Jedro

Pri uporabi določbe 228. člena ZDR-1 (ki določa, da se disciplinski in odškodninski postopki ter postopki odpovedi pogodbe o zaposlitvi, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo v skladu z zakonom, ki je veljal do uveljavitve tega zakona) ni mogoče enačiti začetka postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi z nastankom utemeljenega razloga. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi se začne s prvim dejanjem delodajalca, katerega namen je odpovedati sklenjeno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca. Sam nastanek utemeljenega razloga nima nujno za posledico tudi sprožitve in teka postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je v domeni delodajalca, da se odloči, ali bo zaradi nastanka določene okoliščine, ki bi sicer lahko pomenila utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tudi odpovedal. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kdaj je tožena stranka storila prvo dejanje v smeri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka razsodilo, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je dne 6. 9. 2013 podala tožena stranka tožnici, nezakonita in jo je razveljavilo.

V II. točki izreka je razsodilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 27. 2. 2014 ni prenehalo in še traja (1. odstavek), tožena stranka pa je tožnico dolžna pozvati in vrniti na delo, jo za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri ZPIZ, ji za isto obdobje obračunati bruto zneske mesečnih nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožnici izplačana, če bi v istem obdobju delala pri toženi stranki, plačati od tako obračunanih zneskov predpisane davke in prispevke ter tožnici izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plač (2. odstavek), vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroški pritožbenega postopka se naj naložijo tožnici. Tožena stranka navaja, da je pravilna materialnopravna podlaga ZDR-1. Ker postopek odpovedi ni bil začet do 12. 4. 2013, določb ZDR ni mogoče uporabiti. Določba 228. člena ZDR-1 se nanaša na začete postopke odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa na poslovni razlog. Začetek postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče enačiti z nastankom poslovnega razloga, saj obstoj poslovnega razloga pomeni samo obstoj takšnih okoliščin, ki delodajalcu šele omogočajo, da se odloči za uvedbo postopka odpovedi. Sodišče prve stopnje je napačno interpretiralo tudi nastop utemeljenosti oziroma resnosti poslovnega razloga. Sama ukinitev delovnega mesta pomeni nastop poslovnega razloga, ki pa še v tisti fazi ni nujno resen in utemeljen, ampak takšen lahko postane šele čez čas (kot se je to zgodilo v obravnavanem primeru). V konkretnem primeru je poslovni razlog postal resen in utemeljen šele, ko je bil Sanacijski načrt potrjen na seji Upravnega odbora tožene stranke. Četudi bi sprejeli stališče, da je pravilna materialnopravna podlaga ZDR, bi lahko ugotovili, da je utemeljen (resen) poslovni razlog nastopil šele z dnem 17. 6. 2013. Ker pri toženi stranki ni bila izkazana nobena potreba po delu tožnice pri drugi članici, prav tako pa njeno delo ni bilo več potrebno na A. tožene stranke, je slednja dne 6. 9. 2013 (vročitev odpovedi) začela postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Četudi bi sodišče štelo, da se postopek odpovedi začne prej, kot pa z vročitvijo odpovedi, bi lahko začetek postopka opredelili kvečjemu na trenutek seznanitve tožnice z nameravano odpovedjo, to je dne 22. 7. 2013, kar pa je že v času veljavnosti ZDR-1. Vse navedeno bi lahko postopkovno pojasnila in potrdila tudi priča mag. B.B., vodja strokovnih služb na A. zaslišanje katere pa je sodišče neutemeljeno zavrnilo in tako storilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP, saj je toženi stranki bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodba ima tudi druge pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, v njej niso navedeni niti razlogi o posameznih odločilnih dejstvih oz. so ti razlogi nejasni. Iz sodbe je razvidno, da je sodišče deloma uporabljalo materialno podlago po ZDR, deloma pa po ZDR-1. Sodišče brez obrazložitve napiše, da je prepričano, da bi tožena stranka morala podati redno odpoved v skladu z določili ZDR (točka 23 obrazložitve), pri tem pa ne pojasni, zakaj je prepričano, da je temu tako, ampak brez obrazložitve zavzame takšno stališče. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo in posledici navedenega tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da ji je bila zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče B.B. odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, s čimer naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka sodišču prve stopnje očita po vsebini, ni podana, saj je sodišče prve stopnje ob sicer napačnem materialnopravnem izhodišču, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju tega sklepa, pravilno presodilo, da izvedba dokaza z zaslišanjem navedene priče ni potrebna. Prav tako ni podana po vsebini zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi tudi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek iz 23. točke obrazložitve pojasnilo v nadaljevanju obrazložitve sodbe, t.j. v točkah 31-35. Očitek, da naj bi sodišče deloma uporabljalo materialno pravo po novem in starem Zakonu o delovnih razmerjih (zdaj veljavni ZDR-1 (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in prej veljavni ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.)) pa ne predstavlja očitka kršitve določb postopka, pač pa zmotne uporabe materialnega prava.

Predmet konkretnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podane tožnici s strani tožene stranke. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu strokovni delavec VII/1 v Službi za pravne, kadrovske in splošne zadeve. Njeno delovno mesto je bilo ukinjeno dne 18. 1. 2013. Dne 22. 7. 2013 je prejela obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in nato kasneje še odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ji je bila vročena dne 17. 9. 2013. Sodišče prve stopnje je pri odločanju v predmetnem sporu upoštevalo določbo 228. člena ZDR-1, ki določa, da se disciplinski in odškodninski postopki ter postopki odpovedi pogodbe o zaposlitvi, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo v skladu z zakonom, ki je veljal do uveljavitve tega zakona, torej v skladu z ZDR. Ugotovilo je, da je postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici začel teči najkasneje osmi dan po objavi sklepa o ukinitvi tožničinega delovnega mesta, pri čemer je bil sklep o ukinitvi delovnega mesta sprejet 18. 1. 2013 (B9). Posledično je glede na citirano določbo 228. člena ZDR-1 zaključilo, da je zakonitost sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno presojati po določbah ZDR. Ker je ZDR v šestem odstavku določal, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga in ker je utemeljeni razlog v konkretni zadevi nastal z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta, t.j. 18. 1. 2013, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podana prepozno (vročena ji je bila dne 17. 9. 2013). Posledično je tožbenim zahtevkom tožnice v celoti ugodilo.

Pritožba utemeljeno navaja, da pri uporabi določbe 228. člena ZDR-1 ni mogoče enačiti začetka postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi z nastankom utemeljenega razloga. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi se začne s prvim dejanjem delodajalca, katerega namen je odpovedati sklenjeno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca. Sam nastanek utemeljenega razloga nima nujno za posledico tudi sprožitve in teka postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je v domeni delodajalca, da se odloči, ali bo zaradi nastanka določene okoliščine, ki bi sicer lahko pomenila utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tudi odpovedal. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni namreč ugotovilo, kdaj je tožena stranka storila prvo dejanje v smeri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Glede na zgoraj navedeno je potrebno izpodbijano sodbo v celoti razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju zgoraj navedenih stališč pritožbenega sodišča, ugotoviti, kdaj je tožena stranka storila prvo dejanje v smeri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. V primeru, da bo ugotovilo, da je postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi pričel teči po datumu veljavnosti ZDR-1 (12. 4. 2013), bo moralo zakonitost sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojati po določbah ZDR-1. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.