Jedro

Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena po dnevu, ko je bila vložena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči in pred dnevom odločitve o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je štela, da je rok za predložitev napotnice pričel teči po prejemu odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka kot prepozen zavrgla predlog tožnice za izplačilo nagrade in stroškov za opravljeno storitev brezplačne pravne pomoči (BPP) po odločbi Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 74/2012 z dne 1. 3. 2012. V svoji obrazložitvi navaja, da je bila s to odločbo prosilcu A.A. dodeljena redna brezplačna pravna pomoč za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 9200/2009 z dne 10. 3. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 9200/2009 z dne 12. 10. 2011. Za izvedbo brezplačne pravne pomoči mu je bila določena tožnica, ki je dne 10. 10. 2012 tudi vrnila izpolnjeno napotnico s predlogom za odmero stroškov ter priložila izvod vloženega izrednega pravnega sredstva. Glede na obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči organ ugotavlja, da je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena za posamezno opravilo, to je za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper zgoraj citirano pravnomočno sodbo. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na Okrožnem sodišču v Mariboru vložena dne 14. 2. 2012, to je po dnevu, ko je bila vložena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (dne 2. 2. 2012) in pred dnevom odločitve o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči (dne 1. 3. 2012). Iz spisovnih podatkov izhaja, da sta tako prosilec, kot tudi tožnica, prejela odločbo o dodelitvi BPP dne 2. 3. 2012. Pri odmeri stroškov je treba upoštevati, da je bila BPP dodeljena za posamezno opravilo, kot to jasno izhaja tako iz izreka, kot tudi iz obrazložitve odločbe o dodelitvi BPP. Glede na to organ ugotavlja, da je bila napotnica vrnjena prepozno oziroma da tožnica kot izvajalka BPP ni pravočasno priglasila stroškov, kot to zahteva določba petega odstavka 40. člena ZBPP. Odločba o dodelitvi BPP je bila izdana 1. 3. 2012 in sta jo tako prosilec kot tožnica prejela dne 2. 3. 2012. Tožnica bi torej morala najkasneje po preteku 8 dni od naslednjega dne po prejemu odločbe o dodelitvi BPP vrniti izpolnjeno napotnico s priglašenimi stroški. Nudenje BPP se je namreč končalo z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti in BPP ni bila odobrena še za kaj drugega. Glede na navedeno organ ugotavlja, da je tožnica priglasila odvetniške stroške prepozno, saj jih je priglasila dne 10. 10. 2012, ko je bila napotnica dana priporočeno na pošto, zaradi česar je bilo treba njen predlog za odmero stroškov kot prepozen zavreči. Tožnica vlaga tožbo, ker s s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja. Meni, da je bil z izpodbijanim aktom kršen ZBPP, dejansko stanje pa je bilo nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno. Obseg določenega opravila in nagrada odvetnika je namreč lahko določena zgolj za opravila, ki so kot taka predvidena in predpisana v Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). Tarifa pa ne razlikuje in določa nagrade samo za vložitev zahteve kot posamičnega opravila, ki se s tem konča in kot to preozko tolmači tožena stranka, ampak za postopek za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (tar. št. 4530). Nagrada je določena v podpoglavju 5.3 - zahteva za varstvo zakonitosti; tar. št. 4530 - nagrada za postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti. Enako velja tudi za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tar. št. 4400), kjer prav tako ni posebej nagrajena vložitev pritožbe, ampak postopek z rednim pravnim sredstvom. Vloga in opravilo odvetnika v postopku zahteve za varstvo zakonitosti se torej ne končata z dnem same fizične vložitve zahteve, saj v tarifi ni predvidena nagrada ločeno samo za ta del postopka, saj traja postopek zahteve za varstvo zakonitosti, kot je tarifiran, od posveta s stranko do izdaje odločbe sodišča o zahtevi za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče RS bi tako lahko po vložitvi npr. zahtevalo dopolnitev zahteve od vlagatelja ipd., vse v okviru iste nagrade za postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti po tar. št. 4530. Odvetnik v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti zastopa stranko do odločitve o zahtevi in je zato o odločitvi tudi obveščen. Z dnem prejema odločitve pa preneha njegovo opravilo, za katero je bil postavljen in ki je v ZOdvT opredeljeno kot nagrada za postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti. V nagradi za opravilo so zajeti tudi razgovori in posvetovanja s stranko in končna seznanitev stranke z odločitvijo sodišča, ne pa zgolj vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zato je v tarifi tudi določena enotna nagrada za postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti in je ni mogoče deliti na posamezne aktivnosti oziroma posamezne faze postopka, ampak je nagrada določena za zastopanje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Šele s seznanitvijo o odločitvi sodišča je torej končano opravilo odvetnika v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. V vsakem primeru, tudi v obravnavanem, pa je odvetnik, ki je vložil zahtevo, tudi seznanjen z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS preko Višjega sodišča v Mariboru, ki je tudi v obravnavanem primeru poslalo tožnici odločbo, kar nedvomno kaže na to, da tožničina funkcija po odločbi BPP v zvezi z vložitvijo zahteve ni prenehala s samo vložitvijo, saj sicer Vrhovno sodišče odločbe ne bi pošiljalo tudi njej. Tožnica je napotnico s priglašenimi stroški vrnila v roku 8 dni po prejemu odločbe VS RS, ki jo je prejela dne 28. 9. 2012, torej pravočasno. Tudi iz same odločbe z dne 1. 3. 2012 je na strani 2 iz 2. točke izreka razvidno, da je bila za izvajanje BPP določena tožnica in že iz uporabe izraza „izvajanje“ izhaja, da ne gre zgolj za enkratno, ampak trajajoče dejanje, ki se ne izvede, ampak izvaja, v korist stranke v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Prav tako je v obrazložitvi odločbe na strani 3 v 4. odstavku izrecno navedeno : „ker prosilec nima pravnega znanja, je pomembno, da ga v postopku vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zastopa odvetnik, ki bo lahko učinkoviteje zastopal njegove pravice in pravne koristi“ in tudi iz tega izhaja, da je bila upravičencu brezplačna pravna pomoč dodeljena za zastopanje v postopku za zahtevo za varstvo zakonitosti, ki se je končal s prejemom odločbe VS RS. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke, v kolikor jih izrecno ne priznava in vztraja pri svoji odločitvi ter njenih dejanskih in pravnih razlogih. Opozarja, da je bilo z odločbo BPP 74/2012 z dne 1. 3. 2012 v celoti ugodeno prošnji prosilca, ki je v prošnji zahteval BPP „za stroške in nagrado postavljenega odvetnika zaradi sestave in vložitve zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbi I K 9200/2009 in II Kp 2900/2009“. Tako mu je bila z odločbo BPP 74/2012 z dne 1. 3. 2012 odobrena BPP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru v zvezi z navedeno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani. BPP je bila prosilcu odobrena v obsegu, ki je razviden tako iz izreka, kot tudi iz obrazložitve odločbe. V obrazložitvi je sicer res navedeno, da bo, ker prosilec nima pravnega znanja, v postopku njegove pravice in pravne koristi zastopal odvetnik, vendar s tako navedbo obsega dodelitve BPP le-ta ni drugačen. To torej pomeni, da je bila prosilcu BPP dodeljena za posamezno opravilo. Ni sporno, da je tožnica dne 14. 2. 2012 na Okrožno sodišče v Mariboru vložila zahtevo za varstvo zakonitosti in da je izpolnjeno napotnico vrnila dne 10. 10. 2012. Vendar pa bi morala tožnica, glede na obseg dodelitve BPP oziroma od takrat, ko je bilo opravljeno posamezno opravilo, napotnico vrniti v 8-dneh po opravljeni storitvi, kot to določa 40. člen ZBPP. Tožena stranka opozarja na odločbo Upravnega sodišča RS I U 1501/2010 z dne 16. 3. 2011, ko je bila BPP dodeljena za sestavo in vložitev pritožbe in je tudi bilo sporno, kdaj je pričel teči 8-dnevni rok za predložitev napotnice službi za BPP. Iz izpodbijane odločbe v tem primeru je enako kot sedaj izhajalo, da je bila BPP dodeljena za sestavo in vložitev pritožbe zoper sklep in ni izhajalo, da bi bila BPP dodeljena za celoten postopek. Zato je tudi v konkretnem primeru treba šteti, da je bila storitev opravljena dne 14. 2. 2012 in da je rok za predložitev napotnice pričel teči dne 3. 3. 2012, torej v 8. dneh po prejeti odločbi za BPP. Opozarja tudi na sodbo Upravnega sodišča št. II U 459/2010 z dne 16. 11. 2011. Glede na določen obseg dodelitve BPP torej ni mogoče šteti, da se ta obseg ni zaključil z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti, temveč šele z vročitvijo odločbe VS RS, saj takšen obseg iz odločbe BPP ne izhaja in je kot zadnje opravilo iz odobrenega obsega BPP mogoče šteti le vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Le v primeru, da bi bil upravičenec do BPP upravičen za celoten postopek pred VS RS, bi bil postopek zaključen z vročitvijo odločbe VS RS upravičencu. V konkretni zadevi bi bilo glede odmere odvetniških stroškov potrebno uporabiti odvetniško tarifo, glede na okoliščino, da se je kazenski postopek začel pred uveljavitvijo ZOdvT in je upoštevna določba 41. člena ZOdvT. V primeru, če bi bilo potrebno uporabiti ZOdvT, tožena stranka glede same odmere stroškov (če bi bili stroški priglašeni pravočasno) opozarja na 8. poglavje 4. dela ZOdvT, kjer so nagrade določene posebej, če je odvetnik pooblaščen za posamezno opravilo (tako tudi sodbe Upravnega sodišča npr. I U 1223/2010, I U 1255/2010, I U 1226/2010 in I U 1227/2010). Drugačne nagrade v primeru vloženega pravnega sredstva OT ni poznala, vendar navedena okoliščina ne vpliva na okoliščino, kdaj je potrebno vrniti napotnico, saj je rok iz petega odstavka 40. člena ZBPP materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Glede tožbenih navedb tožnice tožena stranka še opozarja, da je tožnica priglasila stroške, upoštevajoč pri tem OT, kot izhaja iz njenega stroškovnika na str. 20 in tudi same napotnice (2. stran), kjer je sama označila ustrezno število točk po OT. Kazenski postopek se je v konkretni zadevi nesporno začel pred začetkom uveljavitve ZOdvT (obtožnica vložena v septembru 2003), tožnica pa sedaj v vloženi tožbi drugače navaja določbe ZOdvT, ki naj ne bi razlikovale in določale nagrado samo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Kljub okoliščini, da je v konkretni zadevi uporabna OT (in ne ZOdvT), tožena stranka dodaja, da v primeru vložitve zahteve za varstvo zakonitosti pride v poštev tarifna št. 4800. Razen tega obseg dodeljene BPP tudi ne more biti odvisen od tega, za katere storitve določa nagrade ZOdvT (ali pa OT). Tudi za postopek z rednimi pravnimi sredstvi je v tarifni št. 4400 določena nagrada za postopek, vendar to ne pomeni, da bi bil odvetnik, ki bi bil določen za izvajanje BPP v obliki sestave in vložitve pritožbe, upravičen do nagrade po tarifni št. 4440, ampak po tarifni št. 4800. V primeru, če bi VS RS zahtevalo po vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti od vlagatelja zahteve njeno dopolnitev, to ne bi bilo pokrito z dodeljeno BPP v izpodbijani odločbi in bi zato upravičenec moral vložiti novo prošnjo za BPP. Tožnica je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti po dnevu vložitve prošnje za BPP, k zahtevi pa je priložila tudi pooblastilo. To, da je poleg upravičenca prejela odločbo VS RS tudi tožnica, še ne pomeni, da se je zaradi tega končala storitev tožnice s prejemom odločbe VS RS, kot tudi s takšnim ravnanjem ni bil spremenjen obseg dodelitve BPP. Spremenjen obseg dodeljene BPP pa ne pomeni niti besedica „izvajanje“ v 2. točki odločbe BPP z dne 1. 3. 2012. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v pripravljalni vlogi prereka vse navedbe tožene stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja, vztraja pri podanem tožbenem zahtevku in dodatno pojasnjuje, da se tožena stranka v utemeljitev svojih stališč sklicuje predvsem na formalno opredelitev obsega dodeljene BPP ter stališča sodne prakse, pri tem pa spregleda bistvo zajetih opravil in njihove umeščenosti v postopek z izrednim pravnim sredstvom ter položaj odvetnika kot zagovornika. Opravila, ki so zaobsežena, ni mogoče izločiti iz postopka in ločeno obravnavati in tako dodeljena BPP ni mogla obsegati zgolj posamično opravilo sestave in vložitve vloge. Tožnica je ob vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti morala predložiti tudi pooblastilo za zastopanje v postopku, pooblastilo zagovornika v kazenskem postopku pa ne more biti omejeno na posamična opravila, ampak lahko predčasno preneha le po volji stranke, sicer pa je pooblastilo dano za zastopanje v celotnem postopku. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče uporabiti 8. poglavja, 4. dela ZOdvT, ker se le-ta lahko uporabi le na posamezno opravilo v postopku. Tako ni mogoče šteti, da se je brezplačna pravna pomoč konzumirala že ob vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti in da je 8-dnevni rok za predložitev napotnice pričel teči 3. 3. 2012, t.j. po prejemu odločbe za BPP.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi, v kateri je med strankama sporno vprašanje, ali je vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper zgoraj navedeno pravnomočno sodbo treba šteti za posamično opravilo ali pa kot postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti in s tem povezano vprašanje, kdaj je pričel teči rok za predložitev napotnice, je tožena stranka zavzela stališče, da gre pri vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti za posamično opravilo in da je posledično 8-dnevni rok za predložitev napotnice (glede na to, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena pred dnem izdaje odločbe, to je dne 14. 2. 2010 in odločba o dodelitvi BPP tožnici vročena dne 2. 3. 2012) pričel teči z dnem 3. 3. 2012, to je po prejemu odločbe za BPP.

Po prvem odstavku 40. člena ZBPP je izvajalec brezplačne pravne pomoči dolžan predložiti napotnico strokovni službi za brezplačno pravno pomoč po končani opravi storitve pravne pomoči. Po petem odstavku istega člena izvajalec ni upravičen do plačila storitev brezplačne pravne pomoči, če napotnice ne vrne v roku 8 dni po opravljeni storitvi.

Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb in podatkov v spisu je po presoji sodišča zgoraj navedeno stališče tožene stranke pravilno. Iz upravnih spisov izhaja, da je bila tožnica prosilcu določena za izvajalko BPP z odločbo št. Bpp 74/2012 z dne 1. 3. 2012. Iz citirane odločbe pa je razvidno, da je bila tožnica upravičencu dodeljena (le) za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper zgoraj navedeno pravnomočno sodbo, torej mu ni bila dodeljena za celotni postopek z navedenim izrednim pravnim sredstvom. Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena dne 14. 2. 2012, torej po dnevu, ko je bila vložena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (dne 2. 2. 2012) in pred dnevom odločitve o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči (dne 1. 3. 2012) in je tožnica odločbo o dodelitvi BPP prejela dne 2. 3. 2012, to po mnenju sodišča pomeni, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je štela, da je rok za predložitev napotnice pričel teči po prejemu odločbe, to je dne 3. 3. 2012. Tožnica bi torej morala vrniti izpolnjeno napotnico najkasneje do dne 10. 3. 2012. Med strankama ni sporno, da je tožnica vrnila izpolnjeno napotnico priporočeno po pošti dne 10. 10 2012. To pa tudi po presoji sodišča pomeni, da je tožnica vrnila izpolnjeno napotnico prepozno. Zato je tožena stranka z izpodbijanim sklepom njen predlog za izplačilo nagrade in stroškov za opravljeno storitev utemeljeno zavrgla.

Tožbene navedbe na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati. Glede na to, da je bila BPP dodeljena za posamično opravilo in ne za (celoten) postopek z izrednim pravnim sredstvom, se ni mogoče strinjati s tožnico, da se je obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči zaključil z vročitvijo odločbe VS RS. Sodišče sicer pritrjuje tožnici, da je obseg dodeljene BPP treba presojati glede na postopek, vendar pa je bil po presoji sodišča obseg dodeljene BPP v postopku zaključen z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti. S tem v zvezi sodišče lahko sledi utemeljitvi tožene stranke, da bi se postopek z vročitvijo odločbe sodišča zaključil le v primeru, da bi bila tožnica upravičencu dodeljena za postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti. Tudi dejstvo, da je bila odločba VS RS vročena (tudi) tožnici, na drugačno odločitev ne more vplivati. Po navedenem sodišče soglaša tudi z utemeljitvijo tožene stranke, da bi bilo v primeru pravočasne vrnitve napotnice treba uporabiti tarifo 4800 OT, ki se nanaša na posamezno opravilo in ne tarifo 4530 OT, ki se nanaša na postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.