Jedro

Začasno ureditev stanja je mogoče predlagati le v zvezi s spornim pravnim razmerjem. S posledicami, ki naj bi tožnici nastale zaradi obveznosti po odločbah, izdanih v drugih postopkih, ni mogoče utemeljiti škode, ki naj bi ji nastala, če ne bo zadržala tega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije z dne 26. 5. 2015, s katerim je prvostopenjski organ zavrgel njeno pritožbo zoper odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (izdano zavezancu A., d. d., Nova Gorica) na območju Mestne občine Nova Gorica za leto 2013,ker nima položaja stranke v postopku odmere navedenega nadomestila. Hkrati s tožbo je vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero sodišču predlaga, naj na podlagi drugega in tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) prekine in zadrži odločanje v postopku, ki ga vodi prvostopenjski organ pod številko DT 4224-6046/2013. 2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala verjetne potrebe po izdaji začasne odredbe zaradi nastanka težko popravljive škode. Trditev, da ji bo odločitev o odmeri nadomestila onemogočila izvrševanje njenih temeljnih zakonskih obveznosti, in navedbe, da temu postopku sledi več istovrstnih postopkov za vračilo preveč plačanega nadomestila, so po presoji sodišča prve stopnje nekonkretizirane, do pravnomočnosti odločitve o odmeri nadomestila pa tožeča stranka ne more šteti, da bo prvotno odmerjen znesek v celoti njen prihodek. Tudi če bo uspela v tem upravnem sporu in bo udeležena v postopku odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ji zgolj udeležba v postopku še ne zagotavlja drugačne odmere nadomestila. Nekonkretizirane oziroma nepojasnjene naj bi bile tudi trditve, da je začasna odredba pogoj za postopanje po 293. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Tožeča stranka v pritožbi zoper sklep navaja, da jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Po njenem mnenju izpodbijana odločitev v nasprotju z določbami ZUS-1 temelji na pravnem standardu nepopravljive škode. Možnost težko popravljive škode naj bi pojasnila, navedbe in dokazi glede tega pa naj bi bili spregledani. Navaja, da pomeni vrnjeni znesek 4 % njenega proračuna, da je morala najeti kredit za izplačilo domnevno preplačanih dajatev in da jo čaka „še cela serija vračil preplačil“. V zvezi s tem navaja, da se občina lahko likvidnostno zadolži le do višine 5 % vseh izdatkov zadnjega sprejetega proračuna in da v enem samem dodatnem primeru vračila ne bo zmožna izpolnjevati nalog v javnem interesu. Prav nemožnost sodelovanja v odmernem postopku in možnost, da je tudi nova odločba napačna, naj bi utemeljevala izdajo začasne odredbe, ki naj bi bila edina možnost, da se prepreči ogrožanje izvajanja njenih nujnih zakonskih in proračunskih obveznosti. Sodišču očita, da je spregledalo širši ustavnopravni vidik, ki ga je uveljavljala in da se ni opredelilo do njenih navedb glede načela sorazmernosti in upoštevanja prizadetosti javne koristi, saj so naloge, ki jih opravlja, po 21. in 22. členu Zakona o lokalni samoupravi (ZLS) nedvomno zadeve javnega pomena. Očitno naj bi bilo tudi, da toženi stranki z izdajo začasne odredbe škoda ne bi mogla nastati, na kar naj bi v predlogu opozarjala. Meni, da tudi pravice potencialnega „nasprotnega udeleženca“ ne bi mogle biti prizadete, saj je že prejel preplačilo nadomestila. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj prvostopenjski sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, torej v celoti nosi trditveno in dokazno breme, da tako s svojimi navedbami kot s predloženimi dokazi prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa oziroma druge institucije oziroma o nujnosti začasne ureditve stanja. Šele ko sta ti dve predpostavki podani, je dolžnost sodišča, da pri odločanju upošteva tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe upoštevalo vse pravno odločilne tožničine navedbe v zvezi s to zahtevo in se do njih tudi opredelilo oziroma na njih odgovorilo. Morebitna utemeljenost tožničinega stališča, da ji ob upoštevanju „širšega ustavnopravnega vidika“ gre položaj stranke v postopkih za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, pa bo predmet presoje zakonitosti sklepa, ki ga tožnica izpodbija v upravnem sporu, in ne odločanja o izdaji začasne odredbe. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da se do teh navedb ni opredelilo.

9. Sodišče prve stopnje je v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa sicer res napačno zapisalo, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o nepopravljivi škodi, vendar pa razlogi, ki jih v zvezi s tem navaja, utemeljuje presojo, da ni mogoče govoriti o težko popravljivi škodi, ki bi tožnici lahko nastala do pravnomočne odločitve o zakonitosti izpodbijanega sklepa o zavrženju njene pritožbe. V primeru uspeha v upravnem sporu bo namreč tožnici priznan status udeleženke v konkretnem postopku odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, oziroma bo to lahko uveljavljala v obnovi postopka.

10. Kakšna naj bi bila škoda, ki naj bi ji nastajala, če sodišče ne bo zadržalo postopka v zadevi št. DT 4224-6046/2013, pa tožnica sploh ni pojasnila. Sklicevala se je (tako kot se sklicuje tudi v pritožbi) sicer na 293. člen ZUP, ki pa, kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, določa, kdaj se upravna izvršba ustavi in opravljena dejanja odpravijo ter kdaj se upravna izvršba odloži. Navedene določbe so torej pravna podlaga za odločanje upravnega organa o ustavitvi in odlogu izvršbe. Tožničino mnenje, da je predlagana začasna odredba pogoj za ustavitev ali odlog upravne izvršbe, pa je napačno. Sam položaj udeleženca postopka, kar je predmet odločitve, izpodbijane v tem upravnem sporu, pa ne zagotavlja utemeljenosti ugovorov, ki jih lahko v postopku uveljavlja.

11. Iz zgoraj citiranih določb 32. člena ZUS-1 izhaja, da je začasno ureditev stanja (kar bi v obravnavanem primeru po vsebini pomenil tožničin predlog) mogoče predlagati le v zvezi s spornim pravnim razmerjem, ki pa je tisto, o katerem je bilo odločeno z dokončnim posamičnim aktom, ki se izpodbija s tožbo.

12. Tožnica je sicer zahtevala, naj sodišče z začasno odredbo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu „prekine in zadrži odločanje v postopku“, ki ga vodi prvostopenjski upravni organ pod št. DT 4224-6046/2013, vendar se v pritožbi tako kot v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe sklicuje predvsem na obveznosti, ki jih bo domnevno imela zaradi drugih postopkov. Glede obveznosti po odmerni odločbi, zoper katero je vložila pritožbo, ki je bila zavržena s sklepom, ki je predmet tega pravnega spora, je sicer navajala višino obveznosti in pojasnjevala, kakšen delež njenega proračuna predstavlja ta obveznost, vendar je hkrati navajala tudi, da je preplačilo nadomestila že vrnila ter da je zavezana gospodarska družba to preplačilo skupaj z zamudnimi obrestmi prejela. To pomeni, da tožnica nastanka škode, ki bi jo bilo mogoče v zvezi s tem pravnim razmerjem preprečiti, sploh ni zatrjevala.

13. S posledicami, ki naj bi tožnici nastale zaradi obveznosti po odločbah, izdanih v drugih postopkih, pa ni mogoče utemeljiti škode, ki naj bi ji nastajala, če sodišče ne bo zadržalo tega postopka. Kljub temu, da naj bi šlo za istovrstne postopke, zadržanje postopka v zadevi, v kateri je bil izdan s tožbo izpodbijani sklep, nima pravnih posledic na tek drugih postopkov. To pomeni, da na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožničine obširne navedbe o finančnih posledicah, ki naj bi nastale zaradi obveznosti po drugih, čeprav istovrstnih postopkih. Zato Vrhovno sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni izkazala, da bi v primeru neizdaje predlagane začasne odredbe zaradi njenih zakonskih obveznosti in finančnih posledic, ki jih navaja, utrpela težko popravljivo škodo.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo tožeče stranke na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišče prve stopnje.

15. Tožeča stranka s tožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.