Jedro

Prvostopno sodišče je utemeljeno zavrnilo zahtevek tožnice, da se ji prizna pravica do starostne pokojnine, potem ko je ugotovilo, da ne izpolnjuje predpisanega pogoja starosti po določbi 39. člena ZPIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ji prizna pravica do pokojnine v smislu 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter se ji na tej osnovi odmeri pokojnina, potem ko je ugotovilo, da ne izpolnjuje predpisanih pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpolnjuje vse predpisane pogoje iz 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju tako glede pokojninske dobe kot tudi starosti. Opozarja na določbo 5. odstavka citiranega člena in na milejše pogoje, ki veljajo v prehodnem obdobju. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v ponovno obravnavanje in odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni kršilo določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je ustrezno obrazložilo, zato glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče poudarja le še naslednje.

Prav ima pritožba, da je pravna podlaga za odločitev o zadevi podana v 39. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.

list RS, št. 12/92 s spremembami), ki velja od 1.4.1992 dalje. Prav tako je pravilno pritožbeno stališče, da so za prehodno obdobje, od 1.4.1992 do 1.1.1998, določeni milejši pogoji glede starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. To je jasno določeno v 5. odstavku 39. člena, na katerega pritožba opozarja. Pritožbeno stališče, da tožnica izpolnjuje predpisan pogoj starosti pa ni pravilno. Pritožba ne osporava dejstev, ki jih je ugotovilo prvostopno sodišče in ki so pomembna za odločitev o zadevi, to je, da je ob vložitvi zahtevka za priznanje pravice do starostne pokojnine dopolnila 20 let, 10 mesecev in 17 dni pokojninske dobe ter 51 let starosti (roj. 23.10.1941).

Po 1. odstavku 39. člena zakona zavarovanka pridobi pravico do starostne pokojnine, ko dopolni pokojninsko dobo 20 let in starost 58 let. Z 2. odstavkom citiranega člena pa je v prehodnem obdobju, od 1.4.1992 do 31.12.1996, določena nižja starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine ob pogoju 20 let pokojninske dobe.

Tako bi tožnica, glede na določbo 1. in 2. odstavka 39. člena, v letu 1993 lahko uveljavila pravico do pokojnine, če bi dopolnila starost 56 let, kot ji je bilo že obrazloženo z odločbo toženca in sodbo prvostopnega sodišča. Tožnica tudi ne izpolnjuje predpisanega pogoja starosti v 5. odstavku 39. člena, določenega za prehodno obdobje od 1.4.1992 do 1.1.1998. Res je za to prehodno obdobje določena nižja starostna meja, vendar ta določba velja le za zavarovanko oz.

zavarovanca, ki je dopolnil pokojninsko dobo 40 let (moški) oz. 35 let (ženska). Tožnica bi pogoj starosti, določen za leto 1993 - 50,5 let oz. za leto 1994 - 51 let, izpolnjevala le tedaj, če bi dopolnila pokojninsko dobo 35 let. Pritožba nepravilno interpretira določbo 5. odstavka 39. člena, ker jo obravnava ločeno, ne pa v povezavi s 4. odstavkom. Po 4. odstavku namreč pridobi pravico do starostne pokojnine zavarovanka, ko dopolni pokojninsko dobo 35 let in starost 53 let. 5. odstavek pa določa, da ne glede na določbo prejšnjega odstavka, torej 4. odstavka, je v prehodnem obdobju od 1.4.1992 do 1.1.1998 starostna meja za pridobitev pravice do starostne pokojnine nižja, in sicer kot izhaja iz same določbe.

Pritožba sicer uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ga pa ne obrazlaga. Prvostopno sodišče, kot je bilo že omenjeno, je vsa dejstva, pomembna za pravilno odločitev, ugotovilo in ta dejstva pritožnica tudi ne osporava.

Izrek o stroških temelji na določbi 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94).

Glede na obrazloženo je pritožba ostala brezuspešna.