Jedro

Za vložitev zahteve v elektronski obliki je predpisan način vložitve take zahteve (to je preko portala), ni pa iz zakonskih določb ZDDV-1 razvidno, da bi bilo predpisano na kakšen način organ v elektronski obliki pozove vlagatelja na dopolnitev vloge. Davčni organ bi moral v primeru, če iz specialnih določb, ki so relevantne v konkretnem postopku, ne izhaja, na kakšen način naj se opravi poziv po elektronski poti, glede vročanja po elektronski poti upoštevati določbe ZUP (varni elektronski naslov), oziroma v primeru, če vročitev na tak način ni mogoča, zahtevo za dopolnitev vloge tožniku vročiti z osebno vročitvijo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Davčnega urada Ljubljana IT0167600016709000-6/2010/08013/04 z dne 2. 3. 2011 odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo z dne 2. 3. 2011 je Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo 42.841,41 EUR, ki se nanaša na obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 (1. in 2. točka izreka). Iz 3. in 4. točke izreka izhaja, da tožnika bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 24. 9. 2010 podal zahtevek za vračilo DDV za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009. Poziv za dopolnitev je bil izdan 28. 12. 2010. Zahtevan in hkrati zavrnjen znesek je v višini 42.841,41 EUR. Razlog zavrnitve je, da so bili zahtevani dodatni podatki, vendar niso bili poslani pravočasno. Iz obrazložitve izhaja še, da bo vročitev te odločbe opravljena po elektronskem portalu države, kjer ima tožnik sedež.

Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrgel s sklepom z dne 19. 4. 2011. Pritožbeni organ je z odločbo z dne 6. 2. 2013 tožnikovi pritožbi zoper sklep prvostopenjskega organa z dne 19. 4. 2011 ugodil in izpodbijani sklep odpravil ter vzel v reševanje pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 2. 3. 2011 (1. točka izreka). Pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 2. 3. 2011 je zavrnil (2. točka izreka). Iz 3. točke izreka pa izhaja, da stroški postopka niso bili priglašeni. V obrazložitvi navaja razloge, zaradi katerih meni, da pritožba zoper izpodbijano odločbo ni utemeljena. Sklicuje se drugi odstavek 74e. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), ki določa, da če pristojni davčni urad presodi, da nima na voljo dovolj ustreznih informacij, na podlagi katerih bi se lahko odločil o zahtevku za vračilo, lahko v štirih mesecih od prejema zahtevka za vračilo zahteva od vložnika ali pristojnega organa države članice sedeža, dodatne informacije v elektronski obliki. Dodatne informacije mora naslovnik zahtevka po dodatnih informacijah pristojnemu davčnemu uradu zagotoviti v enem mesecu po prejemu zahtevka.

Tožnik je 24. 9. 2010 vložil zahtevo za vračilo DDV na podlagi 12 računov slovenskega davčnega zavezanca A. d.o.o. Glede na to, da je slovenski dobavitelj tožniku zaračunal tudi DDV, je utemeljeno sklepati, da orodja niso zapustila območja Slovenije, kar tudi potrjuje tožnik v pritožbi. V takšnih primerih ima zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, pravico do vračila DDV le, če dokaže, da je izpolnil pogoje za vračilo DDV, določene v 74. členu in 74a. členu ZDDV-1. Zaradi preizkusa izpolnjevanja teh pogojev je prvostopenjski organ 28. 12. 2010 tožnika pozval, da vlogo za vračilo DDV v roku enega meseca dopolni s podatki, kje se orodja nahajajo, kdo jih uporablja, kdo je njihov lastnik in kako je nakup orodij v Sloveniji povezan z opravljanjem tožnikove dejavnosti v Italiji. Pisni poziv za dodatne informacije je bil 28. 12. 2010 uspešno poslan tožnikovi pooblaščenki na njen spletni naslov, ki je naveden v tožnikovi vlogi za vračilo DDV. Prvostopenjski organ je torej postopal v skladu z drugim odstavkom 74e. člena ZDDV-1. V upravnem spisu se nahaja tudi potrdilo o uspešni dostavi elektronske pošte na navedeni naslov. Tudi, če se v skladu z določbo 85. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) šteje, da je bil omenjeni poziv vročen tožniku 15. dan po dnevu odpreme, to je 12. 1. 2011, se je enomesečni rok za predložitev dodatnih informacij iztekel s pretekom 14. 2. 2011. Tožnik se na poziv ni odzval. Ker tožnik ni izkazal, da izpolnjuje predpisane pogoje za vračilo zahtevanega DDV, je prvostopenjski organ njegovo zahtevo utemeljeno zavrnil. Drugostopenjski organ zavrača tožnikov ugovor, da njegova pooblaščenka poziva na dopolnitev vloge ni prejela, kot pavšalen in neutemeljen.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe določb materialnega prava ter kršitev pravil postopka. Pri vodenju postopka na prvi stopnji je bilo kršeno eno temeljnih pravil postopka, to je razpravno načelo, saj tožniku ni bila dana možnost, da svojo vlogo dopolni. Zato v postopku ni bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje ter je bilo posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Sklicuje se, da so pri vlaganju zahtevkov za vračilo DDV s strani tujih davčnih zavezancev slednji postavljeni v slabši položaj, ki se nanaša na način vročanja in obveščanja zavezanca in na jezik, ki se uporabi v postopku, še posebej zato, ker niso seznanjeni s pravicami in obveznostmi, ki jim jih nalaga slovenska zakonodaja. Meni, da je nesprejemljivo, da se zavezance obvešča o tako pomembni pravici, kot je pravica do dopolnitve vloge, elektronsko in v slovenskem jeziku ter da se zaradi krajše zamude dopolnitev vloge ne upošteva.

Tožnik nadalje navaja, da postopek za vložitev zahtevka za vračilo DDV poteka tako, da stranka najprej vloži zahtevek, nato pa davčni organ skladno s prvim odstavkom 74e. člena ZDDV-1 v elektronski obliki nemudoma obvesti vložnika o datumu prejema zahtevka, ki ga je prejel od države članice njegovega sedeža. Že tu je prišlo do kršitve postopka s strani tožene stranke, saj tožnik s strani davčnega organa ni bil obveščen o prejemu zahteve in ni vedel, da je bila zadeva že sprejeta v obravnavo. Tožnik tudi meni, da enomesečni rok iz drugega odstavka 74e. člena ZDDV-1 ni prekluziven rok, zaradi česar je bila vloga tožnika poimenovana „pritožba“, pravočasna. Slednja je bila namreč vložena preden je bila prvostopenjska odločba tožniku pravilno vročena. Skladno z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) imajo stranke možnost dopolnjevanja svojega zahtevka vse do izdaje odločbe. Z neupoštevanjem dopolnitve, ki jo je vložil tožnik, so bila v postopku kršena pravila postopka in sicer pravica stranke do kontradiktornega postopka in izjave v postopku.

Tožnik nadalje navaja, da mu ni bil vročen poziv na dopolnitev vloge z dne 28. 12. 2010. Ko je tožnik 2. 3. 2011 izvedel, da naj bi s strani slovenskega davčnega organa pridobil določeno vrsto dokumenta, ne da bi vedel za njeno vsebino, se je odločil, da bo svoj zahtevek za vračilo DDV dopolnil dne 18. 3. 2011 z vlogo (pritožbo) ter pojasnil okoliščine glede transakcij vezanih na sam zahtevek. Glede na to, da je vlogo oddal priporočeno, preden mu je bila istega dne vročena odločba, bi morala tožena stranka postopek ponovno odpreti ter upoštevati tudi dopolnitve, ki jih je podal tožnik. Pozivanje, ki ga je izvedla tožena stranka, tožniku s sedežem v Italiji, ki ne razume slovensko, preko navadne elektronske pošte in v slovenskem jeziku, pomeni kršitev pravil postopka. Glede na to, da je prvostopenjski organ ugotovil, da zahteva ni popolna ter da gre za zavezanca s sedežem izven Slovenije, bi moral tožnika na dopolnitev ponovno pozvati. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri navedbah iz obrazložitve drugostopenjske odločbe.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je bila tožniku pravilno vročena zahteva prvostopenjskega organa, da predloži organu dodatne podatke v zvezi z zahtevo za vračilo DDV davčnemu zavezancu s sedežem v drugi državi članici.

V zadevi ni sporno, da je tožnik davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici (Italiji), ki uveljavlja vračilo DDV v Sloveniji. Iz drugega odstavka 74b. člena ZDDV-1 izhaja, da davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici uveljavlja vračilo DDV v Sloveniji tako, da zahtevek za vračilo DDV vloži prek elektronskega portala v državi članici, v kateri je pridobil identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko, na podlagi katere zahteva vračilo. Iz tretjega odstavka 74b. člena ZDDV-1 pa izhaja katere podatke mora vložnik navesti v zahtevi.

Prvostopenjski organ je tožnika pozval, da svoj zahtevek dopolni z določenimi listinami, pri čemer mu je navedeni poziv poslal v elektronski obliki na elektronski naslov, ki ga je tožnik navedel v vlogi. Tožnik zatrjuje, da navedenega poziva ni prejel ter meni, da mu ni bil vročen pravilno, tožena stranka pa se sklicuje na drugi odstavek 74e. člena ZDDV-1. Iz besedila slednjega, ki je veljal v relevantnem obdobju, izhaja, da če pristojni davčni organ presodi, da nima na voljo dovolj ustreznih informacij, na podlagi katerih bi se lahko odločil o zahtevku za vračilo, lahko v štirih mesecih od prejema zahtevka za vračilo zahteva od vložnika ali pristojnega organa države članice sedeža dodatne informacije v elektronski obliki. Če dodatne informacije zahteva od druge osebe, zahtevek pošlje v elektronski obliki le, če je ta naslovniku zahtevka na voljo. Če pristojni davčni urad utemeljeno dvomi o veljavnosti in pravilnosti določenega zahtevka za vračilo, lahko zahteva tudi predložitev izvirnika ali kopije računa ali uvoznega dokumenta. Dodatne informacije mora naslovnik zahtevka po dodatnih informacijah pristojnemu davčnemu uradu zagotoviti v enem mesecu po prejemu zahtevka.

Sodišče ugotavlja, da iz citiranega drugega odstavka 74e. člena ZDDV-1 izhaja le, da davčni organ lahko od vložnika zahteva dodatne informacije v elektronski obliki, kar je v konkretni zadevi davčni organ tudi storil. Sporno pa je, na kakšen način bi davčni organ to moral storiti. Sklicevanje davčnega organa, da je postopal v skladu z drugim odstavkom 74e. člena ZDDV-1, ko je tožniku poziv na dopolnitev vloge podal na običajen elektronski naslov (ki ga je v vlogi navedel tožnik), po presoji sodišča zato ni utemeljeno. Iz omenjene zakonske določbe namreč ne izhaja na kakšen način se poda takšna elektronska vloga, kot je to določeno npr. za samo vložitev vloge. V drugem odstavku 74b. Člena ZDDV-1 je namreč izrecno določeno, da davčni zavezanec s sedežem v drugi državni članici uveljavlja vračilo DDV v Sloveniji tako, da zahtevek za vračilo DDV vloži prek elektronskega portala v državi članici.

Na podlagi zgoraj navedenega izhaja, da je za vložitev predmetne zahteve v elektronski obliki predpisan način vložitve take zahteve (to je preko portala), ni pa iz zakonskih določb ZDDV-1 razvidno, da bi bilo predpisano na kakšen način organ v elektronski obliki pozove vlagatelja na dopolnitev vloge. Po presoji sodišča so utemeljeni tožnikovi ugovori, da poziv, ki je bil v konkretni zadevi tožniku poslan po navadni elektronski pošti, čeprav na naslov, ki ga je v vlogi navedel tožnik, ne zadošča. Ni namreč mogoče pritrditi davčnemu organu, da je za tak način vročitve imel podlago v drugem odstavku 74e. člena ZDDV-1, saj, kot že pojasnjeno, iz navedenega to ne izhaja.

Po presoji sodišča bi davčni organ moral, v primeru, če iz specialnih določb, ki so relevantne v konkretnem postopku, ne izhaja, na kakšen način naj se opravi poziv po elektronski poti, glede vročanja po elektronski poti upoštevati določbe ZUP (varni elektronski naslov), oziroma v primeru, če vročitev na tak način ni mogoča, zahtevo za dopolnitev vloge tožniku vročiti z osebno vročitvijo. Po presoji sodišča mora biti poziv na dopolnitev vloge, kot v konkretni zadevi, zaradi posledic, ki nastopijo, če se tožnik ne ravna v skladu s pozivom, vročen na način, ki je predpisan z zakonom, in na podlagi katerega je tožniku omogočeno varstvo njegovih pravic v postopku. V konkretni zadevi, ko je bil tožniku vročen poziv na dopolnitev vloge po navadni elektronski pošti na naslov kontaktne osebe (ki ga je sicer posredoval tožnik sam v svoji elektronski vlogi), pa zaradi vsega pojasnjenega ni mogoče zaključiti, da je bil omenjeni poziv vročen tožniku, na način, ki ga glede elektronskega vročanja določa ZUP, ki se uporablja subsidiarno.

Sodišče zavrača tudi sklicevanje drugostopenjskega organa v obrazložitvi drugostopenjske odločbe na prvi odstavek 85. člena ZDavP-2, ki se nanaša na navadno vročitev (torej ne v elektronski obliki) in po kateri se šteje, da je vročitev opravljena 15. dan od dneva odpreme, če zakon ne določa drugače. V konkretni zadevi po presoji sodišča navedena zakonska določba ni uporabljiva za konkretni primer, pri katerem gre za elektronsko vročanje. Ni namreč mogoče uporabiti določbe prvega odstavka 85. člena ZDavP-2 za elektronsko vročanje v tem smislu, da naj bi v konkretni situaciji zadoščalo elektronsko vročanje “na navaden način”. Na enak način je sodišče že odločalo v zadevi opr. št. I U 971/2012-14 z dne 13. 2. 2013. Po presoji sodišča so bile zato v obravnavani zadevi storjene bistvene kršitve pravil postopka.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo in odločbo prvostopenjskega organa odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter v skladu s tretjim odstavkom, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, se tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšali znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Tožnik je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 80,00 EUR.