Jedro

Tožena stranka ni bila upravičena odločati o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev hčerinskih podjetij. Tako tožena stranka ni bila pristojna za odločanje o prenehanju delovnega razmerja delavcem drugih družb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta sklepa tožene stranke, ki se nanašata na tožnico T. S. in sicer ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja št. 75/94 z dne 3.11.1994 in sklep odbora za ugovore št. 19/94 z dne 21.11.1994 nezakonita in da je tožnici trajalo delovno razmerje pri toženi stranki tudi po 4.11.1994 do 8.3.1997 z vsemi pravicami iz dela in po delu. Kar pa je tožnica zahtevala več, to je priznanje pravic iz dela in po delu in trajanje delovnega razmerja do 13.8.1997 pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici T. S. za obdobje od 4.11.1994 do 8.3.1997 vpisati delovno dobo v delovno knjižico, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, višji zahtevek tožnice, to je vpis delovne dobe do 19.3.1997 pa je zavrnilo. Sodišče je tudi ugotovilo obstoj naslednjih denarnih terjatev tožnice do tožene stranke in sicer: - iz naslova pripadajočih plač za navedeno obdobje v skupnem neto znesku 1.187.516,34 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih neizplačanih neto plač v izplačilo, to je od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, kot to izhaja iz 3. točke izreka, kar pa je tožnica zahtevala več, to je plačilo nadomestila plače za mesec marec 1997 do 19. v mesecu, pa je zavrnilo; - iz naslova regresa za letni dopust za leto 1994, 1995, 1996 in 1997 v višini zneskov in skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti teh zneskov dalje do plačila, kot to izhaja iz 4., 5., 6. in 7. točke izreka; - iz naslova plačila razlik pri plačah do nivoja kolektivne pogodbe za obdobje od 15.6.1994 do 4.11.1994 v skupni neto višini 30.920,40 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dnevov zapadlosti posamičnih neizplačanih razlik neto plač v izplačilo, to je od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, kot to izhaja iz 8. točke izreka.

Sodišče je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v skupnem znesku 228.240,00 SIT in stroške izračunov prikrajšanja v znesku 5.000,00 SIT ter stroške sodne takse za tožbo v višini 675,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo iz razloga, ker naj bi bila tožnica zaposlena v hčerinski družbi in ne v družbi M. d.o.o.. Vendar v zvezi s tem opozarja na statusno povezavo med predhodno navedenima družbama, saj je toženka bila edini družbenik hčerinske družbe, ki se je nato v letu 1997 ponovno pripojila k toženi stranki. Toženka v teku postopka nikoli ni oporekala pravne samostojnosti hčerinske družbe, temveč je le pojasnila, da je bil pravni in dejanski položaj omenjene hčerinske družbe specifičen. Tožena stranka zato pravno gledano sicer sledi stališču sodišča, da je potrebno ločevati upravičenje družbenikov ter zakonskih zastopnikov, vendar so v konkretnem primeru podane številne okoliščine, na podlagi katerih lahko sklepamo, da so vsebinske ugotovitve sodišča napačne. Ob vpogledu v sodni register za toženo stranko ter družbo M. d.o.o. bi se tako ugotovilo, da je toženka navedeno družbo ustanovila dne 20.5.1993, medtem ko iz delovne knjižice za tožnico izhaja, da se je le-ta zaposlila pri družbi dne 1.12.1993. Časovni zamik kaže na nedoslednost, ki je bistvena za odločitev v predmetnem sporu. Navaja tudi, da so bile ob ustanovitvi hčerinskih družb nove pogodbe o zaposlitvi za delavce pripravljene, vendar prezaposlitev ni bila realizirana. Z družbo M. d.o.o. tudi ni bil sklenjen nikakršen sporazum o prevzemu delavcev, tožnica pa tudi ni sklenila pogodbe o zaposlitvi z omenjeno družbo. Iz tega lahko sklepamo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki. Toženka tudi opozarja, da je upravni odbor dne 27.5.1994 sprejel sklep, da za vse delavce, zaposlene v družbah veljajo že sklenjene pogodbe o zaposlitvi z matičnim podjetjem M. d.o.o., kar ne bi bilo možno, če bi tožnica že bila zaposlena pri drugi družbi. Da je tožnica vedela, da je zaposlena pri toženi stranki pa lahko sklepamo tudi iz predmetne tožbe, ki je bila vložena proti toženi stranki in ne proti hčerinski družbi. Zaradi navedenega je mnenja, da so organi toženke bili pristojni odločati o prenehanju delovnega razmerja tožnici.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da nobeden izmed teh razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče v postopku tudi ni bistveno kršilo takih določb postopka, na katere po določbi 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožene stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja z dokazno oceno in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve, ki je ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja: Sodišče prve stopnje je glede vprašanja, ali je bila tožena stranka upravičena odločati o pravicah, obveznostih in odgovornostih delavcev hčerinskih podjetij, pravilno uporabilo določila Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS) in Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93), iz katerih izhaja, da o omenjenem odločajo izključno organi delodajalca. Za tožnico so bili to organi družbe M. d.o.o., in sicer na prvi stopnji poslovodni organ, na drugi stopnji pa organ upravljanja ali organ, ki je določen s statutom oz. s sklepom organov upravljanja (22. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo - SKPG, Ur.l. RS št. 39/93). Kot je razvidno iz listinskih dokazov v spisu, pa je tako ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnice, kot tudi sklep odbora za ugovore sprejel organ družbe M. d.o.o., kar je pravno napačno, saj je v postopku prisilne poravnave, v katerem je bilo predvideno zmanjšanje števila delavcev kot metoda finančne reorganizacije po 51. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur.l. RS št. 67/93) bila tožena stranka pristojna za odločanje o prenehanju delovnega razmerja le za pri njej zaposlene delavce in ne tudi za delavce drugih družb. Potrebno je namreč poudariti, da nobena družba, kljub morebitnim statusnim, kapitalskim ali pogodbenim povezavam z drugimi družbami, ni pristojna za odločanje o prenehanju delovnih razmerij delavcev drugih družb. Prav to dejstvo, na katero se je pri odločitvi oprlo sodišče prve stopnje, je ključnega pomena tudi za odločitev pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila tožnica zaposlena v M. d.o.o. in da ni bila delavka tožene stranke. To dokazuje zlasti fotokopija delovne knjižice tožnice, takšno ugotovitev pa potrjujejo tudi drugi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo v obsežnem dokaznem postopku in jih prepričljivo ocenilo. Da je bila tožnica do prenehanja delovnega razmerja v delovnem razmerju pri družbi M. d.o.o., je med postopkom zatrjevala celo tožena stranka sama, ki je navedla, da je bila tožnica ob prenehanju delovnega razmerja zaposlena v omenjeni družbi, saj je s temi navedbami toženka utemeljevala ugovor pasivne legitimacije, ki bi bil v času, ko se je ta individualni delovni spor pričel, to je v letu 1995, morda celo utemeljen. Vendar je ta ugovor odpadel po pripojitvi M. d.o.o. dne 19.3.1997 k toženi stranki. Zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

Toženi stranki tudi po stališču pritožbenega sodišča zato ni uspelo dokazati, da je bila tožnica delavka tožene stranke. Očitno je sicer, da tožena stranka po ustanovitvi hčerinskih družb ni pravilno izvedla postopka prehoda delavcev v hčerinske družbe, vendar izvedeni dokazi govorijo v prid ugotovitvi, da je bil prehod delavcev dejansko izveden, čeprav brez ustreznih sklepov o prehodu in prerazporeditvi in brez podpisa novih pogodb o zaposlitvi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da sklenitev pisne pogodbe o zaposlitvi ni konstitutivni element za nastanek delovnega razmerja, če je delavec delo dejansko opravljal pri določenem delodajalcu, ta pa je bil v tožničinem primeru M. d.o.o., tako kot je to zapisano v njeni delovni knjižici. Če bi bilo res nesporno, da so vsi delavci, vključno s tožnico, zaposleni pri toženi stranki, kot to zatrjuje tožena stranka, po mnenju pritožbenega sodišča ne bi bilo potrebno v času pred začetkom postopka prisilne poravnave na upravnem odboru tožene stranke sprejemati posebnih sklepov o veljavnosti starih pogodb o zaposlitvi "za vse delavce, zaposlene v družbah". Nedvomno pa v primerih, če bi bili vsi delavci res delavci tožene stranke in ne delavci posameznih hčerinskih družb tudi v času po njihovi ustanovitvi, ne bi bilo takšnih vpisov delovne dobe v delovno knjižico kot v tožničinem primeru. Pritožbena zatrjevanja, da bi bil pri toženi stranki postopek prenehanja delovnega razmerja delavcev, vključno s tožnico izveden pravilno, so zato neutemeljena.

Upoštevaje navedeno in ker iz izpiska iz sodnega registra izhaja, da se je družba M. d.o.o. z dnem 19.3.1997 pripojila k toženi stranki, to pomeni, da je tožena stranka pravna naslednica družbe, v kateri je bila do prenehanja delovnega razmerja zaposlena tožnica. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožnici vpisati delovno dobo v delovno knjižico, kakor tudi, da ji je dolžna plačati vse denarne zahtevke, vtoževane v tožbi in prisojene s sodbo sodišča prve stopnje.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.