Jedro

Obračunska vrednost zapuščine je le računska operacija.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sklepa se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predstavljajo zapuščino nepremičnine vpisane pod vl.št. 320, pod vl.št. 29, pod vl.št. 17, pod vl.št. 262, pod vl.št. 398 do 60/100, pod vl.št. 641, pod vl.št. 517, do 1/8 ter pod vl.št. 1958 do 2/5. Ugotovilo je, da sta dediča L.S. kot oporočni dedič do 3/4 in M.B. kot nujna dedinja do 1/4. Zoper tisti del sklepa, ki se nanaša na ugotovitev, da spada v zapuščino 2/5 vl.št. 1958 in zoper zavrnilni del glede priznanja terjatve do zapuščine, se pritožuje dedič L.S., pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge in navaja, da je sodišče spregledalo, da se je darilna pogodba sicer res glasila, da se podarja nepremičnina do 4. gradbene faze, vendar v resnici ni bilo tako. Šlo je namreč za laično ugotovitev pogodbenih strank, ki ni temeljila na nikakršnem normativu. Pojem 4. gradbene faze je namreč mnogo širši, tako da bi morala izvedenka ugotoviti, kakšna gradbena faza je bila dejansko podarjena. Ker je šlo očitno za spor o obsegu dograjene hiše, bi moralo sodišče dediča glede tega napotiti na pravdo, da dokaže, kaj je dejansko zajemal podarjeni del nepremičnine. Sodišče ni priznalo terjatve do zapuščine, čeprav je bila le-ta dosojena celo s sodbo in bi jo bilo treba valorizirati na današnjo vrednost. Po sodni poravnavi namreč dedinja ni bila dolžna plačati, temveč je le priznala pogrebne stroške in stroške preživljanja. To sodno poravnavo bi moralo zato sodišče vključiti v sklep o dedovanju in naložiti drugi dedinji, da jo iz zapuščine poravna dediču. Ugotovitev, da je bila terjatev priznana in sedaj izpuščena iz sklepa o dedovanju, je torej napačna.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ima posebne določbe o nujnem deležu. Zakon posebej ureja način izračuna nujnega deleža in pravice nujnega dediča, katerega pravica do nujnega deleža je prizadeta. Med drugim je posebej urejen tudi vrstni red pri poseganju v premoženje, ki je bilo last zapustnika (v času smrti ali že prej). Tako je v 35. členu določeno, da se v primeru prikrajšanja nujnega deleža najprej zmajšajo oporočna razpolaganja. Šele če s tem nujni delež ni krit, se vračajo tudi darila. Toda preden lahko sodišče odloči o zmanjšanju oporočnih razpolaganj ali/in vrnitvi daril, mora izračunati nujni delež. Pravila za izračun so določena v 28. členu ZD. Sodišče zato ne more odločiti o vrnitvi darila (kar je storilo sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da spada v zapuščino tudi solastninska pravica do 2/5 na nepremičninah, vpisanih pod vl.št. 1958), dokler ne ugotovi višine nujnega deleža. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje pred ugotovitvijo razpoložljivega in rezerviranega dela zapuščine (tudi tega ni ugotovilo) najprej ugotoviti, v kakšnem obsegu je bil sploh prikrajšan nujni delež.

Zaradi napačnega materialnopravnega pristopa (sodišče prve stopnje ni ugotavljalo nujnega deleža), pritožbeno sodišče opravičeno dvomi v popolnost ugotovitve dejanskega stanja. Zato je pritožbi ugodilo, izpodbijani del sklepa razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 380. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).

Sodišče prve stopnje bo v ponovnem postopku moralo ravnati po 28. členu ZD. Ugotoviti bo moralo obračunsko vrednost zapuščine, ki je sama po sebi le računska operacija in še nima nujno za posledico vrnitve daril. Ta ugotovitev služi le za izračun velikosti razpoložljivega dela zapuščine. Šele ko se ta izračuna, je mogoče ugotoviti velikost nujnega deleža in s tem, ali je in za koliko nujni delež prikrajšan.

Pritožbeno sodišče ni obravnavalo pritožbenih trditev, ki se nanašajo na terjatve do zapuščine. Ker sodišče o njih ni odločalo, je treba pritožbo v tem delu obravnavati kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa (339. člen Zakona o pravdem postopku v zvezi s 163. členom ZD). Kljub temu pa velja pripomniti, da zapustnikovi dolgovi in dolgovi zapuščine niso predmet sklepa o dedovanju (214. člen ZD).