Jedro

Če je bilo osebi po podržavljenju njenega premoženja jugoslovansko državljanstvo priznano z odločbo o naturalizaciji, in ne z zakonom ali mednarodno pogodbo, nima položaja upravičenca po 9. oziroma 10. členu zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I) in 31/93 - ZDen).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti sklepu Sekretariata za gospodarstvo in družbene dejavnosti občine z dne 11.6.1992, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za denacionalizacijo zasebnega gospodarskega podjetja - mlina. V obrazložitvi navaja, da so upravičenci do denacionalizacije le fizične osebe, ki so bile v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani. Tožnikova starša v letu 1948, ko jima je bilo premoženje podržavljeno, nista bila jugoslovanska državljana, in torej nista upravičenca po 9. členu zakona o denacionalizaciji. Zato je ugotovitev prvostopnega organa, da ni pogojev za uvedbo postopka, pravilna in zakonita.

Tožnik v tožbi navaja, da je bilo njegovim staršem sporno premoženje odvzeto kot podjetje, pomembno za gospodarstvo ljudske republike in ne zaradi tujega državljanstva. Tožnikova starša sta bila državljana SFRJ in SRS ob uveljavitvi zakona o državljanstvu (Uradni list SFRJ, št. 64/45) in sta imela domovinsko pravico v občini stalnega prebivališča, sedaj občina ..., ter se vse do svoje smrti nista izselila v tujo državo. Tožnik pa je upravičenec tudi iz razloga 10. člena zakona o denacionalizaciji. Tožnik predlaga, naj sodišče napadeno odločbo odpravi.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa tožene stranke izhaja, da je bilo tožnikovima staršema priznano jugoslovansko državljanstvo z odločbama Državnega sekretariata za notranje zadeve LR Slovenije z dne 19.11.1953 na podlagi 8. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48), torej z naturalizacijo. To dejstvo je izkazano s kopijama navedenih odločb. Iz potrdil o državljanstvu, ki jih je tožnik predložil ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo, izhaja, da tožnikova starša pred naturalizacijo nista imela jugoslovanskega državljanstva. Iz cenilnega zapisnika okrožnega sodišča z dne 12.8.1948 nedvomno izhaja, da je bilo podjetje, ki je predmet tožnikove zahteve za denacionalizacijo, podržavljeno že v letu 1948, kar potrjuje tudi ugotovitvena odločba Državnega sekretariata za občo upravo in proračun LR Slovenije z dne 26.8.1955. Po 9. členu zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93) so upravičenci do denacionalizacije fizične osebe, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Tožnikova starša v času podržavljenja mlina nista bila jugoslovanska državljana. Po 10. členu zakona o denacionalizaciji se šteje, da so upravičenci iz 1. odstavka 9. člena tudi osebe, ki v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, niso bile jugoslovanski državljani, pa so imele stalno prebivališče na ozemlju današnje Republike Slovenije in jim je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano po 15.9.1947 z zakonom oziroma mednarodno pogodbo. Tožnikovima staršema je bilo državljanstvo priznano z odločbo državnega organa in ne po samem zakonu ali z mednarodno pogodbo. Priznanje jugoslovanskega državljanstva z zakonom ali mednarodno pogodbo v smislu 10. člena zakona o denacionalizaciji se nanaša na osebe, ki so kot italijanski državljani živele na ozemlju, ki je bilo po drugi svetovni vojni na podlagi mednarodnih sporazumov priključeno k Jugoslaviji.

Po presoji sodišča sta prvostopna in izpodbijana odločba pravilni in zakoniti. Tožnikova starša nimata položaja upravičenca do denacionalizacije niti po 9. niti po 10. členu zakona o denacionalizaciji niti po katerikoli drugi določbi tega zakona. Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona o izvedbi temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporabilo kot republiški predpis.