Jedro

Neutemeljeno je stališče tožnice, da Pravila OZZ zožujejo pravico iz 23. člena ZZVZZ, ker porod predvidevajo kot bolnišnično storitev. Pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja so v 23. členu ZZVZZ sicer res urejene precej splošno. To pa ne pomeni, da obvezno zdravstveno zavarovanje za vsako zavarovanko krije vse (mogoče) zdravstvene storitve v zvezi z nosečnostjo ter porodom oziroma da že vsaka razčlenitev zakonske pravice na podzakonski ravni pravico iz 23. člena ZZVZZ nedovoljeno zožuje.

Posebni oziroma dodatni babiški pregledi med nosečnostjo, vodenje poroda na domu in poporodni obiski babice na domu s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila OZZ) niso predvideni, kar pomeni, da ne spadajo v okvir stroškov, ki jih krije obvezno zdravstveno zavarovanje. To seveda ne pomeni, da porod na domu ni mogoč, temveč zgolj, da se stroški za izvedbo poroda na domu ter predporodne in poporodne babiške oskrbe na domu ne krijejo iz javnih sredstev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke z dne 14. 9. 2016 in z dne 12. 12. 2016 ter odločilo, da mora toženka v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe izdati nov upravni akt, s katerim bo ugodila zahtevi tožnice za povračilo stroškov storitve poroda na domu po računu št. 09/2016 v znesku 1.200,00 EUR, do višine stroškov, ki bi nastali ob porodu v porodnišnici.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Tožnica je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 150/2018 z dne 2. 10. 2018 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanj: - ali je dopustno, da podzakonski akt kot so Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 in naslednji, v nadaljevanju Pravila OZZ) omeji pravico iz 23. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS št. 72/06 in naslednji, v nadaljevanju ZZVZZ), da se zavarovanim osebam z obveznim zavarovanjem zagotavlja plačilo izrecno naštetih zdravstvenih storitev? - ali zavarovanec lahko pravico do proste izbire zdravnika ali zdravstvenega zavoda iz 80. člena ZZVZZ udejanji tudi z izbiro zasebne zdravstvene dejavnosti in dobi povrnjene stroške storitev takšne dejavnosti, če ZZZS takšne dejavnosti ne zagotovi v okviru zdravstvenega zavoda ali pogodbe o koncesiji? Ali je mogoče šteti, da zavarovanec z navedenim izstopi iz javne zdravstvene mreže v sistem zasebnega zdravstva? - ali med zdravstvene storitve, naštete v 23. členu ZZVZZ, katerih plačilo je zavarovanim osebam zagotovljeno z obveznim zavarovanjem, sodi tudi porod na domu?

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je 1. 6. 2016 rodila doma s pomočjo dipl. babice, ki ima registrirano zasebno babiško dejavnost in veljavno licenco Zbornice ter dovoljenje za opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti. Nacionalna zakonodaja poroda na domu ne prepoveduje, izključuje ali omejuje. Predpisi torej ne zapovedujejo zgolj poroda v bolnišnicah. Ministrstvo za zdravje celo podeljuje dovoljenja za opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti - babištva, javni zdravstveni sistem pa ji izvrševanja te pravice dejansko ne omogoča. Če nacionalna zakonodaja določen način poroda dovoljuje, mora omogočati tudi pomoč zdravstvenega osebja pri izbranem načinu poroda. Če je takšen sistem namenjen finančno bolje opremljenim posameznikom, je diskriminatoren, saj pravica do izbire kraja poroda ne bi smela biti vezana na premoženjski položaj posameznice. Izpodbijana sodba je diskriminatorna tudi iz razloga, ker lahko zavarovanci zahtevajo povračilo stroškov zdravljenja za zdravljenje kjerkoli v drugih državah članicah EU, tudi pri zasebnikih. Z izpodbijano sodbo je prišlo do omejevanja ustavno zagotovljene pravice do zdravstvenega varstva. Določba 38. člena Pravil OZZ določa, da med pravice bolnišničnega zdravljenja štejejo tudi zdravstvene storitve in nega v zvezi s porodom. Navedena določba ne bi smela omejiti pravice do babiške pomoči v primeru poroda izven bolnišnice. Ta člen ne izključuje drugačnega, npr. ambulantnega ali domačega zdravljenja, ki predstavlja manjši obseg pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Poleg tega Pravila OZZ pravic, določenih v ZZVZZ, ne smejo ožiti. Tožnica ima na podlagi 23. člena ZZVZZ pravico do v celoti zagotovljenega zdravstvenega varstva v zvezi s svetovanjem pri načrtovanju družine, kontracepcijo, nosečnostjo in porodom ter v skladu z 80. členom ZZVZZ tudi pravico do svobodne izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda. Pravila OZZ s tem, ko storitve v zvezi s porodom uvršča med bolnišnične storitve ter z razlago navedenega člena, da te storitve izven bolnišnice ne zagotavlja, nezakonito zožuje obseg pravic, ki so krite iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

5. Toženka je podala odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja: - tožničin lečeči zdravnik je tožnici izdal napotnico za porod s stopnjo nujnosti 3, - tožnica je 1. 6. 2016 rodila doma, - porod je vodila A. A., dipl. babica, ki ima registrirano zasebno babiško dejavnost ter veljavno licenco in dovoljenje Ministrstva za zdravje za opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti, - A. A.1 je tožnici izdala račun št. 09/2016 z dne 3. 6. 2016 v višini 1.200,00 EUR, ki zajema paket babiških pregledov med nosečnostjo, vodenje poroda na domu in poporodne obiske, - tožnica je pri toženki vložila zahtevo za povračilo stroškov samoplačniške storitve poroda na domu v višini 1.200,00 EUR po računu št. 09/2016 z dne 3. 6. 2016, kar ji je toženka z odločbo z dne 14. 9. 2016 zavrnila. Tožnica je zoper odločbo vložila pritožbo, ki je bila z odločbo drugostopenjskega organa toženke z dne 12. 12. 2016 zavrnjena, zato je tožnica sprožila predmetni sodni spor.

9. Glede na predmet dopuščene revizije je v prvi vrsti treba odgovoriti na vprašanje, ali ima tožnica na podlagi ZZVZZ pravico do povračila stroškov poroda na domu iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja ter ali Pravila OZZ zakonsko pravico kakorkoli nedopustno zožujejo.

10. Izhodišče za urejanje področja zdravstvenega varstva predstavljata 50. in 51. člen Ustave RS. Na podlagi drugega odstavka 50. člena Ustave RS država ureja obvezno zdravstveno zavarovanje ter skrbi za njegovo delovanje. Dalje v 51. členu določa, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva, in sicer pod pogoji, ki jih določa zakon (prvi odstavek); da zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev (drugi odstavek) ter da nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon (tretji odstavek 51. člena Ustave).

11. Obvezno zdravstveno zavarovanje2 in s tem tudi obseg pravic na področju zdravstvenega varstva iz javnih sredstev je na zakonski ravni urejen v ZZVZZ. Ta v drugem odstavku 13. člena določa, da se z obveznim zavarovanjem zavarovanim osebam zagotavlja v obsegu, ki ga določa ta zakon: (1) plačilo zdravstvenih storitev, (2) nadomestilo plače med začasno zadržanostjo od dela in (3) povračilo potnih stroškov v zvezi z uveljavljanjem zdravstvenih storitev. Pravice do zdravstvenih storitev, ki so financirane iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, ZZVZZ določa v 23. členu, med njimi tudi »zdravstveno varstvo žensk v zvezi s svetovanjem pri načrtovanju družine, kontracepcijo, nosečnostjo in porodom«, ki se plača v celoti (5. alineja 1. točke prvega odstavka 23. člena). ZZVZZ v 26. členu določa, da natančnejši obseg zdravstvenih storitev iz prvega odstavka 23. člena ZZVZZ (torej tudi storitev v zvezi z nosečnostjo in porodom), ki se zagotavljajo v breme obveznega zavarovanja, natančnejši postopek uveljavljanja pravic, standarde in normative določi Zavod v splošnih aktih v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje.

12. Splošni akt Zavoda, sprejet na podlagi 26. člena ZZVZZ v soglasju z ministrom za zdravje, so Pravila OZZ. V spornem obdobju veljavna Pravila OZZ so v zvezi z zdravstvenimi storitvami v nosečnosti in glede poroda določala: - da obvezno zavarovanje obsega pravice zavarovanih oseb do zdravstvenih storitev v zvezi s porodom, umetno prekinitvijo nosečnosti, umetno oploditvijo in sterilizacijo (2. točka prvega odstavka 22. člena), - v 27. členu so bile naštete preventivne storitve, ki jih lahko zavarovane osebe v nosečnosti in po porodu uveljavljajo pri izvajalcih osnovne dejavnosti v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja3, - v 38. členu so določala, da imajo zavarovane osebe pravico do bolnišničnega zdravljenja (prvi odstavek) ter da med pravice do bolnišničnega zdravljenja štejejo tudi zdravstvene storitve in nega v zvezi s porodom (drugi odstavek), - v drugem odstavku 173. člena pa, da osebni ginekolog zagotavlja ženski storitve s področja svetovanja o načrtovanju družine, kontracepciji, v zvezi z nosečnostjo, porodom in poporodno dobo, zgodnje odkrivanje raka na vratu maternice in vse preventivne preglede ter storitve diagnostike in zdravljenja ginekoloških bolezni, ki se opravljajo v osnovni zdravstveni dejavnosti.

Poroda na domu ter babiških storitev pred oziroma po porodu Pravila OZZ ne omenjajo (prav tako ne ZZVZZ).

13. Neutemeljeno je stališče tožnice, da Pravila OZZ zožujejo pravico iz 23. člena ZZVZZ, ker porod predvidevajo kot bolnišnično storitev. Pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja so v 23. členu ZZVZZ sicer res urejene precej splošno. To pa ne pomeni, da obvezno zdravstveno zavarovanje za vsako zavarovanko krije vse (mogoče) zdravstvene storitve v zvezi z nosečnostjo ter porodom oziroma da že vsaka razčlenitev zakonske pravice na podzakonski ravni pravico iz 23. člena ZZVZZ nedovoljeno zožuje.

14. Omejevanje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja napoveduje že ustavna opredelitev, ki pravice do zdravstvenega varstva veže na pogoje oziroma obseg, določen v zakonu4. ZZVZZ na tej podlagi določa košarico pravic, ki naj bodo dostopne vsem v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja, pri čemer je zakonodajalec s 26. členom ZZVZZ Zavod izrecno pooblastil, da v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravstvo, določi natančnejši obseg zdravstvenih storitev (iz 23. člena) ter standarde in normative teh storitev. To pomeni, da je katalog konkretnih zdravstvenih storitev, ki je krit iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, lahko določen na podzakonski ravni. Nenazadnje gre v pretežni meri za strokovna, medicinska in tehnična vprašanja, ki niti niso primerna za zakonsko urejanje5. 15. Kot izhaja iz Pravil OZZ, je pravica do zdravstvenega varstva žensk v zvezi z nosečnostjo in porodom iz 23. člena ZZVZZ konkretizirana na način, da se v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja krijejo določeni preventivni pregledi v nosečnosti pri osebnem ginekologu, stroški poroda v bolnišnici ter obiski patronažne službe na domu po porodu (ter en obisk pred porodom). Posebni oziroma dodatni babiški pregledi med nosečnostjo, vodenje poroda na domu in poporodni obiski babice na domu s Pravili OZZ niso predvideni, kar pomeni, da ne spadajo v okvir stroškov, ki jih krije obvezno zdravstveno zavarovanje. To seveda ne pomeni, da porod na domu ni mogoč, temveč zgolj, da se stroški za izvedbo poroda na domu ter predporodne in poporodne babiške oskrbe na domu ne krijejo iz javnih sredstev. S takšno konkretizacijo Pravila OZZ pravice iz 23. člena ZZVZZ ne zožujejo, temveč ostajajo znotraj okvirov, ki jih je določil zakon in pri tem določajo standard storitve ter njene normative. Zakon namreč terja od države, da zagotovi zdravstveno varstvo žensk v zvezi z nosečnostjo in porodom, kar je s Pravili OZZ omogočeno, saj je zavarovankam v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja nudena oskrba tako v nosečnosti, ob porodu, kot tudi po porodu (zgolj ne na način, kakršnega bi si želela tožnica). Posledično je neutemeljen ugovor tožnice, da sodišče Pravil OZZ ne bi smelo uporabiti.

16. V zvezi z vprašanjem poroda na domu je tudi sicer treba upoštevati, kot je izpostavilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v zadevi Dubska in Krejzova proti Češki republiki, št. 28859/11 in 28473/12, 11. 12. 20146, da gre za zapletena vprašanja zdravstvene politike7 ter razporeditve javnih sredstev. Kljub temu, da pritožnicam (za razliko od tožnice v tem sporu) ni bila omogočena strokovna zdravstvena pomoč pri porodu na domu, je ESČP zaključilo, da je bil poseg države v pravico do zasebnega življenja pritožnic v skladu s pravom. Upoštevalo je, da je država pri zakonodajnem urejanju tega področja izhajala iz cilja varovanja zdravja in varnosti novorojenca ter porodnice med porodom in po njem ter da je med interesom države in interesom porodnice ustrezno ravnotežje. Poleg tega je v eni od nedavnih zadev - Pojatina proti Hrvaški, št. 18568/12, 4. 10. 20188, v kateri prav tako ni ugotovilo kršitve pravice do zasebnega življenja, navedlo, da država pogodbenica (v konkretnem primeru Hrvaška) na podlagi Konvencije trenutno ni dolžna omogočati poroda na domu. Upoštevalo je, da so pravne ureditve držav pogodbenic v tem delu zelo različne ter da se pravo na tem področju razvija postopoma.

17. Kot je razvidno iz dejanskih ugotovitev, Republika Slovenija postopoma odpira vrata tudi na tem področju, saj, kot poudarja tožnica v reviziji, ima dipl. babica, s pomočjo katere je rodila doma, veljavno licenco in dovoljenje Ministrstva za zdravje za opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti na tem področju. Za razliko od zgoraj navedenih zadev, ki jih je obravnavalo ESČP, je torej tožnica imela možnost strokovne pomoči pri porodu na domu. Ni pa navedena storitev vključena v krog storitev, ki jih financira država. Pri tem ni mogoče govoriti o diskriminaciji, kot zatrjuje tožnica, saj so zdravstvene storitve, ki jih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja financira država, prosto in enako dostopne vsem zavarovankam.9 Prav tako so neutemeljeni ugovori, da bi morala država, če omogoča opravljanje zasebne zdravstvene dejavnosti na tem področju, takšno dejavnost izvajati tudi v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja. Priznavanje določenega področja oziroma storitve ne pomeni hkrati tudi dolžnosti države do njenega financiranja oziroma vključitve v obvezno zdravstveno zavarovanje10. Prav tako ne drži ugovor tožnice, da bi stroške dobila povrnjene, če bi storitev opravila pri zasebniku v EU. Ker porod na domu ne spada v košarico pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, država pa na tem področju zavarovankam omogoča enako oziroma enako učinkovito storitev na nacionalni ravni, ji stroški poroda na domu ne bi bili povrnjeni, tudi če bi storitev opravila izven države.

18. Odgovor na prvo ter tretje vprašanje se zato glasi, da med zdravstvene storitve, naštete v 23. členu ZZVZZ, katerih plačilo je zavarovanim osebam zagotovljeno z obveznim zavarovanjem, ne sodi porod na domu. Pravice v zvezi z zdravstvenim varstvom žensk v zvezi z nosečnostjo in porodom iz 23. člena ZZVZZ so ob upoštevanju pooblastila iz 26. člena ZZVZZ natančneje opredeljene v Pravilih OZZ. Ta pravice iz 23. člena ZZVZZ ne smejo zoževati, vendar jih v konkretnem primeru ne zožujejo, temveč jih konkretizirajo, in sicer v okviru, ki je dopuščen takšnemu aktu. Zavarovankam je v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja ob porodu nudena in plačana oskrba v bolnišnici, kar v skladu Pravili OZZ in medicinsko stroko predstavlja standard, ki je financiran iz javnih sredstev. Porod na domu ne spada med storitve, financirane iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, zato morajo zavarovanke, ki se zanj odločijo, stroške kriti same.

19. Navedena izhodišča je treba upoštevati tudi pri odgovoru na drugo vprašanje – zavarovanec ima pravico do povračila stroškov zgolj za tiste zdravstvene storitve, ki spadajo v košarico pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Če obvezno zdravstveno zavarovanje stroškov določenih storitev ne krije, jih zavarovanec ne more dobiti povrnjenih, ne glede na to, kje storitev opravi. Sklicevanje na pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda iz 80. člena ZZVZZ11 pri tem niti ni relevantno. Ker te storitve obvezno zdravstveno zavarovanje ne krije, mora zavarovanec, če se zanjo odloči, stroške kriti sam.

20. Tožnica pa tudi sicer ne more biti upravičena do povračila stroškov, ker je pravico do zdravstvenih storitev uveljavljala prek zasebnega zdravstvenega zavoda, ki za zdravstvene storitve, ki so bile opravljene, nima koncesije in sklenjene pogodbe z Zavodom. Zakonodajalec je dolžnost ureditve pravic do zdravstvenega varstva realiziral med drugim tudi z vzpostavitvijo mreže izvajalcev javne zdravstvene službe, ki je financirana iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja, torej javnih sredstev. V mrežo so vključeni tako javni izvajalci kot tudi zasebniki, ki imajo koncesijo. Pridobitev koncesije pomeni vključitev v mrežo javne zdravstvene službe in s tem financiranje iz javnih sredstev, medtem ko se storitve, ki so opravljene v zasebni zdravstveni dejavnosti brez koncesije, financirajo po tržnih načelih iz sredstev uporabnikov zdravstvenih storitev ali preko njihovih zavarovalnic12. 21. Glede na obrazloženo se odgovor na drugo vprašanje glasi, da ima zavarovanec pravico do proste izbire zdravnika ali zdravstvenega zavoda (tudi zasebne zdravstvene dejavnosti), vendar nima pravice do povračila stroškov poroda na domu, tudi če ZZZS te storitve ne zagotavlja v okviru zdravstvenega zavoda ali pogodbe o koncesiji, saj storitev poroda na domu ne spada v košarico pravic, ki so krite iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (država pa na tem področju zavarovankam omogoča enako učinkovito storitev - porod v bolnišnici). V vsakem primeru pa zavarovanec, ki določeno storitev opravi v zasebnem zdravstvenem zavodu, ki za opravljanje teh storitev nima koncesije, s tem izstopi iz javne zdravstvene mreže v sistem zasebnega zdravstva.

22. Ker z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Zasebna babiška dejavnost A. A., dipl.babica. 2 V skladu z 12. členom ZZVZZ je zdravstveno zavarovanje v Republiki Sloveniji obvezno in prostovoljno. Nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod), medtem ko prostovoljno zdravstveno zavarovanje izvajajo zavarovalnice. 3 Te so (27. člen Pravil OZZ, del točk 1 in 3):- do 10 sistematičnih pregledov v nosečnosti in dve ultrazvočni preiskavi;- odkrivanje nosilk HBs antigena, okuženih s toksoplazmozo in sifilisom;- en obisk pri nosečnici v drugi polovici nosečnosti;- zdravniški pregled 6 tednov po porodu ali 3 tedne po spontani ali umetni prekinitvi nosečnosti;- desenzibilizacija Rh negativnih žensk z gamaglobulini po porodu ali prekinitvi nosečnosti;- indirektni Coombsov test pri vsaki nosečnici in Rh desenzibilizacija v 28. tednu nosečnosti;- amniocenteza in kariotipizacija pri pozitivnem testu merjenja nuhalne svetline ali trojnegahormonskega testa, ki ga je plačala nosečnica sama, pri nosečnicah mlajših od 35 let;- merjenje nuhalne svetline ali trojni hormonski test pri nosečnicah, starih med 35. in 37. letom ter v primerih, če je ta pozitiven, tudi amniocenteza in kariotipizacija;- horionska biopsija ali amniocenteza za kariotipizacijo pri nosečnicah, starih nad 37 let,- 8 patronažnih obiskov v družini z dojenčkom v starosti do enega leta, dva dodatna patronažna obiska pri dojenčkih slepih in invalidnih mater do 12. meseca otrokove starosti in po en obisk v 2. in 3. letu starosti. 4 Kar je razumljivo, saj so javna sredstva za zagotavljanje zdravstvenega varstva že po naravi stvari omejena. 5 Prim. U-I-294/96 z dne 13. 10. 1999. 6 Češka zakonodaja ni zagotavljala kritja stroškov, ki nastanejo med porodom doma ter dejansko (čeprav formalno poroda na domu ni prepovedovala) ni omogočala, da bi ženske rodile doma s strokovno zdravstveno pomočjo (zagrožene so bile visoke globe za zdravstvene delavce (40.000 EUR), ki delo opravljajo brez ustreznega dovoljenja; za pomoč pri porodu na domu je zakonodaja postavljala takšne pogoje (tehnično opremo), ki niso mogli biti izpolnjeni doma). Pritožnici sta zato uveljavljali, da jima je bila zato kršena njuna pravica do zasebnega življenja. 7 Pri kateri morajo nacionalni organi oceniti strokovne in znanstvene podatke v zvezi s tveganjem, ki ga pomeni porod v porodnišnici in porod doma za zdravje in varnost novorojenčka. 8 Pritožnica je bila mati treh otrok, ki je svojega četrtega otroka želela roditi doma ter se v zvezi s tem obrnila na hrvaško babiško zbornico. Ta ji je odgovorila, da zdravstveni delavci, tudi babice, ne morejo pomagati pri porodu na domu ter se sklicevala na izjavo ministrstva, da v Republiki Hrvaški ni vzpostavljen sistem za pomoč pri porodu na domu. Pritožnica je rodila doma ob pomoči babice iz tujine. V pritožbi je zatrjevala predvsem, da je ženskam dejansko onemogočen porod na domu, saj ne morejo pridobiti profesionalne pomoči za izvedbo takšnega poroda. ESČP je zaključilo, da poseg v pritožničino pravico do zasebnega življenja ni bil nesorazmeren z legitimnim ciljem države, da zaradi varovanja zdravja otrok in mater spodbuja rojstva v bolnišnicah. 9 Tudi tožnica bi lahko v okviru javne zdravstvene mreže prosto izbirala med porodnišnicami. 10 V zvezi s tem imajo pomembno vlogo tudi razširjeni strokovni kolegiji, t.j. najvišji strokovni organ na posameznem medicinskem področju, katerih naloga je oblikovanje strokovnih doktrin, ter Zdravstveni svet, ki na podlagi 75. člena ZZDej kot najvišji strokovni usklajevalni organ na področju zdravstvenega varstva določa konkretno vsebino in obseg zdravstvenih storitev. Ta v sodelovanju z razširjenimi strokovnimi kolegiji oblikuje vsebino zdravstvenih programov s stališča njihove izvedljivosti, enakomernega razvoja vseh strok in načela enake dostopnosti. Kot izhaja iz navedb tožnice, je stališče razširjenega strokovnega kolegija za ginekologijo in porodničarstvo glede poroda na domu trenutno odklonilno. 11 Ta določa, da ima zavarovana oseba pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja po tem zakonu pravico do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda. 12 Prim. VIII Ips 273/2017.