Jedro

Zakupodajalec ne more samovoljno posegati v upravičenja zakupnika po prenehanju zakupne pogodbe. Po prenehanju zakupa je na strani zakupnika vrnitvena dolžnost. Stvar mora vrniti zakupodajalcu nepoškodovano. Če je med zakupom izvršil na njej kakšne spremembe, jo je dolžan vrniti v stanju, v kakršnem je bila, ko jo je dobil v zakup (1. in 4. odstavek 604. člena OZ). To pomeni, da je na njem, da morebitni objekt, stoječ na zemljišču, odstrani. Če te obveznosti ne izpolni, ima zakupodajalec kot upnik izpolnitveni zahtevek. Zagotovljen je s sodnim varstvom (1. odstavek 239. člena OZ). Samovoljno vzpostavljanje prejšnjega stanja s strani upnika ni dopustno. Čeprav je sodišče pri ugotavljanju protipravnosti pravilno navedlo splošno prepoved 10. člena OZ, po kateri se je vsakdo dolžan vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo, ga pri odločanju ni upoštevalo in je njegovo naziranje, da porušenje kioska ni bilo protipravno, zmotno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka I) v odnosu do prve in pete tožene stranke (prej tretje tožene stranke) razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I. izreka) v odnosu do druge do četrte tožene stranke (prej druga tožena stranka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločanje o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

IV. Druga do četrta tožena stranka same trpijo svoje stroške z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo 84.637,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe naprej (točka I. izreka). Pravdne stroške druge do četrte tožene stranke v višini 4.508,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki (točka II. izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija jo v točki I. izreka. Uveljavlja vse zakonske razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Podredno se zavezama za razveljavitev v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter za plačilo pritožbenih stroškov. Kot dejansko in pravno zmotno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da rušenje poslovnega prostora – kioska – ni bilo protipravno ravnanje, kar je oprlo na oceno, da tožeča stranka ni izkazala lastništva kioska, da ni imela (več) najemne pogodbe za prostor, na katerem je stal, ter da je kiosk oddajala v podnajem brez soglasja najemodajalca. Vztraja, da se je najemna pogodba za določen čas molče obnovila in da (veljavne) odpovedi ni bilo. Tudi v tem primeru je uničenje oziroma porušenje poslovnega objekta – kioska – protipravno. Nihče nima pravice porušiti obstoječega objekta in uničiti opreme v njem, tudi če najemnina ni plačana ali če je bil oddan v najem v nasprotju z najemno pogodbo. Sprožiti mora ustrezne sodne ali izvensodne postopke. Lastništvo kioska so druga do četrta tožena stranka le pavšalno prerekale. Sodišče in druge tožene stranke so štele, da je bil kiosk v lasti tožeče stranke. Sodišče je prezrlo, da je stal na dveh parcelnih številkah, od kateri je ena last tretje osebe (Občina Škofja Loka) in ne prve tožene stranke. Vsaj za ta del je imela tožeča stranka veljavni pravni naslov, ki ga tožene stranke niso prerekale. Tožeča stranka je dokazala solidarno odgovornost toženih strank pri rušenju kioska in podala ustrezne navedbe. Sodišče se do njih ni opredelilo. Sodbe se ne da preizkusiti, obremenjena je z absolutni bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je dokazala vse elemente odškodninske odgovornosti. Višino škode na kiosku je dokazala s cenilnim poročilom sodnega cenilca. Tožene stranke so jo prerekale le pavšalno. Enako velja za specifikacijo opreme poslovnega prostora v vrednosti 16.689,95 EUR. Najemno razmerje z njenim najemnikom za kiosk se je neprekinjeno izvajalo in bi se nadaljevalo, če kiosk ne bi bil porušen. Višino najemnine in trajanje je tožnica dokazala s pričo (najemnikom) in s svojim zaslišanjem. O višini škode je nepravilno in protispisno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabljeno materialno pravo.

3. Na vročeno pritožbo so odgovorile druga do četrta tožena stranka, ki predlagajo zavrnitev pritožbe. Ostali dve toženi stranki odgovora na pritožbo nista podali.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka od toženih strank na podlagi četrtega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) vtožuje solidarno plačilo odškodnine za materialno škodo in izgubljeni dobiček. Zatrjuje, da so ji v času od 26.9. do 28.9.2005 tožene stranke samovoljno porušile njen kiosk, ki je delno stal na zemljišču prve tožene stranke, delno na zemljišču tretje osebe (Občine Škofja Loka) in ji s tem povzročile škodo zaradi uničenega kioska, opreme v njem in izgubljenega dobička – najemnine, ki bi jo še naprej prejemala od svojega najemnika, kateremu je oddala kiosk v najem. Tožene stranke so v svojih odgovorih na tožbo zvračale odgovornost za rušenje druga na drugo. Prva in prvotna druga tožena stranka sta zatrjevali še, da tožeča stranka za prostor, na katerem je stal njen kiosk, ni imela več pravne podlage (prva tožena stranka), ker ji je bila najemna pogodba zaradi neplačevanja najemnine dvakrat odpovedana, česar tožeča stranka ni upoštevala (druga tožena stranka), in da je kiosk oddajala v najem v nasprotju z najemno pogodbo za zemljišče. Po vstopu dedinj med postopkom umrle druge tožene stranke v pravdo (zdaj druga do četrta tožena stranka) so slednje (med drugim) začele ugovarjati še aktivno legitimacijo, češ da tožnica ni (listinsko) dokazala svoje lastninske pravice na kiosku, in višini škode, češ da je prav tako ni dokazala.

6. Sodišče je pri odločanju pravilno izhajalo iz 131. člena OZ, a ga je zmotno uporabilo. Tožbeni zahtevek je zavrnilo po temelju in po višini. Ocenilo je, da tožeča stranka ni dokazala škode (da je bila lastnica kioska) in protipravnega ravnanja (da je imela za kiosk veljavni pravni naslov – najemno pogodbo) ter višine škode.

7. Pritožbi je treba pritrditi, da je odločitev o temelju zmotna tako glede obstoja škode kot protipravnosti.

8. Sodišče je namreč ugotovilo, da je imela tožeča stranka kiosk, ki ga je na podlagi upravnih dovoljenj že leta 1986 postavila delno na zemljišču, ki je kasneje prešlo v last prve tožene stranke, delno na zemljišču Občine Škofja Loka, da je imela vsaj do 1.1.2004 za zemljišče prve tožene stranke sklenjeno najemno pogodbo za določen čas, ki je bila odpovedana, in da je bil objekt v dneh od 26.9.2005 do 28.9.2005 porušen. Pritožba pravilno opozarja, da (vsaj) za prvo in peto toženo stranko tožničino lastništvo kioska ves čas postopka ni bilo sporno in da tudi nihče od tožencev ni prerekal tožbenih navedb, da je kiosk stal delno na zemljišču tretje osebe in da je imela tožnica vsaj za ta del objekta vsa potrebna dovoljenja oziroma veljavni naslov za uporabo zemljišča. Sodišče pa tudi ni ocenilo (sicer upravnih) listin, s katerimi je tožnica dokazovala, da je kiosk postavila (zgradila) prav ona. Tako se izkaže, da je dokazna ocena, da ni dokazala zmanjšanja svojega premoženja – lastninske pravice na kiosku, najmanj nepopolna oziroma nepravilna. Razlogi o tem so ob siceršnjih ugotovitvah sodbe in neprerekanih dejstvih dveh tožencev nerazumljivi, sodba pa v zvezi s tem obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP:

9. Prav tako ni mogoče sprejeti ugotovitev sodišča, da rušenje kioska ni bilo protipravno ravnanje, češ da tožnica ni dokazala, da je kiosk stal na zemljišču prvega toženca na podlagi veljavne najemne pogodbe. Dejstvo veljavnosti najemne pogodbe za ugotovitev protipravnosti v zvezi z rušenjem kioska ni pravno odločilno. Tudi tu je treba ponovno opozoriti na ugotovljeno dejstvo, da je kiosk stal delno na zemljišču tretje osebe in najmanj kar je, vsaj za rušenje (dela) kioska ni bilo s strani tožencev nobene pravne osnove oziroma je slednji niso niti zatrjevali, še manj dokazali. Tudi sicer pa zakupodajalec ne more samovoljno posegati v upravičenja zakupnika po prenehanju zakupne pogodbe. Po prenehanju zakupa je na strani zakupnika vrnitvena dolžnost. Stvar mora vrniti zakupodajalcu nepoškodovano. Če je med zakupom izvršil na njej kakšne spremembe, jo je dolžan vrniti v stanju, v kakršnem je bila, ko jo je dobil v zakup (prvi in četrti odstavek 604. člena OZ). To pomeni, da je na njem, da morebitni objekt, stoječ na zemljišču, odstrani. Če te obveznosti ne izpolni, ima zakupodajalec kot upnik izpolnitveni zahtevek. Zagotovljen je s sodnim varstvom (prvi odstavek 239. člena OZ). Samovoljno vzpostavljanje prejšnjega stanja s strani upnika ni dopustno. Čeprav je sodišče pri ugotavljanju protipravnosti pravilno navedlo splošno prepoved 10. člena OZ, po kateri se je vsakdo dolžan vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo, ga pri odločanju ni upoštevalo in je njegovo naziranje, da porušenje kioska ni bilo protipravno, zmotno.

10. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč, ko je menilo, da protipravnosti in škode ni, se do zatrjevane solidarne odgovornosti toženih strank za povzročeno škodo ni opredeljevalo. Pravno odločilnih dejstev o tem niti ni ugotavljalo. Dejansko stanje je ostalo neugotovljeno, sodba pa tudi v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Kljub navedenim pomanjkljivostim pritožba ni utemeljena v delu, ki se nanaša na drugo do četrto toženo stranko. Tožene stranke, za katere tožeča stranka trdi, da gre za solidarne dolžnike iz nastale odškodninske obveznosti, so v pravdi navadni sosporniki. Narava zatrjevanega razmerja namreč dopušča možnost različnih odločitev zoper posamezne tožence, ker se kateri od njih morda uspe razbremeniti svoje odgovornosti, drugi pa ne. Po 195. členu ZPP je vsak (navadni) sospornik v pravdi samostojna stranka. Njegova dejanja ali opustitve ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom. Tudi zanje praviloma velja razpravno načelo. Navesti morajo vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke oziroma ugovore, s katerimi se jim upirajo, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Če je eden v postopku pasiven, tako da ugovorov o določenih dejstvih ne postavi niti se pri njih ne pridruži ugovorom in dokazom, ki jih predlagajo drugi sposporniki, ne more deliti njihovega uspeha pri dokazovanju. Sodišče pa svojih odločitev pri sodbi zoper njih ne more opreti na z njihove strani nezatrjevane in nedokazane ugovore.

12. V obravnavanem primeru so višini vtoževane škode ugovarjale le druga do četrta tožena stranka. Neutemeljene in protispisne so pritožbene navedbe, da je šlo za pavšalne ugovore. Navedene toženke so argumentirano nasprotovale cenilnemu poročilu, ki ga je pridobila tožnica pred pravdo. Pojasnile so, zakaj se z njegovimi izhodišči ne strinjajo. Sodišče je tožnico nato v okviru materialnoprocesnega vodstva dvakrat opozorilo, da ga bo upoštevalo le kot del njenih navedb in ne kot dokaz (list. št. 137 in 216 spisa). Ker tožeča stranka dokazov za višino škode na kiosku tudi po tem ni ponudila, za obstoj premičnin in njihovo vrednost pa tudi ni podala nikakršnih dokazov razen svojih nekonkretiziranih navedb, je ugotovitev sodišča, da škode ni dokazala, pravilna.

13. V zvezi z izgubljenim dobičkom pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica do najemnine za oddajanje kioska ni bila upravičena. Dokazna ocena, pojasnjena v točkah 12 in 13 sodbe, da je v tem delu sama kršila najemno pogodbo, je pravilna. Pritožnica je ne more z ničemer omajati. Po odpovedi pogodbe zaradi neplačevanja najemnine tožnica ni imela več nikakršnega naslova za ustvarjanje dobička, saj je že po pogodbi, sklenjeni za določen čas, njeno oddajanje kioska v najem drugemu najemniku pomenilo kršitev pogodbe. Zato ji zatrjevana škoda ni mogla nastati oziroma do odškodnine ni upravičena.

14. Tako se izkaže, da je v okviru podane trditvene in dokazne podlage strank zahtevek pravilno zavrnjen v odnosu do druge do četrte tožene stranke, ki so se med drugim branile z ugovorom nedokazanosti višine škode in pri tem uspele. Zato je bilo treba v tem delu pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Prva in peta tožena stranka višini škode nista v ničemer ugovarjali. V zvezi s tem sta bili povsem pasivni. Zato glede na razpravno načelo, ki ju je zavezovalo, ne moreta deliti uspeha z drugo do četrto toženo stranko. Odločitev je bilo treba zato v tem delu razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti v novo sojenje sodišču prve stopnje zaradi ugotovljenih kršitev in napak v zvezi z odločanjem o temelju in višini zahtevka (prvi odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP).

16. Napotki za nadaljnje odločanje so razvidni že v gornji obrazložitvi. Sodišče bo moralo v novem sojenju ponovno presoditi, ali so v zvezi z vtoževanim škodnim dogodkom izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta in ali sta za škodo solidarno odgovorni preostali dve toženi stranki. Nato bo moralo odločiti še o višini škode. Odločitev bo moralo obrazložiti z jasnimi in popolnimi razlogi o vseh pravnoodločilnih dejstvih tako glede temelja kot višine.

17. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP). O pritožbenih stroških druge do četrte tožene stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo pa je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona. Ker odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi na drugi stopnji, naj toženke same trpijo stroške, ki so jim nastali z njegovo pripravo.