Jedro

Postopek sprejemanja sprememb Splošnega dogovora za leto 2017 je bil enak kot je predpisan za sprejemanje Splošnega dogovora za posamezno leto. To nedvomno izhaja iz določbe drugega odstavka 65. člena Splošnega dogovora za leto 20176, na katero se je v svojih trditvah sklicevala tudi tožeča stranka. Sklep Vlade s katerim je ta odločila, da se Splošni dogovor za leto 2017 zaradi zvišanja plač za dva plačna razreda v letu 2017, kot je to predlagala Skupnost socialnih zavodov Slovenije in za katere med podpisnicami SD niti na arbitraži ni bilo doseženo soglasje, je bil zakonito sprejet, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da vlada ni bila pooblaščena odločati o spremembah SD v letu 2017 so tako neutemeljene.

Razvrščanje delavcev pri tožeči stranki v višje plačne razrede ne pomeni, da bi tožena stranka morala avtomatsko upoštevati tudi takšno prerazvrščanje v višje plačne razrede, temveč morajo skladno z drugim odstavkom 9. člena SD 2017 o tem odločiti partnerji z Aneksom k SD. Upoštevaje deseti odstavek 10. člena SD 2017, da izvajalci za program zdravstvene nege v socialno zdravstvenih zavodih načrtujejo naslednje plačne razrede: tip izvajalca A, B, C: nega I plačni razred 21, nega II plačni razred 22, tip III-plačni razred 24, najzahtevnejša dela plačni razred 26, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela pravne podlage, da bi sama pri izračunu cene storitve upoštevala nove plačne razrede, temveč bi jih morali z Aneksom skupaj določiti partnerji dogovora tako, da bi jih ustrezno spremenili.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila odškodnine 32.856,10 EUR s pp. (skrčeno na 28.695,87 EUR s pp.). Zaključilo je, da tožena stranka ni kršila določb med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev za obdobje 2.016 do 2020 (v nadaljevanju: Pogodba) in splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 (v nadaljevanju tudi: SD 2017), ko je opravljene storitve tožeče stranke za leto 2017 obračunala in plačala v skladu z Pogodbo in Splošnim dogovorom za leto 2017 in ni sledilo zahtevam tožeče stranke po avtomatičnem povišanju cen zdravstvenih storitev za obdobje od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2017, ki bi ga po stališču tožeče stranke tožena stranka morala izvršiti v skladu s 4. točko 9. člena SD 2017 v zvezi s 6. členom Pogodbe zaradi spremembe kolektivne pogodbe za javni sektor, aneksa h kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi in aneksa h kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije po kateri so se osnovne plače za delavce v javnem sektorju zvišale za 2 plačna razreda.

2. Tožeča stranka po pooblaščencu izpodbija sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem, drugem in tretjem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi po temelju, po višini pa zahtevek odstopi v reševanje sodišču prve stopnje podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V obrazložitvi pritožbe navaja: ″Okrožno sodišče v Celju je z izpodbijano sodbo opr. št. I Pg 318/2018 z dne 17. 09. 2019 razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 32.856,10 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. 02. 2018 dalje do plačila in stroške pravdnega postopka, ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 35,00 EUR. Sodbo je nepravilna zato tožeča stranka zoper njo v celoti vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 338 tč. 1, 2 in 3 ZPP, torej zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ter zaradi odločitve o stroških postopka. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče ni povzelo celotne trditvene podlage, ki jo tožnica navaja v svoji tožbi in pripravljalnih vlogah, še posebej pa ni v celoti povzelo trditvene podlage, na podlagi katere tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek v predmetni pravdi. Ne samo to, sodišče se v izpodbijani sodbi tudi ni opredelilo glede bistvene tožnici netrditvene podlage in dokazov, s katero tožnica utemeljuje svoj zahtevek ali pa je to naredilo pomanjkljivo. Zakaj je sodišče ravnalo tako in popolnoma zanemarilo in očitno namerno opustilo bistveno trditveno podlago, ki jo tožeča stranka navaja tekom postopka na prvi stopnji, in odgovore na to, tožeči stranki ne samo da ni razumljivo in sprejemljivo, temveč tega sodišče v izpodbijani sodbi niti z ničemer ni pojasnilo oz. argumentirano utemeljilo ali pa je to naredilo napačno. Sodišče je sicer vpogledalo v vse listinske dokaze, ki sta jih stranki vložili v spis, ob pomanjkanju ocene teh listinskih dokazov kakor tudi obrazložitve in utemeljitve, katere od teh listinskih dokazov in zakaj je sodišče upoštevalo kot tehtne pri svoji odločitvi, oziroma kateri od listinskih dokazov na katere se sklicuje tožnica niso upoštevni in zakaj, pa ni dovolj, da bi bilo mogoče kvalitetno preizkusiti ugotovitve sodišča in njihovo tehtnost in pravilnost, ter s tem pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Ker sodišče ni upoštevalo ali pa ni pravilno upoštevalo celotne trditvene podlage tožeče stranke in z njene strani v zvezi s to predlaganih dokazov, je nepopolno in zato tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ter napačno uporabilo materialne predpise, ker pa izpodbijana sodba o tem, zakaj sodišče ni upoštevalo celotne trditvene podlage tožeče stranke niti nima nobenih utemeljitev in potrebnih ter argumentiranih razlogov, ali pa so njeni razlogi v nasprotju z veljavnimi materialnimi predpisi ter trditvami in dokazi v spisu, takšne sodbe ne samo da ni mogoče preizkusiti, temveč je tudi sicer v nasprotju z navedbami in dokazi v spisu, s čimer je podana tudi bistvena kršitev pravil pravdnega postopka, zaradi katere je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti. V posledici vsega tega pa je sodišče tudi napačno uporabilo materialne predpise. Ko sodišče utemeljuje svojo odločitev, sploh ne poda svoje ocene oz. stališča glede bistvenega vprašanja v predmetnem postopku in sicer o tem, kaj dejansko pomeni vsebina spornega 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 in kako ter koga ta zavezuje. Sodišče v izpodbijani sodbi utemeljuje svoje nepopolno in tudi napačno stališče, kot da navedene določbe sploh ni oz. kot da navedena določba nima nikakršnega namena in pomena ter obvez. Izpodbijana sodba zato o tem bistvenem vprašanju sploh nima potrebnih razlogov, da bi jo bilo mogoče v tem delu preizkusiti, s čimer je podana bistvena kršitev pravil postopka, razlogi, s katerimi utemeljuje svojo odločitev pa so v popolnem nasprotju z zavezo, ki jo predstavlja vsebina 4. odst. 9. člena SD za leto 2017. V tem delu zato sodišče tudi ni ugotovilo popolnega in pravilnega dejanskega stanja. Zgolj (tudi sicer napačna ugotovitev sodišča), da je nepravilno stališče tožeče stranke, da se določba 4. odst. 9. člena mora razlagati tako, da se avtomatično upoštevajo zvišanja plač v ceni zdravstvenih storitev, prav gotovo ne podaja popolnega odgovora na zgoraj navedeno pravno vprašanje. V predmetni zadevi ni mogoče govoriti in ni govora o nikakršnem predlogu za zvišanje plač, o katerem naj bi bil sprejet sklep vlade, kot to zmotno oz. napačno ugotavlja sodišče pod tč. 15 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ob tem se sodišče v isti točki tudi napačno sklicuje na tč. 5. Spornih vprašanj, ki izhaja iz Zapisnika 1. seje arbitraže partnerjev za aneks št. 1, saj navedene spremembe ni predlagala tožeča stranka oz. njen predstavnik pri pogajanjih, to je Skupnost socialnih zavodov Slovenije (SSZS), temveč je to vprašanje podalo Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije (ZDRZZS), kot to izhaja iz navedenega zapisnika. Tožnica se zato na te spremembe v postopku niti ni sklicevala. Poleg tega pa navedeno vprašanje niti ne dokazuje tega, kar zmotno ugotavlja sodišče, daje tožeča stranka vedela in morala vedeti v fazi pogajanj, da v tistem obdobju ni sredstev za povečano izplačilo plač, ki naj bi ga v tem postopku vtoževala tožena stranka. Tožena stranka v predmetnem postopku ne vtožuje sredstev za povečane plače, temveč sredstva, ki bi ji morala pripadati zaradi zahtevanega zvišanja cen zdravstvenih storitev, do katerih bi v skladu s 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 moralo priti, zaradi povišanja plač v javnem sektorju. Ker se plače zaposlenih medicinskih delavcev v zdravstvu in tudi pri tožeči stranki pokrivajo med drugim tudi iz prihodkov, ki jih izvajalci pridobijo z opravljenimi in zaračunanimi zdravstvenimi storitvami, je povsem logičen predlog, da se to mora odraziti tudi v cenah zdravstvenih storitev. Zato je povsem logičen predlog, da se zvišajo cene storitev, ker so se povečale plače zaposlenih in s tem stroški dela. To pa še ne pomeni, daje tožeča stranka vedela, da denarja za zvišanje cen zdravstvenih storitev ni, kar tudi sicer toženka z ničemer ni dokazala. Ravno tako tudi stališče sodišča pod tč. 16 obrazložitve izpodbijane sodbe ne pojasni prave vsebine in pomena določila 4. odst. 9. člena SD za leto 2017, še posebej pa ne vsebine navedenega člena, kot ga tožnica zatrjuje v svojem podrejenem stališču, ko trdi, da bi v tem primeru že partnerji dogovora morali na predlog SSZS spremeniti določila SD za leto 2017 in s tem spremeniti cene zdravstvenih storitev ozirom, da bi to v primeru podane pristojnosti Vlade RS, morala storiti tudi Vlada RS. Popolnoma nesprejemljivo in napačno pa je tudi stališče sodišča, daje bil v konkretno obravnavanem primeru sklep Vlade RS veljaven, ker je bil sprejet v skladu z drugim odstavkom 63. člena ZZVZZ, saj to ni res, pri čemer se sodišče zgolj sklicuje na navedeno zakonsko določilo, v ničemer pa se ne opredeli glede argumentov tožeče stranke, ki jih ta ves čas postopka zatrjuje, ko želi prikazati obravnavani sklep Vlade RS za nezakonit in tudi nepravilen, razen v delu, ko sodišče pomanjkljivo in nepopolno razlaga in povzema vsebino sodbe VSL I Cpg 665/2013, na katero se sicer v postopku sklicuje tožnica. Pod tč. 17 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče le delno in zato napačno povzema obrazložitev Sodbe, ki jo je v spis vložila tožeča stranka (VSL I Cpg 665/2013), saj iz 11. točke obrazložitve navedene sodbe ni razvidno to, kar navaja sodišče v izpodbijani sodbi, temveč ravno nasprotno, saj iz nje med drugim dobesedno izhaja: ″Citirano zakonsko določilo torej Vlado pooblašča le za odločanje o spornih vprašanjih, ki se nanašajo na izhodišča za sklepanje pogodb, torej le pri oblikovanju izhodišč za pripravo dogovora za naslednje leto, ne pa tudi za spremembe že sprejetega Splošnega dogovora oziroma za spremembe že sklenjenih pogodb. ZZVZZ namreč Vlade ne pooblašča, da bi s sprejetim sklepom posegla v pravice in obveznosti partnerjev v javnem zdravstvu oziroma v pravno urejeno razmerje med pravdnima strankama (glej drugo točko sklepa U-I-264/09-7). ″S tem, ko je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v nasprotju s takšnim stališčem, ki je v bistvu povzemalo odločitev Ustavnega sodišča RS (sklep U-I-264/09-7), sprejelo odločitev, da je bil sklep Vlade RS veljaven, je ne samo napačno ugotovilo dejansko stanje, temveč je tudi napačno uporabilo materialni predpis, zaradi česar je njegova odločitev, da je sklep Vlade zakonit, ne samo nepravilna temveč tudi nezakonita. Tudi utemeljitve sodišča pod tč. 18 obrazložitve izpodbijane sodbe, zakaj gre slediti navedbam tožena stranke, da brez zvišanja kalkulativnih elementov ne mora sama avtomatsko obračunati zdravstvene storitve po višji ceni, niso pravilne. Sodišče kot da določila 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 ne šteje za določilo navedenega Splošnega dogovora. Tožeča stranka namreč ves čas trdi, da bi se cene storitev morale uskladiti v skladu s to določbo. Povsem nesprejemljivo je tudi stališče sodišča, da v nasprotnem, če bi tožena stranka lahko sama spreminjala cene storitev, potem SD sploh ne bi bil potreben, saj konec koncev iz podatkov in dokazov v spisu izhaja, da tožena stranka tekom leta sama spreminja cene. To da je SSZS predlagala spremembe 10. člena dogovora še ne pomeni, da je to edini možni način za povišanje cen storitev, temveč le, da je eden izmed možnih načinov. Res je, da je zaveza glede avtomatičnega upoštevanja spremembe cen zaradi spremembe plačnih razredov nastopila med letom 2017, zmotna in v nasprotju z dobesedno vsebino in namenom 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 pa je ugotovitev sodišča, da bi zato lahko bila vključena le v morebitni aneks k SD za leto 2017. Tožeča stranka pri tem ne misli samo na avtomatično spremembo kalkulacij, ki jih je dolžna izvajati tožena stranka, temveč tudi na svojo podrejeno trditev, ko trdi, da bi tožena stranka skupaj z ostalimi partnerji dogovora morala sprejeti predlagane spremembe SD za leto 2017, saj v tem primeru navedeno določilo nalaga ″avtomatično upoštevanje sprejetih sprememb″. To konec koncev priznava tudi sama tožena stranka, ko v njenem odgovoru na tožbo pod tč. III dobesedno navaja: ″Vsi partnerji po 63. členu ZZVZZ so se dogovorili, da bodo upoštevali pri kalkulacijah cen tudi spremembe, ki se bodo (oz. so se že zgodile od 01. 07. 2017 dalje), vendar je navedeno ″avtomatično″ spremembo bilo mišljeno, da se le ta avtomatizem sprovede (naknadno) med samimi pogajanji med ustreznimi subjekti.″ To pa pomeni, da bi tudi v tem primeru avtomatizem moral veljati, ne pa svobodna volja tožene stranke pri pogajanjih, kot jo nekritično sprejema prvostopno sodišče s stališčem, zavzetim pod tč. 19 obrazložitve izpodbijane sodbe. Legitimna pravica tožene stranke, ki jo ima glede na določbo 63. člena ZZVZZ, je bila nedvomno omejeno z že prevzeto obvezo in zavezo iz 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 in tudi sicer z dolžnostjo po 239. členu OZ, ki jo zavezuje, da prevzete pogodbene obveznosti izpolni pošteno v vsem, kot se glasijo. Ravno ravnanje v nasprotju z navedenimi materialnimi določili je pomenilo protipravno ravnanje tožene stranke, do katerega ni imela nobene pravice oz. pravne podlage, saj je s takšnim ravnanjem nezakonito posegla v že sklenjene oz. dogovorjene pogodbene obveznosti. Pri tem se tožena stranka v postopku niti ne sklicuje na okoliščine iz 240. člena OZ, teh pa tudi sicer sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ne ugotovilo. Ker je sodišče napačno ugotovilo, da v ravnanju tožene stranke ni podane protipravnosti, tudi ni odločalo oz. zavzelo vseh nujno potrebnih stališč glede preostalih elementov za obstoj odškodninske odgovornosti, tako da izpodbijana sodba v tem pogledu nima vseh potrebnih razlogov o odločilnih dejstvih, da bi jo tudi v tem delu bilo mogoče preizkusiti. Spoštovanje določb Splošnega dogovora s strani vseh deležnikov, ki so ga sprejeli, je že sama po sebi razumljiva in samoumevna. Sporno vprašanje v predmetnem sporu pa je, na kakšen način sporna določba 4. odst. 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017, zavezuje posamezne deležnike tega dogovora, tako po dobesedni kakor tudi smiselni razlagi te določbe. O tem sodišče ni podalo konkretnih odgovorov oz. so ti po mnenju tožeče stranke pomanjkljivi in napačni, kot je to pritožnica že navedla. Stališče tožeče stranke je ves čas takšno, da navedena določba pomeni obvezo, da se ob spremembi plač v javnem sektorju avtomatično morajo spremeniti cene zdravstvenih storitev, bodisi na način, da to spremembo v kalkulacijah izvede toženka sama, bodisi do to spremembo partnerji Splošnega dogovora avtomatično upoštevajo pri sprejemanju sprememb SD. Način sprejemanja Splošnega dogovora vsekakor ne pojasni vsebine oz. pravilne razlage navedene sporne določbe. Poleg tega pa v obravnavanem primeru ni sporen način sprejemanja Splošnega dogovora, sporen je način sprejemanja sprememb že sprejetega Splošnega dogovora za leto 2017 in tudi pomen in pravna veljava sklepov Vlade RS, ki jih ta sprejme v postopku sprejemanja sprememb že sklenjenega dogovora, katerega pa sodišče prve stopnje očitno nekritično enači s postopkom sprejemanja vsakoletnega Splošnega dogovora, saj sicer ne bi štelo odločitev Vlade RS, da se 9. in 10. člen Splošnega dogovora ne spremenita, kot tisto dejanje, ki je odločilno za to, da ni prišlo do sprememb cen zdravstvenih storitev zaradi spremenjenih plač v javnem sektorju. Takšna odločitev je ne samo v nasprotju z veljavnimi predpisi, temveč je tudi v nasprotju z že uveljavljeno sodno prakso, kot bo to pritožnica pojasnila v nadaljevanju pritožbe. Sodišče je med razlogi izpodbijane sodbe popolnoma zanemarilo med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da so bile v postopku sprejemanja Aneksa št. 1 k SD za leto 2017 s strani SSZS predlagane konkretne in ustrezne spremembe, ki med pravdnima strankama niti niso sporne. Predlagane spremembe pa niso bile sprejete po krivdi oz. sokrivdi tožene stranke. Če bi bile na predlog SSZS predlagane spremembe sprejete, bi torej tožena stranka v skladu z 6. členom Pogodbe, sklenjene med pravdnimi strankami, morala spremeniti oz. uskladiti tudi cene storitev. Ker pa je tožena stranka v nasprotju z zavezo iz 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 in v nasprotju z 66. členom ZZVZZ, ter 8 členom SD za leto 2017 preprečila sprejem predlaganih sprememb, je s tem posledično preprečila tudi njeno dolžnost po navedenem 6. in 15. členu njune medsebojne Pogodbe. Protipravnost tožene stranke je tako nesporna, ugotovitev sodišča pod tč. 19 obrazložitve izpodbijane sodbe pa zmotna in nepravilna. Tožeča stranka se v predmetni pritožbi, v izogib ponavljanju obširnih navedb v njenih pripravljalnih vlogah, v celoti sklicuje in vztraja pri njenih navedbah, kot te izhajajo ne samo iz njene tožbe, temveč tudi iz vseh njenih pripravljalnih vlog, katere pa prvo stopno sodišče, kot že večkrat poudarjeno, v izpodbijani sodbi ni ne obravnavalo ne upoštevalo, kaj šele utemeljeno ovrglo. Nesporna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre pri tožničinem zahtevku za odškodninski zahtevek in da je potrebno odškodninsko odgovornost tožene stranke presojati po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti iz 239. člena OZ. Tožeča stranka uveljavlja odškodninsko odgovornost tožene stranke zato, ker je toženka kršila njene pogodbene dolžnosti, ki izhajajo iz 4. odst. 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017 in njune medsebojne Pogodbe, kakor tudi že navedenih zakonskih obveznosti. Pri tem tožeča stranka prvenstveno meni in zatrjuje, da je bila zaradi med strankama nespornega dviga plač planiranih delavcev v javnem sektorju, tožena stranka v skladu z navedeno določbo Splošnega dogovora za leto 2017 dolžna avtomatsko spremeniti kalkulacije cen zdravstvenih storitev, kar ni storila, s čimer je prekršila tudi njene pogodbene obveznosti do tožeče stranke. Zakaj tožeča stranka meni da je tako, je že pojasnila v njenih vlogah oz. navedbah pred izdajo izpodbijane sodbe, svoje podane argumente, o katerih izpodbijana sodba nima nikakršnih oz. vsaj vseh potrebnih stališč, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti, pa bo ponovno ponovila tudi v nadaljevanju te pritožbe. Podrejeno pa in za primer, v kolikor bi veljalo stališče tožene stranke, da ta določba zavezuje vse partnerje dogovora in ne izključno tožene stranke, potem pa je bilo stališče tožeče stranke, navedeno v njenih pripravljalnih vlogah, da je bila tožena stranka skupaj z ostalimi partnerji dogovora dolžna sprejeti s strani SSZS predlagane spremembe Splošnega dogovora za leto 2017 in njegovih prilog, ki so temeljile in bile usklajene s spremembami dviga plač planiranih delavcev v javnem sektorju, pa bile kljub temu s strani tožene stranke in Ministrstva za zdravje RS brez utemeljenega razloga zavrnjene, kot to priznava tudi sama tožena stranka v njenih vlogah in kot to tudi izhaja iz listinskih dokazov, ki jih je v spis vložila sama tožena stranka. Navedeni predlogi SSZS zaradi med drugim tudi protivljenja tožene stranke, niso bili sprejeti na arbitraži, ki je odločala dne 6. 11. 2017, ravno tako pa tudi ne na Vladi RS, ko je dne 21 .12. 2017 nezakonito odločala o spornih vprašanjih glede sprejema Aneksa k SD za leto 2017. Tožeča stranka je tudi za tak primer v svojih dosedanjih pripravljalnih vlogah podala argumente in stališča ter ponudila dokaze, ki jih bo v nadaljevanju pritožbe ponovno povzela, vendar se tudi glede teh, sodišče v izpodbijani sodbi ni pravilno in tudi ne v celoti izjasnilo, kar je dodatni razlog za nezakonitost in nepravilnost izpodbijane sodbe. Glede argumentov tožeče stranke za avtomatsko spremembo kalkulacij oz. avtomatsko upoštevanje določbe 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 s strani tožene stranke, tožeča stranka ponovno poudarja naslednje. Partnerji Splošnega dogovora so tisti, ki sprejemajo zgolj izhodišča za oblikovanje vrednosti programov oz. cen zdravstvenih storitev, ki so zapisana oz. dogovorjena v Splošnem dogovoru, tožena stranka pa je tista, ki v skladu z vsebino Splošnega dogovora izvaja kalkulacije cen zdravstvenih storitev in tekom leta objavlja tako nova izhodišča kot tudi nove cene zdravstvenih storitev, ki so jih izvajalci pri zaračunavanju opravljenih storitev dolžni upoštevati. Tožena stranka je v spis sama predložila tako izhodišča kot kalkulacije cen, ki jih je izdelala v letu 2017. Eno izmed izhodišč, je bilo sprejeto tudi v sedaj spornem določilu 4. odst. 9. člena SD za leto 2017, ki je bilo sprejeto v skladu z določili 63. člena ZZVZZ med partnerji dogovora že v letu 2013 in bilo ukinjeno s sprejemom Splošnega dogovora za leto 2018. Partnerji dogovora so torej povsem zakonito in sporazumno sprejeli zavezo, da se v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe v plačah v javnem sektorju, kar nedvomno predstavlja enega izmed izhodišč za oblikovanje vrednosti programov oz. cen zdravstvenih storitev in tudi obvez vseh tistih, ki bi to določbo morali spoštovati. Glede na to, da kalkulacije cen izvaja tožena stranka, je ob dobesedni razlagi navedene sporne določbe utemeljeno razumeti, da ta določba zavezuje in pooblašča toženo stranko, da kalkulacije cen zdravstvenih storitev avtomatsko spremeni, glede na sprejete spremembe na področju plač v javnem sektorju in da ta določba pomeni izjemo od siceršnjega pravila, določenega v 3. odst. 9. člena SD za leto 2017, saj sicer ne bi niti bila potrebna. Kalkulacija cen namreč strokovno pomeni računski postopek, s katerim ugotavljamo izračunamo nabavne, lastne, prodajne in druge cene, ne pa dolžnost pogajanj in iskanje novih izhodišč za določanje cene. Izpodbijana odločitev sodišča je tako v direktnem nasprotju z dobesedno razlago in pomenom besede kalkulacija cene. Tudi avtomatično upoštevanje sprejetih sprememb ne more pomeniti pogajanja v smislu kakršnega koli omejevanja ali pa protivljenja upoštevanju teh sprememb, temveč dobesedno pomeni, da se sprejete spremembe morajo upoštevati pri izračunu novih cen. Tožeča stranka je v svojih vlogah pojasnila, kako je potrebno razlagati vsebino 3. odstavka 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017, ki govori o spremembah višine elementov iz 2. odstavka istega člena in ko govori o tem, da se te spremembe dogovorijo z aneksom in pri tem vztraja. Tožeča stranka je že doslej večkrat poudarila in za to ponudila dokaze v njenih vlogah, daje bila vsebina določbe 4. odst. 9. člena SD enaka v letih od 2013 do vključno 2017. Nesporno dejstvo pa je tudi, da so partnerji Dogovora v letih 2014 in 2015 izrecno omejili oz. onemogočili uporabe navedene določbe s tem, da so za navedeni leti v Splošnem dogovoru sprejeli 5. odst. 9. člena SD, s katerima so sporazumno in izrecno omejili avtomatsko uporabo 4. odst. 9. člena SD, čeprav so bili podani pogoji za avtomatsko znižanje cen zdravstvenih storitev. Tožena stranka v njenih vlogah sicer priznava, daje bil sprejem 5. odst. 9. člena SD za leti 2014 in 2015 sporazumen in soglasen med partnerji dogovora, kar niti ni sporno in da navedeni določbi pomenita, da se kljub znižanju plač v javnem sektorju, ki se je takrat zgodilo, cene zdravstvenih storitev niso znižale, ni pa znala argumentirati, zakaj je bilo v letih 2014 in 2015 sploh potrebno sprejemati posebno določbo v SD, ki je omejevala uporabo po vsebini enakega in sedaj spornega 4. odst. 9.člena SD, če jo ta ni avtomatično zavezovala k izvršitvi oz. izpolnitvi prevzetih pogodbenih obveznosti. Tožeča stranka namreč ves čas trdi, da če bi veljalo stališče tožene stranke in sedaj tudi sodišča v izpodbijani sodbi, češ da bi partnerji dogovora za spremembo cen morali predhodno soglasno sprejeti ustrezne spremembe Splošnega dogovora, da sprejemanje 5. odst. 9. člena SD za leto 2014 in 2015 sploh ne bi bilo potrebno, saj se znižanje cen zdravstvenih storitev, kljub znižanju plač v javnem sektorju, itak ne bi moglo zgoditi, razen v primeru, če vsi partnerji na znižanje cen ne bi predhodno izrecno in soglasno pristali s tem, da bi spremenili Splošni dogovor oz. njegov 4. odst. 9. člena. Zakaj je bilo torej potrebno v letih 2014 in 2015 izrecno omejevati uporabo po vsebini enake in sedaj sporne določbe, če si njene avtomatičnosti pri spremembi kalkulacij in s tem tudi cen zdravstvenih storitev, ni mogoče razlagati na način, kot to trdi tožeče stranka, nima odgovora niti sodišče v izpodbijani sodbi, čeprav je bilo med strankama sporno in po mnenju tožeče stranke tudi pomembno zaradi pravilnega razumevanja vsebine spornega določila 4. odst. 9. člena SD za leto 2017. Tožena stranka je za leto 2018 predlagala ukinitev spornega 4. odst. 9. člena SD, kar seje tudi zgodilo. Kljub temu so se cene zdravstvenih storitev v letu 2018 dvignile in to zaradi povečanja plač v letu 2017. Že navedeno dejstvo kaže na to, da sporne določbe 4. odst. 9. člena ni mogoče razlagati zgolj kot samo zavezo, da partnerji pristopijo k pogajanjem, temveč je nalagalo, da se kalkulacije cen zdravstvenih storitev in s tem cen avtomatično spremenijo, če pride do spremembe plač. Razlogi za ukinitev navedene določbe, ki jih je podala tožena stranka v postopku sprejemanja SD za leto 2018 in kot jih tudi navaja v predmetni pravdi, vsekakor niso bili utemeljeni, kar je tožnica obrazložila že v njenih dosedanjih vlogah in pri tem v celoti vztraja. Tožena stranka je namreč predlagala ukinitev navedene določbe iz razlogov, ker je bila ta vključena v dogovor v času gospodarske krize, ko so se s strani Vlade RS sprejemali interventni ukrepi z nižanjem vrednosti plačnih razredov. Torej je bil razlog za sprejem 4. odst. 9. člena SD v tem, da se navedena Vladna nižanja plač v javnem sektorju avtomatično upoštevajo, saj sicer kot že večkrat rečeno, te določbe v dogovoru ne bi potrebovali. Ker so bili že takrat, ko je bila sprejeta določba 4. odst. 9. člena SD v dogovoru opredeljeni povprečni plačni razredi v členu 10 in v Prilogi II Dogovora, in je njihova vsebina enaka kot je bila v SD za leto 2017, torej to ni mogel biti utemeljen razlog za ukinitev 4. odst. 9. člena SD za leto 2018. Če bi veljalo sicer napačno stališče tožene stranke in sedaj tudi stališče, ki ga je zavzelo sodišče v izpodbijani sodbi, navedene določbe po trdem prepričanju tožeče stranke v letu 2018 ne bi bilo potrebno ukinjati, saj glede na stališče tožene stranke in sodišča, navedena sporna določba partnerjev dogovora ne Vlade RS ni zavezovala k ničemer. To pa pomeni, da bi se kljub nedvomnemu zapisu določila 4. odst. 9. člena SD, partnerji dogovora lahko poljubno dogovarjali in izmikali obveznosti iz navedene sporne določbe, kot seje to dejansko zgodilo v procesu pogajanj za sprejem Aneksa št. 1 k SD za leto 2017, kar pa je popolnoma napačno in nesprejemljivo in v nasprotju z namenom in vsebino te določbe. Dolžnost partnerjev dogovora, da se morajo cene zdravstvenih storitev uskladiti tudi z plačami v javnem sektorju oz. njihovimi spremembami, izhaja že iz zakonske določbe 66. člena ZZVZZ, ravno tako pa tudi iz določbe 8. člena SD in 1. odstavka 9. člena Splošnega dogovora, kot je to tožnica večkrat poudarila že v svojih vlogah tekom postopka na 1. stopnji. Zato sprejemati in v dogovor vključevati še sedaj sporno določilo 4. odst. SD za leto 2017, ne bi bilo potrebno, če si jo je potrebno razlagati tako, kot to navaja tožena stranka in kot to nekritično in napačno sprejema sodišče v izpodbijani sodbi. Konec koncev so se cene zdravstvenih storitev v letu 2018 dvignile zaradi spremenjenih plač v letu 2017 in to kljub temu, daje bila iz dogovora izključena sporna določba 4. odst. 9. člena SD, kar samo dodatno utemeljuje tožničin zahtevek in dokazuje, da sedaj sporna določba ni zavezovala zgolj k pogajanjem, kot to ves čas napačno navaja tožena stranka in nekritično očitno sprejema tudi sodišča v izpodbijani sodbi. Tudi zato, ker navedena določba ni zavezovala partnerje dogovora k pogajanjem, temveč k avtomatski uskladitvi kalkulacij in glede na pomen besede ″kalkulacija cen″, ter nesporno dejstvo, da je kalkulacije cen dolžna izvajati tožena stranka, je stališče tožeče stranke, daje ta določba zavezovala toženo stranko, da v primeru spremembe plač v javnem sektorju, avtomatsko uskladi kalkulacije za izračun cen zdravstvenih storitev in to brez dodatnega dogovarjanja med partnerji Dogovora, po mnenju tožeče stranke pravilno in utemeljeno. Namen navedene določbe je bil po trdem prepričanju tožeče stranke v tem, da se onemogoči arbitriranje v primeru določanja cen, ko pride do dogovorjenih sprememb plač v javnem sektorju, temveč da se te spremembe plač avtomatsko upoštevajo in v cenah zdravstvenih storitev tudi avtomatsko odrazijo, saj je le tako mogoče v celoti zadostiti zakonski zahtevi iz čl. 66 ZZVZZ in konec koncev tudi zavezam partnerjev dogovora sprejetim v 8. členu in 1. ter 2. odst. 9. člena SD za posamezno leto in tako tudi leto 2017, ki določajo elemente za vrednotenje programov in oblikovanje cen zdravstvenih storitev in tudi dejstvu, da naj bi cene zdravstvenih storitev v čim večji meri pokrivale stroške dela, ki se pojavljajo v zvezi z opravljanjem zdravstvenih storitev. Tožnica je ravno tako v njenih vlogah poudarila, da tožena stranka tekom leta nenehno spreminja kalkulacije in s tem cene zdravstvenih storitev tudi na osnovi spremenjenih izhodišč - podatkov UMAR-ja o povprečni letni stopnji rasti cen življenjskih potrebščin, za kar ji daje podlago 8. tč. 15. člena SD za leto 2017. Vsebinsko je navedena določba enako obvezujoča za vse partnerje dogovora kot določba 4. odst. 9. člena SD za leto 2017, pa za njeno realizacijo oz. uveljavitev, ko pride do spremenjenih podatkov UMAR-ja, niso potrebne nikakršne predhodne spremembe Dogovora oz. predhodna soglasja partnerjev dogovora, temveč jih tožena stranka pri kalkulacijah avtomatsko upošteva, čeprav avtomatika sprememb podatkov posredovanih s strani UMAR-ja ni izrecno zapisana v Dogovoru, tako kot je to primer pri sporni določbi 4. odst. 9. člena SD za leto 2017. Tudi v tem primeru ni potrebno vsakič spreminjati Pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, pa bi to po napačnem in zmotnem stališču sodišča prve stopnje očitno moralo biti, sicer se cene ne bi smele tekom leta spremeniti. Tožeča stranka je v svojih vlogah tudi poudarila možnost spreminjanja kalkulacij tudi v primeru sprememb plačne lestvice pri plačah zaposlenih v javnem sektorju, ko ta lahko vpliva na osnovne plače opredeljene v Prilogi II k Splošnemu dogovoru za leto 2017, saj so se partnerji dogovora tako izrecno dogovorili in za to niso potrebna v primeru sprememb plačne lestvice nikakršna naknadna dogovarjanja in spremembe Splošnega dogovora. Tudi navedeni trditvi, o katerih izpodbijana sodba nima nikakršnih stališč, kažeta na to, da bi tožena stranka lahko oz. morala kalkulacije cen uskladiti z zatrjevanimi spremembami plač v javnem sektorju, ne da bi za to bile predhodno potrebne spremembe SD in njegovih prilog, ker so se partnerji o tem predhodno dogovorili, kar pa enako velja tudi za sporno določbo 4. odst. SD za leto 2017. Navedeno dodatno potrjuje trditev tožene stranke, da ne vrednosti programov ne cene zdravstvenih storitev z pogodbo sklenjeno med pravdnima strankama niso določene fiksno in da bi bilo zato potrebno pred kakršno koli spremembo cen, spreminjati splošni dogovor, kot to napačno zaključuje sodišče prve stopnje. Tako 62. člen Statuta tožene stranke, kot tudi 6. člen Pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama konec koncev zavezujejo toženo stranko, da ovrednoti programe zdravstvenih storitev in cene zdravstvenih storitev v skladu z določbami Splošnega dogovora, sprejetega po 63. členu ZZVZZ. Določba 4. odst. 9. člena Splošnega dogovora je nedvomno ena izmed določb, ki toženo stranko zavezuje, saj nalaga avtomatsko spremembo kalkulacij cen zdravstvenih storitev, če pride do sprememb v plačah javnega sektorja. Kdo izvaja kalkulacije na podlagi sprejetih izhodišč, pa je tožnica že pojasnila, toženka pa tudi sama priznala. Tožeča stranka je v svojih vlogah ravno tako pojasnila, kako je možno sprejete spremembe v plačah, vkalkulirati v cene zdravstvenih storitev, ne da bi se za to morale predhodno spreminjati določbe Splošnega dogovora ali njene priloge in pri teh navedbah v celoti vztraja ter se nanje sklicuje, tudi v predmetni pritožbi. Izpodbijana sodba o navedenih trditvah in v zvezi s temi predloženih dokazov, nima prav nikakršnih stališč, tako da je tudi iz tega vidika ni mogoče preizkusiti. Tudi iz tega razloga zato ni mogoče sprejeti stališča, kot gaje zavzelo sodišče v izpodbijani sodbi, da se sporna določba ne more nanašati in zavezovati samo tožene stranke. Tožeča stranka vztraja v celoti tudi pri razlogih, ki jih je podrejeno navajala za podano odgovornost tožene stranke, če ne bi veljalo primarno stališče tožeče stranke, že v dosedanjih vlogah in jih sedaj zgolj na kratko povzema in ponavlja. Določilo 4. odst. 9. člena Splošnega dogovora je v tem primeru potrebno razlagati le na način, da bi partnerji dogovora, v postopku sprejemanja sprememb Splošnega dogovora za leto 2017 oz. Aneksa k temu dogovoru, morali sprejeti s strani SSZS predlagane spremembe splošnega dogovora in njegovih prilog, saj avtomatika v tem primeru lahko pomeni samo to, ne pa možnost zavračanja predlaganih sprememb. Volja partnerjev dogovora je bila v tem primeru nedvomno omejena, saj je 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 partnerjem nalagal avtomatske spremembe kalkulacij, v primeru sprememb plač v javnem sektorju. Ker so bile spremembe, predlagane s strani SSZS, kot so te razvidne tudi iz navedb same tožene stranke in dokazil, ki jih je v spis vložila tožena stranka, kar med pravdnima strankama niti nikoli ni bilo sporno, predlagane v skladu z 66. členom ZZVZZ, 8 členom in 1. ter 2. odst. 9. člena SD za leto 2017 in do takrat tudi sprejeto zavezo iz 4. odst. 9. člena SD za leto 2017, ter v skladu z zatrjevanim povečanjem plač v javnem sektorju, ki je stopilo v veljavo s 1.7.2017, partnerji dogovora niso imeli utemeljenih razlogov, niti teh tožena stranka z ničemer ni izkazala, da bi predlagane spremembe lahko zavrnili. Ker je bila tožena stranka poleg Ministrstva za zdravje RS proti predlaganim spremembam, sta skupaj zakrivili, da predlagane spremembe niso bile sprejete. Tožena stranka tudi ni dosegla, da bi se zaveza iz 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 kakor koli omejila ali pa spremenila, kot se je to zgodilo npr. v letu 2014 in letu 2015. To bi se pri sprejemanju Aneksa k že sprejetemu dogovoru za leto 2017 lahko zgodilo le na sporazumen način med partnerji in ne enostransko, kot se to lahko zgodi pri sprejemanj izhodišč za nov dogovor za naslednje leto, ko na koncu o spornih vprašanjih lahko odloči Vlada RS in pa če bi za to obstajali utemeljeni razlogi. Toženka se sicer sklicuje na to, da ni imela finančnih možnosti in da bi bil dogovor med partnerji že sprejet, če bi vlada zagotovila ustrezna sredstva, s čimer je v bistvu priznala svojo obveznost po obravnavani sporni določbi, vendar pa z ničemer ni izkazala, da sredstev resnično ni imela, ravno tako pa tudi ne, da bi ji Vlada RS morala zagotoviti kakršna koli sredstva v ta namen. Poleg tega iz navedenih razlogov toženka niti ni predlagala niti uspela doseči morebitne spremembe zavez oz. vsebine 4. odst. 9. člena SD za leto 2017, kar samo dodatno izkazuje, da njen argument, na katerega se sklicuje, ni utemeljen. Kot je bilo že navedeno, pa toženka tudi sicer ni izkazala niti enega argumenta iz 240. člena OZ oziroma okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, odpraviti ali se jim izogniti. Tudi sicer je tožeča stranka tekom postopka na prvi stopnji v svojih vlogah oz. navedbah pojasnila, zakaj smatra, da se tožena stranka v konkretnem primeru ne more sklicevati na dokončno odločitev Vlade RS glede zavrnitve s strani SSZS predlaganih sprememb in je v dokaz svojih trditev tudi ponudila sodno odločbo, ki se nahaja v spisu. Tožeča stranka tako tudi v pritožbi vztraja pri vseh svojih dosedanjih navedbah glede vloge Vlade RS in pomena njenih sklepov, ko gre za sprejemanje sprememb (Aneksa) k že sprejetemu Splošnemu dogovoru. Tožeča stranka je namreč prepričana, da odločanje Vlade RS o spornih vprašanjih, ko gre za sprejemanje Aneksa k že sprejetemu splošnemu dogovoru za določeno leto, nima zakonske podlage v 63. členu ZZVZZ, še posebej ne, če bi s svojo odločitvijo Vlada RS posegla v že sklenjen pogodbeni odnos med pravdnima strankama, kar pa se je v konkretnem primeru tudi zgodilo. Vlada ima zakonsko pooblastilo samo za odločanje o spornih vprašanjih, ki se tičejo izhodišč za nov dogovor, torej dogovor za naslednje leto in še to samo v primerih, ko izhodišča niso usklajena do konca decembra in ko ta niso sprejeta niti na arbitraži. Zakon ne daje pooblastila Vladi RS, da bi arbitrarno odločala v primeru sprejemanja Aneksa k že sprejetemu dogovoru. Samo zakon pa je tisti, ki lahko določa pristojnosti in pooblastila oz. funkcije državnih organov in tako tudi pristojnosti Vlade RS, ki v danem oz. obravnavanem primeru niti ni pristojna izdajati oblastvenih aktov, saj njena odločitev v skladu z 63. členom ZZVZZ ne pomeni nikakršnega izvršilnega predpisa. Gre zgolj za nadomeščanje volje partnerjev dogovora, ki pa po mnenju tožeče stranke ne sme biti v nasprotju z zakonskimi obveznostmi (66 čl. ZZVZZ), ravno tako pa tudi ne v nasprotju z pogodbeno prevzetimi obveznostmi partnerjev Splošnega dogovora, kakor tudi pogodbeno prevzetimi obveznostmi tožene stranke z izvajalci zdravstvenih storitev, če bi njena odločitev lahko posegla tudi v tak že sklenjen pogodbeni odnos. S svojo odločitvijo, ko je zavrnila predloge SSZS pri sprejemanju Aneksa k SD za leto 2017, na katero se sklicuje tožena stranka, je Vlada RS ne samo ravnala nezakonito in v nasprotju s pooblastili iz čl. 63 ZZVZZ in zakonskimi dolžnostmi iz 66. člena istega zakona, temveč tudi v nasprotju z že prevzetimi in dogovorjenimi pogodbenimi obveznostmi tožene stranke, ki izhajajo iz 4. odst. 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017 in s tem tudi v nasprotju z pogodbenimi obveznostmi po Pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama. Že sodna odločba, na katero se sklicuje tožeča stranka v njenih vlogah, pa nedvomno potrjuje stališče tožeče stranke, da je nezakonito ali nepravilno odločitev Vlade RS mogoče izpodbijati v pravdi, kot je predmetna, saj sicer dokončnih odločitev vlade, ki so podane v skladu z 63. členom ZZVZZ ni mogoče izpodbijati s posebnimi tožbami in v posebnih postopkih, saj pravna sredstva za ta namen niso predvidena. Ob tem ni mogoče prezreti dejstva, da bi na nezakonitost sklepov Vlade sodišče moralo paziti že po uradni dolžnosti, saj ima Vlada RS zgolj tiste pristojnosti, ki temeljijo na podlagi ustave in so določene z zakoni in z drugimi splošnimi akti Državnega zbora, kot to predpisuje Zakon o Vladi Republike Slovenije. Ker v primeru Splošnega dogovora, ki ga sklepajo in sprejemajo partnerji dogovora, ne gre za takšen akt oz. predpis, na podlagi katerega je možno Vladi RS dajati kakršne koli pristojnosti, še posebej pa ne takšnih, ki bi bile v nasprotju z veljavno zakonsko podlago oz. prisilnimi predpisi, Vlada RS tako nima oz. ni imela nikakršnih pravnih podlag, da bi lahko odločala o spornih vprašanjih, ki se nanašajo na predlagane spremembe že sprejetega Splošnega dogovora, kot je bil to primer v obravnavani zadevi, kar vse nenazadnje izhaja iz sodne odločbe, na katero se ves čas postopka tožeča stranka sklicuje v tem postopku, sodišče pa si jo je v izpodbijani sodbi nepopolno in zato tudi napačno razlagalo in v ničemer ne upoštevalo ne z ničemer ovrglo, čeprav iz nje izhaja pomembno pravno vprašanje, ki je odločilno v predmetni zadevi. V skladu z določilom 14. člena Pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, je vsebina 4. odst. 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017, tudi vsebina njune medsebojne pogodbe, saj gre za vprašanje urejanja spremembe cen, ki v osnovni pogodbi ni izrecno oz. posebej urejeno. Tako je po mnenju tožeče stranke bila tožena stranka tudi v razmerju do tožeče stranka dolžna avtomatsko upoštevati določila navedenega - spornega 4. odst. 9. člena SD za leto 2017. Če velja stališče tožene stranke, da navedena določba zavezuje vse partnerje dogovora v procesu sprejemanja dogovora oz. sprememb dogovora, to torej lahko pomeni samo to, da bi si tožena stranka najmanj morala prizadevati in skupaj s partnerji tudi sprejet spremembe cen zdravstvenih storitev, kot so bile te predlagane v postopku sprejemanja Aneksa k SD za leto 2017, kar pa tožena stranka ni storila, saj seje predlaganim spremembam izrecno protivila, s čimer je nedvomno prekršila tudi pogodbene obveznosti do tožeče stranke. Če bi tožena stranka in Ministrstvo za zdravje RS v procesu pogajanj pri sprejemanju Aneksa k SD za leto 2017 spoštovali določilo 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 in njegovo avtomatičnost, potem glede že večkrat navedenih in predlaganih sprememb Splošnega dogovora za leto 2017 in njegovih prilog po zvišanju cen zdravstvenih storitev zaradi zvišanja plač v javnem sektorju, ne bi bilo potrebno odločati na arbitraži in pozneje na Vladi RS, kar pomeni, da je ravno tožena stranka soprispevala k temu, da ni prišlo do dviga cen, kot jih uveljavlja tožeča stranka v predmetnem postopku. Tožena stranka je tudi v postopku na arbitraži bila izrecno proti predlaganim spremembam. V vsem tem je tudi podana protipravnost toženkinega ravnanja, saj ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, katere je tožnica ob sklepanju njune medsebojne pogodbe upravičeno pričakovala, saj je sedaj obravnavana sporna določba z enako vsebino veljala že v letu 2016, ko je bila med pravdnima strankama sklenjena njuna medsebojna pogodba. Tožeča stranka je v svojih dosedanjih navedbah izhajajočih iz njenih pripravljalnih vlog in pri katerih v izogib ponavljanja v celoti vztraja, pojasnila, zakaj smatra da v danem primeru ni mogoče govoriti o enotnem in nujnem sosporništvu, kot ga zatrjuje tožena stranka. V ta namen je v dokazne namene ponudila tudi pisno pravno mnenje, ki se nahaja v spisu in iz katerega nesporno izhaja, da v primerih odškodninskih zahtevkov ni mogoče govoriti o enotnem in nujnem sosporništvu. V konkretnem primeru za povzročeno škodo ne more in ne sme odgovarjati nekdo, ki k nastanku škode ni prispeval. Poleg tega je v obravnavanem primeru temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke do tožeče stranke osnovan na pogodbenih obveznostih, medtem ko bi temeljila odgovornost drugih partnerjev dogovora ali pa odgovornost Vlade RS do tožeče stranke kvečjemu na zakonski podlagi, saj s temi tožnica ni v nikakršnem pogodbenem odnosu. Poleg tega tožnica v celoti vztraja in se sklicuje tudi na svoje navedbe o tem, zakaj odločitev Vlade RS ni prekinila vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalimi posledicami za tožečo stranko. Pri tem ne misli zgolj in samo na nezakonito in nepravilno odločanje vlade, na katere odločitve se v konkretnem primeru ni mogoče sklicevati, temveč tudi na dejstvo, da do odločitve vlade konec koncev tudi ni prišlo povsem neodvisno od ravnanja tožene stranke, saj do odločanja Vlade RS ne bi prišlo, če bi tožena stranka in Ministrstvo za zdravje RS spoštovali prevzete pogodbene obveznosti, torej tudi obveznost po 4. odst. 9. člena SD za leto 2017, do nastanka vtoževane škode pa tudi ne, če bi Vlada RS ugodila predlogom za spremembo SD za leto 2017. Brez negativne odločitve tožene stranke in istočasno tudi Ministrstva za zdravje RS, ne bi moglo priti do odločanja Vlade RS in njene negativne odločitve. Gre za koincidirajočo vzročnost, ki bi jo lahko prekinila le drugačna odločitev Vlade. Glede na naravo odločitev vlade po 63. členu ZZVZZ (nadomeščanje volje partnerjev dogovora) pa njena odločitev ne pomeni akta oblasti, ki bi lahko enostransko spremenil že sprejete pravice in dolžnosti pogodbenih partnerjev. Tožeča stranka zato v tem primeru vztraja pri tem, da gre v skladu z določili 186. člena OZ najmanj za solidarno odgovornost vseh tistih, ki so prispevali, da predlagane spremembe SD in njegovih prilog po zvišanju cen zdravstvenih storitev oz. predlaganih sprememb SD in njegovih prilog glede členov, na podlagi katerih bi tožena stranka lahko oz. morala uskladiti cene zdravstvenih storitev z rastjo plač v javnem sektorju, v postopku sprejemanja Aneksa k SD za leto 2017 niso bile sprejete, eden od teh krivcev pa je bila tudi in predvsem tožena stranka. Razen tega pa je tožnica v njenih navedbah zatrjevala tudi nepravilnost odločitve Vlade, katero je utemeljevala s tem, da je bila odločitev Vlade po vsebini v popolnem nasprotju z določili 66. člena ZZVZZ in določili čl. 8 in čl. 9. že sklenjenega Splošnega dogovora za leto 2017, ter spremembami plač v javnem sektorju. Tudi o tem ugovoru oz. spornem vprašanju sodišče ni zavzelo nikakršnega stališča, zaradi česar tudi v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Ker so tako tudi v tem primeru podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke, bi sodišče moralo tudi v tem primeru, tožničinemu zahtevku ugoditi vsaj po temelju. Da je konec koncev podana odgovornost tožene stranke po obeh temeljih ali vsaj po enem izmed njih, kot jih zatrjuje tožeča stranka in da odločitev Vlade RS v konkretnem primeru ni pretrgala vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastalo škodo, pa izhaja tudi iz pravnomočne Vmesne sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 262/2019 z dne 25. 09. 2019, ki jo tožnica prilaga tej pritožbi. Sodba je bila izdana v identičnem sporu kot je predmetni, zato se tožnica v celoti nanjo sklicuje. Izpodbijana odločitev prvostopnega sodišča o pomenu 4. odst. 9. člena SD za leto 2017 in predvsem vlogi Vlade RS in njenih odločitvah, oziroma pravni naravi njenih sklepov, ki so bili sprejeti v konkretno obravnavane primeru, je tako ne samo v nasprotju z veljavnimi predpisi, temveč tudi v nasprotju z doslej sprejeto in navedeno sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani, kot tudi sodno prakso Ustavnega sodišča RS, Vrhovnega sodišča RS in Upravnega sodišča RS, na katere se sklicujeta obe pravnomočni sodni odločbi Višjega sodišča v Ljubljani, na kateri se v tem postopku sklicuje tožeča stranka. Dokaz: - vmesna sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 262/2019. Sodišče ne samo, da je dejstva, ki jih je v izpodbijani sodbi ugotavljalo, ugotovilo napačno in zmotno, temveč pomembnih odločilnih in zatrjevanih dejstev sploh ni ugotavljalo, kar pomeni, da je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pomanjkanje odločanja o vseh odločilnih dejstvih oz. o vseh ″odprtih″ vprašanjih pomeni, da je sodišče tudi bistveno kršilo določbe postopka, saj sodba nima odločilnih dejstev o vseh ″odprtih″ vprašanjih oz. razlogov o odločilnih dejstvih, da bi jo bilo mogoče glede teh preizkusiti, ali pa so njeni razlogi tudi v nasprotju z obstoječimi dokazi v spisu. Zaradi vsega navedenega, ko torej dejansko stanje ni niti popolno, niti pravilno ugotovljeno, ko sodba nima vseh potrebnih razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so ti celo v nasprotju s predloženimi dokazi v spisu, tudi odločitev sodišča ni v skladu z materialnimi predpisi, saj jih je sodišče uporabilo napačno. S tem je pritožba utemeljena, zato tožena stranka predlaga, da se pritožba odstopi v reševanje Višjemu sodišču v Celju, ki naj pritožbi ugodi in izpodbijani sodbo v celoti razveljavi ter prvenstveno spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi po temelju, po višini pa zahtevek odstopi v reševanje prvostopnemu sodišču, podrejeno pa, da vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.″

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožeče stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. V obrazložitvi odgovora navaja: ″Tožena stranka prvotno ugotavlja, da je pritožba popolnoma neutemeljene in brez osnove in da je sodba sodišča pravilna, zakonita in tudi argumentirano obrazložena ter jo je potrebno potrditi. Tožena stranka prvotno v spis vlaga sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cpg 107/2019 z dne 6.11.2019, s katero je Višje sodišče v Celju v zadevi s podobno vsebino, kot se obravnava v konkretnem primeru, že zavzelo stališče, da je potrebno sodbo, kot je konkretna, potrditi in zahtevek tožeče stranke zavrniti. Višje sodišče je zgolj spremenilo znesek, za katerega je tožeča stranka tekom postopka, umaknila zahtevek, kar pa je sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru št. I Pg 318/2018, že storilo tekom postopka, navedeno pa tudi pojasnilo v sodbi z dne 17. 9. 2019, v točki 20. Glede na to, da gre za praktično identično zadevo, je potrebno tudi v tej zadevi sodbo sodišča prve stopnje, v celoti potrditi. Tožena stranka še dodaja, da sta enako stališče, kot Višje sodišče v Celju, zavzeli tudi Višje sodišče v Kopru s sodbo št. Cpg 139/2019 z dne 25. 9. 2019 in Višje sodišče v Mariboru s sodbo št. I Cpg 258/2019 z dne 7. 11. 2019. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da sodišče ni povzelo celotne trditvene podlage in dokazov tožeče stranke, tožena stranka odgovarja, da je sodišče povzelo relevantne navedbe obeh strank, kakor tudi dokaze, katere je izvedlo in so navedbe tožeče stranke v zvezi z navedenim neutemeljene. Glede na navedeno so popolnoma neutemeljene tudi navedbe tožeče stranke, da ker sodišče ni ″pravilno upoštevalo celotne trditvene podlage tožeče stranke in dokazov, naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno ter napačno uporabljeni materialni predpisi ter kršeni postopkovni predpisi, kar pa vse ne drži. Sodišče je vse bistvene navedbe in dokaze upoštevalo, pravilno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni storilo nobenih procesnih kršitev. Tudi ne držijo navedbe tožeče stranke, da sodišče sploh ni podalo svoje ocene oz. stališča glede vsebine 4.odstavka 9.člena SD za leto 2017. Sodišče se je do navedenega opredelilo v 15., 16. in 18. točki sodbe in zavzelo pravilno stališče, da stališče, kot ga zagovarja tožeča stranka, ni pravilno in gre zgolj za to, da stališče, kot ga je zavzelo sodišče glede navedenega člena SD ni povšeči tožeči stranki in ne drži, da se sodišče do navedenega ni opredelilo. Sodišče je med drugim obrazložilo, da stališče tožeče stranke, da se določba 4.odstavka 9.člena mora razlagati tako, da se avtomatično upoštevajo zvišanja plač v ceni zdravstvenih storitev, ni pravilno. Tožena stranka še dodatno poudarja, da nima podlage, da bi samostojno in neodvisno od partnerjev, ter v nasprotju s 63. členom ZZVZZ lahko usklajevala (poviševala cene), kot to od nje zahteva tožeča stranka. Namreč sporni 9. člen Splošnega dogovora, na katerega se neposredno sklicuje tožeča stranka ne predstavlja podlage, da bi tožena stranka samostojno poviševala cene vtoževanih zdravstvenih storitev (nege I, II in III), kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče. Dikcija četrtega odstavka 9. člena Dogovora sicer govori o tem, da se s spremembo Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju: ZSPJS) v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe, vendar navedeno ne pomeni, da bi bila to dolžnost tožene stranke same, temveč, da se navedene spremembe zakonov (ZSPJS), to je povišana cena zdravstvenih storitev upošteva pri samem pogajanju med partnerji po 63. členu ZZVZZ, ne pa neposredno pri sklepanju individualne pogodbe z izvajalcem -tožečo stranko (na podlagi 65. člena ZZVZZ). Stranke, ki so pristojne za določanje višine cen zdravstvenih storitev so partnerji na podlagi in po postopku, kot ga določa 63. člen ZZVZZ, ne pa neposredno sama tožena stranka v svojstvu plačnika zdravstvenih storitev na podlagi zakona in sprejetega splošnega dogovora za tekoče leto. Navedene spremembe partnerji niso nikoli veljavno sprejeli (za drugo polovico leta 2017) in protokolirali ter opredelili višine cene vtoževanih zdravstvenih storitev v absolutnih številkah (numerično) v Dogovoru, da bi bila taka cena lahko neposredni pogoj za spremembo Pogodbe med pravdnima strankama. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da se sodišče napačno sklicuje na tč. 5 spornih vprašanj, ki izhaja iz Zapisnika l. seje arbitraže partnerjev za aneks št. 1, saj navedene spremembe ni predlagala tožeča stranka oz. njen predstavnik pri pogajanjih Skupnost socialnih zavodov Slovenije, temveč je to vprašanje podalo Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije ter da naj se tožnica na navedeno v postopku ni sklicevala ter da naj navedeno ne bi dokazovalo, da je tožeča stranka vedela in morala vedeti v fazi pogajanj, da v tistem obdobju ni sredstev za povečano izplačilo plač, ki naj bi ga vtem postopku vtoževala tožeča stranka. Tožena stranka na navedeno odgovarja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka vedela in morala vedeti, da v tistem obdobju ni sredstev, kar izhaja tudi iz pojasnil Skupnosti socialnih zavodov Slovenije na str. 9 Priloge 2 (spremni dopis - 2. del) - podatki o izvedbi notranjih postopkov pred odločitvijo na seji vlade (že priložena k odgovoru na tožbo), od kjer je razvidno, da se je tudi Skupnost socialnih zavodov Slovenije zavedala, da ni potrebnih sredstev, saj je navedla, da vlada ni poskrbela za ureditev prihodkovne strani in sicer v zvezi z predlagano spremembo 10. člen Splošnega dogovora, sporno vprašanje 8. Tudi tožeča stranka se je zavedala, da ni potrebnih sredstev in tudi, da je potrebno iti po postopku splošnega dogovarjanja v zvezi s spremembo plačnih razredov, saj je preko Skupnosti socialnih zavodov Slovenije predlagala spremembo 10. odstavka 10. člena Splošnega dogovora in povečanje plačnih razredov (sporno vprašanje 8). Tožena stranka tudi prereka navedbe tožeče stranke, da naj sodišče tudi v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ne pojasni prave vsebine in pomena določila 4. odst. 9. člena SD za leto 2017, še posebej pa ne vsebine člena, kot ga zatrjuje tožnica v svojem podrejenem stališču. Tožena stranka na navedeno odgovarja, da se tožnica ponovno protivi stališču sodišča, ker ni enako, kot je njeno stališče, pri čemer pa je sodišče v sodbi pravilno pojasnilo in tudi pravilno obrazložilo svoje stališče v zvezi z navedenim členom in sicer je sodišče pojasnilo, da pritrjuje toženi stranki, da določbe četrtega odstavka 9. člena SD ni mogoče razlagati tako, da bi zavezovala toženo stranko, da bi sama lahko usklajevala cene. Sodišče se je do navedenega povsem pravilno opredelilo in svojo odločitev tudi obrazložilo. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da je popolnoma nesprejemljivo in napačno stališče sodišča, da je sklep Vlade RS veljaven, ker je bil sprejet v skladu z 2. odstavkom 63. člena ZZVZZ, tožena stranka odgovarja, da je pojasnilo sodišča pravilno in je sodišče uporabilo pravilno podlago, ko se je sklicevalo na 2. odstavek 63. člena ZZVZZ ter da je Vlada RS tista, ki odloči, če med partnerji dogovora ne pride do sporazuma. Sodišče je povsem pravilno uporabilo določilo 63. člena ZZVZZ in je tudi pravilno obrazložilo svojo odločitev. Tožena stranka še dodaja, da ima Vlada RS zakonsko pooblastilo, da je končni odločevalec v 63.členu ZZVZZ, poleg tega pa so se partnerji Splošnega dogovora tudi izrecno dogovorili v drugem odstavku 65. člena Splošnega dogovora za leto 2017 (priloga k odgovoru na tožbo), da za spremembe in dopolnitve Dogovora velja enak postopek, kot za njegov sprejem. Navedbe tožeče stranke so tudi v zvezi s tem popolnoma neutemeljene in je odločitev in obrazložitev sodišča pravilna. Tožena stranka tudi prereka navedbe tožeče stranke v zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na obrazložitev sodbe v 17. točki ter da naj bi sodišče napačno povzemalo obrazložitev sodbe I Cpg 665/2013. Tožena stranka odgovarja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da gre pri sodbi, na katero se je v svojih vlogah sklicevala tožeča stranka, za drugačno dejansko stanje, kar je tekom postopka tudi zatrjevala tožena stranka. Tudi navedbe tožeče stranke v zvezi z utemeljitvijo sodišča pod točko 18. sodbe so povsem neutemeljene. Sodišče je tudi v 18. točki zavzelo pravilno stališče in ga tudi argumentirano obrazložilo. Tožeča stranka se zgolj ne strinja s stališčem sodišča, saj je nasprotno njenemu stališču. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je pritrditi navedbam tožene stranke, da ta brez zvišanih kalkulativnih elementov ne more sama avtomatsko obračunati zdravstvene storitve po višji ceni. Sodišče je nadalje tudi pravilno ugotovilo, da to, da ne obstaja avtomatizem, izhaja tudi iz dejstva, da je tožeča stranka sama, preko Skupnosti socialnih zavodov Slovenije predlagala spremembe 10. člena dogovora, iz česar tudi izhaja, da ni to dolžnost same tožene stranke, da to sama avtomatsko določi. Sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter uporabilo materialno pravo in tudi argumentiralo svoje stališče. Navedbe tožeče stranke so tudi v zvezi z navedenim povsem neutemeljene. Tožena stranka še dodaja, da bi plačilo, kot ga s to pravdo od tožene stranke zahteva tožeča stranka, in sicer mimo dogovorjenih fiksnih zneskov, za toženo stranko predstavljalo nezakonito plačilo, saj bi šlo za ustavno nedopustno neenakopravno obravnavanje izvajalcev na območju Republike Slovenije. Tožena stranka tudi prereka navedbe tožeče stranke, da je sodišče napačno ugotovilo, da v ravnanju tožene stranke ni podane protipravnosti. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni kršila zavez iz Pogodbe in torej ni ravnala protipravno ter da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da v obravnavanem primeru ni sporen način sprejemanja Splošnega dogovora ter da naj bi bil sporen način sprejemanja sprememb že sprejetega Splošnega dogovora za leto 2017 in pomen in pravna veljava sklepov Vlade RS, kar naj bi sodišče nekritično enačilo s postopkom sprejemanja vsakoletnega Splošnega dogovora. Stališče tožeče stranke je napačno, saj je postopek sprejemanja sprememb splošnega dogovora enak postopku sprejemanja samega splošnega dogovora in je tudi v tem primeru za končno odločitev, v kolikor partnerji tekom leta ne dosežejo soglasja pri določenih vprašanjih, pristojna, da o njih odloči Vlada RS in je odločitev sodišča povsem pravilna in skladna z zakonodajo in tudi z vsakokratno prakso sprejemanja sprememb splošnega dogovora. Navedeno je razvidno tako iz sklepa Vlade RS z dne 21. 12. 2017 (katerega je priložila tožena stranka k odgovoru na tožbo), iz katerega je razvidno, da gre za povsem enak postopek z Vlado RS kot končnem odločevalcu pri sklepanju aneksov k splošnemu dogovoru, kot gre pri postopku sprejemanja samega splošnega dogovora in pri tem ni razlike. Vlada ima zakonsko pooblastilo, da je končni odločevalec v 63. členu ZZVZZ, poleg tega pa so se partnerji Splošnega dogovora tudi izrecno dogovorili v drugem odstavku 65. člena Splošnega dogovora za leto 2017 (priloga k odgovoru na tožbo), da za spremembe in dopolnitve Dogovora velja enak postopek, kot za njegov sprejem. Navedbe tožeče stranke so tudi v zvezi s tem popolnoma neutemeljene in je odločitev in obrazložitev sodišča pravilna. Tožena stranka tudi prereka navedbe tožeče stranke, da naj bi bila takšna odločitev v nasprotju z veljavnimi predpisi in z že uveljavljeno sodno prakso, kar vse ne drži. Tožena stranka je že v prejšnjem odstavku pojasnila podlago in ne drži, da bi bila odločitev v nasprotju z veljavnimi predpisi, poleg tega tudi ne gre za odločitev, ki bi bila v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso, saj so enako stališče zavzela tudi višja sodišča v Celju, Kopru in Mariboru, kar je tožena stranka pojasnila že v 1. točki tega odgovora na pritožbo. Tožena stranka tudi prereka navedbe tožeče stranke, da naj bi sodišče zanemarilo nesporno dejstvo, da so bile v postopku sprejemanja aneksa k SD s strani SSZS predlagane konkretne in ustrezne spremembe, ki med pravdnima strankama niti niso sporne, ki pa naj ne bi bile sprejete po krivdi oz. sokrivdi tožene stranke, kar ne drži in tožena stranka v celoti vztraja pri svojih navedbah v zvezi z navedenim. Tožena stranka tudi prereka navedbe tožeče stranke, da naj bi tožena stranka preprečila sprejem predlaganih sprememb ter da naj bi bila protipravnost tožene stranke nesporna, ugotovitev sodišča pa zmotna in nepravilna, kar vse ne drži. Sodišče je pravilno ugotovilo, da protipravnost ne obstaja in da tožena stranka ni ravnala napačno, saj ni kršila zavez iz pogodbe. Nadalje je sodišče tudi pravilno pojasnilo, da tudi s tem, ko v postopku usklajevanj ni podpirala sprememb, prav tako toženi stranki ni mogoče očitati protipravnosti. Tožena stranka še dodaja, da vsak od partnerjev v postopku pogajanj lahko zavzame svoje stališče in v kolikor ni soglasja med partnerji, se sprovede arbitražni postopek in v kolikor v okviru arbitraže ni mogoče doseči sporazuma, končno odločitev sprejme Vlada RS. Gre za zakonsko predviden postopek, ki je določen v 63. členu ZZVZZ. Tožena stranka ne zastopa tožeče stranke, da bi morala tekom postopka pogajanj zavzemati njena stališča, temveč je tožena stranka dolžna upoštevati dejstvo, da gre za omejenost javnih sredstev in pomembnost zagotavljanja zdravstvenih storitev za vse zavarovane osebe in mora ravnati skladno s sprejetim finančnim načrtom tožene stranke in seveda zakonito. Ravno zaradi navedenega je tudi predviden postopek splošnega dogovarjanja in usklajevanja med partnerji in nenazadnje v primeru nedoseženega soglasja tudi odločitev Vlade RS, saj je potrebno skrbeti za vzdržen sistem financiranja v zdravstvu in zagotavljanje vseh potrebnih storitev za vse zavarovance. Poleg tega je bistveno, da ne glede na stališče tožene stranke, torej tudi če bi glasovala za navedene spremembe, to še ne bi pomenilo, da bi le-te bile avtomatično sprejete ali da bi bilo doseženo konsenzualno soglasje, saj tudi če bi tožena stranka, v svojstvu pogodbenega partnerja tekom pogajanj glasovala za, bi navedeno lahko spremenila Vlada RS. Zatrjevanja tožeče stranke so brezpredmetna in je odločitev, kot tudi obrazložitev sodišča pravilna in zakonita. Tožena stranka ni imela predvidenih sredstev za spremembo cene, kar priznava tudi Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, kot predstavnik tožeče stranke, in bi zagotovo ravnala v nasprotju z njenimi akti in protizakonito, v kolikor bi se pogajala na način, kot to od nje zahteva tožeča stranka. Odgovornost tožene stranke zagotovo ne obstaja, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče in je sodba sodišča pravilna, zakonita in argumentirano obrazložena. Tožena stranka ugotavlja, da so tudi ostale navedbe tožeče stranke ali povsem brezpredmetne ali pa neutemeljene. Sodišče je v sodbi zajelo vse relevantne okoliščine in je sodbo tudi ustrezno in argumentirano obrazložilo. Tožena stranka tudi prereka vsa nadaljnja navajanja tožeče stranke ter tudi vse navedbe tožeče stranke kaj naj bi bilo nesporno ter tožena stranka v celoti vztraja pri svojih dosedanjih navedbah. Tožeča stranka v nadaljevanju svoje pritožbe ponovno obširno navaja svoja stališča, ki jih je že večkrat ponovila v svojih vlogah, pri čemer gre za napačna stališča tožeče stranke in tožena stranka ponovno prereka vse te navedbe tožeče stranke, ki jih zopet ponavlja. Sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako tudi ni storilo procesnih kršitev in ne držijo navedbe tožeče stranke v zvezi s tem. Tožena stranka poudarja, da je bil s splošnim dogovorom, glede na obseg razpoložljivih sredstev, določen letni program zdravstvenih storitev za vso državo, ki opredeljuje količino in vrsto storitev ter njihovo razporeditev po dejavnostih (osnovna, specialistična, ambulantna, bolnišnična, zdraviliška, lekarniška in dejavnost socialnih zavodov). Predmet tega dogovarjanja so tudi t. i. kalkulativni elementi za vrednotenje programov zdravstvenih storitev in za določanje njihovih cen. Tožena stranka kot Zavod v teh pogajanjih in dogovarjanjih nastopa kot javni zavod s konkretnim zakonskim pooblastilom v 63. členu ZZVZZ. Tožena stranka je dolžna pri plačevanju zdravstvenih storitev dosledno upoštevati vsebino Dogovora, torej tudi potrjen finančni okvir, ki se odraža v sprejetem Finančnem načrtu Zavoda, kot temeljnem dokumentu Zavoda. V skladu z 52. členom Statuta (Uradni list RS, št. 87/01 in 1/02 - popr) tožena stranka načrtuje svoje finančno poslovanje s finančnim načrtom tako, da v njem predvidi prihodke in druge prejemke ter odhodke in druge izdatke. Podlaga za oblikovanje finančnega načrta so temeljna ekonomska izhodišča in predpostavke v proračunskem memorandumu ter usmeritve o programu storitev in obsegu denarnih terjatev za izvajanje pravic obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožena stranka lahko razpolaga s finančnimi sredstvi le v obsegu, ki je za namene opravljanja zdravstvenih storitev jasno določen in tudi potrjen s Finančnim načrtom, pri čemer so usmeritve o programu storitev in obsegu denarnih terjatev za izvajanje pravic obveznega zdravstvenega zavarovanja določene s Splošnim dogovorom. Plačilo mimo s Splošnim dogovorom in s finančnim načrtom sprejetih vrednostnih parametrov (kakršna je po vsebini tudi predmetna tožba) bi tako pomenilo kršitev zakona in prekoračitev pristojnosti, ki jih ima tožena stranka na podlagi zakona. Kadar plačilo nima pravne podlage v Splošnem dogovoru in finančnem načrtu pa gre za t. i. nezakonito plačilo javnega zavoda - to je tožene stranke. Tožena stranka sklepa z izvajalci zdravstvenih storitev individualne pogodbe (letne ali večletne) na podlagi Dogovora, kot to določa 65. člen ZZVZZ. Tožena stranka je tožeči stranki za pogodbeno leto 2017 plačala vse po pogodbi dolgovane zneske za opravljene storitve in tožeči stranki iz tega naslova ne dolguje ničesar več. Tožbeni zahtevek tožeče stranke se po prepričanju tožene stranke ne nanaša na plačilo storitev izvedene zdravstvene nege I, II in III, ampak gre po vsebini dejansko za zahtevek za povrnitev izdatkov za plače (ki jih mora izplačati tožeča stranka v svojstvu delodajalca), za kar nikjer ni pravne podlage v obstoječih predpisih, v Dogovoru in v pogodbi. Tožena stranka tožeči stranki namreč ne izplačuje oziroma povrača sredstev, ki jih je le ta dejansko porabila za izplačila plač, ampak plačuje ceno opravljene zdravstvene storitve. Predmet Pogodbe (tako 1. člen) je namreč jasen in se nanaša na določitev medsebojnih pravic in obveznosti glede izvajanja in financiranja programov zdravstvenih storitev.

Del cene posamezne zdravstvene storitve sicer predstavlja določen del izdatkov za plače (prim. 66. člen ZZVZZ). Vendar pa glede na pravila medsebojnega obračunavanja zdravstvenih storitev tožena stranka ne prejme računa za ločeno izplačilo plač, ampak zgolj račun za opravljene zdravstvene storitve v določenem obdobju, ki mora biti sestavljen v skladu s Pogodbo (10. člen) in v katerem so v ceni zdravstvene storitve stroški plač posredno vključeni preko dokončno določene cene zdravstvene storitve, vse skladno s Pogodbo in Splošnim dogovorom. Navedbe tožeče stranke, da tožena stranka ni uskladila pogodbenih vrednosti in planskih cen v skladu z obveznostmi, ki so določene v Dogovoru 2017, s čimer naj bi prekršila pogodbene obveznosti in določbe Splošnega dogovora, ne držijo. Med pravdnima strankama je sporno pravno vprašanje in tolmačenje 9. člena Dogovora in Pogodbe ter posledično dogovorjene, sprejete, in utečene metodologije določanja cen zdravstvenih storitev. Tožena stranka nima podlage, da bi samostojno in neodvisno od partnerjev, ter v nasprotju s 63. členom ZZVZZ lahko usklajevala (poviševala cene), kot to od nje zahteva tožeča stranka. Namreč sporni 9. člen Splošnega dogovora, na katerega se neposredno sklicuje tožeča stranka ne predstavlja podlage, da bi tožena stranka samostojno poviševala cene vtoževanih zdravstvenih storitev (nege I, II in III). Dikcija četrtega odstavka 9. člena Dogovora sicer govori o tem, da se s spremembo Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju: ZSPJS) v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe, vendar navedeno ne pomeni, da bi bila to dolžnost tožene stranke same, temveč, da se navedene spremembe zakonov (ZSPJS), to je povišana cena zdravstvenih storitev upošteva pri samem pogajanju med partnerji po 63. členu ZZVZZ, ne pa neposredno pri sklepanju individualne pogodbe z izvajalcem - tožečo stranko (na podlagi 65. člena ZZVZZ). Stranke, ki so pristojne za določanje višine cen zdravstvenih storitev so partnerji na podlagi in po postopku, kot ga določa 63. člen ZZVZZ, ne pa neposredno sama tožena stranka v svojstvu plačnika zdravstvenih storitev na podlagi zakona in sprejetega splošnega dogovora za tekoče leto. Navedene spremembe partnerji niso nikoli veljavno sprejeli (za drugo polovico leta 2017) in protokolirali ter opredelili višine cene vtoževanih zdravstvenih storitev v absolutnih številkah (numerično) v Dogovoru, da bi bila taka cena lahko neposredni pogoj za spremembo Pogodbe med pravdnima strankama. Tudi ne držijo navedbe in tolmačenje tožeče stranke, da je pri vrednotenju programa treba upoštevati plače in druge prejemke zaposlenih na način, kot to poizkuša predstaviti tožeča stranka (to je, da jih tožena stranka sama izračuna in ovrednoti). Navedeni kalkulativni elementi so vsi upoštevani pri ovrednotenju končne višine/cene zdravstvene storitve kot take, in sicer v postopku splošnega dogovarjanja po 63. členu ZZVZZ, ne pa med pravdnima strankama neposredno. Tudi sama dikcija četrtega odstavka 9. člena Dogovora glede tega, da ″se avtomatično upoštevajo prejete spremembe″ pomeni, da bi jih morali upoštevati na ravni splošnega dogovarjanja in opredeliti v Dogovoru, ne pa neposredno in direktno v sami pogodbi. Tožena stranka namreč nima neposrednega zakonskega mandata/pooblastila, da bi navedeno morala in mogla storiti. ZZVZZ je namreč jasen in določa, da se vsi kalkulativni elementi (prim. 66. člen ZZVZZ) upoštevajo pri oblikovanju cen programov/storitve (način t. i. kalkulacije je bil že podrobno predstavljen v odgovoru na tožbo in v vlogah tožene stranke). Cene se torej oblikujejo na podlagi pooblastila iz 63. člena ZZVZZ med partnerji. Vsi partnerji po 63. členu ZZVZZ so se dogovorili, da bodo upoštevali pri kalkulacijah cen tudi spremembe, ki se bodo (oz. so se že zgodile od 1. 7. 2017 dalje), vendar je navedeno ″avtomatično″ spremembo bilo mišljeno, da se le ta avtomatizem sprovede (naknadno) med samimi pogajanji med ustreznimi subjekti. Tudi sporna dikcija navedenega člena ne prelaga obveznosti neposredno na toženo stranko v smislu ″ZZZS je dolžan uskladiti cene zdravstvenih storitev″ ali podobno. To, da se navedeno ″avtomatično″ ni izvršilo v sklopu splošnega dogovarjanja s strani pogodbenih partnerjev (in v končni fazi tudi Vlade RS), ki imajo mandat za tako povišanje, upoštevajoč spremembe v kolektivnem pogajanju, tožeča stranka ne more prenesti na toženo stranko, ki v sistemu zdravstvenega zavarovanja nastopa v dvojni funkciji - kot dogovorni partner (nosilec javnega pooblastila na podlagi 63. člena ZZVZZ) in kot pogodbeni partner. Splošni dogovor v poglavju z naslovom: ″Vrednotenje programov in elementi za oblikovanje cen zdravstvenih storitev″ v 8. členu določa, da se pri oblikovanju cen zdravstvenih storitev upošteva kot element kalkulacije tudi plača, nadalje v zvezi s plačo v drugem odstavku 9. člena izrecno določa, da se sredstva za plače vračunajo (ne pa da se npr. neposredno plačujejo izvajalcem) v programe oziroma cene zdravstvenih storitev tako, da se pri tem upošteva planirano število delavcev posamezne dejavnosti, plačni razred, znesek osnovne plače po plačni lestvici, dodatek za delovno dobo, dodatek za delovno uspešnost, drugi dodatki po kolektivni pogodbi. Tretji odstavek 9. člena Dogovora tudi določa, da spremembe višine elementov opredelijo partnerji z aneksom k Splošnemu dogovoru. To pomeni, da so partnerji tisti, ki opredeljujejo višino cene zdravstvene storitve, ne pa tožena stranka sama. Sredstva za osnovne plače so opredeljena v desetem odstavku 10. člena Dogovora, kjer je izrecno zapisano, katero višino plačnih razredov v socialnovarstvenih zavodih izvajalci načrtujejo in posledično je izrecno navedeno, v kakšni višini se posamezni del kalkulativnega elementa plač upošteva v cenah storitev (nega I 21 PR, nega II 22 PR, nega III 24 PR). Peti odstavek 9. člena Dogovora 2017 določa, da so sredstva za osnovne plače, ki so vkalkulirana v cene zdravstvenih storitev opredeljena v Prilogi II. Osnovna plača predstavlja enega od kalkulativnih elementov, ki se je uporabil pri izračunu cen zdravstvenih storitev, torej tudi cen zdravstvene nege. Normativ dela za storitev dan zdravstvene nege (prim. Priloga SVZ-2) opredeljuje število delavcev (od tehnika zdravstvene nege, fizioterapevta, medicinske sestre, bolničarja, strežnice pa do zdravnika specialista) na eno enoto postelje in posledično opredeljuje višino plačnega razreda. Enako tudi za storitve dnevnega varstva, ki se skladno z določili drugega odstavka 22. člena Priloge SVZ Dogovora 2017 kot planska obračunska enota storitev v socialnovarstvenih zavodih upoštevajo dnevi zdravstvene nege I. Poleg Priloge II so bile pri izračunu upoštevane tudi določbe 55. člena Dogovora 2017. Na podlagi vseh dogovorjenih kalkulativnih elementov so bile v Prilogi I Dogovora 2017 opredeljene cene zdravstvene nege po posameznih tipih, ki so podlaga za sklepanje pogodb med Zavodom in izvajalci zdravstvenih storitev. V Dogovoru opredeljene osnovne plače so kalkulativni element za določanje cen zdravstvenih storitev in ne gre za plače in plačne razrede zaposlenih pri izvajalcih. Le-ti so pri delodajalcu (tožeči stranki) razvrščeni v različne plačne razrede, odvisno od doseženih napredovanj, kar daje maneverski prostor za usklajevanje višine kalkulativnega elementa plač med partnerji za potrebe določanja cen zdravstvenih storitev. Navedeno tožena stranka še posebej utemeljuje s tem, da so v kalkulaciji cene posameznih tipov zdravstvene nege vključene različne vrste zdravstvenih delavcev (prim. Priloga SVZ - 2 Dogovora 2017). Iz Aneksa št. 10 h Kolektivni pogodbi za javni sektor ne izhaja, da se za vse zaposlene v javnem sektorju plače avtomatično dvignejo za dva plačna razreda, kot zmotno navaja tožeča stranka. Nasprotno, pri posameznem zaposlenem je možno doseči 10 napredovanj. V veliki meri so leta odvisna od delovnih izkušenj, znanja in drugih kriterijev, ki jih je treba upoštevati pri napredovanjih, na trg dela vstopajo mlajši delavci itd., zato nikakor ni moč trditi, da se za vse vrste delavcev, ki so kalkulativno vključeni v posamezne tipe zdravstvene nege, plače kot kalkulativni element avtomatično dvignejo za dva plačna razreda. Zato tudi ni mogoče sprejeti stališča tožeče stranke, da se plačni razredi avtomatično dvignejo za dva plačna razreda. To dokazujejo tudi predlogi predstavnikov izvajalcev v procesu partnerskega dogovarjanja. Tako je Skupnost socialnih zavodov Slovenije (kot predstavnik tožeče stranke) v postopku usklajevanj za Aneks št. 1 k Dogovoru za 2017 (21. 9. 2017) podala predlog za povišanje plačnih razredov v postopku splošnega dogovarjanja. Če bi 9. člen Dogovora 2017 lahko tolmačili kot avtomatizem za dvig cen zdravstvenih storitev, potem teh predlogov predstavniki izvajalcev v procesu dogovarjanja sploh ne bi podali. Ker o predlogu Skupnosti socialnih zavodov Slovenije ni bilo doseženo soglasje med partnerji, ga je glede na navedeno obravnavala arbitraža (6.11.2017). Ker tudi na arbitraži ni bilo doseženo soglasje, je v skladu z ZZVZZ, o predlogu odločila Vlada Republike Slovenije (21. 12. 2017) in sprejela sklep, da se 10. člen Dogovora 2017 ne spremeni (prim. gradivo za obravnavo na Vladi Republike Slovenije in Sklep Vlade Republike Slovenije o spornih vprašanjih v zvezi z Aneksom št. 1. - 8. sporno vprašanje: »Stališče Ministrstva za zdravje: Ministrstvo za zdravje se s predlogom ne strinja. Skladno s sklepom Vlade RS z dne 8. 9. 2017 Ministrstvo za zdravje skupaj z Ministrstvom za finance pripravlja nabor ukrepov, ki bodo omogočili dvig cen zdravstvenih storitev v letu 2018. Ministrstvo za zdravje predlaga Vladi Republike Slovenije, da se 10. člen Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 ne spremeni.« Navedenega predloga Vlada RS ni sprejela. Zato določbe četrtega odstavka 9. člena Dogovora po prepričanju tožene stranke ni mogoče tolmačiti drugače, kot da predstavlja podlago za izplačilo četrti odstavek 9. člena le ob pogoju, da je sprejeta ustrezna pravna podlaga v istem rangu (torej rangu splošnega dogovarjanja), ki ureja spremembo same višine plače in hkrati tudi spremembo cene za predmetno zdravstveno storitev - v konkretnem primeru za posamezni tip nege. Navedeno tudi izhaja iz obrazložitve Stališča Ministrstva za zdravje, ki pojasnjuje, da se skupaj z Ministrstvom za finance pripravlja nabor ukrepov, ki bodo omogočili dvig cen zdravstvenih storitev v letu 2018 (prim. na strani 9 priloge 2), kar pomeni dvoje, in sicer da se dvig cen zdravstvenih storitev (tudi za vtoževane nege) opravi v rangu splošnega dogovarjanja in drugič, da se bo navedeno izvedlo v letu 2018 (oz. se že izvaja). Kakršno koli plačilo mimo navedenih fiksnih zneskov bi za toženo stranko predstavljalo nezakonito plačilo, saj bi šlo za ustavno nedopustno neenakopravno obravnavanje izvajalcev na območju Republike Slovenije. Tožeča stranka bi bila v ugodnejšem položaju, če bi se ji dodatno izplačala vtoževana sredstva, v primerjavi z vsemi preostalimi socialnimi zavodi, ki so že dobili za opravljene zdravstvene storitve izplačila skladno z Dogovorom. Določbe v Aneksu h KPJS niso dovolj določno in določljivo opredeljene za izračun cene zdravstvenih storitev, saj navajajo povečanje plačnih razredov (v nadaljevanju: PR) za konkretna delovna mesta (v nadaljevanju: DM), ne pa za konkretno vrsto zdravstvene storitve. Iz desetega odstavka 10. člena SD namreč izhaja, da se za program zdravstvene nege v socialnovarstvenih zavodih načrtujejo glede na tip izvajalca (ABC) PR tako, da znaša za nego I 21, za nego II 22 in za nego III 24. To pa niso konkretna delovna mesta, na katere bi vplivala sprememba po Aneksu h KP, temveč programi, torej se za program nege I vzame osnovna vrednost 21 PR, vendar so v njem vračunane tudi druge vrednosti drugih delovnih mest z višjimi PR. Po KP se niso povečali plačni razredi tudi teh delovnih mest (npr. zdravnika, višje medicinske sestre), saj so umeščeni v višje PR. V tem smislu je problematična neposredna uporaba Aneksa h KP, ravno zaradi tega, ker njegova vsebina ni identična z vsebino Splošnega dogovora (to identičnost pa zmotno uveljavlja in zatrjuje tožeča stranka) in tudi ni podrobneje opredeljen način preračuna (kalkulacije) iz povečanih PR za DM v samo vrsto zdravstvene storitve. To opravijo partnerji po vsebinskem usklajevanju in postopkih po 63. členu ZZVZZ. Glede na pojasnjeno, četrti odstavek 9. člena Dogovora v povezavi z ostalimi pravnimi viri (KP), ki jih navaja tožeča stranke ne more predstavljati podlage za izplačilo tožeči stranki, saj t. i. ″avtomatična sprememba″ ni bila izvršena po pravilnem in zakonitem postopku in z ustrezno hierarhično višjim aktom. Neposredna sprememba, kot jo vtožuje tožeča stranka, ki naj bi jo morala enostransko izvršiti tožena stranka, pomeni kvečjemu prekoračitev zakonskih pooblastil in nezakonito izplačilo na račun tožene stranke oz. sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. V zvezi z navedbo tožeče stranke, da tožena stranka tekom leta spreminja cene in da naj bi bila določba 8.tč.l5.člena SD za leto 2017 enako zavezujoča, kot 4. odstavek 9. člena SD, pa za njeno realizacijo, ko pride do sprememb UMAR-ja, niso potrebne spremembe Dogovora, tožena stranka odgovarja, da tožena stranka sama ne more spreminjati višine plačnih razredov in spreminjati cen na način, kot to zahteva tožeča stranka v tej tožbi. Tožena stranka pa seveda mora skladno z SD upoštevati vrednosti UMAR-ja, pri čemer tožena stranka sama od sebe ne spreminja nobene postavke in je vezana na dogovorjene vrednosti in ne more in ne sme sama od sebe tožena stranka karkoli spreminjati, temveč mora upoštevati dogovorjene vrednosti. Popolnoma ničesar, nobene postavke, parametra oz. izhodišča glede cene zdravstvene storitve, ni, ki bi jo individualno določila tožena stranka sama. Navajanja tožnice o tem, da konkretno vrednost cene, do katere je za opravljene storitve upravičena tožnica, ne določajo pogodbeni partnerji Dogovora, temveč tožena stranka, tako ne držijo. Nadalje tudi ne držijo navedbe tožeče stranke, da ji je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 46. člena Dogovora dolžna povrniti utrpelo škodo. Namreč tožena stranka ravno zaradi tega, ker spoštuje določila Dogovora in pri opravljanju svoje, na zakonu temelječe dejavnosti, ni prekoračila pooblastil, ki ji jih daje zakon in na zakonu temelječi predpisi, zato ni mogla niti ni smela enostransko povečati cen zdravstvenih storitev na način, kot predlaga in vtožuje tožeča stranka. Tožena stranka tudi meni, da tožeči stranki pri tem ni nastala nikakršna škoda, niti jo kot tako ni mogoče zagovarjati. Za navedeno povišanje cen si je sicer močno prizadevala Skupnost socialnih zavodov Slovenije, katerega članica je tudi tožeča stranka in pri tem je med njimi in toženo stranko potekala določena korespondenca, vendar dogovor v končni fazi ni bil sprejet med samimi partnerji in na Vladi RS, kot to določa 63. člen ZZVZZ. V primeru nerešenega vprašanja oziroma vprašanja, o katerem partnerji niso dosegli soglasja, odloča v teh primerih Vlada RS (prim 2. odstavek 63. člena ZZVZZ), vendar je predloge Skupnosti socialnih zavodov v konkretnem primeru zavrnila. Ker torej Vlada RS in partnerji podpisniki Splošnega dogovora niso sprejeli pravne podlage, po kateri bi morala zagotoviti sredstva zaradi upoštevanja določbe 9. člena Dogovora prav tožena stranka, ni mogoče izvršiti zakonitega plačila po tej tožbi. Navedeno tudi jasno izhaja iz predloženih dokazil, in sicer priloge 2 (spremni dopis - 2. del) - podatki o izvedbi notranjih postopkov pred odločitvijo na seji vlade, v zvezi s predlaganim spornim vprašanjem št. 8 predloga Skupnosti socialnih zavodov Slovenije, kjer je na str. 9 navedeno, da vlada ni poskrbela za ureditev prihodkovne strani, iz česar izhaja, da se je tožeča stranka oziroma njeni pooblaščeni predstavniki v fazi pogajanja tudi zavedala, da v tistem obdobju ni zagotovljenih sredstev za povečano izplačilo plač, kot v tej pravdi neutemeljeno vtožuje tožeča stranka. Glede na nesporno dejstvo, da navedeni predlog ni bil sprejet na Vladi (prim. Sklep Vlade RS z dne 21. 12. 2017-8. točka), do navedenih sprememb cen zdravstvenih storitev ni prišlo. Namen navedene spremembe, upoštevajoč določbo KPJS je v tem, da se cene zdravstvenih storitev povečajo na podlagi usklajevanj in po zakonitem postopku, ne pa da se navedeno izvrši brez zakonske podlage s strani tožene stranke. Ne držijo tudi navedbe, da je ta določba pomenila to, da bi se sprotno in neodvisno od trenutne volje pogodbenih partnerjev Dogovora spreminjale cene zdravstvenih storitev. Na podlagi navedenega tolmačenja in prepričanja tožeče stranke bi tako celoten sistem dogovarjanja pri določanju cen zdravstvenih storitev odpadel na toženo stranko, kar ni ne smisel ne cilj ZZVZZ, saj je ta jasen, in sicer se cene določajo na podlagi usklajevanja partnerjev Dogovora. Ker gre za javna sredstva, tožena stranka ne mora z njimi razpolagati kakorkoli drugače kot je to počela do sedaj in tudi v primeru predmetnega spora. Kakršnokoli drugačno tolmačenje bi bilo napačno in kot že pojasnjeno nezakonito. V zvezi z navedbo tožeče stranke o zgodovini določila 4. odstavka 9. člena SD ter da naj bi šlo za avtomatizem, tožena stranka te navedbe prereka, saj ne držijo. Tudi v teh letih, na katere se tožeča stranka sklicuje, ni bil nikoli apliciran t.i. avtomatizem in je vse potekalo po za to določenem postopku - postopku splošnega dogovarjanja, enako, kot v tem primeru. Tožena stranka tudi poudarja, da je ravno iz določil SD za leto 2014 in 2015 razvidno, da tudi iz vsakega znižanja plač v javnem sektorju ni sledilo avtomatično znižanje cen zdravstvenih storitev za izvajalce. Torej je bilo v korist izvajalcev, da se jim višina cene storitev ni znižala, ko so se plače znižale in ne držijo navedbe tožeče stranke, da se je navedena določba uporabljala zgolj, ko je bilo potrebno zniževati storitve, saj tudi v primeru, ko bi se glede na znižanje plač delavcev pri izvajalcih, cene storitev lahko znižale, se niso in je bilo navedeno zagotovo v korist tožeče stranke. Tožena stranka tudi prereka navedbe tožeče stranke v zvezi s solidarno odgovornostjo tožene stranke. Tožena stranka dodaja, da gre v konkretnem primeru zagotovo za nedeljivo pravno razmerje, saj so sredstva, ki so na razpolago za zagotavljanje zdravstvenih storitev vseh izvajalcev, omejena in bi zagotovo s tem, ko tožeča stranka zahteva za sebe večji delež, na ta račun zagotovo drug pogodbeni partner prejel v določenem segmentu manj in je potrebno usklajevanje med pogodbenimi partnerji pri sprejemanju dogovora in tudi pri vsakršnih spremembah dogovora, kot je to predvideno v sami pogodbi in vsakokrat veljavnem splošnem dogovoru ter kot je to tudi zakonsko določeno. Glede na omejenost sredstev in pomembnost zagotavljanja zdravstvenih storitev za vse zavarovane osebe, je tudi zakonsko predviden postopek dogovarjanja med partnerji in odločanje Vlade RS, v kolikor tak dogovor med partnerji ni sprejet. Navedbe tožeče stranke o solidarni odgovornosti v konkretnem primeru zagotovo ne pridejo v poštev. Sodišče je tudi pravilno zaključilo, da je tudi Skupnost socialnih zavodov Slovenije, katere član je tožeča stranka, predlagala spremembo 10. člena Dogovora, kar pomeni, da mora biti to dogovorjeno in usklajeno z dogovorom in da ni dolžnost same tožene stranke oziroma njena pristojnost, da to sama avtomatsko določi kot to zahteva tožeča stranka. Sodišče je nadalje pravilno ugotovilo, da ima tožena stranka v SD za leto 2017 in prilogah jasno numerično opredeljene elemente za izračun zdravstvenih storitev, ki pa se niso spremenili in je te upoštevala v obračunu. Sodišče je navedeno pravilno ugotovilo, saj v kolikor bi šlo za avtomatizem, kot skuša prikazati tožeča stranka, potem tudi tožeča stranka preko Skupnosti socialnih zavodov Slovenije ne bi predlagala spremembe Splošnega dogovora, kot je to storila s predlogom, da se v desetem odstavku 10. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 povečajo plačni razredi oziroma, da se zagotovijo finančna sredstva (kot je to razvidno iz spornega vprašanja št. 8, v Prilogi 2 (spremni dopis - 2. del) - podatki o izvedbi notranjih postopkov pred odločitvijo na seji Vlade, str. 7-9). Tudi za takšno spremembo cene, kot jo zahteva tožeča stranka, je potrebno usklajevanje in dogovarjanje med partnerji oz. v končni fazi odločitev Vlade RS, in tožena stranka ne more in ne sme sama spreminjati cen po svoji volji in neodvisno od pogodbenih partnerjev, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče. Glede na vse navedeno tožena stranka tudi ni kršila določil pogodbe in dogovora, kar je tudi pravilno ugotovilo sodišče in je sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke.″

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in kršitev na katere pazi po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti ugotovilo, da izpodbijana odločitev ni obremenjena s pritožbeno uveljavljanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb postopka1

6. Tožeča stranka v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni konkretizirano opredelila, saj ni navedla katero bistveno kršitev iz 339. člena ZPP konkretno uveljavlja. Glede na pritožbene očitke tožeče stranke sodišču prve stopnje, da to ni povzelo celotne trditvene podlage tožeče stranke, da zato ni navedlo razlogov, da so nekateri razlogi sodišča prve stopnje v nasprotju s trditvami in dokazi tožeče stranke, da sodbe zato ni moč preizkusiti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka s temi pritožbenimi očitki smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ter absolutne bistvene kršitve določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa v postopku na prvi stopnji niso bile storjene.

7. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe res ni povzemalo vseh obsežnih trditev tožeče stranke, kar pa tudi ni bilo dolžno. Bistveno je, da iz obrazložitve sodbe izhajajo razlogi o odločilnih dejstvih glede (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe pa se je sodišče opredelilo do vseh za odločitev relevantnih trditev pravdnih strank z jasnimi in skladnimi razlogi in ne vzdrži pritožbeni očitek, da sodbe sodišča prve stopnje ni moč preizkusiti, da nima razlogov oziroma, da so ti pomanjkljivi ali v nasprotju s trditvami oziroma dokazi v spisu. Sodišče prve stopnje je moralo presoditi ali držijo navedbe tožeče stranke, da bi morala tožena stranka skladno z določbo četrtega odstavka 9. člena SD 20172 sama avtomatsko preračunati višjo vrednost kalkulativnega elementa plače, kot enega od elementov, ki se upošteva pri vrednotenju programov in oblikovanju cen zdravstvenih storitev skladno z določbo 8. člena SD 20173, ker je prišlo do zvišanja plačnih razredov pri tožeči stranki s 1. 7. 2017 pri tistih izvajalcih, ki se skladno z 10. členom SD 2017 upoštevajo pri izračunu osnovnih plač4. Sodišče prve stopnje se je opredelilo, da avtomatizma ni in je zato tudi podalo razloge v točkah 15 do 18 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožeča stranka z razlogi kot jih je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe polemizira in njeno stališče, da razlogov ni, ker se z njimi ne strinja, ne utemeljuje očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodbo sodišča prve stopnje je mogoče preizkusiti, ker ima vse razloge o odločilnih dejstvih.

8. Kolikor pritožba očita sodišču prve stopnje, da se to ni opredelilo do vseh navedb tožeče stranke (glede obračunavanja cene storitev po Splošnih dogovorih pred letom 2016 in v letu 2018, da je tožena stranka tekom leta nenehno spreminjala kalkulacije in s tem cene zdravstvenih storitev tudi na osnovi spremenjenih izhodiščnih podatkov UMAR-ja o povprečni letni stopnji rasti cen življenjskih potrebščin in valorizirala materialne stroške, za kar ima podlago v osmem odstavku 15. člena SD, glede neprizadevanja tožene stranke, da bi prišlo do sprememb SD 2017 in celo njenega odklonilnega stališča), s temi pritožbenimi navedbami uveljavlja dejansko pritožbeni razlog kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, pritožba pa konkretiziranega očitka o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni zatrjevala, zato štejejo njene navedbe v tem delu za nerelevantne in se pritožbeno sodišče do njih ni dolžno izjasnjevati. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišču prve stopnje do vseh teh navedb ni bilo potrebno opredeliti, saj te za presojo obravnavanega odškodninskega zahtevka niso odločilne.

9. Sodišče prve stopnje ni kot sporno med pravdnima strankama presojalo le vprašanja razlage oziroma tolmačenja 4. točke 9. člena Splošnega dogovora za leto 2017, ki določa, da se v primeru spremembe višine plač v javnem sektorju v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe, temveč se je opredelilo tudi do vsebine 63. in drugih relevantnih členov ZZVZZ ter Splošnega dogovora in ne drži pritožbeni očitek, da o tem sodišče prve stopnje ni presojalo.

10. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe pravilno ugotovilo, da je bistvo spora med pravdnima strankama stališče tožeče stranke, da bi morala tožena stranka glede na med pravdnima strankama nesporno sklenjeno pogodbo o izvajanju programa zdravstvenih storitev (Pogodba) na podlagi katere naj bi tožeča stranka za zavarovance tožene stranke izvajala program zdravstvenih storitev, tožena stranka kot zavod pa je na podlagi te Pogodbe dolžna tožeči stranki plačevati storitve, kot je dogovorjeno s Pogodbo in določili veljavnega SD 2017 (člen 6 Pogodbe) na podlagi katerega se obračunavajo zdravstvene storitve in katerega podpisniki so Skupnost socialnih zavodov Slovenije (SSZS), tožena stranka in drugi partnerji kot so določeni v prvem odstavku 63. člena ZZVZZ, po 4. točki 9. člena SD 2017 avtomatsko upoštevati v kalkulacijah pri obračunu cen zdravstvenih storitev od 1. 7. 2017 dalje zvišanje plač (za dva plačna razreda) na podlagi sprejetega Aneksa št. 10 h Kolektivni pogodbi za javni sektor, kakor je to trdila tožeča stranka.5 Na podlagi pravne podlage kot je to pravilno navedlo sodišče prve stopnje v točkah 9, 10, 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je stališče tožeče stranke, da se določba četrtega odstavka 9. člena mora razlagati tako, da se avtomatično upošteva zvišanje plač (za 2 plačna razreda) v ceni zdravstvenih storitev, nepravilno. Pravilno je zaključilo, da ima tožena stranka v Splošnem dogovoru za leto 2017 in prilogah jasno numerično opredeljene elemente za izračun zdravstvenih storitev, in da bi sprememba plačnih razredov in posledično cen zdravstvenih storitev lahko bila vključena zgolj v sprejem morebitnega Aneksa k Splošnemu dogovoru za leto 2017, do česar pa ni prišlo. Med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, da je Skupnost socialno varstvenih zavodov Slovenije predlagala spremembo 10. člena SD tako, da bi se za poslovno leto 2017 povečali plačni razredi, ki pa ni bila sprejeta. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da do avtomatičnega upoštevanja sprememb iz četrtega odstavka 9. člena SD ne more priti zaradi povečanja plačnih razredov in da mora biti to usklajeno s SD ter da to ni dolžnost tožene stranke oziroma njena pristojnost, da to sama avtomatsko določi. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da določbe četrtega odstavka 9. člena SD ni mogoče razlagati tako, da bi zavezovala toženo stranko, da bi sama in neodvisno od partnerjev ter v nasprotju s 63. členom ZZVZZ lahko usklajevala (poviševala) cene.

11. Upoštevaje določbo drugega odstavka 63. člena ZZVZZ je sodišče prve stopnje odločilo, da je Vlada Republike Slovenije pooblaščena, da odloči, če med partnerji Splošnega dogovora ne pride do sporazuma. V obravnavanem primeru pa med partnerji Splošnega dogovora do sporazuma ni prišlo, zato je odločitev Vlade RS veljavna.

12. Sodišče prve stopnje je torej zaključilo, da je bil postopek sprejemanja sprememb Splošnega dogovora za leto 2017 enak kot je predpisan za sprejemanje Splošnega dogovora za posamezno leto. To nedvomno izhaja iz določbe drugega odstavka 65. člena Splošnega dogovora za leto 20176, na katero se je v svojih trditvah sklicevala tudi tožeča stranka. Sklep Vlade s katerim je ta odločila, da se Splošni dogovor za leto 2017 zaradi zvišanja plač za dva plačna razreda v letu 2017, kot je to predlagala Skupnost socialnih zavodov Slovenije in za katere med podpisnicami SD niti na arbitraži ni bilo doseženo soglasje, je bil zakonito sprejet, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da vlada ni bila pooblaščena odločati o spremembah SD v letu 2017 so tako neutemeljene.

13. Pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje tožeča stranka ne more izpodbiti s sklicevanjem na sodbo VSL I Cpg 665/2013 z dne 1. 4. 2015, saj ta ne obravnava identičnega dejanskega stanja kot je to v konkretnem primeru. V zadevi VSL I Cpg 665/2013 je bilo ugotovljeno, da je s sklepom Vlade bilo poseženo v pravice izvajalca zdravstvenih storitev tako, da je Vlada spremenila finančni načrt in zmanjšala plansko letno vrednost programa tožeče stranke, Aneks k pogodbi s tožečo stranko (izvajalko storitev) pa ni bil sklenjen. V taki dejanski situaciji je sodišče smelo presoditi, da sklep Vlade, ki je spremenil SD ne more vplivati na konkretno pogodbeno razmerje, ker se določbe SD uporabljajo neposredno le v delu, kolikor niso s pogodbo posebej opredeljene in ker je v pogodbi bila določena vrednost programa, je vladni sklep brez učinka. V sodbi je tudi zapisano, da je določbo drugega odstavka 63. člena ZZVZZ razumeti tako, da pooblašča Vlado le za odločanje o spornih vprašanjih, ki se nanašajo na izhodišča za sklepanje pogodb, torej pri oblikovanju izhodišč za pripravo dogovora za naslednje leto ne pa tudi za spremembe že sprejetega Splošnega dogovora oziroma za spremembe že sklenjenih pogodb. Slednje pa je potrebno po mnenju pritožbenega sodišča razumeti glede na okoliščine primera, ki ga je VSL obravnavalo ne pa na način kot trdi pritožba, da bi bil vsak vladni sklep neupošteven.

14. Tožeča stranka kot bistveno očita sodišču prve stopnje, da je to zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da določbe četrtega odstavka 9. člena SD za leto 2017 ni mogoče uporabiti tako, da bi se ob spremembi plač pri tožeči stranki v posledici med Vlado RS in reprezentativnimi sindikati sprejet Aneks h Kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki ureja višino plač, avtomatsko to moralo upoštevati pri sredstvih za plačo kot enem od kalkulacijskih elementov pri vrednotenju programov in oblikovanju cen zdravstvenih storitev. Pritožba ni utemeljena. Določilo 9. člena SD za leto 2017 je po presoji pritožbenega sodišča treba razlagati kot celoto, ob upoštevanju celotne zakonske ureditve izvajanja in financiranja storitev zdravstvene dejavnosti in pri tem zasledovanega javnega interesa ter zakonskih omejitev kot je opredeljeno v ZZVZZ.

15. Po določbi 63. člena ZZVZZ se zavod, pristojne zbornice, združenja zdravstvenih zavodov in drugih zavodov ter organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, ter ministrstvo, pristojno za zdravstvo, za vsako leto dogovorijo o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredelijo zmogljivosti potrebne za njegovo izvajanje in določijo obseg sredstev. Na tej osnovi določijo izhodišča za izvajanje programov in za oblikovanje cen programov oziroma storitev ter druge podlage za sklepanje pogodb z zdravstvenimi zavodi, drugimi zavodi in organizacijami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost ter zasebnimi zdravstvenimi delavci. Na podlagi izhodišč določenih v dogovoru iz 63. člena ZZVZZ, zavod sklepa pogodbe z izvajalci zdravstvenih storitev v katerih se med ostalimi določijo cene zdravstvenih storitev (64. in 65. člen ZZVZZ). Po 68. členu ZZVZZ se te pogodbe sklepajo za naprej. Do sklenitve pogodbe pa veljajo obveznosti iz prejšnje pogodbe. Skladno z določbo 66. člena ZZVZZ (enako tudi 8. člen SD 2017) se pri elementih za oblikovanje cene programov oziroma storitev upoštevajo tudi plače in drugi prejemki v skladu s predpisi, kolektivnimi pogodbami in drugimi splošnimi akti. SD za leto 2017 podrobneje v 9. členu določa elemente, ki se upoštevajo oziroma vračunajo v cene zdravstvenih storitev (med njimi tudi plačni razred). Pogodbeni partnerji (zavod in izvajalci zdravstvenih storitev) so pri določitvi cene vezani na elemente iz SD in cene partnerji ne morejo prosto dogovarjati. Drugi odstavek 9. člena SD 2017 določa, da se sredstva za plače vračunajo v programe oziroma cene zdravstvenih storitev tako, da se upošteva planirano število delavcev posamezne dejavnosti, plačni razred, znesek osnovne plače po plačni lestvici, dodatek za delovno dobo, dodatek za delovno uspešnost in drugi dodatki po kolektivni pogodbi. Tretji odstavek istega člena določa, da spremembe višine elementov iz drugega odstavka tega člena, razen točke 3 (to je znesek osnovne plače po plačni lestvici) opredelijo partnerji z Aneksom k dogovoru. Ob upoštevanju teh določb in ob upoštevanju navedb tožeče stranke, da bi tožena stranka morala pri izračunu cene njenih storitev od 1. 7. 2017 upoštevati višje plačne razrede je zmotno pritožbeno stališče, da jo k temu pooblašča in zavezuje določba četrtega odstavka 9. člena SD 2017, ker določa, da se spremembe višine plač v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatsko upoštevajo. Določbo četrtega odstavka navedenega člena je razumeti kvečjemu tako, da se avtomatsko upoštevajo višje osnovne plače, ne pa plačni razredi.

16. Iz zakonske ureditve7 izhaja razlika med osnovno plačo in plačnim razredom, zato dvig osnovne plače ne pomeni nujno tudi spremembe plačnega razreda, kot zmotno meni pritožba, saj se lahko dvigajo tudi osnovne plače v okviru istega plačnega razreda. Razvrščanje delavcev pri tožeči stranki v višje plačne razrede ne pomeni, da bi tožena stranka morala avtomatsko upoštevati tudi takšno prerazvrščanje v višje plačne razrede, temveč morajo skladno z drugim odstavkom 9. člena SD 2017 o tem odločiti partnerji z Aneksom k SD. Upoštevaje deseti odstavek 10. člena SD 2017, da izvajalci za program zdravstvene nege v socialno zdravstvenih zavodih načrtujejo naslednje plačne razrede: tip izvajalca A, B, C: nega I plačni razred 21, nega II plačni razred 22, tip III-plačni razred 24, najzahtevnejša dela plačni razred 26, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela pravne podlage, da bi sama pri izračunu cene storitve upoštevala nove plačne razrede, temveč bi jih morali z Aneksom skupaj določiti partnerji dogovora tako, da bi jih ustrezno spremenili.

17. Pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev sklenjena med pravdnima strankama ne vsebuje posebnih določb, ki bi urejale obračunavanje cen storitev v primeru sprememb plač, zato je potrebno upoštevati določbo 6. člena Pogodbe, da pogodbene vrednosti in cene storitev zavod usklajuje skladno z določili veljavnega Dogovora.

18. Vlada RS je sklenila, da se 10. člen SD 2017 ne spremeni8 in tožena stranka ni ravnala protipravno, ker je tudi v obdobju od 1. 7. 2017 do 31. 12. 2017 tožeči stranki obračunavala storitve po SD 2017, kot je veljal. 19. Po navedenem se izkaže, da tožena stranka ni kršila pogodbe sklenjene med pravdnima strankama in ker v ravnanju tožene stranke ni zaznati protipravnosti je neutemeljen vtoževani tožbeni zahtevek s katerim tožeča stranka vtožuje škodo zaradi kršitve pogodbe (239. člen OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožena stranka sama neodvisno od ostalih podpisnikov SD ter v nasprotju z določili 63. člena ZZVZZ ni smela usklajevati oziroma višati cen zdravstvenih storitev, kot bi to želela tožeča stranka.

20. Posledično gornjemu zaključku sodišča prve stopnje so neutemeljena tudi pritožbena izvajanja tožeče stranke o odškodninski odgovornosti tožene stranke, ker da obveze po upoštevanju določila 4. točke 9. člena SD 2017 ni upoštevala v procesu pogajanj za sprejem Aneksa k SD, ko je s strani SSZS predlagane spremembe 10. člena SD in ostalih in njegovih prilog, ki se nanašajo na izhodišča za določanje in izračunavanje cen zdravstvenih storitev, zavrnila. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje9 je tožena stranka pri usklajevanjih samostojna in je to njena legitimna pravica glede na določbe 63. člena ZZVZZ, deležniki dogovarjanja pa so tudi drugi tako, da le volja tožene stranke in njene odločitve za sprejem Dogovora niso odločilne. S tem pa se pokažejo za neutemeljene tudi pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje zahtevka tožeče stranke na podlagi zatrjevane druge (podredne) podlage ni presojalo.

21. Pritožba ne more biti uspešna niti s sklicevanjem na sodno prakso (sodbe v identičnih zadevah, v katerih je njenemu tožbenemu zahtevku bilo ugodeno)10, ker je tožena stranka predložila sodbe v katerih pa v identičnih zadevah tožbenemu zahtevku tožeče stranke ni bilo ugodeno11. Za oblikovanje enotne sodne prakse skladno z določbo 109. člena Zakona o sodiščih skrbi in je pristojno Vrhovno sodišče RS, tožeča stranka pa odločitve Vrhovnega sodišča o identični zadevi ni predložila.

22. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljen.

23. Pritožba stroškovnega izreka konkretno ne izpodbija, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, niti zmotne uporabe materialnega prava.

24. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

25. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela mora sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

26. Tožena stranka povrnitve stroškov odgovora ni uveljavljala.

1 Tožeča stranka v pritožbi uveljavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni konkretizirano opredelila, saj ni navedla katero bistveno kršitev iz 339. člena ZPP konkretno uveljavlja. Glede na pritožbene očitke pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka smiselno uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. 2 Določba četrtega odstavka 9. člena SD 2017 glasi: ″Če Vlada Republike Slovenije in reprezentativni sindikati javnega sektorja sprejmejo aneks k kolektivni pogodbi v javnem sektorju, ki bi urejal spremembo višine plač v javnem sektorju in druga vprašanja, ki zadevajo plače v javnem sektorju, ali v primeru sprememb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju oziroma drugega predpisa, ki ureja to področje, se v kalkulacijah cen zdravstvenih storitev avtomatično upoštevajo sprejete spremembe.″ 3 Določba 8. člena SD 2017 glasi: ″Pri vrednotenju programov in oblikovanju cen zdravstvenih storitev se upoštevajo naslednji elementi: plače, materialni stroški, amortizacija, drugi prejemki zaposlenih po kolektivni pogodbi, zakonsko predpisane obveznosti izvajalcev programov.″ 4 Deseti odstavek 10. člena SD 2017 glasi: Za programa zdravstvene nege v socialno varstvenih zavodih izvajalci načrtujejo naslednje plačne razrede: Tip izvajalca A, B, C: nega I plačni razred 21, nega II plačni razred 22, tip III plačni razred 24, najzahtevnejša dela plačni razred 26.″ 5 Primerjaj trditve tožeče stranke v tožbi in pripravljalnih vlogah. 6 Ta določa, da za spremembe in dopolnitve Dogovora velja enak postopek kot za njegov sprejem. 7 Glej Zakon o sistemu plač v javnem sektorju. 8 Sklep Vlade RS z dne 21. 12. 2017 (v prilogi B3). 9 Glej točko 19. obrazložitve izpodbijane sodbe. 10 Vmesna sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani VIII Pg 1842/2019. 11 Sodba in sklep Višjega sodišča v Celju Cpg 107/2019, Višjega sodišča v Kopru Cpg 139/2012 in Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 258/2019.