Jedro

Sodišče pri izbiri ukrepa za varstvo koristi otroka upošteva načelo najmilejšega ukrepa, s katerim čim manj omeji starševsko skrb in po možnosti ne odvzame otroka (156. člen DZ). Pogoj za izrek ukrepa je ogroženost otroka, pri tem je sodišču glavno vodilo otrokova največja korist. Ukrep je omejen na največ tri leta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ml. otroka odvzelo nasprotni udeleženki in ga namestilo v rejniško družino (I. točka izreka). V II. točki izreka je določilo preživnino, ki jo je dolžna plačevati nasprotna udeleženka v višini 60,00 EUR, v III. točki izreka je ml. otroka postavilo pod skrbništvo CSD Pomurje, katerega naloga je, da odpre tekoči račun za nakazilo preživnine, razpolaganje z njegovo preživnino in sodelovanje pri morebitni izvršbi v primeru neplačevanja preživnine. Pri tem je odločilo, da v primeru če skupni redni prihodki otroka mesečno presegajo 25 % materialnih stroškov, določenih z zakonom, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti, nakaže skrbnik razliko v proračun Republike Slovenije, vendar največ v višini 50 % materialnih stroškov, določenih z zakonom, ki ureja izvajanje rejniške dejavnosti. V IV. točki izreka je odločilo, da ukrep traja tri leta ter v V. točki izreka da se ml. otrok vpiše v šolskem letu 2024/25 v Osnovno šolo A. V VI. točki izreka je odločilo, da udeleženca postopka krijeta vsak svoje stroške.

2.Zoper sprejeto odločitev se pritožuje nasprotna udeleženka po svojem pooblaščencu. Navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da nasprotna udeleženka ni zmožna zagotoviti učinkovite starševske skrbi, saj se je od psihoaktivnih substanc ozdravila, tablet več ne uživa in jih nima doma. Zdravljenje v Psihiatrični bolnišnici B. (v nadaljevanju PB B.) je opustila iz razloga, ker je morala poskrbeti za svojo bolno in ostarelo mater, ki boleha za demenco. Zaveda se, da je bila odvisna od tablet, zaradi česar so ji vzeli otroka, sedaj pa bo storila vse da sina pridobi nazaj. Tudi samo sodišče je ugotovilo, da se je njeno zdravstveno stanje izboljšalo, zaradi česar je za otroka sposobna skrbeti, pri tem pa ji bo pomagala tudi njena mati. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dokaznega predloga nasprotne udeleženke, ki je predlagala zaslišanje svoje matere, ki bi lahko potrdila vse njene navedbe, s tem pa je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), posledično pa je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

3.V odgovoru na pritožbo CSD odgovarja na navedbe nasprotne udeleženke in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Predlagatelj CSD Murska Sobota je dne 20. 9. 2023 pri naslovnem sodišču vložil predlog, s katerim je predlagal, da se nasprotni udeleženki izreče ukrep trajnejšega značaja omejitev starševske skrbi. Na podlagi predloga je zatem sodišče prve stopnje 6. 11. 2023 nasprotni udeleženki izreklo ukrep trajnejšega značaja, in sicer da si je dolžna poiskati ustrezno strokovno pomoč z namenom, da bo zmogla ustrezno izvajati svojo starševsko skrb in odpraviti težave z odvisnostjo od tablet. Prav tako je dolžna ml. otroku zagotoviti vključitev v psihološko obravnavo. Nadzor nad izvajanjem ukrepa izvaja CSD z obiski na domu, s preverjanjem ml. otroka ali biva v varnem in stabilnem okolju in ali mu je zagotovljena strokovna pomoč. Ta ukrep pa je veljal dvanajst mesecev. Zatem je sodišče 29. 4. 2024 izdalo začasno odredbo, s katero je ml. otroka odvzelo nasprotni udeleženki in ga namestilo v rejniško družino. Zaradi strinjanja z ukrepom je dne 16. 5. 2024 bila sklenjena sodna poravnava z veljavnostjo do dne 31. 8. 2024, na podlagi katere je bil otrok do 31. 8. 2024 začasno nameščen v rejniško družino.

6.S sedaj izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje izreklo ukrep trajnejšega značaja, in sicer v trajanju treh let, tako da je otroka odvzelo nasprotni udeleženki in ga namestilo v rejniško družino.

7.Po 174. členu Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) sodišče staršem odvzame otroka in ga namesti k drugi osebi, v rejništvo ali v zavod, če je otrok ogrožen s strani staršev in je mogoče le z odvzemom v zadostni meri zavarovati njegove koristi, hkrati pa okoliščine primera kažejo, da bodo starši po določenem času ponovno prevzeli skrb za njegovo vzgojo in varstvo. Sodišče imenuje rejnika oziroma zavod. Z odvzemom ne prenehajo druge obveznosti in pravice staršev do otroka, razen če sodišče omeji starševsko skrb (v skladu s 171. členom DZ). Ob odvzemu otroka se lahko enemu ali obema od staršev omeji ali odvzame pravico do stikov z otrokom (v skladu s 173. členom DZ). Ukrep traja največ tri leta, razen če ga sodišče podaljša (tretji odstavek 160. člena DZ). Ob izreku ukrepa sodišče odloči tudi o preživninski obveznosti staršev.

8.V nadaljevanju postopka nasprotna udeleženka ni več soglašala z odvzemom otroka in njegovo namestitvijo v rejniško družino, saj meni, da lahko za njega ustrezno poskrbi, zato je sodišče odločalo o odvzemu otroka v skladu s 174. členom DZ, upoštevaje posebnosti namestitve v rejniško družino v skladu z 232. do 238. členom DZ, saj je ugotovilo, da je otrokov razvoj pri nasprotni udeleženki - materi ogrožen. O stikih ml. otroka z nasprotno udeleženko bo odločeno s posebnim sklepom.

9.Odvzem otroka staršem in namestitev drugam je eden najbolj radikalnih ukrepov države, ki nepovratno zareže v družinska razmerja in praviloma pusti trajne posledice, čeprav matična družinska celica ni združena le kratek čas. Država mora zato po 54. členu Ustave Republike Slovenije in 16. členu Konvencije o otrokovih pravicah zagotoviti, da otrok in njegovi starši ne bodo izpostavljeni nezakonitemu vmešavanju v njihovo zasebno življenje, dom in družino. Sodišče in CSD lahko izvajata oziroma izrekata le zakonsko predvidene ukrepe pod zakonsko predvidljivimi pogoji. Sodišče pri izbiri ukrepa za varstvo koristi otroka upošteva načelo najmilejšega ukrepa, s katerim čim manj omeji starševsko skrb in po možnosti ne odvzame otroka (156. člen DZ). Pogoj za izrek ukrepa je ogroženost otroka, pri tem je sodišču glavno vodilo otrokova največja korist. Ukrep je omejen na največ tri leta, v tem času pa si mora država zlasti preko CSD, ki spremlja izvajanje ukrepa, prizadevati, da se čim prej odpravijo vzroki, zaradi katerih je bil ukrep izrečen in da se matična družina v kar najkrajšem času spet združi. Namen tovrstnih ukrepov je, da se v času razdružitve njeni družinski člani ustrezno okrepijo ter da bodo po združitvi lahko živeli bolj kakovostno1.

1

10.Pritožbene navedbe ne vzbujajo nobenega dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, da so bili v času odločanja še vedno izpolnjeni pogoji, da se ml. otrok mami odvzame in se ga namesti v rejniško družino.

11.Iz predmetnega spisa izhaja, da je CSD družino obravnaval že od julija 2022 v okviru socialnovarstvene storitve "pomoč družini na domu" z namenom svetovanja in pomoči pri reševanju finančnih težav in izvajanju starševske skrbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nasprotna udeleženka odvisna od zdravil, alkohola in prepovedanih substanc, ta odvisnost pa traja že približno šest let. V tem času je bila večkrat napotena na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico, vendar je zdravljenje do sedaj vedno samovoljno prekinila in odšla domov z obrazložitvijo, da mora skrbeti za dementno mamo.

12.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zgolj enkraten negativni test psihiatrične ambulante še ne izkazuje, da slednja ne uživa nedovoljenih substanc in so pri njej še vedno podani pogoji, ki izkazujejo, da ni zmožna zagotoviti učinkovite starševske skrbi, saj je do svoje odvisnosti le deloma kritična, sedaj pa navaja okoliščine oz. daje obljube (da se bo zdravila, ne bo uživala alkohola in drugih prepovedanih substanc, ne bo vozila brez vozniškega izpita), z namenom, da bi sodišče ukrep spremenilo. Nenazadnje je psihiatrično zdravljenje v bolnišnici prekinila, od dveh obravnav v Centru za duševno zdravje se je udeležila zgolj enega, pri tem pa je njeno dosedanje ravnanje, ko se vozi z neregistriranim vozilom, z obrazložitvijo da druge možnosti nima, neodgovorno in do otroka, ko ga prevaža ogrožujoče. Vsa ta ravnanja pa negativno vplivajo na psihofizični razvoj otroka, ki jih je opazila tudi šola, saj otrok razen v šoli ni opravljal šolskih obveznosti, obnašanje je bilo agresivno. Takoj po namestitvi v rejniško družino pa je bil opazen napredek tako na učnem področju, kot v razvijanju socialnih veščin.

13.Vse te okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo v 8. do 17. točki obrazložitve, nakazujejo na neodgovorno ravnanje nasprotne udeleženke, ki svoje težave z odvisnostjo minimalizira, svoje zdravljenje prelaga na kasnejše obdobje in zgolj ponuja prazne obljube o tem, da se bo zdravila, da bo naredila izpit in omogočila varno prevažanje otroka, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo ogroženost otroka, ki narekuje izrek ukrepa po 174. členu DZ in ga materi odvzelo ter namestilo v rejniško družino za obdobje treh let, v tem času pa bo nasprotna udeleženka, tudi s pomočjo CSD, lahko odpravila vzroke, zaradi katerih je bil ukrep izrečen.

14.Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da je sama dolžina ukrepa, ki ga pritožba obrazloženo sicer ne graja, ustrezna glede na dejstvo, da CSD z družino dela že od leta 2022, da do sedaj ni bilo nikakršnega vidnejšega uspeha, da se nasprotna udeleženka ne uspe ozdraviti odvisnosti, slednje pa je nedvomno dolgotrajni proces, skozi katerega se mora prebiti, da se bo lahko ponovno vključila v varstvo in vzgojo ml. otroka.

15.Sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se v predmetnem postopku uporablja v skladu z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), sklep se da preizkusiti in ima vse ustrezne razloge. Sodišče prve stopnje pravilno ni zaslišalo matere nasprotne udeleženke, saj iz same spisovne dokumentacije, kot tudi iz samih navedb predlagateljice nesporno izhaja, da babica ml. otroka, oziroma mati nasprotne udeleženke, zaradi starosti in demence potrebuje pomoč predlagateljice in tako ne more ustrezno poskrbeti še za njenega ml. otroka.

16.Sodišče prve stopnje se je ustrezno prepričalo o tem, da otrok v domačem okolju ni deležen ustreznega varstva in vzgoje, mati mu ni sposobna zagotoviti jasnih mej in zadolžitev, je vzgojno nemočna, takšno okolje pa je za otroka ogrožujoče in je le z ukrepom po 174. členu DZ, tudi po mnenju sodišča druge stopnje mogoče v zadostni meri zavarovati njegove koristi. Glede na obrazloženo, ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako uradni preizkus izpodbijanega sklepa kršitev ni ugotovil, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

17.Udeleženca postopka stroškov pritožbenega postopka nista priglasila, zato je odločitev o njih odpadla.

-------------------------------

1 Matej Čujovič, Pravni letopis 2019/1, Odvzem in namestitev otroka v postopku odločanja o varstvu in vzgoji.