Jedro

Že iz pojavne oblike vznemirjenja po prepričanju pritožbenega sodišča logično izhaja, da mora tožnik za prenehanje vznemirjanja opraviti določeno aktivno ravnanje (ustrezno popraviti sistem odvodnjavanja, da zaradi njega ne bo več prihajalo do posipanja), medtem ko bo na strani tožencev nadaljnje vznemirjanje preprečila že njihova pasivnost.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka odločbe) in delno ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi tako, da se tožencem prepoveduje, da bi v bodoče posegali v nepremičnino parc. št. 39, k. o. ... na način, da bi zaradi spodkopavanja brežine prišlo do vdrtja in drsenja nepremičnine parc. št. 29, ki je v lasti tožnika, v preostalem pa tožbeni zahtevek po tožbi zavrnilo (II. in III. točka izreka odločbe). Zahtevku po nasprotni tožbi je delno ugodilo tako, da se tožencu prepoveduje vsakršno nadaljnje poseganje oz. vznemirjanje lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 39, k. o. ..., in sicer na način, da bi zaradi neustreznega odvodnjavanja meteornih voda z nepremičnine parc. št. 29 prišlo do drsenja in plazenja zemljišča parc. št. 39, obe k. o. ..., ter da je toženec dolžan na novo urediti odvodnjavanje meteornih voda s svoje parcele 29, k. o. ... na tak način, da v bodoče ne bo prihajalo več do plazenja zemlje in materiala ter nasutja materiala na zemljišče s parc. št. 39, k. o. ... (V. točka izreka odločbe, 1. in 3. odstavek). Zavrnilo je zahtevek po nasprotni tožbi v celoti glede prvega tožnika (IV. točka izreka odločbe), glede ostalih tožnikov pa v preostalem delu (V. točka izreka, 2. in 4. odstavek in VI. točka). Sodišče je odločilo še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (VII. točka izreka).

2. Pritožbeno sodišče bo zaradi boljše preglednosti v nadaljevanju s skupnim terminom tožeča stranka oz. tožnik imenovalo tožnika po tožbi in toženca po nasprotni tožbi (A. A.), s toženo stranko oz. toženci pa tožence po tožbi in tožnike po nasprotni tožbi. (M. B., J. B. in F. B.).

3. Zoper odločitev sodišča prve stopnje v točkah I., IV., V./2 in VI. se ne pritožuje nobena od strank, zato je odločba v tem delu postala pravnomočna.

4. Tožnik se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka po tožbi (II/2. in III. točka izreka), o ugoditvi zahtevka po nasprotni tožbi (V/1. ter V/3. točka) ter o stroških postopka (VII. točka). Sodišču prve stopnje očita, da glede odvodnjavanja ni izvedlo ključnega dokaza z ogledom kraja samega, nato pa nedokazanost tega dejstva naprtilo tožniku. Meni, da sodišče ni upoštevalo mnenja izvedenca, da je vzrok zdrsov prestrmo spodkopavanje brežine, kar je izključno posledica ravnanja tožencev. Sodišče je ravnalo napačno, ko tožencem ni naložilo, da postavijo oporni zid oz. na drug način zavarujejo stanje parcele 29, tožniku pa je naložilo, da mora na novo urediti odvodnjavanje. Takšna odločitev naj bi bila v nasprotju z ugotovitvami in listinami v spisu, sodišče pa naj bi prišlo samo s seboj v nasprotje. Pritožba izvedenskemu mnenju očita, da iz njega ni jasno, ali je odvodnjavanje učinkovito, saj izvedenec ogleda ni opravil v času padavin. Opozarja tudi na to, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni opredelilo do ugotovitev inšpekcijske pisarne Z. Po mnenju pritožnika ni jasno, kako je sodišče zaključilo, da naj bi za posipanje brežine bila bolj odgovorna tožeča stranka ter slednji naložilo ureditev odvodnjavanja. Ocenjuje tudi, da bi neustrezno odvodnjavanje, v kolikor bi obstajalo, imelo vpliv tudi na posip parcele 41, kar pa je sodišče izključilo. Meni, da stališče izvedenca, po katerem bi bilo potrebno na drugi strani zemljišča urediti še površinske kanale, za predmetno zadevo nima pomena. Prav tako naj ne bi bilo pomembno, ali je bilo odvodnjavanje delano po projektu ali ne. Tudi posegi tožencev niso bili izvedeni po pravilih stroke. Dejansko stanje naj bi ostalo nepopolno ugotovljeno, kar predstavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in 212. člena ZPP. Sodišče naj bi kršilo pravico do pritožbe po 25. členu Ustave RS. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

5. Zoper izpodbijano sodbo se v delu, v katerem je ugodeno zahtevku po tožbi, iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo toženci. Trdijo, da so že od vsega začetka podajali ugovor pasivne legitimacije J. in F. B. Storila naj ne bi ničesar, nikomur nič naročila, niti nista privolila v spodkopavanje. Toženci zanikajo, da so v letu 1997 naročili širitev ceste s posegom v brežino, kar je potrdil tudi priča C. C. Tudi če so posegali, pa so potem nabrežino tudi uredili. Opozarjajo, da je po ugotovitvi izvedenca bistveni dejavnik posuvanja brežine meteorna voda. Nasprotujejo zaključku, da je prvi toženec s traktorjem posegal v brežino zgolj zato, ker so ga fotografirali na traktorju. Izpostavljajo, da naj bi bistveni poseg v brežino naredila Občina ..., ki je z gradbenim strojem odstranila nasut material z javne ceste. Sodišče po mnenju pritožbe ne bi smelo verjeti pričam tožnika, ki so pristranske. Glede stroškov postopka pa naj bi bili toženci upravičeni do povrnitve njihovih stroškov, saj so s svojim zahtevkom uspeli v večjem delu, poleg tega so imeli več stroškov, saj so v postopku sodelovali trije. Priglašajo tudi pritožbene stroške.

6. Toženci so odgovorili na pritožbo tožnika, predlagajo njeno zavrnitev in priglašajo stroške odgovora na pritožbo. Tožnik na pritožbo tožencev ni odgovoril. 7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Zaradi sosedstva in prostorske povezanosti nepremičnin morajo lastniki sosednjih nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo, in da si ne povzročajo škode (prvi odstavek 73. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ)). Lastnik nepremičnine mora pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki jo glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo (prepovedana imisija) (prvi odstavek 75. člena SPZ). Prav tako mora lastnik nepremičnine storiti vse potrebno, da meteorne padavine z njegove zgradbe ne odtekajo oz. ne padajo na tujo nepremičnino (87. člen SPZ). Navedeno materialnopravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, celovito ugotovilo in pravilno presodilo relevantna dejstva primera, pri tem pa ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve.

Glede pritožbe tožnika

9. Pritožbeno sodišče ne sledi argumentaciji tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo dokazni predlog z ogledom kraja in nato po dokaznem bremenu odločilo v breme tožnika. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da sodišče ogleda na kraju sámo ni opravilo, ker ga je opravil izvedenec gradbene stroke, ki (drugače kot sodišče) razpolaga s strokovnim znanjem glede ravnanja z meteornimi vodami in glede posipanja brežine. Res je v svojem mnenju izvedenec povedal, da bi lahko učinkovitost odvodnjavanja preveril samo v času močnejših padavin, vendar je hkrati tudi ugotovil, da posamezni elementi odvodnjavanja niso bili izvedeni po pravilih stroke. V svoji dopolnitvi izvedenskega mnenja in med zaslišanjem se je izvedenec opredelil tudi do prenove odvodnjavanja, ki jo izvaja Občina ... Potrdil je, da bo nov sistem lahko učinkovit, vendar tega ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ker prenova (tudi po besedah tožnika) ni bilo delana po projektu. Posledično ni mogoče preveriti, ali je bilo odvodnjavanje ustrezno dimenzionirano in izdelano po pravilih stroke. Ustreznost ureditve bi lahko (po besedah izvedenca) preverili s preizkusom ob nalivih, vendar tožnik v tej smeri ni predlagal dopolnitve izvedenskega mnenja, pritožbeno sodišče pa se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da samo s potrebnim strokovnim znanjem za takšen preizkus ni razpolagalo. Ker izvedeni dokazi niso potrdili trditev tožnika, da je bilo odvodnjavanje ustrezno sanirano, je sodišče prve stopnje o zahtevku po nasprotni tožbi pravilno presodilo v breme tožnika in mu naložilo ustrezno izvedbo odvodnjavanja.

10. Pritožba nepravilno povzema izvedensko mnenje, češ da naj bi izvedenec posuvanje brežine pripisal (samo) prestrmemu spodkopavanju brežine. Izvedenec (kot izhaja iz ugotovitev izpodbijane sodbe v točki 18) je ugotovil, da gre v primeru posuvanja brežine za preplet dveh dejavnikov, neustreznega odvodnjavanja zaledja in prestrmega spodkopavanja brežine. Res je izvedenec zapisal, da bi se prestrmo skopana brežina tudi brez vplivov meteorne vode posipala; vendar pritožba spregleda nadaljnjo ugotovitev izvedenca, da bi bil ta proces brez vpliva vode neprimerno počasnejši in dolgotrajen. Ključna ugotovitev izvedenca torej je, da je v konkretnem primeru vzrok posipanja brežine tudi meteorna voda in ne samo prestrma brežina. Na tak zaključek ne more dodatno vplivati (v pritožbi zatrjevana) okoliščina, da so toženci spodkopavanje izvedli nestrokovno, saj to dejstvo med postopkom niti ni bilo sporno.

11. Zavrniti pa je potrebno tudi pritožbene (pavšalno zatrjevane) navedbe o kršitvi določb pravdnega postopka iz 14 in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zavrnitev zahtevka na postavitev podpornega zidu oz. drugega ravnanja ni v nasprotju z listinami v spisu. Pritožba niti ne pove, katerim listinami naj bi zaključek sodišča nasprotoval. Prav tako je odločitev sodišča vsebinsko skladna in znotraj nje ni morebitnih nasprotji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožnik in toženci vzajemno vznemirjali lastninsko pravico drug drugega, in sicer tožnik z neprimernim odvodnjavanjem meteorne vode s svoje nepremičnine, toženci pa s spodkopavanjem brežine. Že iz pojavne oblike vznemirjenja po prepričanju pritožbenega sodišča logično izhaja, da mora tožnik za prenehanje vznemirjanja opraviti določeno aktivno ravnanje (ustrezno popraviti sistem odvodnjavanja, da zaradi njega ne bo več prihajalo do posipanja), medtem ko bo na strani tožencev nadaljnje vznemirjanje preprečila že njihova pasivnost. Sodišče prve stopnje je posledično pravilno ugodilo zahtevku po nasprotni tožbi tako glede prenehanja vznemirjanja in glede prepovedi nadaljnjega vznemirjanja. Da v prihodnje ne bo prihajalo do posegov v lastninsko pravico tožencev je nujno, da tožnik izvede ustrezno odvodnjavanje.

12. Za razliko od tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi pa tožnik v s svojim zahtevkom na postavitev podpornega zidu ni zasledoval samo cilja prepovedi nadaljnjega vznemirjenja, temveč tudi cilj vrnitve v prejšnje stanje. Glede na to, da po izvedenem dokaznem postopku ni mogoče ugotoviti, v kolikšnem delu je do posuvanja brežine prišlo zaradi aktivnosti tožencev (in koliko zaradi aktivnosti tožnika), je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da od tožencev ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje. V nasprotnem primeru bi bilo tožencem (vsaj v delu) naložena sanacija škode, ki je nastala zaradi delovanja tožnika. Pritožbeno sodišče poudarja, da je po ugotovitvah izvedenca za preprečevanje nadaljnjega posipanja brežine dovolj, da toženci prenehajo z njenim spodkopavanjem, in za to ni potrebno njihova aktivnost (kot jo je z zahtevkom na postavitev podpornega zidu zasledoval tožnik).

13. Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da se ni opredelilo do ugotovitev inšpekcijske pisarne Z. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje vpogledalo in prebralo dokumente inšpekcijskega spisa v prilogah A65 do A68. Prav tako je zaslišalo gradbenega inšpektorja J. H. in v dokazni oceni povzelo njegovo izpoved o tem, da za spodkopavanje podpornega zidu (na sliki A30), ki je bil predmet inšpekcijskega nadzora v letu 2012, ni kriva samo voda, temveč tudi vpliv človeka. Tudi izvedenec je ugotovil (kot ocenjuje sodišče prve stopnje v 13. odstavku obrazložitve), da je bila podlaga podpornega zidu erodirana in ni šlo za antropogen poseg. Sodišče prve stopnje se v svoji dokazni oceni ni izrecno opredelilo tudi do inšpekcijske dokumentacije v spisu. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta opustitev ne predstavlja upoštevne oziroma bistvene kršitve določb postopka, saj ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Ugotovitev, da je do posedanja podpornega zidu prišlo zaradi vpliva vode in človeškega poseganja v brežino, izhaja iz mnenja izvedenca, ki ga je sodišče angažiralo zaradi strokovnega znanja in njegovemu mnenju nato pravilno prisodilo večjo dokazno težo. 14. Pri pritožbenem navajanju, da bi se v primeru vpliva meteornih voda na nanašanje materiala na parc. št. 39 to nujno odrazilo tudi na parc. št. 41, gre za pritožbene novote v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP. Tožnik takšne vzročnosti ni zatrjeval med postopkom na prvi stopnji, prav tako pa v pritožbi ni navedel katere od okoliščin, zaradi katerih bi bila obravnava takšne novote dopustna.

15. Nazadnje pritožba uveljavlja kršitev pravice do pritožbe po 25. členu Ustave RS, ker naj bi bila zaradi hujših procesnih kršitev in neobrazloženosti ter nejasnosti izpodbijane sodbe tožniku onemogočena pritožba. Kot izhaja iz prejšnjih odstavkov obrazložitve, do zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka in materialnega prava v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo. Dejstvo, da se pritožnik s stališčem izpodbijane sodbe ne strinja, pa za utemeljitev zatrjevane kršitve Ustave RS ne zadošča. Glede pritožbe tožencev

16. Toženci v svoji pritožbi neutemeljeno ugovarjajo pasivni legitimaciji drugega toženca in tretje toženke. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta bila navodilodajalca. Kot to v izpodbijani sodbi ugotavlja že sodišče prve stopnje, toženci tem tožbenim trditvam oziroma pasivni legitimaciji v postopku (do vložitve pritožbe) niso ugovarjali, v pritožbi pa tudi niso zatrjevali (še manj dokazali), da takšnega ugovora niso mogli podati že prej. V tem delu gre torej za nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki jo pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

17. Neutemeljen pa je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da prvi toženec ni spodkopaval brežine. Izvedeni dokazni postopek je pokazal nasprotno; sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič, fotografij in izvedenskega mnenja zaključilo, da je do izkopa prišlo (vsaj) v letu 1997 pri širitvi ceste in dne 1. 4. 2009. Dejstvo, da je določene posege kasneje izvedla tudi Občina ..., ne izključujejo (po presoji izpodbijane sodbe dokazano) dejstvo, da je do določenih spodkopavanj prišlo po navodilu tožencev. Izpoved priče C. C., na katero se sklicuje pritožba, ne omaje ugotovitev sodišča prve stopnje, saj je priča v svoji izpovedi zgolj dopustil možnost, da je D. cesto širil na lastno pest. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da je že na podlagi dejanske situacije mogoče ugotoviti, da je bila cesta razširjena v smeri brežine (čemur toženci niti niso ugovarjali), to pa je potrdila tudi izpoved priče D. 18. Ne drži nadaljnji pritožbeni očitek tožencev, da je sodišče neutemeljeno verjelo pristranskim pričam tožnika. Sodišče prve stopnje se je kritično opredelilo do izpovedi vseh zaslišanih prič in jih v svoji obrazložitvi celo razdelilo glede na njihovo (ne)pristranskost do posameznih strank v postopku. Iz obrazložitve je razvidno, da je večjo težo (pravilno) namenilo pričam, ki niso sorodniki nobene od strank.

19. Po presoji pritožbenega sodišča pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je uspeh v pravdi med obema stranema enakomerno razporejen in ob tem upoštevalo, da sta stranki trpeli približno enake stroške. Odločitev o stroških namreč ni le matematični obračun, pač pa mora biti razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. Glede na ureditev razmerja med pravdnima strankama, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, je pravična odločitev o tem, da vsaka nosi svoje stroške postopka.

20. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker ocenjuje, da je sodba tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, jo je potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

21. Zavrnitev pritožb obeh pravdnih strank privede tudi do zavrnitev zahtev za povrnitev pritožbenih stroškov (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). Ker odgovor tožencev na pritožbo tožnika ni v ničemer doprinesel k pritožbeni presoji, saj so toženci v njem ponavljali že predstavljene argumente, tudi niso upravičeni do povrnitve teh stroškov postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).