Jedro

Pisnega zagovora, ki ga za obdolženca napiše zagovornik, v nobenem primeru ni mogoče enačiti z izpovedbo obdolženca v postopku.

Ker je obsojenec poskusil storiti tatvino stvari, za katero ni vedel, kakšne vrednosti je, ni mogoče govoriti o storilčevem naklepu glede prilastitve stvari majhne vrednosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.C. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je s sodbo z dne 9.12.2003 obsojenega M.C. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. v zvezi z 22. členom KZ. Po 1. odstavku 51. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper to pravnomočno sodbo je zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jih ni izrečno opredelil, obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ter obsojenega M.C. oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane in je zato neutemeljena.

Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbo, da drugostopenjska sodba ni zavzela stališča do pritožbe in jo je le vehementno zavrnila, vložnik posplošeno uveljavlja kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče v skladu s 424. členom ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah zapisalo, da si je to določbo treba razlagati tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve določno obrazložiti, saj jih v nasprotnem ni mogoče preizkusiti. Omenjena navedba, ki ni v ničemer konkretizirana, taki zahtevi ni zadostila.

Zagovornik tudi navaja, da je pred sodiščem prve stopnje podal dva obsežna pisna zagovora, ki ju je prvostopenjsko sodišče le bežno omenilo, ne da bi ocenilo njuno dokazno vrednost. Tudi ta trditev je premalo določna, saj vložnik ne obrazloži, katerih delov pisnih zagovorov, ki so po mnenju vložnika pomembni, prvostopenjsko sodišče v 2. odstavku na 2. strani obrazložitve ni povzelo in upoštevalo pri dokazni presoji. Glede na tako vsebino zahteve se ni potrebno ukvarjati z vprašanjem dokazne vrednosti pisnega zagovora, ki ga za obdolženca napiše zagovornik in ga v nobenem primeru ni mogoče enačiti z izpovedbo obdolženca v postopku.

Trditev zahteve, da prvostopenjsko sodišče sploh ni obrazložilo krivde, je protispisna. Iz sodbe je razvidno, da je sodišče ugotovilo, da je obsojenec brskal po torbici oškodovane N.D. in iskal denarnico z denarjem, da pa kaznivega dejanja ni uspel dokončati, ker ga je zalotila oškodovanka. Pri tem je v obrazložitvi sodbe resda zapisalo, da je obsojenec brskal po denarnici in iskal denarnico z denarjem, vendar je iz celotne sodbe razvidno, da gre za očitno pomoto in da je obsojenec brskal po oškodovankini torbici in ne denarnici. Sodišče je tudi navedlo, da se je obsojenec svojega dejanja zavedal, tudi njegove prepovedanosti in da je hotel posledico, ki jo je zasledoval (protipravno si prilastiti oškodovankino denarnico z denarjem). Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo po vsebini uveljavlja vložnik, ni podana.

Prav tako se z vložnikom ni mogoče strinjati, ko navaja, da iz prvostopenjske sodbe sploh ni razvidno, kaj naj bi obsojenec poskušal odtujiti, denarnico ali denar ter da je predmet obtožbe le poskus odvzema denarnice.

Iz opisa dejanja je razvidno, da je obsojenec brskal po oškodovankini torbici z namenom, da iz nje vzame denarnico, v obrazložitvi pa da je nedvomno iskal denarnico z denarjem. Glede na funkcijo denarnice je že po naravi stvari popolnoma jasno, da navedba, da si je obsojenec iz torbice neznane oškodovanke hotel prilastiti denarnico, vsebuje trditev, da si je hotel prilastiti tudi denar, ki je bil v njej.

Navedene nejasnosti v tem pogledu v prvostopenjski sodbi zato ni.

Nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki je prav tako ne opredeli, vidi vložnik v tem, da drugostopenjska sodba po njegovem mnenju nedopustno navaja, da obsojenec "ni zanikal brskanja po torbici", kar da ni točno, saj je povedal, da je oškodovanka lagala in to pojasnil tudi v svojem pisnem zagovoru. Iz tega zagovora, na katerega se sklicuje zahteva, je razvidna tudi navedba, da ni izključen očitek, da obsojenec iz tretjega predala torbice ni uspel vzeti denarnice, to pa zato, ker ni mogel vedeti, kaj je v tretjem (očitno zaprtem) predalu. Dalje, da je tak očitek presplošen in se ga ne da preizkusiti, sicer pa da se v ženski torbici ne nahaja izključno denarnica. Navajal je še, da bi bila obtožba sprejemljiva, če bi obsojencu očitala, da je denarnico že vzel oziroma jo imel v roki. Taka vsebina zagovora ni v tolikšni meri enoznačna, da bi kazala, da je citirana navedba v drugostopenjski sodbi napačna.

Sodišče odločilnih dejstev, razen kolikor se ta nanašajo na obsojenčevo navzočnost v oškodovankini sobi, kar tudi sicer ni sporno, ni ugotovilo na podlagi obsojenčevega zagovora, pač pa se je oprlo na pričevanji N.D. in S.D. Tudi s tega vidika trditev v zahtevi, ki prav tako ni dovolj določno obrazložena, zakonitosti napadene pravnomočne sodbe ne more omajati.

Z zatrjevanjem, da ima drugostopenjska sodba nedopustne in nejasne razloge, ko se sklicuje na določnost in prepričljivost oškodovankine izpovedbe, ki je ta ni spreminjala, kar vložnik poimenuje za "sodno fikcijo poveličevanja dokazov", zahteva ponuja lastno dokazno presojo oškodovankinega pričevanja. Na ta način pa po vsebini izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Ne drži niti navedba v zahtevi, da je sodišče druge stopnje nedopustno drugače ugotovilo dejansko stanje. Prvostopenjsko sodišče je po navedbah vložnika obravnavalo in obrazložilo le odvzem denarnice, ne pa tudi denarja. Tudi ta trditev ne drži, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi zapisalo, da je obsojenec v oškodovankini denarnici (očitno mišljeno torbici) iskal denarnico z denarjem. Zato ne drži, da je sodišče druge stopnje v nasprotju s procesnimi določbami, ki jih vložnik v zahtevi sploh ne opredeli, dejansko stanje ugotovilo drugače kot prvostopenjsko sodišče. Vložnik z navedbami, da je izrek nejasen in protisloven, da se ga ne da preizkusiti ter da pomeni nelogično in neverodostojno domnevo storitve nedoločenega kaznivega dejanja "iskanja nevidnih predmetov v ženski torbici", po vsebini zatrjuje, da je izrek nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, kar je mogoče razumeti kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Tudi v tem delu je zahteva neutemeljena, saj opis dejanja vsebuje vse zakonske znake poskusa temeljnega kaznivega dejanja tatvine. Vložnik si izrek razlaga po svoje in ne tako kot je zapisan v izpodbijani pravnomočni sodbi. S takega izhodišča pa pravnomočne sodbe ni mogoče uspešno izpodbijati. Prav tako ne z izražanjem bojazni, da se s kriminaliziranjem takega ravnanja, kot je bilo v konkretnem življenjskem primeru obsojenčevo, ogroža pravno varnost in omogoča obsodbe že na podlagi "prisotnosti in dotika".

Vložnik tudi navaja, da bi sodišče moralo že prvič, ko je obsojenca spoznalo za krivega, s sodbo, ki jo je višje sodišče na obsojenčevo pritožbo zaradi nesklepčnosti izreka razveljavilo, izreči oprostilno sodbo. Sodišče je po razveljavitvi sodbe, zoper katero se je pritožil le obsojenec, državnemu tožilcu omogočilo, da je obtožbo spremenil tako, da je ta postala sklepčna. Vložnik meni, da se je obsojenec s pritožbo spravil v neugodnejši položaj, najmanj v pogledu stroškov, kar pa da je procesno nedopustno.

Tudi ta očitek v zahtevi, ki ga je mogoče razumeti kot uveljavljanje kršitve 10. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, torej da je sodišče prekršilo prepoved reformacije in peius, v ni v ničemer konkretiziran. Sicer tudi ne drži, da bi bil izrek v prvostopenjski sodbi z dne 18.6.2002, ki jo je višje sodišče razveljavilo, nesklepčen, saj je vseboval vse zakonske znake poskusa kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. v zvezi z 22. členom KZ. Da bi državni tožilec pri spremembi obtožbe ravnal v nasprotju z določbo 344. člena ZKP, vložnik tudi ne zatrjuje. Zato je treba tudi te navedbe zahteve zavrniti kot neutemeljene.

Kolikor pa vložnik navaja, da bi moralo sodišče obsojenčevo ravnanje pravno opredeliti po 2. odstavku 211. člena KZ kot poskus majhne tatvine (ki pa ni kazniv), po vsebini zatrjuje kršitev po 1. točki 372. člena ZKP. Na enako navedbo v pritožbi je vložniku odgovorilo že sodišče druge stopnje, ko je navedlo, da je obsojenec poskusil storiti tatvino stvari, za katero ni vedel, kakšne vrednosti je, zato ni mogoče govoriti o storilčevem naklepu glede prilastitve stvari majhne vrednosti. Tudi v tem delu zahteve je očitno, da obsojenčev zagovornik kršitev kazenskega zakona zatrjuje na podlagi lastne presoje, da je obsojencu šlo zgolj za to, da si prilasti denarnico, ki da ne more imeti prav nobene vrednosti. Kršitev kazenskega zakona pa je podana samo takrat, ko sodišče na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja napačno uporabi materialno pravo.

Uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tudi v tem primeru je tako, ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega M.C., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni M.C. na podlagi 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT. Pri določanju pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče v skladu s 3. odstavkom 92. člena ZKP upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in zapletenost zadeve, gledano z vidika odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti.