Jedro

Ena od predpostavk za združitev pravd je ista vrsta postopka (313. in prvi odstavek 188. člena ZPP).

Združitev pravd ni vplivala na procesne pravice revidenta, ki jih je imel v postopku zaradi motenja posesti (438. do 445. člena ZPP). To pomeni, da zaradi združenega obravnavanja obeh pravd ni pridobil pravice do revizije zoper sklep, izdan v pravdi zaradi motenja posesti.

Izrek

Revizija zoper sodbo se zavrne, zoper sklep pa zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da mora toženec izprazniti stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše v Celju, ter ga izročiti tožniku. V pridruženi zadevi pa je zahtevek J. J. zoper D. J. zaradi motenja posesti, zavrnilo. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zoper obe odločitvi sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani odločitvi potrdilo.

Iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava je revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje (ki je v delu, s katerim je odločeno o tožbenem zahtevku zaradi motenja posesti po procesni naravi v resnici sklep) vložil toženec J. J., ki je predlagal, da naj se odločbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. V reviziji navaja, da sta tožnik in B. M. protipravno odvzela prostost njegovim družinskim članom s tem, da sta 26.04.2000 namestila na vhodna vrata večstanovanjske hiše novo ključavnico, da je tožnik protipravno pridobil številko njegovega tekočega računa in na njem opravljal nedovoljene finančne operacije in da je tudi solastninska deleža preostalih dveh solastnikov na sporni hiši pridobil protipravno. V postopku ni bila upoštevana poslednja volja zapustnice in meni, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju veljavna. V sporno stanovanje se je vselil za nedoločen čas po pogodbi s tožnikom, brez obveznosti plačevanja najemnine.

Zaradi 35-letnega bivanja v stanovanju mu pripada neprofitna najemnina, pri čemer je v stavbo vložil 1.100.00,00 SIT sredstev, s čimer se lahko pokrije neprofitna najemnina. Sodišči nista upoštevali kazenskega pregona zoper sodnico, ki je vodila nepravdni postopek in zoper druge, nepravilno pa sta tudi združili motenjski spor s pravdo zaradi izpraznitve stanovanja. Upoštevane tudi niso bile socialne razmere toženca.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile upoštevane na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija zoper sodbo ni utemeljena, zoper sklep o motenju posesti pa ni dovoljena.

Revizija utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo združiti pravde zaradi izpraznitve stanovanja s pravdo zaradi motenja posesti, ker je ena od predpostavk za združitev pravd ista vrsta postopka (313. in prvi odstavek 188. člena ZPP). Vendar pa taka kršitev ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, ki je procesna predpostavka za obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP. Taka združitev pravd ni vplivala na procesne pravice revidenta, ki jih je imel v postopku zaradi motenja posesti (438. do 445. člena ZPP). To pomeni, da zaradi združenega obravnavanja obeh pravd ni pridobil pravice do revizije zoper sklep, izdan v pravdi zaradi motenja posesti. Namreč po določilu četrtega odstavka 443. člena ZPP zoper sklep, izdan v pravdi zaradi motenja posesti, ni revizije. Revizijsko sodišče je moralo zato revizijo J. J., kolikor se je nanašala na sklep o motenju posesti, zavreči kot nedovoljeno (392. člena v zvezi s četrtim odstavkom 443. člena ZPP).

Revizijsko sodišče v okviru uradoma odrejenega preizkusa (386. člen ZPP), ni ugotovilo kakšnih uradoma upoštevnih kršitev postopka, medtem ko po njegovi oceni s sodbama sodišč nižjih stopenj ni bila zagrešena zmotna uporaba materialnega prava, ki jo revizija toženca izrečno uveljavlja.

O tožnikovem zahtevku, da mora toženec izprazniti trosobno stanovanje, nahajajoče se v prvem nadstropju stanovanjske hiše v Celju, s pritiklinami, in ga praznega izročiti tožniku, je bilo odločeno na podlagi 58. člena Stanovanjskega zakona (SZ). Po določilu prvega odstavka 58. člena SZ uporablja stanovanje nezakonito tista oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe oziroma ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas. V takih primerih lahko lastnik po določilu drugega odstavka istega člena kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja pri rednem sodišču. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tožnik izključni lastnik cele hiše, v kateri se nahaja tudi sporno stanovanje, ki ga zaseda toženec. Dalje sta ugotovili, da toženec na poziv tožnika ni hotel skleniti najemne pogodbe za navedeno stanovanje, da stanovanje uporablja brez naslova, da ne plačuje najemnine in da te ni plačal niti na poziv tožnika. V okviru reševanja predhodnega vprašanja (ki ima naravo dejanskega vprašanja), sta sodišči nižjih stopenj zavzeli stališče o pogodbi o dosmrtnem preživljanju, sklenjeni med pravdnima strankama in še nadaljnjim njunim bratom ter sestro na eni strani, ter skupno materjo na drugi strani. Ugotovili sta, da zatrjevana pogodba kot pogodba o dosmrtnem preživljanju ni veljavna, ker je ni overil sodnik, in ker tudi ni bila realizirana, ter da dejansko predstavlja le dogovor o negi zapustnice, to je matere pravdnih strank. Ugotovitev sodišč nižjih stopenj je bila, da toženec nima veljavnega naslova za uporabo spornega stanovanja, ki se nahaja v hiši, katere izključni lastnik je tožnik. Navedene ugotovitve, ki so odločilnega pomena za rešitev spora pravdnih strank, in na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP), so utemeljevale uporabo 58. člena SZ, in torej odločitev, da mora toženec izprazniti obravnavano stanovanje. Glede na ugotovljeno dejansko stanje sta tako sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožnikovemu izpraznitvenemu zahtevku ugodili. Na tako odločitev ne morejo vplivati revizijske trditve, ki so povzete v uvodu, ter predstavljajo navajanje dejanskih okoliščin, katerih znaten del tudi ni v zvezi s predmetom spora (kot so izvajanja o raznih kazenskih postopkih, investicijah, o socialnih razmerah).

V skladu z obrazloženim stanjem ugotavlja revizijsko sodišče, da toženčeva revizija v delu, s katerim se izpodbija materialnopravna pravilnost sodbe, ni utemeljena. Uradoma upoštevnih kršitev pa ni ugotovilo. Zato je moralo toženčevo revizijo v tem delu zavrniti (393. člen ZPP).