Jedro

Čim se pravda, ki je tekla med subjekti iz 1. točke 1. odst. 481. čl. ZPP nadaljuje zoper družbenika družbe, ki je med pravdo prenehala obstojati, se ne uporabljajo več pravila o postopku v gospodarskih sporih.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 1.9.2000 odločilo, da je taksna zavezanka T.R. dolžna plačati sodno takso za pritožbo v znesku 18.000,00 SIT.

Proti temu sklepu je T.R. vložila pritožbo in trdi, da ni taksna zavezanka, ker ni prevzela pravde. Sprememba tožbe ji ni bila vročena in se o tem ni mogla izjaviti. Sklep o odmeri takse je izdalo stvarno in krajevno nepristojno sodišče. Pritožba je utemeljena.

V tej zadevi je najprej tekla pravda med dvema gospodarskima družbama. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka med pravdo prenehala obstajati na podlagi določil Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur.l. RS št. 54/99 -110/99). Tožeča stranka je zato predlagala, da se postopek nadaljuje zoper družbenico tožene stranke A.R. Sodišče prve stopnje je predlogu ugodilo in dne 15.6.2000 izdalo sodbo zoper njo. Izdalo pa je skrajšano sodbo po 1. odst. 496.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP in v pravnem pouku navedlo, da se stranka sme pritožiti zoper sodbo, vendar mora napovedati pritožbo. Skladno s tem pravnim poukom je tožena stranka napovedala pritožbo dne 23.6.2000. Sodišče prve stopnje ji je poslalo opomin za plačilo sodne takse za pritožbo. Na njeno zahtevo pa je izdelalo še izpodbijani sklep o odmeri sodne takse.

Stališče pritožnice, da ni stranka v tem postopku, je neutemeljeno. Dejstvo je, da je sodišče prve stopnje izdalo zoper njo sodbo, zato ima položaj stranke. Ali je sodišče prve stopnje pri tem, ko jo je določilo za toženo stranko, ravnalo prav ali ne in ali je pri tem kršilo določbe pravdnega postopka, ni stvar odločitve o pritožbi zoper sklep o odmeri sodne takse. Načeloma pritožnica nima prav, da zato, ker ni stranka, ni zavezanka za plačilo sodne takse. Zavezanec za plačilo sodne takse je tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja (1. odst. 3. čl. Zakona o sodnih taksah, Ur.l. SRS št. 1/90-RS 70/2000, v nadaljevanju ZST). Glede na to, da je A. R. v konkretnem primeru napovedala pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, bi glede na določilo 2. odst. 497. čl. ZPP s tem trenutkom tudi postala taksna zavezanka za plačilo sodne takse za pritožbo. Po prej navedeni določbi namreč nastane taksna obveznost za plačilo sodne takse za pritožbo ob napovedi pritožbe. Ta pa je bila vložena. Izpodbijani sklep bi zato bil pravilen, če bi za obravnavani spor veljala pravila o postopkih v gospodarskih sporih. Določbe o izdelavi skrajšane sodbe, napovedi pritožbe in plačilu sodne takse za pritožbo kot predpostavki za izdelavo popolne sodbe veljajo le v postopku v gospodarskih sporih (glej 32. poglavje ZPP). V konkretni zadevi je tekom postopka prišlo na strani tožene stranke do vključitve fizične osebe kot tožene stranke (sicer ne prostovoljno, vendar pa to na samo opredelitev vrste postopka nima vpliva), ki je sicer po ugotovitvah sodišča prve stopnje bila družbenica tožene stranke, ki je tekom pravde prenehala obstojati. Sodba je bila tako izdana v sporu med osebami, za katere ne veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih. Tožeča stranka je sicer oseba iz 1. točke 1. odst. 481. čl. ZPP, toda tožena stranka je fizična oseba, ki je sicer bila družbenik tožene stranke, vendar pa kljub temu ne gre za spor iz 1. točke 1. odst. 482. čl. ZPP. Gre za spor upnika družbe, ki je prenehala obstojati, zoper družbenika te družbe. Za take spore pa ne veljajo pravila o postopkih v gospodarskih sporih. Sodišče prve stopnje, ki je o zadevi sodilo, je v tem primeru ostalo pristojno za odločitev o tej zadevi (3. odst. 17. člena ZPP in 2. odst. 19. čl. ZPP). To pa ne pomeni, da je ostala tudi vrsta postopka ista, kot je bila pred vključitvijo sedanje tožene stranke v postopek. Z vključitvijo nove stranke v postopek se je spremenila vrsta postopka. Ne uporabljajo se več pravila o postopku v gospodarskih sporih. Čim pa je tako, pa napoved pritožbe ni predpostavka za izdelavo popolne sodbe in zato tudi ni bilo podlage za odmero sodne takse za pritožbo, ker taksna obveznost še ni nastala. Ta bo nastala šele z eventuelno vložitvijo pritožbe zoper popolno sodbo, ki jo bo moralo sodišče prve stopnje še izdelati.

Tako se pokaže, da je pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sklep o odmeri sodne takse za pritožbo razveljavilo.