Jedro

Zbiranja odpadnih nagrobnih sveč si ni mogoče predstavljati brez njihovega prevoza na mesto zbiranja ali mesto, kjer se predelava opravlja, zato je njegovo financiranje v konkretnem primeru dolžna zagotoviti tožena stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 111689/2014 z dne 26. 8. 2014 v 1. odstavku izreka ohranilo v veljavi v celoti, v 3. odstavku izreka pa delno, in sicer glede izvršilnih stroškov v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 9. 2014 do plačila, v preostalem delu pa je 3. odstavek izreka razveljavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne nadaljnje pravdne stroške v višini 106,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka osemdnevnega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da jo razveljavi in pošlje sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo z napotilom, da se v zadevi opravi obravnava, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti je sodbo mogoče izpodbijati samo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V konkretnem primeru tožeča stranka vtožuje plačilo stroškov prevoza odpadnih nagrobnih sveč s pokopališč na zbirno mesto Barje. Med pravdnima strankama je sporno, kdo nosi te stroške. Tožeča stranka meni, da je k plačilu zavezana tožena stranka, slednja pa, da je te stroške dolžna nositi tožeča stranka.

7. Uredba o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami (v nadaljevanju Uredba) v prvem odstavku 11. členu določa, da morajo proizvajalec, pridobitelj in uvoznik za nagrobne sveče, ki jih dajejo v promet, na svoje stroške zagotoviti zbiranje odpadnih nagrobnih sveč od izvajalcev javne službe in upravljavcev pokopališč in za zbrane odpadne nagrobne sveče na svoje stroške zagotoviti predelavo. Ali stroški prevoza od pokopališča do zbirnega centra bremenijo toženo stranko v Uredbi ni izrecno navedeno. Vendar, kot je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje, si zbiranja odpadnih nagrobnih sveč ni mogoče predstavljati brez njihovega prevoza na mesto zbiranja ali mesto, kjer se predelava opravlja, zato je njegovo financiranje v konkretnem primeru dolžna zagotoviti tožena stranka. Takšen zaključek izhaja tudi iz sodbe, na katero se sklicuje pritožnica (prim. 7. točko obrazložitve), zato so njeni očitki o neenotni sodni praksi neutemeljeni. Enako velja za pritožbene navedbe, da pasivna stvarna legitimacija ni podana, ker pravdni stranki nista sklenili pogodbe, saj obveznost tožene stranke temelji neposredno na 11. členu Uredbe, ki je bila izdana na podlagi drugega odstavka 19. in petega odstavka 20. člena Zakona o varstvu okolja (kar predstavlja samostojno in dopustno pravno podlago za nastanek obveznosti).

8. Tožena stranka v pritožbi nadalje neutemeljeno navaja, da tožeča stranka glede višine vtoževane terjatve ni podala zadostne trditvene in dokazne podlage. V skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Pomeni, da bi se tožena stranka, če bi se želela upreti posledici, kot jo predvideva zgoraj citirana določba ZPP, glede na konkretne trditve tožeče stranke o obsegu in ceni opravljenih storitev (za kar je predložila specifikacije računov, cenike, izpis celotne količine opravljenih storitev v letu 2013, potne naloge, ...), lahko uspešno uprla le s konkretnim ugovorom (tožena stranka bi na primer morala zatrjevati kakšen, če ne zatrjevani obseg pa je bil opravljen ali v čem konkretno je izračun tožeče stranke nepravilen), pa tega ni storila niti v odgovoru na tožbo, niti v pripravljalni vlogi (in ne drži pritožbena navedba, da ni mogla ugovarjati obsegu in ceni storitev). Oziroma obratno – zgolj s pavšalnimi trditvami (kar pa očitki, da ne more preveriti ali so bila dela opravljena in da k vtoževanemu računu ni bila predložena specifikacija vsekakor so) tožena stranka s strani tožeče stranke zatrjevanega obsega in cene opravljenih storitev ne more izpodbiti in je sodišče prve stopnje te trditve tožeče stranke pravilno štelo za resnične. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da zatrjevana kršitev 214. člena ZPP tudi sicer predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člen ZPP).

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje za popolno ugotovitev dejanskega stanja opraviti narok za glavno obravnavo in izvesti predlagane ustne dokaze. V sporih majhne vrednosti obstajajo izjeme od obligatornosti glavne obravnave. Tako na primer drugi odstavek 454. člena ZPP določa, da sodišče brez razpisa naroka izda odločbo o sporu, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala. V konkretnem primeru pritožnica že sama ugotavlja, da nobena od strank izvedbe naroka ni izrecno zahtevala. Ko je tako, pa je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 454. člena ZPP upravičeno odločilo brez naroka, že na podlagi predloženih pisnih dokazov, iz katerih so razvidna vsa pravno odločilna dejstva.

10. Stališče pritožnice, da so po njeni oceni upravljalci pokopališč zadolženi, da se odpadne nagrobne sveče ustrezno oddajajo, za odločitev ni relevantno, saj predmet spora ni vprašanje pravilnega oddajanja sveč, temveč kdo mora nositi stroške prevoza. Prav tako ni relevantno (in se sodišče prve stopnje do teh navedb ni bilo dolžno posebej opredeljevati) ali je ob izdaji računa tožena stranka prejela specifikacijo opravljenih storitev, evidence in cenike tožeče stranke. Za odločitev so namreč pomembne le trditve in dokazi, ki jih stranki navajata oziroma predložita v sodnem postopku in v konkretnem primeru je tožeča stranka za utemeljenost vtoževane terjatve (med drugim) predložila vse predhodno navedene listine (pritožnica sicer trdi, da le-te niso verodostojne, vendar s tem izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog, zato se pritožbeno sodišče do teh navedb ni vsebinsko opredeljevalo - prvi odstavek 458. člen ZPP). Prav tako se sodišče prve stopnje upravičeno ni opredelilo do dopisov na list. št. VL 13-15. Slednji namreč potrjujejo zgolj to, da tožena stranka zavrača plačilo vtoževanega računa, kar pa v postopku niti ni bilo sporno.

11. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (na te dejanske ugotovitve pa je pritožbeno sodišče vezano) je transport odpadnih nagrobnih sveč potekal tako, da jih je tožeča stranka prevzela od upravljalca pokopališč, nato predala družbi X d. o. o., ta pa naprej toženi stranki. Da v letu 2013 tožena stranka (neposredno) ni prevzemala nobenih količin odpadnih nagrobnih sveč od tožeče stranke torej drži, ne drži pa, da bi se zaradi tega tožena stranka lahko razbremenila plačila vtoževanih stroškov transporta (Uredba na nobenem mestu ne določa, da bi stroške transporta tožena stranka krila le v primeru, ko bi sama prevzemala odpadne nagrobne sveče od tožeče stranke).

12. Obveznost, da opravlja storitve prevoza odpadnih nagrobnih sveč s pokopališč na zbirno mesto tožeči stranki smiselno izhaja iz 9. člena Uredbe (kar je bilo toženi stranki kot nosilcu skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami proizvajalcev, prodajalcev in uvoznikov nagrobnih sveč in obenem njihovemu pooblaščencu zagotovo dobro znano / bi ji moralo biti znano). Tožeča stranka zato o izvajanju prevoza odpadnih nagrobnih sveč ni bila dolžna obveščati tožene stranke, prav tako nobeno naročilo prevoza s strani tožene stranke ni bilo potrebno (kot to zmotno meni pritožnica).

13. Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).