Jedro

Pritožbeno sodišče pazi na pravilno uporabo materialnega prava le znotraj meja pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti mora preizkusiti le, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno samo v povezavi z zatrjevanimi dejstvi in zatrjevanimi pravnimi učinki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev sklepov pristojnih organov tožene stranke z dne 5.2.1999 in 5.3.1999, na podlagi katerih je N. Ž. zaradi trajnega prenehanja potreb po njenem delu montažerke v oddelku montaže prenehalo delovno razmerje z iztekom šestmesečnega odpovednega roka. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica spoznana za trajno presežno delavko v postopku, izvedenem skladno z določili novele Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 5/91 - ZDR), Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 37/96) in Pravilnika o ugotavljanju presežnih delavcev tožeče stranke, saj so bili podani operativni razlogi za zmanjšanje števila delavcev v oddelku montaže. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo potem, ko je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, s katero je uveljavljala le zmotno uporabo materialnega prava. S pritožbenimi trditvami je izpodbijala dokazno oceno sodišča prve stopnje in navajala, da je tožena stranka določila retroaktivno veljavnost pravilnika o ugotavljanju trajno presežnih delavcev za več let nazaj.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije ponavlja predhodne navedbe, da je tožena stranka zmotno uporabljala kriterij delovne uspešnosti, saj je kot delovno uspešnost štela le doseganje normativa. Sodišču tudi očita, da ni upoštevalo določbe pravilnika, po kateri se trajni presežki ugotavljajo po posameznih oddelkih, službah, sektorjih, po funkcijah ali v celotnem podjetju, lahko pa tudi po posameznih delovnih mestih. Tožena stranka tako pri določanju presežnih delavcev ni upoštevala vseh delavcev, ki bi jih bilo mogoče medsebojno prerazporejati. Po navedbah revidentke se presežki niso ugotavljali samo v oddelku montaže, temveč tudi v drugih oddelkih, več delavk iz oddelka montaže pa je bilo po programu tudi razporejeno v druge oddelke. Pri določanju teh delavk bi morala tožena stranka upoštevati kriterije, določene v 36. a členu ZDR, ne pa okoliščine, da so razporejene delavke v teh oddelkih že prej delale. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) dne 3.1.2003 poslana toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, zato je pri odločanju mnogo bolj omejeno kot pritožbeno sodišče. Po določbi 371. člena ZPP sme sodišče odločati le v mejah razlogov, ki jih stranka v reviziji navede. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Ker revizija bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljala, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljena. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (3. odstavek 370. člena ZPP). Na dejansko stanje, ugotovljeno na drugi stopnji, ki je skladno dejanskemu stanju, ugotovljenemu na prvi stopnji, je revizijsko sodišče vezano. Ker sta sodišči prve in druge stopnje pri reševanju spora izhajali iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, sta pravilno ugotovili vse odločilne okoliščine spora. Zato so v reviziji ponovljene trditve, ki se nanašajo na dejansko stanje (delovno uspešnost oziroma neuspešnost tožnice, določitev kriterijev ter njihova uporaba) procesnopravno nedopustne. Po določilu 3. odstavka 370. člena ZPP revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Odločilnega pomena za pravilno presojo spora je bila ugotovitev, da je tožena stranka skladno določilu 35. člena Zakona o delovnih razmerjih sprejela program razreševanja presežnih delavcev, s katerim je določila ukrepe za preprečitev oziroma kar najmanjšo omejitev prenehanja delovnega razmerja delavcev in seznam trajno nepotrebnih delavcev, pri katerih je uporabila 19. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije in 16. člen svojega Pravilnika o ugotavljanju trajno presežnih delavcev. Po omenjenih normah se kot temeljni kriteriji kumulativno uporabljajo delovna uspešnost, strokovna izobrazba, delovne izkušnje in delovna doba. V obeh členih so kriteriji za ugotavljanje presežnih delavcev ovrednoteni z določenim številom točk. V 5. odstavku 19. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti se kriterij delovne uspešnosti ugotavlja najmanj za dobo enega leta popolne zmožnosti za delo pred ugotavljanjem presežnih delavcev in to samo v primeru, če ima delodajalec izdelan sistem ugotavljanja delovne uspešnosti v tem obdobju. Ob dejanski ugotovitvi obeh nižjih sodišč, da je bila tožnica v postopku ocenjevanja delovne uspešnosti tožene stranke po vnaprej izdelanih merilih in kriterijih ocenjena kot podpovprečna in da je z ostalimi kriteriji (za strokovno izobrazbo, delovne izkušnje in delovno dobo) dosegla skupaj 39 točk, je pravilna njuna materialnopravna presoja, da je bila zakonito spoznana za trajno presežno delavko. Zato je bil njen tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 36. e člena ZDR utemeljeno zavrnjen.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati povsem nova zatrjevanja tožnice, da je tožena stranka ugotavljala presežne delavce v delu organizacije in ne v okviru celotne organizacije in da naj bi bile deležne zakonsko opredeljene možnosti razporeditve na drugo delovno mesto le nekatere delavke po kriteriju, za katerega ni zakonske podlage. Pri tem je opozoriti, da se po 372. členu ZPP smejo navajati v reviziji nova dejstva samo tedaj, če se nanašajo na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ne pa na uporabo materialnega prava.

Tožeča stranka se je tako v tožbi kot tudi v pritožbi sklicevala na zmotno uporabo kriterija delovne uspešnosti po pravilniku o ugotavljanju presežnih delavcev tožene stranke. Takšen obseg izpodbijanja, ki je bil povsem opredeljen, je preizkušalo pritožbeno sodišče. V zvezi z mejami preizkusa prve sodbe določa zakon med drugim, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). S tem zakonskim pooblastilom je omejen preizkus pravilne uporabe materialnega prava, saj ne dopušča pritožbenemu sodišču, da bi posegalo v odločitve prvostopenjskega sodišča izven okvira pritožbenih razlogov. Tožeča stranka v tej zadevi ni ugovarjala pravilni uporabi določbe 6. in 7. člena omenjenega pravilnika, ugovarjala je le zmotni uporabi kriterija iz naslova delovne uspešnosti.

Načelo procesnega prava, da stranke prosto razpolagajo s svojimi zahtevki (1. odstavek 3. člena ZPP), velja tudi za tožečo stranko (razlog iz 2. odstavka tega člena). Tožeča stranka je glede na prej opisan potek postopka in zlasti z oblikovanjem svoje pritožbe dala jasno vedeti, da želi doseči razveljavitev izpodbijanih sklepov tožene stranke le iz naslova zmotne uporabe kriterijev za določanje trajno presežnih delavcev, ne pa načina njihovega ugotavljanja.

Takšno razpolaganje z zahtevkom je dovoljeno, sodišče pa je vezano na takšno procesno dispozicijo stranke. Takšno razpolaganje je seveda tudi v skladu z načelom poštenega pravdanja in gospodarnosti postopka.

Kot že povedano sme pritožbeno sodišče na pravilno uporabo materialnega prava paziti le znotraj meja pritožbenih razlogov.

Preizkusiti mora torej po uradni dolžnosti le, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno samo v povezavi z zatrjevanimi dejstvi in zatrjevanimi pravnimi učinki. Torej konkretno, ali so bili vsi zakonski in podzakonski predpisi uporabljeni in ali so bili pri tem pravilno uporabljeni, kar zadeva vprašanje določitve tožnice kot presežne delavke.

Po 2. odstavku 36. h člena ZDR je dokazno breme, da obstaja nujen razlog za prenehanje delovnega razmerja delavcev, na organizaciji oziroma delodajalcu. Zato sta sodišči pravilnost postopka presojali na podlagi navedb in dokazov tožene stranke ter dejstev in dokazov, ki jih je zatrjevala tožnica. Ob dejstvu, da je ugotavljanje presežnih delavcev v posameznih delih organizacij urejal splošni akt tožene stranke, in ob neoporekanemu dejstvu, da tožnica ni bila razporejena na drugo delovno mesto pri delodajalcu, je bila materialnopravno pravilna odločitev o zavrnitvi njenega zahtevka za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Ker revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).