Jedro

Gre za premoženjskopravni spor, ki se ne nanaša na denarno terjatev. Dopustnost revizije kot izrednega pravnega sredstva - kar velja za tožečo in toženo stranko - je v tem okviru odvisna od navedbe vrednosti spornega predmeta (prvi in tretji odstavek 382. člena ZPP). Pravico do revizije si torej mora zagotoviti stranka sama z ustrezno ocenitvijo vrednosti spornega predmeta že v tožbi (drugi odstavek 186. člena in drugi odstavek 40. člena ZPP), ali pa to stori sodišče - samo ali po iniciativi tožene stranke - v okolnostih in na način, predviden v tretjem odstavku 40. člena ZPP.

Izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta ima za posledico nedopustnost revizije (tretji odstavek 382. člena ZPP).

Kadar se tožbeni zahtevek v premoženjskopravnem sporu nanaša na denarno terjatev je revizija zoper izpodbijani del pravnomočne sodbe, izdane na drugi stopnji, dopustna ob pogoju, da vrednost spornega predmeta presega v drugem odstavku 382. člena ZPP predpisani znesek.

Izrek

Revizija vseh tožnikov proti odločitvi o vzpostavitvi prejšnjega stanja (točka II. sodbe sodišča prve stopnje) in tožnikov I. M., K. K., J. P., K. in L. J. ter A. F. glede odločitve o denarnih zahtevkih (točka I. sodbe sodišča prve stopnje) se zavrže. V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi tožena stranka bila dolžna plačati tožnikom posamezne vtoževane zneske zaradi škode, ki jim je nastala v posledici uvedbe komasacijskega postopka na območju K. - V. Zahtevani zneski se gibljejo v višini od 798,00 SIT do 55.626,00 SIT. Zavrnilo je tudi zahtevek, po katerem bi tožena stranka bila dolžna na parceli št. . k.o... vzpostaviti prejšnje stanje, kakršno je bilo pred uvedbo komasacijskega postopka, kar pomeni, da bi morala nazaj zgraditi cesto, ki je po tej parceli potekala. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlagajo tožniki revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagajo njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Sporna parcela je spadala v komasacijsko maso po odločbi tožene stranke z dne 26.5.1989. Nato je bila preorana, most preko potoka K. pa je bil uničen. Tožnikom se povzroča škoda zaradi uporabe daljše in manj udobne poti. Tožena stranka je tudi opustila nadzor nad tem, kaj se je v postopku komasacije v resnici dogajalo. Njeno ravnanje je v nasprotju s predpisi in v vzročni zvezi z nastalo škodo.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa ni utemeljena.

Poleg zahtevka na povrnitev škode so tožniki od tožene stranke zahtevali tudi vzpostavitev prejšnjega stanja, kakršno je bilo pred uvedbo komasacijskega postopka iz leta 1989, ki naj bi zajel tudi parcelo št... k.o... V tem obsegu gre za premoženjskopravni spor, ki se ne nanaša na denarno terjatev. Dopustnost revizije kot izrednega pravnega sredstva - kar velja za tožečo in toženo stranko - je v tem okviru odvisna od navedbe vrednosti spornega predmeta (prvi in tretji odstavek 382. člena ZPP). Pravico do revizije si torej mora zagotoviti stranka sama z ustrezno ocenitvijo vrednosti spornega predmeta že v tožbi (drugi odstavek 186. člena in drugi odstavek 40. člena ZPP), ali pa to stori sodišče - samo ali po iniciativi tožene stranke - v okolnostih in na način, predviden v tretjem odstavku 40. člena ZPP. Iz podatkov spisa pa sledi, da tožeča stranka v tožbi vrednosti spornega predmeta glede zahtevka na vzpostavitev prejšnjega stanja ni opredelila. Tudi na prvem naroku o glavni obravnavi in še pred obravnavanjem glavne stvari ta vrednost ni bila opredeljena v skladu z določbo tretjega odstavka 40. člena ZPP. V okviru 186. člena ZPP in drugega odstavka 40. člena ZPP predpisano ravnanje stranke, ki vlaga tožbo, pa je v okviru dopustnosti revizije treba smatrati kot obvezno sestavino tožbe. Izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta ima torej za posledico nedopustnost revizije (tretji odstavek 382. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato v navedenem obsegu postopalo v skladu z določbo prvega odstavka 392. člena ZPP in revizijo, kolikor je vložena proti odločitvi o vzpostavitvi v prejšnje stanje, glede vseh tožnikov kot nedovoljeno zavrglo.

Nedovoljena pa je tudi revizija, ki jo vlagajo tožniki I. M., K. K., J. P., K. in L. J. ter A. F. proti tistemu delu pravnomočne sodbe, ki se nanaša na odločitev o denarnem zahtevku. Kadar se namreč tožbeni zahtevek v premoženjskopravnem sporu nanaša na denarno terjatev je revizija zoper izpodbijani del pravnomočne sodbe, izdane na drugi stopnji, dopustna ob pogoju, da vrednost spornega predmeta presega v drugem odstavku 382. člena ZPP predpisani znesek. V obravnavanem primeru se je začel postopek (185. člen ZPP) še v času veljavnosti novele ZPP iz leta 1990 (Ur. list SFRJ, št. 20/90), ki velja od 21.4.1990 dalje in ki je za presojo dovoljenosti revizije predpisala mejno vrednost spornega predmeta v znesku tedanjih 8.000,00 din (sedaj SIT). Vendar pa je tožnica I. M. zahtevala plačilo odškodnine le v znesku 6.240,00 SIT, K. K. v znesku 6.720,00 SIT, J. P. v znesku 5.760,00 SIT, K. in L. J. v znesku 6.294,00 SIT, A. F. pa v znesku 798,00 SIT. Navedeni zneski vsak zase zneska 8.000,00 SIT ne presegajo. Zato je bilo treba revizijo v skladu z določbo 392. člena ZPP glede navedenih tožnikov tudi v tem obsegu zavreči. V ostalem pa revizija ni utemeljena. V njej je ponovno navedeno, da je do uničenja ceste na parc. št... k.o... prišlo v postopku komasacije, ne pa regulacije potoka K.. Revizijska trditvena podlaga torej napada ugotovitev izpodbijane sodbe, da je do onemogočenja uporabe ceste prišlo že pred uvedbo komasacijskega postopka, v času, ko se je reguliral potok in ko je K. z. K. - L. cesto preorala. Še vedno izhaja iz dejstva, da je prva komasacijska odločba tožene stranke zajela tudi cesto, kar naj bi že zadoščalo za ugotovitev, da je odgovorna za njeno uničenje. Prav to (pravno) stališče pa je bilo ovrženo na obeh nižjih stopnjah z dejanskimi ugotovitvami o uničenju ceste pred uvedbo komasacijskega postopka. Take dejanske ugotovitve pa ne morejo biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP), pri čemer je tudi zanesljivo pojasnjeno, da nova odločba o komasaciji sporne parcele ne zajema več. Pravno sklepanje izpodbijane sodbe, da ni izkazano protipravno ravnanje tožene stranke in tudi ne vzročna zveza med zatrjevano škodo in takim ravnanjem, je torej sprejemljivo. Odškodninska odgovornost tožene stranke tako ni izkazana, zaradi česar je tožbeni zahtevek na povračilo škode utemeljeno zavrnjen.

Ker sodbi sodišča druge stopnje tudi ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, na katere mora po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo v navedenem obsegu zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).