Jedro

Obveznost plačila toženih strank ne izvira iz zadolžnice, temveč iz njune zaveze za izpolnitev obveznosti iz mandatnega razmerja med tožnikom in J. d.o.o. ter J. GmbH.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo glavni tožbeni zahtevek za plačilo 3,360.000 SIT s 5 % mesečnimi obrestmi za čas od 2.8.1993 do plačila. Tožencema je naložilo solidarno plačilo 3,360.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1,401.771,50 SIT od 2.8.1993 in od 1,958.228,50 SIT od 1.9.1993 do plačila ter zavrnilo presežni del podrejenega tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 1,958.228,50 SIT za čas od 2.8.1993 do 31.8.1993. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženih strank in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlagata revizijo toženi stranki in uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo obeh sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajata, da je sodišče prve stopnje prišlo samo s seboj v nasprotje. Po eni strani ugotavlja, da je zadolžnica akcesorni pravni posel, ki ne nastane, če zanj ni pravne podlage, na drugi strani pa je ugotavljanje te podlage pogojilo z vložitvijo posebne tožbe na razveljavitev. Pritožbeno sodišče je to stališče celo radikaliziralo, saj se mu je zdelo nepotrebno ugotavljanje dejanskega stanja, ki se nanaša na obseg poslov in opravljena plačila v času do izstavitve zadolžnice. Tako je dalo zadolžnici pomen in veljavo vrednostnega papirja, kar ta ne more biti. Z izstavitvijo zadolžnice obveznost ne nastane, saj je njena funkcija le v tem, da dokazuje obstoj obveznosti. Vsaka obveznost mora imeti dopustno podlago, če te ni oziroma če je nedopustna, je pogodba nična. Sodišče bi moralo ugotavljati, ali ima zadolžnica dopustno podlago, ta obveznost sodišča pa ni odvisna od predhodne tožbe na razveljavitev pogodbe. To velja še zlasti, če ena stranka zatrjuje in dokazuje, da posel ni bil opravljen in da listina nima dopustne pravne podlage. Pri sporni zadolžnici takšne podlage ni, saj so bili tožniku stroški za opravljeno delo plačani, zatrjevanega uspeha pa tudi ni dosegel. Sodišče bi moralo izvesti dokazni postopk, v katerem bi ugotovilo vrsto in obseg opravljenega dela, višino izkazanih stroškov in višino dolgovanega zneska. Sodišče bi moralo nadalje ugotoviti, za kakšen uspeh se je tožena stranka zavezala izplačati nagrado in ali je tožnik ta uspeh res dosegel. Po mnenju sodišča iz nepodpisanega sporazuma niso mogle nastati nobene pravice in obveznosti, zato naj bi obveznost plačila nagrade izhajala iz same zadolžnice. Iz teksta same zadolžnice izhaja, da se nagrada izplača v dveh obrokih, kar potrjuje, da je vsebina nepodpisanega sporazuma točna. Sodišče je tudi sklepalo, da naj bi tožena stranka v rednem postopku uspela. Takšno sklepanje nima osnove, poleg tega pa nihče ne plačuje odvetniku, poleg stroškov, še zelo visoke denarne nagrade v vmesni fazi pravdnega postopka. Ta je lahko povezana le z dokončnim in popolnim uspehom v pravdi, ki pa ga tožnik ni dosegel, saj postopek z lastništvom nepremičnine v Š. še sedaj ni zaključen.

Tožnik je zagotavljal, da je v procesih uspel in da je hiša vpisana na J. d.o.o., kar je razvidno tudi iz dopisa z dne 20.9.1993. Ker je tožnik toženi stranki očitno zavajal in z navajanjem neresničnih dejstev dosegel, da sta podpisala sporno zadolžnico, ima njegovo dejanje vse znake kaznivega dejanja goljufije. Zadolžnica torej nima dopustne pravne podlage, zato bi bilo plačilo naloženega zneska v nasprotju z načelom poštenja in morale. Iz tožnikovega dopisa z dne 1.7.2002 pa tudi izhaja, da bo sporno nepremičnino zarubil v primeru, da bo J. s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. Ips 58/99 postal njen lastnik in tako potrdil svoj "uspeh", ki izhaja iz sporne zadolžnice. Priglašata stroške.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku 1999 - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Revizijska navedba, da sodišče prve stopnje ni izvedlo ustreznih dokazov in zavzelo ustreznega stališča glede obsega poslov in opravljenih plačil, po vsebini zatrjuje kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revidenta tako očitata sodišču prve stopnje, da sodba o tem odločilnem dejstvu nima razlogov. Ta očitek pa ne drži. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno obrazložilo in navedlo, zakaj šteje, da je bila predložena specifikacija stroškov pravilna, kot tudi, zakaj verjame tožniku, da vtoževani znesek stroškov še ni bil plačan. Ker sta toženi stranki le pavšalno ugovarjali, da je tožnikov stroškovnik pretiran oziroma neutemeljen ter da so bili tožniku vsi stroški že plačani, zatrjevana postopkova kršitev ni podana. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje so, glede na trditveno podlago obeh strank, dovolj jasni in izčrpni, da je sodba sposobna preizkusa. Sicer pa očitek pomanjkljivo izvedenega dokaznega postopka delno posega tudi na področje dejanskega stanja, saj revidenta znova vztrajata pri svoji trditvi, da so bili tožniku stroški za opravljeno delo že plačani ter da ni dosegel zatrjevanega uspeha. Ker revidenta z izpodbijanjem dejanskih ugotovitev nižjih sodišč uveljavljata nedopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), nanje revizijsko sodišče v nadaljevanju ne odgovarja. Enako velja za revizijske navedbe glede sporazuma, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni bil sklenjen.

Prav tako je neutemeljen očitek nižjima sodiščema, da sploh nista ugotavljali, ali ima obveznost toženih strank veljavno podlago, kot tudi trditev, da je sodišče prve stopnje ugotavljanje podlage pogojilo z vložitvijo posebne tožbe na razveljavitev pogodbe (zadolžnice). Sodišče prve stopnje naj bi prišlo samo s seboj v nasprotje, ker ugotavlja, da je zadolžnica akcesorni pravni posel, ki ne nastane, če zanj ni pravne podlage (sankcija za to kršitev je ničnost), na drugi strani pa ugotavlja, da naj bi šlo pri toženi stranki za napako volje (s predpisano sankcijo izpodbojnosti).

Nasprotja v razlogih sodbe sodišča prve stopnje ni. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, sta toženi stranki s trditvami o napakah volje pri podpisu zadolžnice izpodbijali njeno veljavnost, ne pa veljavnost pravne podlage svoje obveznosti. Zato ne drži, da bi sodišče ugotavljanje pravne podlage obveznosti toženih strank pogojilo z vložitvijo tožbe na razveljavitev zadolžnice. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje si med seboj torej niso v nasprotju, zato tudi ta smiselno zatrjevana kršitev postopka (14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana.

Pri odločanju na revizijski stopnji revizijsko sodišče izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo. Te so naslednje. Tožnik je za J. d.o.o. ter J. Gmbh, Avstrija opravljal odvetniške storitve, kot izhajajo iz specifikacije odvetniških stroškov. Za opravljena odvetniška opravila je zaračunal 2,423.900 SIT in del tega zneska mu je bil že poravnan. Za neplačane storitve je dne 21.6.1993 izstavil račun, in sicer v znesku 1,240.000 SIT za stroške zastopanja in 2,115.000 SIT kot nagrado za uspešno zastopanje. Tožniku je bila namreč obljubljena nagrada, ker je prvotoženka uspela v rednem postopku v zadevi Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Kopru, opr. št. P 681/92. Izplačilo nagrade pa ni bilo odvisno od izpolnitve (dodatnih) pogojev, navedenih v "sporazumu", saj ta ni bil sklenjen. J. W. (kot direktor prvotožene stranke in kot fizična oseba) in O. S. sta nato dne 2.8.1993 podpisala zadolžnico v znesku 48.000 DEM, ki se nanaša na plačilo tožnikovih odvetniških storitev. Kot izhaja iz zadolžnice, predstavlja del zneska v višini 18.000 DEM plačilo za opravljeno delo, znesek 30.000 DEM pa nagrado.

Toženi stranki sta se torej zavezali za plačilo odvetniških storitev, ki jih je tožnik opravljal za J. d.o.o. in J. Gmbh. Podlaga za takšno obveznost je razmerje med tožnikom kot odvetnikom in naročnikom storitev, to je J. d.o.o. in J. Gmbh, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno kvalificiralo kot mandatno razmerje (749. do 770. člen ZOR). Ker je tožnik za ti stranki opravljal odvetniške storitve, je bil upravičen do plačila za opravljene odvetniške storitve, kot tudi do nagrade, ki je bila dogovorjena zaradi doseženega uspeha pri zastopanju v določenem sporu. Kot sta ugotovili že nižji sodišči, obveznost tožencev ni brez dovoljene pravne podlage, saj ta izhaja iz razmerja med tožnikom in naročnikom odvetniških storitev. Toženi stranki sta se veljavno zavezali za plačilo odvetniških storitev iz tega razmerja, kot tudi za plačilo dodatne nagrade za doseženi uspeh tožnikovega zastopanja. Zato ni utemeljen revizijski očitek, da obveznost tožencev nima dopustne podlage.

Obveznost plačila toženih strank torej ne izvira iz zadolžnice, temveč iz njune zaveze za izpolnitev obveznosti iz mandatnega razmerja med tožnikom in J. d.o.o. ter J. Gmbh. Kot pravilno navaja revizija, je zadolžnica le dokazilo, da se je stranka zavezala za določeno izpolnitev. Zadolžnica je potrdilo, pisna izjava dolžnika o obstoju določene obveznosti. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil obseg opravljenih odvetniških storitev tak, kot izhaja iz specifikacije ter da so opravila v njej pravilno zaračunana, zadolžnici ni bil pripisan pomen vrednostnega papirja. Revizija nadalje navaja, da naj bi tožnik z navajanjem neresničnih dejstev dosegel podpis zadolžnice. Ta revizijska navedba predstavlja ugovor glede prave volje toženih strank, nanaša pa se na podpis same zadolžnice, ne pa na napake volje glede razmerja med strankami, iz katerega izhaja za toženi stranki obveznost plačila vtoževanega zneska. Glede zatrjevanih napak volje pri podpisu zadolžnice (prevare in zmote) je bilo revidentoma že obrazloženo, da jih ni mogoče uspešno uveljavljati z ugovorom. Zato toženi stranki tudi z revizijskimi navedbami o zavajanju oziroma o tem, da ima ravnanje tožnika znake kaznivega dejanja, ne moreta biti uspešni, saj zatrjevane napake volje pri podpisu zadolžnice na veljavnost podlage njune obveznosti ne morejo vplivati.

Revizijsko sodišče tudi ne more obravnavati dopisa z dne 1.7.2002, ki je bil priložen reviziji, saj gre za dokaz, ki je nastal po zaključku glavne obravnave v tem postopku.

Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP. Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta v zavrnilnem izreku odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).