Jedro

V prvem pisnem opozorilu je bilo tožnici očitano, da je v spornem obdobju evidentirala večje število kilometrov od dejansko opravljenih. Njeno ravnanje je tožena stranka opredelila kot škodljivo, ker je tožnica materialno škodovala poslovnim interesom tožene stranke in ji povzročila škodo. Tožnica je storila očitane kršitve, zato je bilo pisno opozorilo utemeljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, v katerem je predlagala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 3. 10. 2014 in na podlagi katerega naj bi jo bila dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v obvezna zavarovanja, ji za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi obračunati ter izplačati vse pripadajoče plače po predhodnem odvodu predpisanih dajatev, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov ter ji priznati in obračunati ostale pravice iz dela in po delu. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da jo spremeni in v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da ne držijo očitki iz opozoril, da je neresnično prikazovala opravljene kilometre, saj je evidentirala toliko kilometrov, kot jih je dejansko opravila. Ob tem pa dopušča možnost, da ni uporabljala najkrajših poti. Tožena stranka ni nikoli preverila, po katerih relacijah se je tožnica vozila do uporabnikov in na delo ter z dela. Do razlike v kilometrih je očitno prišlo zato, ker se je na nekaterih relacijah vozila po drugih cestah. Obe pisni opozorili sta zato neutemeljeni. Posledično pa je zato neutemeljena tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Ker tožena stranka ni preverjala, po katerih cestah se je do uporabnikov prevažala tožnica, temveč je to preverila po relacijah, ki so najkrajše po Googlovi aplikaciji, je izpodbijana odpoved nezakonita. Tega niso preverjali niti detektivi in tožnici niso fizično sledili, temveč so le opazili njen avtomobil pri uporabnikih. Tožnica priznava, da ni vedno uporabljala najkrajših poti do uporabnikov, to pa bodisi zaradi zapore krajše ceste, bodisi zato, ker je bila krajša cesta nevarna. Iz podatkov pristojne službe Občina A. - B. izhaja, da je bila na tej relaciji popolnoma zapora ceste le do 19. 7. 2014, v nadaljevanju tega meseca pa je ostala le delna zapora ceste. Tožnica je ocenila, da bo do uporabnikov prišla hitreje, če se pelje po obvozu. Tudi pri delni zapori ceste je namreč prihajalo do zastojev. Iz izpovedbe priče C.C., ki je bila v spornem obdobju koordinatorka tožnice, izhaja, da je pomembna tudi časovna komponenta, torej da je oskrbovalka čim hitreje pri uporabniku, četudi se pelje po daljši poti. Priča C.C. pa ni bila prepričljiva v svoji izpovedbi, da naj bi se s tožnico kdaj peljala k uporabniku. Tožnica je bila prepričljivejša, ko je izpovedala, da sta se pri uporabniku s koordinatorko le srečali in da sta se do tja pripeljali vsaka s svojim avtomobilom. Tožnica je prav tako prepričljivo izpovedala, da ni bila seznanjena s tem, da je imela možnost uporabljati GPS napravo, saj se ne spomni, da bi bila prisotna na zboru delavcev, na katerem je bilo to delavcem povedano. Zato bi moralo sodišče prve stopnje verjeti njej. Poleg tega je bilo pri toženi stranki več kot 40 oskrbovalk, na razpolago pa sta bili le dve GPS napravi. Ne gre prezreti tega, da je tožnica sama priznala, da je v juliju 2014 naredila napako v evidentiranju razdalje do D. (beležila je 2 do 3 km daljšo razdaljo). Do te napake je prišlo zato, ker ni upoštevala, da je uporabnik, ki je živel na drugem delu naselja, (ki ga je obiskovala tožnica), umrl, zato bi morala za ostale obiske upoštevati in evidentirati za 2 do 3 km krajšo razdaljo. To napako je tožnica takoj priznala, zato ni razlogov, da ne bi priznala tudi ostalih napak pri evidentiranju (ki se ji očitajo), če bi do teh napak zares prišlo. Tožnici je v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitana tudi kršitev za obdobje maja in junija 2014, ki ga je obsegalo že drugo pisno opozorilo. Predmet te odpovedi bi lahko bilo le obdobje meseca julija 2014. Tožnica priznava, da je od 19. 7. 2014 do konca julija 2014 naredila napako in kljub le delni zapori ceste uporabljala obvoz, vendar to zagotovo ne more pomeniti hujše kršitve delovne obveznosti, zaradi katere ne bi bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je vedno (razen enkrat, ko je pomotoma evidentirala za 2 km daljšo razdaljo) navedla resnične podatke in ni kršila Pravilnika o uporabi in vzdrževanju vozil z dne 17. 3. 2011. Ta Pravilnik je sicer za kršitev nepravilnega/prevelikega obračunavanja kilometrine predvidel sankcije po Pravilniku o disciplinski odgovornosti, zato tožena stranka tožnici zaradi te kršitve izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga sploh ne bi smela biti podana. Ta ukrep je prestrog, tudi glede na težo kršitve in na dejstvo, da je tožnica stara 59 let in zato težko zaposljiva. Sodišče prve stopnje je verjelo le pričam, ki so izpovedovale v korist tožene stranke, njihove izpovedbe pa niso niti logične niti prepričljive. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe priče E.E., da je bila vsaka nova delavka seznanjena s potjo na svoji relaciji in da morajo uporabljati najbolj optimalne poti. Pri tem je priča C.C. celo priznala, da je optimalna tista pot do uporabnika, ki je časovno hitrejša, pa čeprav daljša. 3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnica v pritožbi navaja, ni storilo, prav tako ni storilo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožnici, ki je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas od 1. 7. 2009 za delovno mesto „socialna oskrbovalka II“ (A2, B2), dne 3. 10. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (A7), po predhodnem pisnem zagovoru tožnice z dne 9. 9. 2014 (A6). Tožnica se vabilu na ustni zagovor, ki je bilo vsebovano v obvestilu o uvedbi postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 2. 9. 2014 (A5), ni odzvala. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožena stranka tožnici pred začetkom postopka izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podala tudi dve pisni opozorili na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ob ponovni kršitvi delovne obveznosti (pisni opozorili z dne 7. 5. 2014 in z dne 6. 8. 2014; A3, A4). Ugotovilo je, da sta bili obe pisni opozorili, podani na podlagi prvega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), utemeljeni, prav tako pa je tožnica kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki so ji bile očitane v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev je zaključilo, da so bili za zakonitost sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjeni vsi formalni pogoji (85. člen ZDR-1, tretji odstavek 89. člena ZDR-1) in da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi vsebinsko utemeljena, zato je tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

7. V prvem pisnem opozorilu z dne 7. 5. 2014 (A3) je bilo tožnici očitano, da je v marcu in aprilu 2014 evidentirala večje število kilometrov od dejansko opravljenih. Njeno ravnanje je tožena stranka opredelila kot škodljivo, ker je tožnica materialno škodovala poslovnim interesom tožene stranke in ji povzročila škodo. Enak očitek, vendar za obdobje meseca maja in junija 2014, je vsebovalo tudi drugo pisno opozorilo z dne 6. 8. 2014 (A4). Kršitvi, ki sta bili tožnici v teh pisnih opozorilih očitani, sta se torej nanašali na neresnično prikazovanje opravljenih kilometrov s strani tožnice. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica zares evidentirala večje število kilometrov od dejansko prevoženih kilometrov, tako da je utemeljeno zaključilo, da sta bili pisni opozorili tožnici utemeljeno izdani. Te svoje dejanske ugotovitve je utemeljilo z listinskimi dokazi o razlikah v razdaljah med kraji (kamor je tožnica v okviru svojih delovnih nalog potovala), ki jih je evidentirala tožnica (in na podlagi katerih ji je tožena stranka obračunavala kilometrino) in razlikah v razdalji med temi kraji, ki jih je ugotovila tožena stranka, ko je s svojimi delavci in tudi z zunanjim izvajalcem preverjala dolžino teh poti. Ob tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo tudi na sporazum o odškodninski odgovornosti, ki je bil dne 4. 6. 2014 sklenjen med tožnico in toženo stranko (B7). Iz omenjenega sporazuma izhaja, da je tožnica tudi v marcu in aprilu 2014 evidentirala večje število kilometrov v službene namene, kot jih je dejansko opravila. V tem sporazumu se je tožnica zavezala, da bo toženi stranki povrnila škodo v višini 230,64 EUR.

8. Tožnica je v zvezi z utemeljenostjo pisnih opozoril navajala, da se je k uporabnikom vozila po drugih (daljših, a varnejših) poteh, vendar pa je sodišče prve stopnje glede na izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke in prič F.F., G.G., H.H., C.C. in I.I. utemeljeno zaključilo, da bi se morala tožnica k uporabnikom voziti po najkrajših poteh. Tožnica je v zvezi z obiski uporabnikov prijavila večje število kilometrov od števila kilometrov, ki bi jih opravila, če bi šla do uporabnikov po najkrajših poteh. Tožnica je sicer navajala, da naj bi do uporabnikov dostopala po drugih poteh, vendar pa za te svoje trditve ni predložila ustreznih dokazov, pri čemer na zaslišanju tudi ni znala pojasniti, zakaj je v določenih primerih, ko ji je tožena stranka očitala preveč prijavljene kilometre, evidentirala to število opravljenih kilometrov (razen v zvezi z relacijo med D. in naslovom prvega uporabnika J.J., ko je priznala, da je prišlo do napačne navedbe kilometrov zaradi njene napake).

9. Glede na izvedene dokaze je imelo sodišče prve stopnje podlago za ugotovitev, da je bilo utemeljeno podano že prvo pisno opozorilo tožnici z dne 7. 5. 2014, tako da je bil že zaradi navedenega izpolnjen predpogoj za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Delodajalec lahko delavcu zakonito poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga le v primeru utemeljenega predhodnega pisnega opozorila (ki se nanaša na drugo, vendar lahko tudi istovrstno kršitev pogodbene obveznosti oziroma na neizpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja). Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo to pisno opozorilo utemeljeno in da je bilo podano v roku iz prvega odstavka 85. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da nima pomislekov niti glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala tudi utemeljenost drugega pisnega opozorila z dne 6. 8. 2014 (ki se je nanašalo na kršitve o nepravilnem evidentiranju kilometrov za obdobje meseca maja in junija 2014).

10. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica nepravilno evidentirala tudi število opravljenih kilometrov v juliju 2014 (kar je bil predmet kršitve, ki ji je bila očitana v pisni seznanitvi z vabilom na zagovor in kar je bilo ugotovljeno v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Tožnica sicer v pritožbi utemeljeno navaja, da je bila v tej odpovedi navedena tudi kršitev, ki je pisna seznanitev ni vsebovala, vendar pa po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejstvo, da je tožnica storila tudi kršitev, ki je bila vsebovana v pisni seznanitvi, zadostuje za pravilen zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi te ugotovljene kršitve zakonita. Ob tem pa ne drži pritožbena navedba tožnice, da naj bi ji tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi v zvezi s kršitvami za obdobje, ki je bilo vsebovano v pisnih opozorilih. Iz obrazložitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja (kar je sicer ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče), da je tožena stranka tožnici to odpoved podala zaradi njenih kršitev v juliju 2014. V obrazložitvi te redne odpovedi se je sklicevala tudi na pisna opozorila, ki so obsegala kršitve tožnice v obdobju mesecev marec, april, maj in junij 2014, vendar le v zvezi z opisovanjem poteka postopka te odpovedi.

11. V zvezi z ugotovljeno kršitvijo tožničine delovne obveznosti, ki se je nanašala na nepravilno evidentiranje opravljenih kilometrov, tožnica neutemeljeno zatrjuje, da tožena stranka ni nikoli preverjala, po katerih poteh se je tožnica vozila k uporabniku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dokaznega postopka izhaja nasprotno. Tako je priča K.K. izrecno pojasnila, da so se peljali za tožnico in preverjali, po kateri poti se vozi (izpoved priče - l. št. 48 in 49). Razen tega je bilo v postopku ugotovljeno, da sta tožničini sodelavki L.L. in H.H. pri kontroli prijavljene kilometrine tožnice dejansko prevozili razdalje, po katerih naj bi se vozila tudi tožnica (B9, izpovedba prič H.H. in L.L.), tako da tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da naj bi tožena stranka do teh razlik v razdaljah prišla le na podlagi podatkov aplikacije Google.

12. Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da se je morala tožnica (tako kot ostali delavci) voziti do uporabnikov po najkrajših poteh in da je za to svojo obveznost vedela, niso bistvene njene pritožbene navedbe, iz katerih izhaja, da dopušča možnost, da se je do uporabnikov vozila po drugih, daljših poteh (ki naj bi bile bolj varne). Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila popolna zapora ceste na relaciji A. - B. le do 19. 7. 2014 (kasneje pa je bila ta cesta le delno zaprta), bi se tožnica po tej cesti od prenehanja popolne zapore lahko vozila. Zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča v spornem obdobju neutemeljeno prijavila večje število kilometrov na tej relaciji (kar naj bi bilo po navedbah tožnice posledica tega, da je obvozno pot uporabljala tudi v času, ko je bila omenjena cesta že delo odprta).

13. Ker je iz izpovedb prič razvidno, da so bile vse delavke tožene stranke (vključno s tožnico) seznanjene z možnostjo, da lahko uporabljajo službeno GPS napravo (zaradi ugotovitve najkrajših poti do uporabnikov), tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da za to možnost ni vedela. Tožnica je sicer zatrjevala, da ne ve, če je bila navzoča na zboru delavcev, na katerem so predstavniki tožene stranke delavcem predstavili možnost uporabe GPS naprave, vendar pa je pri tem prezrla, da so tudi koordinatorke delavce seznanila z možnostjo uporabe GPS naprave (izpovedbi C.C. in G.G.).

14. Dejstvo, da je tožnica priznala napako glede evidentiranja razdalje med D. in uporabnikom J.J. in glede kilometrine za obdobje od 19. 7. 2014 dalje do konca meseca, ni odločilnega pomena za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Prav tako na njeno zakonitost nima vpliva dejstvo, da je tožena stranka za kršitve delovne obveznosti v zvezi z evidentiranjem kilometrine predvidevala sankcioniranje po Pravilniku o disciplinski odgovornosti. Pristojna oseba tožene stranke je imela kljub temu pravico, da tožnici redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, glede na to, da je ta kršitev predstavljala kršitev, ki jo opredeljuje 2. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1. To pomeni, da je bilo v presoji pristojne osebe pri toženi stranki, na kakšen način bo to kršitev sankcionirala (kar je sicer pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje).

15. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnice ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.