Jedro

Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj okoliščin (tako objektivne kot subjektivne narave) ponovitvene nevarnosti, v celoti soglaša. Objektivne okoliščine se zrcalijo v teži, načinu in okoliščinah izvršenega kaznivega dejanja, ki predstavlja izrazito nevarnost za človekovo zdravje.

Ponovitveno nevarnost kažejo subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na (negativne) osebne lastnosti (vztrajnost, koristoljubnost, odločenost pri izvrševanju kaznivega dejanja s ciljem pridobivanja zaslužka), okolje in razmere, v katerih obtožena živi kot odvisnica od prepovedanih drog, sredstva za preživljanje pa je pridobivala s kriminalno dejavnostjo oziroma z izvrševanjem predmetnega kaznivega dejanja. Obtožena je kljub zasegu prepovedane droge z izvrševanjem kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 nadaljevala, kar utemeljuje sklepanje, da intervencije državnih organov, vključno s predmetnim kazenskim postopkom, na obtoženko nimajo takega učinka, kot skuša v pritožbi prikazati zagovornik. Upoštevajoč dejstvo, da zoper obtoženo poteka več drugih kazenskih postopkov v zvezi z raznovrstnimi kaznivimi dejanji, se kaže odnos obtoženke do pravnih norm (nespoštovanje družbenega reda). Zato se pritožbene navedbe, da obtožena predhodno še ni bila kaznovana, niti glede kaznivih dejanj, povezanih s prepovedanimi drogami, izkažejo kot neutemeljene in ne morejo omajati argumentiranih zaključkov sodišča prve stopnje, da je glede obtožene podana realna ponovitvena nevarnost. Teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obtožena kontinuirano izvrševala iz koristoljubnih motivov, ki ogroža varnost, zdravje in življenje ljudi (odjemalcev prepovedanih drog), odtehta poseg v pravico obtožene do osebne svobode. Prepovedane droge, ki jih je obtožena hranila v večjih količinah z namenom prodaje, spadajo med najnevarnejše droge, zato je obravnavano kaznivo dejanje še posebej zavržno. Po oceni pritožbenega sodišča je pripor zoper obtoženo tako neizogiben kot tudi sorazmeren ukrep.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Celju, ob izreku sodbe, na podlagi petega in šestega odstavka 361. člena Zakon o kazenskem postopku (ZKP) zoper obtoženo podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, tj. po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi, pripor odpravi in obtoženo izpusti na prostost. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pogoji za pripor, skladno s prvim odstavkom 361. člena ZKP, so: a) utemeljen sum, da je določena oseba izvršila kaznivo dejanje; b) da je podan kateri od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP; in c) da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu, ki ga je izdalo na predlog državne tožilke, obstoj utemeljenega suma vezalo na izdajo nepravnomočne sodbe z dne 25. 3. 2024, izrečene na podlagi sprejema sklenjenega sporazuma o priznanju krivde za izvršitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ -1, ter s katero je bila obtoženki izrečena kazen eno leto in šest mesecev zapora.

6. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljeno kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obtožena s svojo kriminalno dejavnostjo v primeru izpustitve na prostost nadaljevala.

Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj okoliščin (tako objektivne kot subjektivne narave) ponovitvene nevarnosti, v celoti soglaša. Objektivne okoliščine se zrcalijo v teži, načinu in okoliščinah izvršenega kaznivega dejanja, ki predstavlja izrazito nevarnost za človekovo zdravje. Pri tem prvo sodišče pravilno izpostavlja, da je obtožena v obdobju od začetka leta 2023 do začetka novembra 2023 (24. 5. 2023, 3. 9. 2023 in 2. 11. 2023) izvršila več izvršitvenih dejanj obravnavanega kaznivega dejanja. Na njeno ponovitveno nevarnost kažejo tudi subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na (negativne) osebne lastnosti (vztrajnost, koristoljubnost, odločenost pri izvrševanju kaznivega dejanja s ciljem pridobivanja zaslužka), okolje in razmere, v katerih obtožena živi kot odvisnica od prepovedanih drog, sredstva za preživljanje pa je pridobivala s kriminalno dejavnostjo oziroma z izvrševanjem predmetnega kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen od enega do desetih let zapora. Obtožena je kljub zasegu prepovedane droge 24. 5. 2023 in 2. 9. 2023 z izvrševanjem kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 nadaljevala, kar utemeljuje sklepanje, da intervencije državnih organov, vključno s predmetnim kazenskim postopkom, na obtoženko nimajo takega učinka, kot skuša v pritožbi prikazati zagovornik. Upoštevajoč dejstvo, da zoper obtoženo poteka več drugih kazenskih postopkov v zvezi z raznovrstnimi kaznivimi dejanji (izrečena ji je bila, med drugim, nepravnomočna pogojna obsodba dne 24. 2. 2023 za kaznivi dejanji zanemarjanja mladoletne osebe in surovo ravnanje po prvem odstavku 192. člena KZ-1), se kaže odnos obtoženke do pravnih norm (nespoštovanje družbenega reda). Zato se pritožbene navedbe, da obtožena predhodno še ni bila kaznovana, niti glede kaznivih dejanj, povezanih s prepovedanimi drogami, izkažejo kot neutemeljene ter ne morejo omajati argumentiranih in pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da je glede obtožene podana realna ponovitvena nevarnost. 7. Zagovorniku ni mogoče pritrditi, da obtoženka ni kontinuirano izvrševala kaznivega dejanja, temveč da naj bi šlo za posamezna ravnanja, zlasti hrambo prepovedane droge. Iz (nepravnomočne) obsodilne sodbe v tej kazenski zadevi, kjer je obtoženka sklenila sporazum o priznanju krivde, je namreč razvidno, da si izvršitvena ravnanja kontinuirano sledijo od začetka leta 2023 do 2. 11. 2023, pri čemer se ji ne očita le hramba prepovedane droge, temveč hramba z namenom nadaljnje prodaje, prenašanje droge z namenom nadaljnje prodaje in tudi sama prodaja prepovedane droge (A. A.). Zaseg konkretne droge pa jasno ne more pomeniti, da kaznivega dejanja ni moč ponoviti s pridobivanjem nove droge na črnem trgu oziroma od preprodajalcev slednje, pri čemer je glede na krivdorek obsodilne sodbe očitno, da obtoženka, čeprav je tudi sama odvisna od prepovedanih drog, droge ni namenjala zgolj lastni uporabi.

8. Pritožbene navedbe, da je zoper obtoženo vloženih več obtožnih predlogov v drugih kazenskih postopkih, zgolj utemeljujejo njeno ponovitveno nevarnost. Pritožniku je bilo v tem kazenskem postopku že večkrat pojasnjeno, da mora tudi okrajno sodišče v skrajšanem postopku opraviti t. i. materialni preizkus vloženih obtožnih predlogov (prvi odstavek 437. člena ZKP), ki zajema tudi presojo, ali je utemeljen sum v smeri izvršitve očitanih kaznivih dejanj podan (zveza s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP).

9. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tudi izpodbijanim zaključkom sodišča prve stopnje, ki vključenost obtožene v terapijo ter njeno visoko motiviranost, da zaživi normalno življenje in ponovno vzpostavi stik z otroki, pozdravlja, vendar pa poudarja, da je obtožena šele v zgodnji fazi zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog (prejela naj bi šele tretji odmerek substanc, ki omogočajo zdravljenje odvisnosti), kar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča še nikakor ne izkazuje, da se bo obtožena tudi v bližnji prihodnosti, ki bi jo zaznamovala predlagana izpustitev iz pripora, zmogla upreti okoliščinam, v katerih bi lahko ponovno pridobivala in preprodajala prepovedano drogo. Po prepričanju pritožbenega sodišča vse navedeno razumno utemeljuje sklep, da je ponovitvena nevarnost pri obtoženi brez dvoma na tej časovni točki še vedno realna in konkretna, nasprotna pritožbena izvajanja pa zavrača kot ne dovolj prepričljiva, vključno s poudarjanjem obtoženkine kritičnosti, ki se je odrazila v priznanju krivde oziroma v sklenitvi sporazuma o priznanju krivde.

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obtožena kontinuirano izvrševala iz koristoljubnih motivov ter ki ogroža varnost, zdravje in življenje ljudi (odjemalcev prepovedanih drog), odtehta poseg v pravico obtožene do osebne svobode. Sodišče poudarja, da prepovedane droge, ki jih je obtožena hranila v večjih količinah z namenom prodaje, spadajo med najnevarnejše droge, zato je obravnavano kaznivo dejanje še posebej zavržno. Na podlagi vsega navedenega je po oceni pritožbenega sodišča pripor zoper obtoženo tako neizogiben kot tudi sorazmeren ukrep. Obtoženki je bila, kot rečeno, izrečena kazen enega leta in šestih mesecev zapora, v priporu pa se nahaja nekaj več kot pet mesecev. Tudi s tega vidika je očitno, da nesorazmernosti v trajanju pripora ni, posebej decidirane razloge izpodbijanega sklepa v tej smeri pa pritožnik neutemeljeno pogreša in brez uspeha nakazuje obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Ker glede na navedeno pritožbeni očitki zagovornika niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).