Jedro

Uporaba prospektivne analize vzročnosti, ki temelji na presoji, za kolikšen delež je oškodovančevo ravnanje povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma za kolikšen delež bi oškodovanec s svojim ravnanjem (če bi ravnal ustrezno skrbno) zmanjšal verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma obsega škode, potrjuje, da materialno pravo ni bilo uporabljano v škodo tožnika, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik (skupaj s sorodniki) imel namen obračunati s toženo stranko; dejansko je on prvi napadel drugega toženca, skočil na njega, ga vrgel v jarek, pri čemer pa se je tudi sam poškodoval ter utrpel odrgnine po obrazu in se udaril v glavo.

Obrazložitev

Revizija zoper pravnomočno sodbo se v delu za izpodbijani znesek 672,63 EUR zavrže. Sicer se revizija zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik je bil v pretepu 10. 5. 1999 telesno poškodovan in je od tožencev kot povzročiteljev škode zahteval plačilo odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrnilo in tožniku naložilo, da mu povrne njegove pravdne stroške. V II. točki izreka je sodišče ugotovilo obstoj tožnikove terjatve do drugega toženca v znesku 320.000 SIT, obstoj terjatve drugega toženca do tožnika v znesku 360.000 SIT, pobotalo obe terjatvi in tožniku naložilo, da plača drugemu tožencu 40.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrne njegove pravdne stroške. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da dejanska podlaga za odločitev o njegovem soprispevku ni podana, pri čemer je sodišče zmotno uporabilo 192. člen ZOR. Te določbe za negmotno škodo namreč ni mogoče uporabiti, na kar kaže tudi njena umestitev v oddelek Obseg povrnitve gmotne škode. Sodišče tudi ni upoštevalo določil ZOR o vzročni zvezi med ravnanjem in škodo. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče sokrivdo ugotovilo na podlagi domneve, da je tožnik s sorodniki ustvaril situacijo, v kateri je bil kasneje poškodovan, tega pa ni moč šteti kot soprispevek k škodi. Sodišče je pri tem vprašanju za tožnika nedopustno uveljavilo odgovornost za druge, saj je ugotovilo, da je bila tožnikova družina tista, ki naj bi začela pretep. Nadalje izpodbija tudi višino prisojene odškodnine ter kot posledico poškodbe posebej poudarja trajno okvaro vida. Meni, da je sodišče škodo drugega toženca ocenilo previsoko in v nasprotju s pravnimi pravili. Navaja, da vreznine na roki drugega toženca ni povzročil on. Dodaja, da so se mu v celotnem postopku pred sodiščema prve in druge stopnje dogajale hude krivice; njegovim pričam sodišče ni verjelo, čeprav so le one govorile resnico. Toženca in njune priče so se dogovorile in na sodišču krivo pričale. Čeprav iz sodb izhaja, da so bili tožnik in njegovi s strani tožencev pretepeni, so sedaj za to krivi sami. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti.

3. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Glede zavrženja revizije:

4. V premoženjskih sporih, za kar gre v tej pravdi, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodne odločbe presega 4.172,9 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Kot vrednost spornega predmeta se vzame samo vrednost glavnega zahtevka (prvi odstavek 39. člena ZPP). Tožnik je v tožbi uveljavljal dva zahtevka. Zahteval je plačilo 17.109,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in 672,63 EUR odškodnine za premoženjsko škodo. Ker imata zahtevka različno dejansko in pravno podlago in se v takem primeru vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP), je treba dovoljenost revizije presojati za vsakega od tožnikovih zahtevkov posebej. Že v tožbi postavljen zahtevek za povrnitev premoženjske škode ne dosega mejnega zneska za dovoljenost revizije, zato revizija v tem delu ni dovoljena in jo je bilo treba na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči. Glede neutemeljenosti revizije:

5. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednje dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): - do škodnega dogodka je prišlo 10. 5. 1999, ko je sodno zapriseženi izvedenec J. G. po sklepu sodišča opravljal ogled na zemljišču L.-jevih zaradi vodnega zajetja. Na ogled so bili povabljeni prvi toženec, njegova žena in L. Po opravljenem ogledu si je sodni izvedenec želel ogledati in ugotoviti pritisk vode v garaži tožnika, vendar mu tožnik, njegova sestra ter njegova mati ter pokojni oče tega zaradi prisotnosti drugega toženca ogleda niso dovolili. Ko je drugi toženec z G. stal na cesti, ga je verbalno napadla tožnikova sestra, ki je tudi stopila proti njemu, ga zgrabila v predel prsi, nakar jo je drugi toženec odrinil. Nato je proti drugemu tožencu „skočil“ tožnik tako, da je drugega toženca (ki je starejši človek) vrgel v jarek, kjer je obležal na hrbtu, tožnik pa je klečal na njem z nogami na njegovem prsnem košu in ga tepel po telesu. Mati tožnika je pri tem tožnikovo dejanje spodbujala. Ko je tožnik opazil, da prihaja prvi toženec, je drugega toženca pustil v jarku, tožnikov oče pa je proti prihajajočemu stopil z žepnim nožem, s katerim je proti njemu zamahoval. Drugi toženec se je hotel umakniti, vendar ga je oče tožnika dohitel in ga ranil v desno roko ter mu razrezal klobuk; - tožnik je udarnino hrbta, odrgnino vratu na zadnji strani, odrgnino desnega ušesa, odrgnino sprednje leve strani prsnega koša ter udarnino v predel levega stegna zadobil, ko se je vrgel na drugega toženca v jarku, odrgnine po vratu in obrazu pa, ko se ga je drugi toženec v jarku branil; pravdne stranke so bile v dolgoletnem sporu, drugemu tožencu pa je bilo znano tudi tožnikovo konfliktno vedenje.

6. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v 205. členu določa, da se določbe o deljeni odgovornosti in zmanjšanju odškodnine, ki veljajo za gmotno škodo, smiselno uporabljajo tudi za negmotno škodo.

7. Kadar ima oškodovančevo ravnanje tiste značilnosti, ki so predpostavka (podlaga) za delno razbremenitev odgovornosti odgovorne osebe, je dosledneje govoriti o delni razbremenitvi odgovornosti odgovorne osebe in ne o soodgovornosti oškodovanca. Pri presoji ravnanja oškodovanca, ki je razlog za razbremenitev (v celoti ali deloma) povzročiteljeve odškodninske odgovornosti, se je treba vprašati, ali bi bil povprečno razumen človek sposoben predvideti, da bo enako (istovrstno) ravnanje, kot ga je storil oziroma opustil oškodovanec, povzročilo (oziroma pripomoglo k nastanku) škodnega dogodka. V konkretnem primeru to pomeni, ali „skok“ posameznika na drugega človeka in zaplet v medsebojni pretep predvidoma povzroči oziroma izzove obrambo napadenega. Odgovor je lahko le pritrdilen. Pri tem se ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje, da je bil drugi toženec starejša oseba (71 let) ter da je imel tožnik s svojim sorodstvom namen s tožencema obračunati, izkažeta za pomembni pri presoji deleža odgovornosti drugega toženca za nastalo škodo.

8. V prvem odstavku 192. člena ZOR je določeno (primarno) pravilo za določitev (zmanjšanega) deleža odškodninske odgovornosti odgovorne osebe. Po tem splošnem pravilu je merilo za določitev deležev odgovornosti odgovorne osebe delež, v katerem je njeno ravnanje prispevalo k povzročitvi škodnega dogodka (in obsegu škode). Za uporabo tega merila je zato treba pravilno uporabiti pravilo o vzročni zvezi. Uporaba prospektivne analize vzročnosti, ki temelji na presoji, za kolikšen delež je oškodovančevo ravnanje povečalo verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma za kolikšen delež bi oškodovanec s svojim ravnanjem (če bi ravnal ustrezno skrbno) zmanjšal verjetnost nastanka škodnega dogodka oziroma obsega škode, potrjuje, da materialno pravo ni bilo uporabljeno v škodo tožnika, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik (skupaj s sorodniki) imel namen obračunati s toženo stranko; dejansko je on prvi napadel drugega toženca, skočil na njega, ga vrgel v jarek, pri čemer pa se je tudi sam poškodoval ter utrpel odrgnine po obrazu in se udaril v glavo. Iz povzetega sledi, da soprispevek tožnika temelji na njegovi individualni (krivdni) odgovornosti za svoje ravnanje, ki je odločilno pripomoglo k škodnemu dogodku in obsegu povzročene škode.

9. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu tožniku pripadajočih denarnih odškodnin za posamične izmed oblik nepremoženjske škode slednji utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi ga po njegovem mnenju upravičevale do odškodnin zanje v celotnih terjanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen čim se izkaže, da so bila vsa tista revizijsko nanizana in pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), med drugim tudi, da udarec pri tožniku ni povzročil trajne oslabelosti vida (str. 11 obrazložitve prvostopenjske sodbe), tudi po oceni revizijskega sodišča ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Načelo individualizacije višine odškodnin mora biti vselej upoštevano tudi tako, da odmera odškodnin ni le odraz oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj vselej poudarjeno neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Da je bilo to načelo ob odmeri odškodnine tožniku pravilno upoštevano, pokaže njena primerjava s prisojenimi odškodninami v tožnikovemu podobnih primerih. Rezultat te primerjave namreč potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo. Enako je zaključiti tudi glede prisojene višine nepremoženjske škode za drugega toženca, pri čemer so neupoštevni revizijski očitki (da poškodba pri drugotožencu ni povzročila strahu ter da je sodišče pri presoji višine odškodnine upoštevalo vreznino, ki je ni povzročil tožnik), ki izpodbijajo ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Glede pobota terjatev pa je sodišče druge stopnje podalo pravno pravilen odgovor v zadnjem odstavku na strani 4 obrazložitve.

10. Ker ni podan razlog, zaradi katerega je bila vložena revizija, in na katerega pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožnika v dovoljenem delu na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.