Jedro

Delodajalec tožnika vse do izdaje odločbe z dne 24. 5. 2021 ni premestil na drugo delo. Iz navedene odločbe povsem jasno izhaja, da se delovno mesto, na katerega je razporejen, prilagodi šele s 1. 6. 2021. V tem primeru izpovedbe tožnikovih sodelavcev ne morejo nadomestiti izdane odločbe delodajalca. Če je bila ta odločba nepravilna oziroma nezakonita, bi moral tožnik zoper njo sprožiti ustrezne postopke.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I., II. in IV. točki izreka spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. zadeve ... z dne 20. 12. 2021 in da se v prvem odstavku izreka odločbe št. zadeve ... z dne 27.10. 2021 datum priznanja pravice do nadomestila za invalidnost 1. 6. 2021 nadomesti z 19. 6. 2016, se zavrne.

Tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

II. Pritožba tožnika zoper IV. točko izreka se zavrže. III. Tožnik sam trpi stroške pritožbe in stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke številka zadeve: ... z dne 20. 12. 2021. V odločbi številka zadeve: ... z dne 27. 10. 2021 pa je v prvem odstavku izreka odpravilo datum 1. 6. 2021 in ga nadomestilo z datumom 19. 6. 2016 (I. in II. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več (priznanje nadomestila od 1. 6. 2016 dalje) je sodišče zavrnilo (III. točka izreka). Nadalje je odločilo, da tožena stranka nosi stroške postopka v celoti (IV. točka izreka).

2. Zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je štelo, da je v postopku presoje ustreznosti delovnega mesta za potrebe priznanja pravice do nadomestila za invalidnost odločilna dejanska vsebina delovnega razmerja, ne pa s kakšnim formalnim oziroma pisnim sporazumom je razmerje opredeljeno, napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo 124. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1. Istočasno je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ustreznosti delovnega mesta ni presojalo s primernimi dokaznimi sredstvi, prav tako ni upoštevalo ugovora zastaranja. Storilo pa je tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj je z odločitvijo poseglo v čas pravnomočnosti odločbe tožene stranke z dne 16. 3. 2016. S tem je kršilo 4. alinejo prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)2. Tožena stranka v nadaljevanju podaja pravno podlago, ki se nanaša na priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. S tem v zvezi opozarja, da bi moral delodajalec v konkretnem primeru pridobiti dopolnilno mnenje invalidske komisije o ustreznosti delovnega mesta, na katerega namerava premestiti delavca. Šele, ko je pravica do premestitve realizirana na način, da delovnemu invalidu delodajalec zagotovi delo, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti in delovni invalid začne delo, na katerem je pridobil pravico do premestitve, tudi opravljati, so izpolnjeni pogoji za (pričetek) izplačevanja nadomestila za invalidnost. To pomeni, da je pravica do izplačevanja nadomestila za invalidnost vezana na začetek dela na delovnem mestu, ki ustreza ugotovljeni delovni zmožnosti zavarovanca. Če pravica do premestitve ni realizirana, pogoji za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost (4. alineja prvega odstavka 85. člena ZPIZ-2) in s tem pogoji za izplačevanje navedenega nadomestila (tretji odstavek 124. člena ZPIZ-2) niso izpolnjeni. Po mnenju tožene stranke je potrebno, da se pravno razmerje med delavcem in delodajalcem pravno formalno uredi. Da mora biti takšno delo objektivizirano izhaja iz same dikcije zakona (delo, ki je dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi). S tem, ko je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je odločilna dejanska vsebina delovnega razmerja, formalnim listinam pa je vzelo vso veljavo, je nepravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka meni, da je v postopku ugotavljanja ustreznosti delovnega mesta vezana na formalne in objektivizirane listine (delovna dokumentacija), ne pa na izjave sodelavcev. Nadalje je vezana na strokovno mnenje medicinskih strokovnjakov o ustreznosti objektiviziranega delovnega mesta glede na pravnomočno ugotovljeno invalidnost. Morebitna neskladja glede razporeditve na drugo ustrezno delovno mesto se morajo predhodno razčistiti v krogu delodajalca in delavca in v postopek odmere nadomestila za invalidnost ne sodijo. Tožena stranka nadalje meni, da je potrebno upoštevati kogentne zakonske določbe in ni dopustno delovnega invalida ustno razporejati, zato tudi sodišče ne more opreti sodbe na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja. Tako tudi tretji odstavek 124. člena ZPIZ-2 nakazuje, da mora biti delo po ugotovljeni invalidnosti ustrezno pravno formalno urejeno in objektivizirano. Le tako se lahko opravi strokovna presoja ustreznosti in le tako je delovni invalid v kar največji meri varovan. Delovne zadolžitve invalidnega delavca morajo biti pisno določene. S tem namenom so tudi v področnih zakonih določena kogentna pravila in postopkovne določbe glede zaposlovanja invalidov, ki napotujejo na kodeks Mednarodne organizacije dela o ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu. Tožena stranka se nadalje sklicuje tudi na določbe Zakona o obrambi (v nadaljevanj: ZObr)3, ki se nanašajo na postopanje delodajalca v primeru, ko je pripadnikom stalne sestave priznana invalidnost. V nadaljevanju tožena stranka še navaja, da se je sodišče prve stopnje naslonilo tudi na neprimeren dokaz glede presoje ustreznosti delovnega mesta. Naslonilo se je namreč na izpovedbe zaslišanih prič – tožnikovih sodelavcev in presodilo, da je tožnik na ustreznem delovnem mestu delal ves čas, ter da je še vedno na delovnem mestu „kontrolor“. Ustreznost delovnih mest pa je stvar strokovne presoje ustreznih strokovnjakov, kot je to določeno v šestem odstavku 181. člena ZPIZ-2. Iz napotnice za usmerjeni obdobni in drugi usmerjeni preventivni zdravstveni pregled z dne 5. 2. 2014 je razvidno, da tožnik na sedanjem delovnem mestu avtomehanik IV od 15. 6. 2013 dela tudi na višini. V odločbi o razvrstitvi v kategorijo invalidnosti pa je izrecno navedeno, da tožnik ne sme opravljati dela na višini. Ves čas je bila tudi ta omejitev eden izmed razlogov, da je bilo leta 2016 delovno mesto avtomehanik in leta 2018 delovno mesto vzdrževalec za specialna vozila, ocenjeno kot neustrezno. S tem, ko sodišče ni opravilo strokovne ocene ustreznosti delovnega mesta, je nepopolno in zato zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče tekom postopka ni zavzelo stališča, katero delovno mesto je tožnik opravljal in ni pribavilo ustrezne dokumentacije (npr. obrazec DD-1, akt o sistemizaciji tega delovnega mesta, oceno varnosti tveganja). Omenjeno dokumentacijo bi lahko pregledal izvedenec medicine dela in ocenil, ali je res šlo za ustrezno delo. Glede sklicevanja sodišča prve stopnje na določbe Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1)4, pa tožena stranka navaja, da določba četrtega odstavka 17. člena ZDR-1 v konkretnih invalidskih postopkih ni uporabljiva. V teh postopkih je namreč bistveno ugotavljanje dela skladno z ugotovljeno invalidnostjo, medtem ko je vprašanje obstoja delovnega razmerja nesporno. V invalidskih postopkih pa mora obstajati pisna dokumentacija, sistemizacija delovnega mesta, nadalje ustrezni obrazci DD-1, saj se lahko le s pravilno in ustrezno dokumentacijo ter z ustrezno stopnjo skrbnosti in formalne urejenosti preuči ustreznost premestitve. V primeru kršitve določb ZObr oziroma določb ZDR-1, pa bi moral tožnik sprožiti ustrezne delovne spore, ne pa da je bil tiho in ni podal nobene izjave volje. Šele, ko je izpolnil pogoje za starostno upokojitev, pa je začel z uveljavljanjem svojih pravic za nazaj. Če bi tožena stranka sprejela takšno odločitev sodišča, bi to pomenilo kršitev zakonodaje, šlo pa bi tudi za evidentno kršitev načela enakosti oziroma enakega varstva pravic ostalih zavarovancev. Glede na to, da je tožnik z odločbo Generalštaba Slovenske vojske št. ... z dne 24. 5. 2021 bil z dnem 1. 6. 2021 razporejen na prilagojeno delovno mesto, ki ga je presojala specialistka medicinske stroke in ocenila kot ustrezno, je pravilna odločitev tožene stranke, da tožniku pripada pravica do nadomestila za invalidnost od 1. 6. 2021 dalje. Obdobje pred tem pa je pokrito s pravnomočnostjo odločbe z dne 31. 5. 2016. Sodišče je tudi napačno odločilo o ugovoru zastaranja oziroma se do ugovora ni opredelilo na način, da ga bi bilo mogoče preizkusiti. Tožnik je upravnemu organu prvič podal izjavo volje dne 10. 11. 2021. Gre za presečni datum, ki vpliva na zastaranje. To pa pomeni, da so do 10. 11. 2018 mesečne terjatve zastarale, četudi ne bi bilo pravnomočno zaključenega postopka. Tako tudi iz tega razloga ni pravilna odločitev sodišča, ki je toženi stranki naložilo izplačilo občasnih dajatev za 5 let nazaj. Podrejeno tožena stranka še meni, da je sodišče prve stopnje kršilo tudi institut pravnomočnosti. Z odločbo z dne 31. 5. 2016 tožnik sicer ni prejel nobenih pravic, vendar je odločba postala formalno pravnomočna. Če tožnik trdi in sodišče temu sledi, da je tožnik že v času izdaje odločbe z dne 31. 5. 2016 (in še vedno) delal na drugačnem delovnem mestu in je bil razporejen na ustrezno delovno mesto, kot je ugotovljeno z odločbo z dne 31. 5. 2016, to lahko kvečjemu pomeni, da je bila odločba z dne 31. 5. 2016 napačna. Vendar tudi morebitna napačna odločba velja, vse dokler ni na zakonit način razveljavljena, odpravljena ali spremenjena. Pravnomočna odločba pa ima pravni učinek tudi v primeru, če bi šlo za nezakonito in nepravilno odločbo. Glede na trditve tožnika, da je takoj po pridobljeni kategoriji invalidnosti in ves čas delal enako delo, le prilagojeno na istem delovnem mestu (in sodišče prve stopnje je to vzelo za dokazano), to po mnenju tožene stranke pomeni, da sodišče (niti upravni organ) ne more ob enakem dejanskem stanju in ob enaki pravni podlagi v isti zadevi ponovno meritorno odločiti. Ključna je namreč 4. alineja prvega odstavka 129. člena ZUP, kjer je določeno, da upravni organ s sklepom zavrže zahtevo, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila. Sodišče tako v čas po pravnomočnosti odločbe z dne 31. 5. 2016 pa do 1. 6. 2021 ob ugotovitvi, da se niti pravna podlaga niti dejansko stanje nista spremenila, ne more posegati. Ker odločitev sodišča ni pravilna, je tožena stranka tudi mnenja, da tožniku ni dolžna povrniti stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnik strinja s toženo stranko zgolj v navedbi, da gre za specifično situacijo. Ne sprejema oziroma kot nekorektne zavrača navedbe tožene stranke, ki bi utegnile meriti na preračunljivost tožnika, da je pripeljal na sodišče nekaj prič, ki so povedale nekaj o tem, da ni delal težkega dela ipd. ter da mu je nato sodišče prisodilo nadomestilo za invalidnost za več let nazaj. Tožnik je prvenstveno že z listinsko dokumentacijo izkazal, da je od 1. 6. 2016 delal na prilagojenem delovnem mestu, kar je nato sodišče naknadno ugotovilo tudi z zaslišanjem predlaganih prič. Tožena stranka protispisno izpostavlja samo del izjave predstavnika delodajalca z dne 3. 3. 2016, da premestitev tožnika na ustreznejše delovno mesto ni možna. V isti izjavi je predlagal prilagoditev nalog obstoječega delovnega mesta. To je bilo kasneje s strani delodajalca tudi dejansko izvršeno s 1. 6. 2016, ko se je tožnik po bolniškem staležu in koriščenju letnega dopusta vrnil na delo. Trajna odklonitev pravice ne more temeljiti na ugotovitveni odločbi z dne 31. 5. 2016, in sicer da tožnik nima pravice do nadomestila za invalidnost, ki je bila izdana dan prej, preden se je tožnik dejansko sploh vrnil na delo in pričel s prilagojenim delom. Tožnik do dne odločitve (31. 5. 2016) res še ni bil razporejen na drugo delovno mesto. Tožnik pa obrazca DD-1 tudi ni mogel izpodbijati, razen tega mu po 31. 5. 2016 tudi ni bila izdana zavrnilna odločba, ki bi bila utemeljena na presoji DD-1 obrazca. Pravnomočnost odločbe se torej razteza na čas do 31. 5. 2016, ne pa za kasnejše obdobje. Toženo stranko je v njenih izvajanjih mogoče razumeti na način, da bi pravnomočnost ugotovitvene odločbe z dne 31. 5. 2016 učinkovala trajno, kar pa je z ustavno varstvenega vidika nesprejemljivo, izpodbija pa ga sama tožena stranka s tem, ko je kasneje zahteve tožnikovega delodajalca vsebinsko obravnavala in o njih odločala. V zvezi z dopisom tožene stranke z dne 15. 2. 2018, naslovljenim na delodajalca, pa tožnik poudarja, da gre zgolj za dopis – dopolnilno mnenje. Navedeni dopis za tožnika ni ustvaril nobene obveznosti in ga tudi ni prikrajšal za nobeno pravico, s tem v zvezi tudi ni bila izdana nobena odločba. Po mnenju tožnika je določba 85. člena ZPIZ-2 jasna in nedvoumna. Tožnik ima pravico do nadomestila za invalidnost od tedaj, ko se je zaposlil na drugem delovnem mestu. S 1. 6. 2016 se je zaposlil na prilagojenem delovnem mestu, ki je popolnoma ustrezalo omejitvam iz razvrstitvene odločbe, ki jo je izdala tožena stranka. To je potrdil tožnikov delodajalec z zapisniki letnih razgovorov in ocenjevalnimi listi. Vsebino listin pa so potrdile tudi štiri priče, ki jih je zaslišalo sodišče. Iz dokaznega postopka je utemeljeno zaključiti, da se delo, ki ga je opravljal tožnik vse od 1. 6. 2016 dalje ni v ničemer spremenilo. Stroka se je do ustreznosti delovnega mesta opredelila v dopolnilnem mnenju z dne 8. 4. 2021. Glede na dikcijo četrtega odstavka 85. člena ZPIZ-2 je ključen datum pričetka opravljanja dela na drugem delovnem mestu. Ni pa potreben še drugi formalni pogoj, to je sklenitev pogodbe o zaposlitvi, kjer bi bil določen datum nastopa dela. Tožnik se v nadaljevanju sklicuje tudi na sodno prakso5, iz katere izhaja, da je pravica do izplačevanja nadomestila za invalidnost vezana na začetek dela na delu, ki ustreza ugotovljeni delovni zmožnosti zavarovanca. Sodišče prve stopnje se je tudi utemeljeno oprlo na določbo 17. člena ZDR-1. Tožnik in delodajalec sta imela od 1. 6. 2016 dalje molče sklenjeno delovno razmerje s prilagojeno vsebino tožnikovega dela. Za obveznosti delodajalca po ZObr pa se tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala in gre tako za nedovoljeno novoto. Samo poimenovanje delovnega mesta, na katerem je tožnik opravljal prilagojeno delo od 1. 6. 2016 dalje, pa ne vpliva na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka tudi neutemeljeno zatrjuje kršitev načela enakosti oziroma enakega varstva pravic zavarovancev. Neutemeljen je tudi ugovor zastaranja, ki ga je sodišče pravilno oprlo na dejstvo, da o zahtevi tožnikovega delodajalca, ki jo je tožena stranka prejela dne 30. 1. 2018, ni bilo meritorno odločeno. Pravica do nadomestila za invalidnost pa je pravica na podlagi invalidnosti in ne zastara. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Zoper stroškovno odločitev (IV. točka izreka) je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da odločitev o stroških za tožnika v primeru pravnomočnosti ne predstavlja izvršilnega naslova, ker ne vsebuje naložitve obveznosti toženi stranki. Gre za kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)6. Izrek sklepa o stroških namreč nasprotuje obrazložitvi in razlogom iz točke 27. obrazložitve sodbe. Razen tega gre tudi za relativno bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče ni pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 163. člena ZPP. Priglaša tudi stroške pritožbe.

5. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika ni dovoljena.

K pritožbi tožene stranke

6. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Je pa glede na ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 20. 12. 2021, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 27. 10. 2021. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ tožniku priznal pravico do nadomestila za invalidnost v znesku 202,62 EUR na mesec od 1. 6. 2021 dalje.

8. V zadevi je sporno, ali ima tožnik pravico do nadomestila za invalidnost tudi za čas pred 1. 6. 2021. 9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listin v spisu izhaja, da je bil tožnik pred nastankom invalidnosti zaposlen na delovnem mestu „avtomehanik IV (civilna oseba v SV)“. Zaradi posledic bolezni je bil z odločbo št. ... z dne 16. 3. 2016 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: fizično lahko delo, z ročnim premeščanjem bremen do 10 kg, ne na mrazu ali vročini, ne na višini ali nad globino, s polnim delovnim časom od 3. 3. 2016 dalje. Nadalje je bilo odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo ter da je delodajalec MORS dolžan zavarovancu zagotoviti pravico do premestitve. Navedena odločba je postala pravnomočna. Prav tako je postala pravnomočna tudi odločba št. ... z dne 31. 5. 2016, s katero je tožena stranka odločila, da tožnik nima pravice do nadomestila za invalidnost. Razlog zavrnitve je bila ugotovitev, da tožnik ni bil razporejen na drugo delovno mesto.

10. Delodajalec je dne 2. 2. 2018 toženi stranki posredoval zaprosilo za podajo izvedenskega mnenja v zvezi s presojo ustreznosti delovnega mesta „vzdrževalec za specialna vozila (prilagojeno DM)“. Dne 15. 2. 2018 je tožena stranka delodajalcu posredovala dopolnilno mnenje, iz katerega izhaja, da opis dela ne ustreza podanim omejitvam, ker delo poteka tudi na višini ali nad globino.

11. Novo zaprosilo za podajo izvedenskega mnenja je delodajalec posredoval toženi stranki dne 1. 4. 2021. Gre za delovno mesto avtomehanik IV (prilagojeno delovno mesto). Iz dopolnilnega mnenja o ustreznosti delovnega mesta z dne 13. 4. 2021 izhaja, da je navedeno delovno mesto ustrezno omejitvam pri delu določenim z odločbo ZPIZ in je tudi v skladu z obrazcem DD-1 z dne 8. 3. 2021. Na podlagi tega dopisa je delodajalec 24. 5. 2021 izdal odločbo št. ..., s katero je odločil, da se tožniku s 1. 6. 2021 prilagodi delovno mesto, na katerega je razporejen na način, da bo zavarovanec zmožen s polnim delovnim časom opravljati predlagano ustrezno delo avtomehanik IV. Prilagoditev delovnega mesta je v veljavi do premestitve tožnika na drugo dolžnost. 12. Tožena stranka je po prejemu dopisa delodajalca, da je bilo s 1. 6. 2021 tožniku prilagojeno delovno mesto avtomehanik IV tako, da so omejitve skladne z odločbo z dne 16. 3. 2016 in z dopolnilnim mnenjem z dne 13. 4. 2021, izdala izpodbijani odločbi in tožniku priznala pravico do nadomestila za invalidnost od 1. 6. 2021 dalje.

13. ZPIZ-2 v prvem odstavku 85. člena določa, da ima pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec s priznano pravico do premestitve po končani poklicni rehabilitaciji ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije po dopolnjenem 55. letu starosti ali invalidnost III. kategorije, če je zavarovančeva delovna zmožnost za njegov poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, in sicer, če se je zaposlil na drugem delovnem mestu (4. alineja prvega odstavka 85. člena). V tretjem odstavku 124. člena ZPIZ-2 pa je nadalje določeno, da se nadomestilo za invalidnost izplačuje v primeru iz 4. alineje prvega odstavka 85. člena tega zakona od začetka dela na drugem delovnem mestu ali od dneva nastopa dela, ki je dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi, na delovnem mestu, ki ustreza zavarovančevi preostali delovni zmožnosti, ali če ta ni dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi, z dnem podpisa nove pogodbe o zaposlitvi.

14. Utemeljene so pritožbene navedbe in sicer, da v tej zadevi ni mogoče sprejeti zaključka, da je tožnik opravljal drugo ustrezno delo vse od 19. 6. 2016 dalje. Kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, so priče sicer izpovedale, da naj bi tožnik od 1. 6. 2016 dalje opravljal prilagojeno delo glede na njegove delovne zmožnosti, in sicer kot kontrolor, s tem da to delo ni sistemizirano, spada pa v sklop opravil avtomehanikov. Omenjeno izhaja tudi iz zapisa letnih razgovorov. Vendar pa s tem v zvezi že sodišče samo ugotavlja, da tožnik formalno ni bil razporejen na drugo delovno mesto. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, na podlagi izpovedbe sodelavcev nikakor ni mogoče zaključiti, da je tožnik opravljal drugo delo z omejitvami, kot izhajajo iz odločbe o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti.

15. V postopku ugotavljanja invalidnosti je bilo ugotovljeno, da tožnik za delo, na katerem je delal (avtomehanik IV), ni zmožen. Posledično mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delo. Delodajalec pa tožnika vse do izdaje odločbe z dne 24. 5. 2021 ni premestil na drugo delo. Iz navedene odločbe povsem jasno izhaja, da se delovno mesto, na katerega je razporejen, prilagodi šele s 1. 6. 2021. V tem primeru izpovedbe tožnikovih sodelavcev ne morejo nadomestiti izdane odločbe delodajalca. Če je bila ta odločba nepravilna oziroma nezakonita, bi moral tožnik zoper njo sprožiti ustrezne postopke. Tudi iz zapisa uradnega razgovora na listovni št. C15, ki je bil opravljen 3. 1. 2022, izhaja, da tožnik formalno na drugo delo ni bil razporejen. Tožnik naj bi celo podal prošnjo, da se z novo presojo delovnega mesta nekoliko počaka zaradi predvidene upokojitve in tudi zaradi tega, ker naj ne bi želel zapustiti delovnega okolja v katerem dela in se dobro počuti.

16. Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja na sam postopek v zvezi s presojo, ali je drugo delo ustrezno omejitvam, ki so določene delovnemu invalidu. Za presojo je pristojna invalidska komisija. V šestem odstavku 181. člena ZPIZ-2 je tako določeno, da zavarovanec in delodajalec lahko zahtevata dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije o ustreznosti ponujenega delovnega mesta ali poklicne rehabilitacije. V četrtem odstavku 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)7, je določeno, da pri zagotovitvi pravic in zaposlovanju zavarovancev, pri katerih je nastala invalidnost oziroma pri izbiri drugega delovnega mesta, mora delodajalec upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali delovni zmožnosti8. Za podajo mnenja pa mora biti izvedenskemu organu predložena delovna dokumentacija, obrazec DD-1. Glede pomena delovne dokumentacije pritožbeno sodišče opozarja tudi na določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju: ZVZD-1)9, kjer je v prvem odstavku 1. člena določeno, da se s tem zakonom določijo pravice in dolžnosti delodajalcev in delavcev v zvezi z varnim in zdravim delom ter ukrepi za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. V četrtem odstavku 17. člena pa je določeno, da delodajalec v izjavi o varnosti z oceno tveganja določi posebne zdravstvene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati delavci za določeno delo, v delovnem procesu ali z uporabo posameznih sredstev za delo, na podlagi strokovne ocene izvajalca medicine dela.

17. Iz listinske dokumentacije izhaja, da delodajalec tožnika ni premestil na drugo delo (če so mu sodelavci omogočili, da opravlja lažje delo kot kontrolor, to nikakor še ne pomeni, da gre za drugo ustrezno delo). Izpeljani morajo biti predvideni postopki. Prvi postopek za presojo ustreznosti drugega delovnega mesta je bil s strani delodajalca sprožen šele v letu 2018, pri čemer je bilo ugotovljeno, da predlagano delo ni ustrezno glede na tožnikove omejitve, kot so mu bile določene z odločbo o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti. Šele v letu 2021 je sledil nov predlog delodajalca invalidski komisiji, da poda mnenje o ustreznosti drugega dela. Po podaji pozitivnega izvedenskega mnenja in po obvestilu delodajalca, da je šele s 1. 6. 2021 prilagodil delovno mesto avtomehanik IV na način, da lahko tožnik na njem opravlja delo skladno z odločbo ZPIZ z dne 16. 3. 2016, je bila izpolnjena materialnopravna podlaga po že citiranih določbah ZPIZ-2 za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Tožena stranka je zato utemeljeno odločila, da ima tožnik pravico do nadomestila za invalidnost šele od 1. 6. 2021 dalje, saj pred tem niso bili izpolnjeni zakonsko določeni pogoji. Dejansko stanje (glede na pravnomočno odločbo z dne 31. 5. 2016) se je spremenilo šele od1. 6. 2021 dalje, na kar v pritožbi utemeljeno opozarja tožena stranka. Za odločitev je torej ključna odločba z dne 24. 5. 2021 in dopis delodajalca z dne 27. 5. 2021, iz katerega izhaja, da je bilo s 1. 6. 2021 prilagojeno delovno mesto na način, da tožnik opravlja drugo ustrezno delo skladno z odločbo ZPIZ z dne 16. 3. 2016 in dopolnilnim mnenjem invalidske komisije z dne 13. 4. 2021. 18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo I., II. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

K pritožbi tožnika

19. Tožnik s pritožbo izpodbija stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, ki je v IV. točki odločilo, da tožena stranka nosi stroške postopka v celoti. Glede na to, da je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo tudi stroškovno odločitev, tako, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik nima več pravnega interesa za pritožbo. Pravni interes za pritožbo pa je predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi10. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.

20. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je sodišče nadalje odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe in stroške odgovora na pritožbo.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami. 5 Glej Psp 254/2021. 6 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 7 Ur. l. RS, št. 106/99, ki se glede 101. člena še nadalje uporablja skladno s tretjim odstavkom 429. člena ZPIZ-2. 8 Tako tudi sklep Pdp 118/2017 z dne 8. 6. 2017. 9 Ur. l. RS, št. 43/11. 10 Tako sodna odločba I Cp 263/2017 z dne 10. 5. 2017.