Jedro

Sodišče pritrjuje toženi stranki, da za ugotavljanje obveznosti poplačila prejete brezplačne pravne pomoči ni pomembno, ali je upravičenec do brezplačne pravne pomoči v celoti uspel v postopku, saj že iz zakona izhaja, da je dolžan povrniti prejeto brezplačno pravno pomoč tudi, če je samo delno uspel v postopku. Kljub navedenemu pa iz 48. člena ZBPP jasno izhaja, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči dolžan povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Izpodbijana odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru št. Bpp 1118/2019 z dne 15. 7. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

_Iz izpodbijane odločbe_

1. Tožnici je bila izdana odločba tožene stranke (Organa za Bpp) iz katere izhaja, da ji je bila dne 29. 8. 2019 z odločbo št. Bpp 1118/2019 kot vlagateljici, dodeljena brezplačna pravna pomoč v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku, v postopku Okrajnega sodišča v Mariboru pod opr. št. I 1916/20. Izvedba dodeljene brezplačne pravne pomoči je bila zaupana odvetniku A. A., kateremu je bila za opravljeno delo, na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 19. 2. 2021 št. Bpp 1118/2019/20, izplačana nagrada v skupnem znesku 209,35 EUR.

2. Ker je bila upravičenka v izvršilnem postopku poplačana s strani dolžnika, in sicer najmanj v višini 3.584,83 EUR je tožena stranka postopala po določilih 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in ji naložila povračilo zneska izplačanega iz sredstev brezplačne pravne pomoči, to je 209,35 EUR, ki so bili izplačani odvetniku A. A. _Navedbe tožeče stranke_

3. Tožnica vlaga tožbo, saj se z izpodbijano odločbo ne strinja in navaja, da je tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje. Navaja, da je v izvršilnem postopku uveljavljala terjatev v višini 4.380,00 EUR skupaj z obrestmi, dobila pa je zgolj 3.584,83 EUR, zaradi česar bi morala tožena stranka po njeni oceni ugotavljati ali je bila terjatev v celoti poravnana, kar tožena stranka ni storila in je tako posledično napačno ugotovila dejansko stanje.

4. Dodatno izpostavlja, da bi terjatev moral poravnati dolžnik v izvršilnem postopku glede na uspeh, in da je sama slabega socialnega stanja, zaradi česar jo 48. člen ZBPP postavlja v neenakopraven položaj, saj prejema denarno socialno pomoč in ne bi zmogla vrnitve navedenega zneska. Dodaja še, da 7. in 9. člen Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določata, da mora organ pred odločitvijo stranki omogočiti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, kar ji v predmetnem postopku ni bilo omogočeno, saj ni imela možnosti podati izjave glede prejetih sredstev kakor tudi ne možnosti seznanitve z ugotovitvami organa, zaradi česar je po njeni oceni prišlo do kršitve 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

_Navedbe tožene stranke_

5. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis in odgovorila na tožbo ter navedla, da je tožnica v postopku izvršbe prejela finančna sredstva, zaradi česar je ugotovitev organa zadostna, saj ni pomembno ali je bila terjatev v celoti poplačana ali ne. Pritrjuje, da je sicer izvedla ugotovitveni postopek (z vpogledom v listine, ki jih je priložil odvetnik k napotnici in vpogleda v elektronski izvršilni vpisnik), „_vendar ne vidi smisla tožeče stranke seznanjati z ugotovitvami, ki so ji zagotovo znane_“, saj je tožnica vedela, da je pridobila premoženje. Tožeča stranka je namreč v samem izvršilnem postopku podala več predlogov za delni umik izvršbe, zaradi delnega poplačila dolga, kar pomeni, da je nedvomno seznanjena z dejstvom, da je v posledici izvršilnega postopka, za katerega ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, pridobila premoženje. Tožena stranka tako meni, da organ svoje odločbe ni oprl na dejstva, ki tožeči stranki ne bi bila znana, saj se je tožena stranka o prejemu in pridobljenem premoženju seznanila preko utesnitvenih vlog tožeče stranke.

6. Tožena stranka se še dodatno sklicuje na prvo in drugo točko prvega odstavka 144. člena ZUP, ki omogočata odločitev po skrajšanem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana in če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ in samo zato ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Ker je tožeča stranka pridobila premoženje v izvršilnem postopku, tožena stranka meni, da je dolžna povrniti prejeto brezplačno pravno pomoč, ki je bila izplačana pooblaščencu tožeče stranke v okviru predhodno dodeljene brezplačne pravne pomoči. 7. Tožba je utemeljena.

Ad I

8. Med strankama je nesporno, da je bila tožeči stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč, in da jo je v okviru te dodeljene brezplačne pravne pomoči zastopal odvetnik. Med strankama je prav tako nesporno, da je bila za zastopanje odvetniku izplačana nagrada v višini 209,35 EUR, kakor tudi da je tožnica prejela premoženje v izvršilnem postopku.

9. Med strankama pa je sporno ali je tožnica dolžna povrniti nagrado, ki je bila izplačana odvetniku, glede na dejstvo, da je prejela manj sredstev, kot je bila njena terjatev, kakor tudi ali bi terjatev moral poravnati dolžnik v izvršilnem postopku in tudi ali ji je bila kršena pravica do izjave pred izdajo odločbe.

10. 48. člen ZBPP določa, da kolikor je upravičenec do brezplačne pravne pomoči delno ali v celoti v postopku uspel in na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, je dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona.

11. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da za ugotavljanje obveznosti poplačila prejete brezplačne pravne pomoči ni pomembno ali je upravičenec do brezplačne pravne pomoči v celoti uspel v postopku, saj že iz zakona izhaja, da je dolžan povrniti prejeto brezplačno pravno pomoč tudi, če je samo delno uspel v postopku. Kljub navedenemu pa iz 48. člena ZBPP jasno izhaja, da je upravičenec do brezplačne pravne pomoči dolžan povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, _in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka_ iz naslova stroškov postopka.

12. Sodišče ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja obrazložitev tožene stranke na kakšni osnovi je prišla do izračuna, da je tožeča stranka dolžna povrniti točno 209,35 EUR, torej točno toliko, kolikor je bilo plačano njenemu pooblaščencu iz naslova brezplačne pravne pomoči, saj ni obrazloženo, kako/ali so dejansko bili poplačani stroški od nasprotne stranke iz naslova stroškov postopka in če ne, zakaj ne. Iz tretjega odstavka 46. člena ZBPP namreč izhaja obveza, da o višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka istega člena, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, odloči pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka.

13. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni pojasnila kako je s plačilom teh stroškov oziroma zakaj je strošek, ki je bil izplačan pooblaščencu tožeče stranke v višini 209,35 EUR v celoti naložila v plačilo tožeči stranki. Iz prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 22. 7. 2019 namreč izhaja, da je upravičenka predlagala zastopanje po pooblaščencu v postopku razdružitve premoženja, pritožbe in izvršitelja, za kar ji je bila brezplačna pravna pomoč tudi dodeljena z odločbo Bpp 1118/2019 z dne 29. 8. 2019. 14. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni pojasnila ali je nasprotna stranka povrnila stroške v korist proračuna Republike Slovenije, ali je o tem sploh odločilo pristojno sodišče po določbah o povrnitvi stroškov postopka, zaradi česar tako po oceni sodišča izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena. Iz obrazložitve upravnega akta namreč morajo biti konkretizirane okoliščine in tudi podlaga za odločitev organa (ne samo prepis zakonskega besedila) v takšni meni, da jih nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do njih opredeli, kakor tudi, da jih ob morebitno vloženi tožbi lahko preizkusi sodišče. Tako bi v konkretnem primeru moralo biti v izpodbijanem sklepu jasno navedeno ali je sodišče (tožena stranka) poskusilo izterjati stroške nasprotne stranke in v kakšni meri oziroma kakšne so tiste pravnorelevantne in konkretizirane okoliščine, kakor tudi materialnopravno podlago, zaradi katerih je tožena stranka tožeči stranki naložila poplačilo že izplačanih sredstev, ki jih je prejela v obliki brezplačne pravne pomoči. Odločba mora biti obrazložena zaradi zaščite enakega varstva in pravic, ki je tudi na upravnem področju del obrambnih pravic pred prekomerno rabo oblasti oziroma njeno zlorabo (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic – EKČP)1. Vodenje poštenega postopka s strani organa v upravnem postopku pa ne pomeni zgolj zavzetje stališč stranke glede dejanskih vidikov zadeve (kar je v danem primeru tudi izostalo), temveč tudi glede pravnih vidikov. Četudi postopek poteka po skrajšanem postopku zaradi ekonomičnosti, navedeno ne pomeni, da lahko poteka brez ustavnih garancij. Razlika med ugotovitvenim in skrajšanim postopkom je le v tem, da je mogoče dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez posebnih procesnih dejanj, kar pa ne pomeni, da sicer postopek kot tak lahko poteka v nasprotju s pravili poštenega postopka. Tako po mnenju sodišča tudi ne držijo navedbe tožene stranke, da ni dolžna predložiti v izjavo tožeči stranki, zoper katero je uvedla postopek vrnitve prejete denarne pomoči, svojih ugotovitev, saj ima stranka pravico izjaviti se o aktivnostih in ugotovitvah organa še pred izdajo odločbe. Organ namreč ne sme izdati odločbe preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe (četrti odstavek 146. člena ZUP), kar v danem primeru ugotovitev organa povezanega s plačilom ali neplačilom stroškov s strani nasprotne stranke zagotovo je in je vprašanje, če jih je organ sploh ugotavljal. V navedeno pravico sodi tudi kontradiktornost, ki mora biti stranki zagotovljena. Napačno je stališče tožene stranke, da ker so bila jasna vsa dejstva, da je lahko vodila skrajšani postopek in ni bila dolžna dati pravice do izjave tožeči stranki, saj prvi odstavek 9. člena ZUP določa, da mora organ, preden izda odločbo v zadevi stranki dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. V predmetni zadevi bi morala tožena stranka tožečo stranko vsaj obvestiti, da je postopek za vračilo prejete brezplačne pravne pomoči zoper njo začela, zato da bi lahko tožeča stranka podala svoje navedbe v zvezi s tem. Stranka se ima namreč pravico seznaniti in soočiti z vsemi dejstvi in dokazi, tudi z dejstvom, da je organ presodil, da mora plačati prejeto brezplačno pravno pomoč v celoti, torej ugotovitvami upravnega organa ter mora imeti možnost učinkovito varovati svoj položaj. Zgolj takšen način, z morebitnim tudi zaslišanjem stranke (v kolikor je to potrebno), posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja tega postopka, zato načelo vsebuje jedro njegovih procesnih pravic.2 Pravica do izjave ali tudi v posledici zaslišanja stranke namreč izhaja iz 22. člena Ustave RS in predstavlja enako varstvo pravic posameznika in pravico posameznika biti slišan. To varstvo ni nič drugačno v upravnih postopkih, saj ima v upravnih postopkih ravno zaradi vnaprejšnje nadrejenosti javnega interesa in tako upravnega organa v razmerju do posamične stranke še večji pomen in je še bolj pomembno. Upravni postopek je namreč presečišče med zasebnim in javnim interesom, ki naj bo ostal uravnoteženo. Enako varstvo pravic je na upravnem področju del upravnih pravic pred prekomerno rabo oblasti oziroma njeno zlorabo (6. člen EKČP).3 Pri navedenem je treba posebej izpostaviti, da ima stranka v postopku pred organom pravico do lastnega zaslišanja ali podajanja izjav glede ugotovljenih dejstev možnost braniti se, zavarovati in uveljaviti svoje pravice, določene z zakonom in tudi zavarovati koristi, kar je bistveno pri izvedbi upravnega postopka, ki mora tako kot drugi postopki prav tako teči po pravilih poštenega postopka. Vodenje poštenega postopka s strani organa, ki odloča, pa ne pomeni zgolj zavzeti stališč stranke glede dejanskih vidikov zadeve, temveč tudi glede pravnih vidikov.4

15. V postopku odločanja dodelitve brezplačne pravne pomoči ali vrnitve prejete brezplačne pravne pomoči, četudi se odloča na sodišču, gre po namenu za odločanje v upravnem postopku in upravna odločba mora biti v posledici izdana v skladu z določili ZUP. Če je odločba pomanjkljiva in v njej niso navedeni ocena zakonskega dejanskega stanja stvari, pomembna za pravilno in zakonito odločitev ali dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva in so tako lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Stranka ima namreč pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.5

16. Sodišče je pri presoji akta že po uradni dolžnosti dolžno preveriti ali je strankam izdani akt ustrezno obrazložen oziroma ali je v posledici v postopku stranki kršena pravica do izjave, vse z namenom, da stranki postopka ni kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče pri navedem pripominja, da četudi organ izpelje skrajšan postopek, navedeno ne pomeni, da se v takem postopku ne uporablja pravil poštenega postopka skladno z določilom načela zakonitosti iz 6. člena ZUP in varstva pravic stranki iz 7. člena ZUP. Zgolj prepis zakonske določbe 48. člena ZBPP in navedbe dejstva, da je upravičenka prejela brezplačno pravno pomoč, ki jo mora vrniti, ker je prejela sredstva oziroma določeno premoženje, ne zadoščajo za konkretizacijo in razlago na kak način so bila sredstva izterjana od nasprotne stranke v skladu s 46. členom ZBPP ali neizterjana in zakaj.

17. Ker torej izpodbijana odločba ni obrazložena, skladno z 214. členom ZUP, je šlo v postopku za bistveno kršitev določb postopka, saj v posledici tožeča stranka tudi ni mogla vložiti ustreznega pravnega sredstva in je tako bila kršena pravica do izjave, zaradi česar je sodišče, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS, tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba odpraviti storjeno kršitev in tožnici dati možnost, da se izjavi, kakor tudi pojasniti ugotovitve v zvezi s povrnitvijo stroškov nasprotne stranke.

18. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, upravne odločbe ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi zaradi storjenih kršitev pravil upravnega postopka pred izdajo izpodbijanega akta (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).

Ad II

19. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR z DDV, če tožnika zastopa pooblaščenec in je tako sodišče stroške v plačilo naložilo toženki, glede na to, da tožnico v predmetnem postopku zastopa odvetniška družba.

20. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožnici prisodilo od dneva zamude (toženka bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku – prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006).

1 Tako sodna praksa Vrhovnega sodišča RS X Ips 1/2020 z dne 2. 9. 2020, tč. 8. obrazložitve. 2 Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, Kerševan, E. in Androjna, V., GV založba 2017, str. 88. 3 Tako sodna praksa Vrhovnega sodišča RS X Ips 1/2020 z dne 2.9.2020, tč. 8. obrazložitve. 4 Enako izhaja iz Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, Kerševan, E. in Androjna, V., GV založba 2017, str. 88 in 89. 5 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 248/2002 z dne 10.11.2004.