Jedro

Tožnica, ki je bila zavarovana po 15. členu ZPIZ-1 kot zasebna športna delavka, ni več zmožna opravljati dela trenerja jahanja v takšnem obsegu, kot ga je opravljala do poškodbe, je pa zmožna opravljati dela s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami (delo, ki ni povezano z jahanjem, lahko fizično delo, pri katerem ročno premešča bremena do največ 8 kg, pri katerem lahko občasno hodi na krajše razdalje po ravnem terenu, ki se opravlja izmenično stoje in sede), zato se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti in se ji priznata pravica do dela s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami in pravica do delne invalidske pokojnine. Ker ni popolnoma nezmožna za delo, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine neutemeljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se dodata točki IV in V izreka tako, da se navedeni točki glasita: „IV. Tožnica se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 9. 6. 2010 dalje in se ji prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno, na drugem delovnem mestu z omejitvami: delo, ki ni povezano z jahanjem (delo v sedlu), lahko fizično delo, pri katerem ročno premešča bremena do največ 8 kg, pri katerem lahko občasno hodi na krajše razdalje po ravnem terenu, ki se opravlja izmenično stoje in sede.

V. Zavrne se tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do invalidske pokojnine.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke z dne 6. 11. 2010 in odločbo OE v A. z dne 9. 7. 2010 (I. točka izreka sodbe), tožnici priznalo pravico do delne invalidske pokojnine od 9. 6. 2010 dalje (II. točka izreka sodbe) ter odločilo, da o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine odloči toženka v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe (III. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje toženka. Meni, da je sodišče tožnici priznalo pravico do denarnega nadomestila (pravico do delne invalidske pokojnine), ne da bi določilo obseg delovnega časa, v katerem tožnica še lahko dela (polovica polnega delovnega časa) in brez da bi ji pred priznanjem denarnega nadomestila priznalo ustrezno pravico iz invalidskega zavarovanja, na katero se veže pravica do denarnega nadomestila. Sodišče je pri odločitvi sprejelo mnenje IK druge stopnje, vendar ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti. Sam obstoj pravice do delne invalidske pokojnine je povezan oziroma odvisen od izvršitve pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega na drugem delovnem mestu, ki ustreza delovni zmožnosti tožnice. Sodišče ni opredelilo obsega delovnega časa ter tako III. točke izreka sodbe ni možno izvršiti, saj se glede na drugi odstavek 93. člena ZPIZ-1 delna invalidska pokojnina odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa. Z izpodbijano sodbo je bila storjena tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ker so razlogi v prvostopni sodbi v nasprotju z izrekom sodbe in se sodba ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je namreč v 6. točki obrazložitve sodbe utemeljevalo, zakaj je bil zavrnjen primarni zahtevek tožnice po razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in po priznanju pravice do invalidske pokojnine, v izreku pa o tem ni odločilo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa ni v celoti pravilno uporabilo materialno pravo. Predvsem sodišče prve stopnje ni odločilo o razvrstitvi tožnice v kategorijo invalidnosti, o vzroku invalidnosti in o priznanju pravice do dela s krajšim delovnim časom, z omejitvami, na kar vse pravilno opozarja v svoji pritožbi tožena stranka. Prav tako obstaja neskladje med obrazložitvijo sodbe, ko sodišče v 6. točki obrazložitve utemeljuje, zakaj je zavrnilo primarni del tožbenega zahtevka tožnice po razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in po priznanju pravice do invalidske pokojnine, v izreku pa je ta del zavrnitve tožbenega zahtevka izpadel. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 16. 11. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo Območna enota A. z dne 9. 7. 2010, s katero je ta zavrnila zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožničina izbrana osebna zdravnica je dne 3. 2. 2010 pri toženki podala predlog za uvedbo postopka za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja. Mnenje o tožničini delazmožnosti je podala IK prve stopnje dne 9. 6. 2010 in je menila, da je pri tožnici od 9. 6. 2010 dalje zaradi posledic poškodbe pri delu podana III. kategorija invalidnosti, ker tožnica z ali brez poklicne rehabilitacije ni več zmožna za delo s polnim delovnim časom, s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno pa zmožna za delo na drugem delovnem mestu: delo, ki ni povezano z jahanjem (delo v sedlu), lahko fizično delo, pri katerem ročno premešča posamezna bremena do največ 8 kg, zmožna za delo pri katerem lahko občasno hodi na krajše razdalje po ravnem terenu, zmožna za delo, ki se opravi izmenično stoje in sede, ni zmožna za delo na nezavarovani višini. Tožnica je podala pritožbo, invalidska komisija druge stopnje je dne 26. 10. 2010 tožničino delovno zmožnost ocenila enako kot invalidska komisija prve stopnje z razliko, da je tožnica zmožna opravljati drugo delo z omejitvami po štiri ure dnevno in ne šest ur dnevno, ker je menila, da je tožnica julija 2009 ob padcu s konja utrpela kompresivni multifragmentarni zlom drugega ledvenega vretenca in bila še isti dan operirana. Narejena je bila repozicija zloma in izvedena za trditev od L1-L3. Ker zatrditev ni bila zadostna, je bila tožnica 21. 7. 2009 ponovno operirana, izvedli so še sprednjo zatrditev zloma. Na kontroli 16. 10. 2009 je bila na RTG ugotovljena preraslost spondilodeze. Po rehabilitaciji v zdravilišču je še navajala zmanjšani občutek v desnem stegnu in stopalu. Specialist travmatolog je meseca februarja menil, da bodo pri tožnici potrebne delovne razbremenitve in da po zaključenem zdravljenju ne bo več mogla opravljati predhodnega dela. Tožnica ima po tej poškodbi zmanjšano gibljivost zatrjenega dela hrbtenice ter bolečine, zaradi česar za svoje delo ni več zmožna. Zmožna je za drugo delo s podanimi časovnimi in fizičnimi razbremenitvami. Sodišče prve stopnje je sprejelo mnenje IK druge stopnje. Ker je to mnenje skladno s predloženo medicinsko dokumentacijo, iz katere ni moč ugotoviti, da bi specialisti za tožnico ugotavljali izgubo delovne zmožnosti oziroma I. kategorijo invalidnosti, kot jo je tožnica uveljavljala primarno v sodnem postopku je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek tožnice, da se razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 9. 6. 2010 dalje ter prizna pravico do invalidske pokojnine, zavrnilo, kakor to izhaja iz obrazložitve v točki 6 izpodbijane sodbe.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu pritožba tudi pritrjuje je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dodalo IV. in V. točko izreka.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 9. 6. 2010 dalje in ker tožnica ni več zmožna opravljati dela trenerja jahanja v takšnem obsegu, kot ga je opravljala do poškodbe, je pa v okviru svojega poklica zmožna opravljati delo s polovico polnega delovnega časa po štiri ure dnevno od 9. 6. 2010 dalje je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo tako, da je tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 9. 6. 2010 dalje in ji priznalo pravico do dela s krajšim delovnim časom štiri ure dnevno na drugem delovnem mestu z omejitvami, kot jih je določila IK druge stopnje dne 26. 10. 2010. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi obrazložitev sodišča prve stopnje v 6. točki, zakaj pri tožnici ni podana I. kategorija invalidnosti ter njen zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanja pravice do invalidske pokojnine, zavrnilo (točka V izreka).

Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ker je v skladu z določbo 60. člena ZPIZ-1 invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V I. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti; v II. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, katerega delovna zmožnost je zmanjšan za 50 % ali več; v III. kategorijo invalidnosti se razvrsti zavarovanec, ki z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Kot svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela v skladu z zakoni in kolektivnimi pogodbami.

Tožnica, ki je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, ima VII. stopnjo izobrazbe in je po poklicu diplomirani inženir, smer zootehnika ter je bila v času nezgode zavarovana po 15. členu ZPIZ-1 kot zasebna športna delavka strokovnega dela v panogi konjeništvo. Gre torej za zavarovanko, mlajšo od 45. let, ki je pri svojem delu utrpela poškodbo, zaradi katere je sedaj njena zmožnost za opravljanje svojega poklica oziroma dejavnosti zmanjšana oziroma spremenjena. Na podlagi tretjega odstavka 66. člena ZPIZ-1 v povezavi s 93. členom ZPIZ-1 imajo delovni invalidi III. kategorije invalidnosti pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Pravica je povezana s kategorijo invalidnosti in delovno pravnim statusom delovnega invalida. Vse navedeno pri tožnici obstaja, zato ima pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in do delne invalidske pokojnine s tem, da bo tožena stranka o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine odločila v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe.

Pritožbeno sodišče je (ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje) v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje dopolnilo s IV. točko izreka. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi jasno navedlo, da je potrebno tožbeni zahtevek tožnice za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in zahtevi za priznanju pravice do invalidske pokojnine zavrniti. Sodišče prve stopnje v izreku sodbe tega ni navedlo. Navedena sodba je bila sprejeta le na podlagi prebranih listin v sodnem in upravnem spisu. Ugotovljeno kršitev je zaradi slednjega bilo mogoče odpraviti že na pritožbeni seji senata, kakor to izhaja iz točke V. spremenjene sodbe.