrat opredeljuje kot drugotoženo stranko enkrat pa kot stranskega intervenienta, kar pa je zavajujoče. Zavarovalnica A. d.d. je v ta spor vstopila kot stranski intervenient z izjavo o vstopu v pravdo dne 9. 8. 2012 in je ves čas postopka imela samo to vlogo.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Pravno povsem zgrešeno je pritožbeno stališče tožnika, da bi v veljavi lahko ostal sklep, da se zavrže tožba zoper toženo stranko B. d.o.o. - v stečaju, da pa bi se postopek v tem istem sporu nadaljeval samo zoper stranskega intervenienta. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker je stečajni upravitelj tožnikovo terjatev priznal v celoti. Priznanje terjatve v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku. Učinek priznanja terjatve, ki je ne prereka nihče od upnikov, je enak učinku pripoznave zahtevka v pravdnem postopku, s čemer pride do pravnomočne odločbe o terjatvi brez njenega vsebinskega obravnavanja. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP ravnalo pravilno, ko je zavrglo tožbo.

Stranski intervenient je pomočnik glavne stranke, v konkretnem primeru pomočnik tožene stranke, ni sospornik in tudi ni stranka v pravdi. Stranskemu intervenientu se v sporu nič ne prisodi in nič ne zavrne, ter tudi nič ne naloži. Položaj stranskega intervenienta je takšen, da postopek sploh ne more samostojno teči le zoper stranskega intervenienta. Absurden bi bil zaključek, kakršnega predlaga tožnik v pritožbi, da bi se postopek nadaljeval samo zoper stranskega intervenienta, saj stranskemu intervenientu ni možno naložiti, da plača sporno terjatev. Zavarovalnica A. d.d. je v tem sporu imela le položaj navadnega stranskega intervenienta, na katerega se nanašajo določbe 199. do 201. člena ZPP, saj v konkretnem primeru ni šlo za sosporniško intervencijo, ki jo ureja 202. člen ZPP.

Tožnik bi tožbo za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel zaradi poškodbe na delu, lahko vložil tudi zoper zavarovalnico, pri kateri je tožena stranka imela zavarovano odgovornost, vendar tega ni storil. Tožnik je med postopkom sicer skušal spremeniti tožbo tako, da bi jo razširil tudi na Zavarovalnico A. d.d., Ljubljana, vendar je ta razširitvi tožbe nasprotovala, sodišče prve stopnje pa je na naroku 9. 11. 2012 sprejelo sklep, da spremembe tožbe ne dovoli. Navedeno pomeni, da je Zavarovalnica A. d.d. ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje ohranila le vlogo stranskega intervenienta.

Okoliščina, da stranski intervenient ni odgovoril na poziv tožnika za plačilo v stečajnem postopku ugotovljene terjatve, ne more biti razlog, da bi se zoper toženo stranko začet delovni spor sedaj nadaljeval samo zoper stranskega intervenienta. V kolikor stranski intervenient ne bo prostovoljno izpolnil svoje obveznosti iz zavarovalne pogodbe, potem bo tožnik zoper njega še vedno lahko vložil tožbo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.