Jedro

Z revizijo izpodbijano stališče upošteva prvič, vezanost upravnega organa na postavljeni zahtevek, ki se je nanašal na podaljšanje dovoljenja za začasno bivanje iz specifičnega razloga (zaradi spoštovanja načela nevračanja in s tem povezane nezmožnosti odstranitve revidenta iz Republike Slovenije zaradi razmer v državi, katere državljan je), ter drugič, revidentovo možnost, da lahko v tožbi izpostavljene okoliščine svojega bivanja predstavi v okviru postopka iz 47. člena Ztuj-2. Ob takem pravnem stanju zadeve in zakonske ureditve ZTuj-2 revident zgolj s primerjavo nekaterih svojih okoliščin bivanja v Sloveniji s tistimi, na katere se nanaša primer Butt proti Norveški, v katerem je odločalo Evropsko sodišče za človekove pravice, ne utemeljuje, zakaj je sodišče prve stopnje vprašanje rešilo nezakonito oziroma zakaj bi morala država tudi v postopkih, kot je obravnavani, dopustiti obravnavo okoliščin, ki niso pomembna z vidika načela nevračanja.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Lenart, št. 214-67/2015/14 z dne 13. 10. 2015. Z njo je prvostopenjski upravni organ tožniku, državljanu Srbije, na podlagi drugega odstavka 86. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) zavrnil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji(1) (1. točka izreka), odločil, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 30 dni od dokončne odločbe (2. točka izreka), in ugotovil, da stroškov postopka ni bilo (3. točka izreka). Tožena stranka je z odločbo, št. 2141-170/2015/2 (1312-03) z dne 9. 11. 2015, tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo tožnik (v nadaljevanju revident) vlaga revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je ta dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

6. V reviziji navaja šest vprašanj, in sicer: 1. „ Nedopustnost presoje dovoljenosti revizije po ZUS po kriterijih za dopustnost revizije.“, 2. „Ali je zakonita sodba v upravnem sporu, v kateri sodišče zagreši bistvene kršitve pravil postopka (npr. ignoriranje tožbenih ugovorov) - te kršitve pa (zaradi enostopnosti upravnega spora) stranka razen z revizijo sploh ne more izpodbijati? Ali so glede na to bistvene kršitve pravil sodnega postopka že same po sebi pomembno pravno vprašanje in zadosten razlog za dovoljenost revizije?“, 3. „Ali je dopustno (zakonito), da se upravni organ v takem postopku opira na podatke o prekrških, ne da bi upošteval ali vsaj navedel, da gre morda za že izbrisane prekrške?“, 4. „Ali je dopustno (zakonito), da upravni organ opre svojo odločitev na dokumentacijo v angleščini, ki je ne prevede, da bi s tem stranki omogočil zavzetje stališč do nje?, 5. „Ali pri odločanju po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 res sme upravni organ ignorirati obveznosti države po EKČP, kot to zatrjuje izpodbijana sodba?“, 6. „Vprašanje ignoriranja (ali napačne interpretacije) pravil postopka iz 209. člena ZUP.“

7. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(2) Revident tem zahtevam ni zadostil. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča prvo postavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve, saj ni povezano z izpodbijano odločitvijo in zato ne z vsebino zadeve.

9. Drugo vprašanje je procesno, vezano na revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka. Na to povsem splošno vprašanje je mogoče odgovoriti s sklicevanjem na pravila ZUS-1, ki so jasna v delu, da se v reviziji bistvene kršitve pravil postopka s strani sodišča prve stopnje preverjajo tedaj, ko je revizija dovoljena, dovoljena pa je lahko tudi zaradi vprašanj, ki se nanašajo na pravilno uporabo pravil postopka upravnega spora, določenih v ZUS-1.(3) Vendar tudi za ta vprašanja velja, da morajo biti konkretno oblikovana. Revident v delu revizije, namenjenemu njegovi utemeljitvi, sicer navaja „ignoriranje tožbenih ugovorov - niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti nejasni ali med seboj v nasprotju“ in v nadaljevanju niza določene ugovore,(4) vendar vprašanj ne zastavi in ne konkretizira.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi tretje vprašanje, ki ga izpostavlja revident, ni pomembno, saj za zavrnitev podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2(5) zadostuje že, da ni več ovir za odstranitev tujca iz države zaradi razlogov načela nevračanja (72. člen ZTuj-2). Pri tem je nepomembno, ali je oseba storilec prekrškov in zato tudi ne, ali so bili ti izbrisani.

11. Četrto vprašanje ni pomembno, ker se nanaša na pravilnost in zakonitost upravnega postopka izdaje dokončnega upravnega akta, kar glede na 85. člen ZUS-1 ni predmet revizijske presoje. Zato Vrhovno sodišče le dodaja, da je iz upravnih spisov (zapisnika o zaslišanju stranke z dne 17. 7. 2015 in poziva na izjasnitev glede ugotovitev v postopku z dne 17. 9. 2015) razvidno, da je bil revident seznanjen z vsebino poročila Evropskega centra za manjšinska vprašanja Romov v jugoslovanskih državah naslednicah in poročila Komisije EU o napredku držav zahodnega Balkana, ki ga je predstavil Informacijski center za azil in migracije.

12. Pomembno pravno vprašanje, ki bi narekovalo vsebinsko presojo revizije, tudi ni peto vprašanje. Navedbe se nanašajo na kršitev temeljne človekove pravice do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodišče prve stopnje je tožbeni očitek o kršitvi pravice do združitve družine(6) zavrnilo in pri tem izpostavilo, da je revident zaprosil za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2. Kot drugo pomembno okoliščino pa je štelo, da ima tujec zaradi varstva zasebnega in družinskega vidika svojega življenja možnost zaprositi za dovoljenje za začasno prebivanje zaradi združitve družine. Z revizijo izpodbijano stališče torej upošteva dva vidika, in sicer, prvič, vezanost upravnega organa na postavljeni zahtevek, ki se je nanašal na podaljšanje dovoljenja za začasno bivanje iz specifičnega razloga (zaradi spoštovanja načela nevračanja in s tem povezane nezmožnosti odstranitve revidenta iz Republike Slovenije zaradi razmer v državi, katere državljan je), ter drugič, revidentovo možnost, da lahko v tožbi izpostavljene okoliščine svojega bivanja predstavi v okviru postopka iz 47. člena ZTuj-2.(7) Ob takem pravnem stanju zadeve in zakonske ureditve ZTuj-2 revident zgolj s primerjavo nekaterih svojih okoliščin bivanja v Sloveniji s tistimi, na katere se nanaša primer Butt proti Norveški, v katerem je odločalo Evropsko sodišče za človekove pravice, in so povzete iz očetove prošnje (glej op. 7), ne utemeljuje, zakaj je sodišče prve stopnje vprašanje rešilo nezakonito oziroma zakaj bi morala država tudi v postopkih, kot je obravnavani, dopustiti obravnavo okoliščin, ki niso pomembna z vidika načela nevračanja.

13. Šesto vprašanje se nanaša na četrti odstavek 209. člena ZUP, torej na pravilnost postopka pred izdajo upravnega akta, ki na podlagi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 ni predmet revizijskega postopka. Tako kot za četrto vprašanje tudi za to velja, da na podlagi zatrjevanja kršitev pravnih norm, ki niso predmet revizijske presoje, revizije ni mogoče dovoliti.(8)

14. Revident se glede dovoljenosti revizije sklicuje tudi na 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizija je skladno z navedeno določbo dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

15. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008, X Ips 85/2009 in X Ips 148/2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

16. Revident je v zvezi s tem navedel, da so zelo hude posledice materialne (veliki stroški bivanja neznano kje na Kosovu ali v Srbiji, ki jih nima od kje pokriti) in nematerialne (razbitje socialnih vezi v Sloveniji in povečana nevarnost, da v brezupnem socialnem položaju po deportaciji ponovno zapade v kriminal).

17. Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedenim ni izkazal zatrjevanih zelo hudih posledic izpodbijane odločitve. Svojih skopih in zelo splošnih navedb ni konkretiziral (npr. s čim se sicer preživlja in kakšno je njegovo premoženjsko stanje, o tu ustvarjenem družinskem življenju, ki presega zgolj sorodstveno razmerje z osebami, živečimi v Sloveniji) in zanje ni predložil nobenih dokazov (med drugim tudi glede več kot petnajstletnega življenja v Sloveniji).

18. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, jo je Vrhovno sodišče zavrglo (89. člen ZUS-1).

(1) Ugotovljeno je bilo, da z vidika načela nevračanja iz 72. člena ZTuj-2 za njegovo odstranitev iz Republike Slovenije ni več ovir, zato mu ni več mogoče dovoliti zadrževanja iz razloga po prvi alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 in posledično ne podaljšati dovoljenja za začasno prebivanje (drugi odstavek 51. člena istega zakona). Na podlagi prvega odstavka 69. člena ZTuj-2 policija odstrani iz države tujca, ki države ni zapustil v roku, določenem za prostovoljno vrnitev, tujca, ki mu ni bil podaljšan rok za prostovoljno vrnitev na podlagi četrtega odstavka 67. člena tega zakona, tujca, ki mu je bila določena prepoved vstopa, in tujca, ki mu je bila izrečena stranska sankcija izgona tujca iz države.

(2) Npr. sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014, X Ips 360/2013 z dne 9. 7. 2015 in X Ips 86/2015 z dne 4. 11. 2015. (3) Tako npr. sklep X Ips 50/2016 z dne 7. 9. 2016. (4) Ugovor zavrnitve prepovedi vračanja s protislovnimi razlogi - sklicevanje le na dve poročili, nemožnost izjaviti se o dejstvih, navedenih v dokumentih, kršitev 146. člena in 7. člena ZUP (gre za pravilnost odločanja v upravnem postopku), ugovor neupoštevanja izbrisanih podatkov iz evidenc, napačna uporaba pojma utemeljen sum, neupoštevanje pravice do družinskega življenja.

(5) Ta določa, da lahko dovoljenje za začasno prebivanje, izdano na podlagi tega odstavka, pristojni organ podaljšuje z veljavnostjo dveh let pod pogojem, da odstranitev tujca iz države v skladu z 72. členom tega zakona še vedno ni dovoljena, kar potrdi policija, in če ni razloga za zavrnitev izdaje dovoljenja iz tega odstavka.

(6) Revident je navajal, da je v Slovenijo prišel leta 1999 kot sedemletni otrok z očetom, mamo, bratom in sestro, da ima oče v Sloveniji stalno prebivališče, da je mati pokopana v Sloveniji, da so tukaj vsi družinski člani.

(7) Revident navaja, da je njegov oče na tej podlagi vložil prošnjo.

(8) O tem Vrhovno sodišče npr. v sklepih X Ips 368/2014 z dne 23. 3. 2016, X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016.