Jedro

Sodišče pri upoštevanju preživninskih zmožnosti ne upošteva le dejanskega premoženjskega stanja, temveč tudi premoženjsko stanje, ki bi ga vsak od staršev, realno gledano, lahko zagotavljal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka (po nasprotni tožbi tožena stranka) sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se mladoletni otrok pravdnih strank A. A. zaupa v varstvo in vzgojo materi B. B. (I. točka izreka).

Stiki med očetom C. C. in A. A. potekajo: od prejema sodbe do 30. 9. 2021 vsako drugo sredo, v tednu, ko oče dela dopoldne, od 15.00 ure, ko oče A. A. prevzame v vrtcu, v primeru, da ni v vrtcu, na domu matere, do 19.00 ure, ko oče A. A. pripelje na dom matere; vsak drugi vikend od sobote, ko oče mladoletno A. A. ob 10.00 uri prevzame na domu matere v D., po dogovoru med staršema v S., do nedelje do 18.00 ure, ko mati mladoletno A. A. prevzame na domu očeta; od 1. 10. 2021 dalje vsako drugo sredo, v tednu, ko oče dela dopoldne, od 15.00 ure, ko oče A. A. prevzame v vrtcu, v primeru, da ni v vrtcu, na domu matere, do 19.00 ure, ko oče A. A. pripelje na dom matere; vsak drugi vikend od petka, ko oče A. A. ob 15.00 uri prevzame v vrtcu, v primeru, da ni v vrtcu, na domu matere v D., do nedelje do 18.00 ure, ko mati A. A. prevzame na domu očeta; med poletnimi počitnicami (prve take počitnice so leta 2022) A. A. preživi z očetom najmanj 7 dni strnjeno v mesecu juliju in 7 dni strnjeno v mesecu avgustu, pri čemer se starša glede terminov dogovorita najkasneje do 31. 5. za tekoče leto. V primeru, da starša ne dosežeta dogovora glede poletnih počitnic, A. A. preživi z očetom prvi teden v juliju in prvi teden v avgustu, pri čemer oče A. A. prevzame prvo nedeljo v mesecu ob 18.00 uri na domu matere, mati pa jo naslednjo nedeljo ob 18.00 uri prevzame na domu očeta; - božične (od 24. 12. od 15.00 ure do 26. 12. do 19.00 ure) in novoletne praznike (od 31. 12. od 15.00 ure do 2. 1. do 18.00 ure) preživi A. A. izmenjaje, božične praznike z enim staršem, novoletne praznike z drugim staršem, pri čemer božične praznike v letu 2021 preživi z očetom, novoletne praznike 2021/2022 z materjo, in tako izmenjaje naprej; ostale praznike in dela proste dneve (Prešernov dan 8. februar, Dan upora proti okupatorju 27. april, Praznik dela 1. in 2. maj, Dan državnosti 26. junij, Marijino vnebovzetje 15. avgust, Dan reformacije 31. oktober in Dan spomina na mrtve 1. november) A. A. preživi en praznik z enim staršem, naslednji praznik z drugim staršem in tako izmenjaje naprej, pri čemer z očetom preživi Dan reformacije 31. oktober in Dan spomina na mrtve 1. november 2021, z mamo 8. februar 2022, z očetom Dan upora proti okupatorju 17. april 2022, z mamo 1. in 2. maj 2022, in tako izmenjaje naprej; stik med prazniki trajajo od 10.00 ure, ko oče A. A. prevzame na domu matere do 18.00 ure (v primeru dvodnevnih praznikov naslednji dan), ko mati A. A. prevzame na domu očeta; velikonočni ponedeljek A. A. preživi s tistim staršem, pri katerem preživlja vikend (II. točka izreka).

Preživnina, ki jo je tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) C. C. dolžan plačevati za A. A. se določi: - za čas od vložitve tožbe 2. 10. 2018 do vključno april 2021 v višini 150,00 EUR mesečno, pri čemer se pri tako določeni preživnini upoštevajo že opravljena plačila preživnine v višini 150,00 EUR mesečno; - za čas od 1. 5. 2021 dalje v višini 188,00 EUR mesečno, do vsakega 18. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude vsakega posameznega obroka dalje do plačila (III. točka izreka).

Kar je tožeča stranka (tožena po nasprotni tožbi) zahtevala več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo (IV. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi), s katerim zahteva zaupanje mladoletnega otroka njemu v varstvo in vzgojo, ureditev stikov med otrokom in materjo B. B. ter plačevanje preživnine s strani matere (V. točka izreka). Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter odločitve o stroških postopka pravočasno pritožila tožeča stranka (po nasprotni tožbi tožena stranka, naprej tožnica) in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi tako, da izpodbijano sodbo razveljavi ter jo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je v izpodbijani sodbi prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z odločitvijo o stikih A. A. s toženo stranko (po nasprotni tožbi tožečo stranko, v nadaljevanju tožencem), saj je odločilo, da A. A. v času vikend stikov pri tožencu prespi. Pri tem sodišče ni dosledno upoštevalo izpovedi tožnice in mnenja v postopku imenovanega izvedenca klinične psihologije, da A. A. še ni pripravljena na stike s tožencem, ki bi se izvajali s prenočevanjem. Izvedenec je tekom postopka predlagal postopno širjenje stikov in, le kot možnost uspešnega izida širitve stikov, predlagal tudi, da bi po določenem prilagoditvenem obdobju, ki naj ne bi bilo krajše od šestih mesecev, A. A. lahko pri tožencu tudi prespala. Zato je zmotna ugotovitev izpodbijane sodbe, da naj bi bilo izvajanje stikov na način, da A. A. tudi prespi, v največjo korist A. A. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo načelo otrokove koristi, saj pri odločanju o stikih ni sledilo največji koristi A. A., ki očitno še ni pripravljena na izvajanje stikov s tožencem na način, da pri njemu prespi.

Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje tudi pri odločitvi o tem, da je tožnica dolžna po končanem vikendu A. A. priti iskati k tožencu. Kot je tožnica pojasnila tekom predmetnega pravdnega postopka, sama le stežka izvaja prevoze A. A. k tožencu, saj ni lastnica avtomobila in ji njeno slabo premoženjsko stanje ne omogoča izvajanja prevozov. To okoliščino je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi docela spregledalo in je zato v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Ker se sodišče ni opredelilo do premoženjskih zmožnosti tožnice za izvajanje odrejenih stikov, je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. alineje drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nadalje tožnica v pritožbi uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja v delu, ki se nanaša na ugotovitev višine preživninske zmožnosti tožnice. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo stališče, da naj bi preživninska zmožnost tožnice bila enaka višini minimalne plače v Republiki Sloveniji, saj naj bi bila tožnica povsem delovno zmožna, zaposliti pa naj se ne bi želela zaradi ozkih zaposlitvenih ciljev, ki naj bi bili osredotočeni na delovno mesto vzgojiteljice predšolskih otrok. Sodišče prve stopnje se ni izreklo o navedbah tožnice, da zgolj dejstvo njene brezposelnosti in delovn e zmožnosti še ne pomenita, da je njena preživninska zmožnost enaka višini minimalne plače v Republiki Sloveniji za polni delovni čas. Tožnica je namreč pojasnila, da najmanj štiri ure dnevno namenja poglobljeni skrbi in varstvu A. A., z njo izvaja didaktične igre in jo poučuje. Rezultati prizadevanj tožnice se kažejo v naprednem razvoju A. A., ki je gibčna, olikana, prilagojena in ubogljiva. Tem navedbam toženec ni nasprotoval, sodišče prve stopnje pa se kljub temu, da so glede na sodno prakso pomembne pri presoji preživninske zmožnosti, do njih ni opredelilo in je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Tožnica se pritožuje tudi glede odločitve o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Iz izpodbijane sodbe izrecno izhaja, da je sodišče prve stopnje sodbo izdalo tudi glede zahtevka tožnika iz njegove nasprotne tožbe, v kateri je zahteval, da se A. A. dodeli v vzgojo in varstvo njemu. V tej smeri je toženec tudi predlagal imenovanje izvedenca klinične psihologije. Tekom postopka pa je toženec sam povedal, da z zahtevkom iz nasprotne tožbe ni zasledoval cilja, da bi mu A. A. bila dejansko zaupana v vzgojo in varstvo, temveč, da doseže stike s hčerko, ki naj bi jo mati odtujevala. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje moralo vse stroške, povezane z odločanjem o zahtevku toženca iz nasprotne tožbe, skladno z določbo 156. člena ZPP, v plačilo naložiti tožencu, saj so stroški nastali po njegovi izključni krivdi.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

**Glede odločitve o tem, da A. A. v času vikend stikov pri tožencu prespi**

5. V obravnavani zadevi je bil postopek začet pred uporabo Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), zato se, na podlagi prvega odstavka 290. člena DZ, za odločanje v tej zadevi uporabljata Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ter ZPP (prvi odstavek 216. člena Zakona o nepravdnem postopku).

Sodišče pri odločanju o stikih (106. člen ZZZDR), kot v vseh postopkih v zvezi z otrokom (prvi odstavek 5.a člena ZZZDR), prvenstveno presoja, kako bodo najbolje varovane otrokove koristi. Otrok je zaradi svoje šibkosti v skladu z načelom pravičnosti posebej varovan član družbe. Ne gre za tekmovanje med starši, temveč sodišče pretehta vse okoliščine in sprejme odločitev, ki je otroku v korist.1 V skladu z drugim odstavkom 5.a člena ZZZDR starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja. Pri odločanju o tem, ali so primerni vikend stiki na način, da A. A. pri tožencu prespi, je bilo torej odločilno vprašanje, ali je to zanjo koristno. Pri tem je treba, tudi pri odločanju o stikih, smiselno izhajati iz določbe 54. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da so dolžnosti staršev, da vzdržujejo, izobražujejo in vzgajajo svoje otroke, enake, in, 8. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, po katerem sta oba starša enako odgovorna za vzgojo in razvoj svojih otrok. Z drugimi besedami, domnevati je treba, da je zaradi vsebine pravice do stikov (ki je v bistvenem v tem, da otrok vzdržuje enako čustveno vez, kot jo ima z rezidenčnim od staršev, tudi s tistim, pri katerem biva le v času stikov), za otroka koristno, da so stiki obsežni ter da je čas stikov kar najboljši približek običajnega bivanja otroka s staršem. To v primeru stikov čez vikend pomeni, da otrok, če ni razlogov, zaradi katerih bi mu to bilo v škodo, praviloma tudi prespi, saj ima tako možnost krepiti vez s staršem, pri katerem ne živi, tudi preko večerne in jutranje rutine.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje skrbno in natančno obrazložilo svojo odločitev o tem, zakaj je za obdobje od prejema sodbe do 30. 9. 2021 odločilo, da A. A. v času vikend stikov pri tožencu prespi eno noč in nato za čas od 1. 10. 2021 naprej odločilo, da A. A. v času vikend stikov prespi dve noči (26. točka izpodbijane sodbe). Argumentacijo sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanjo tudi v celoti sklicuje. Iz obrazložitve odločitve izhaja, da je sodišče prve stopnje tekom postopka zasledovalo predvsem otrokovo korist, kar je ravno nasprotno od tega, kar zatrjuje tožnica v pritožbi. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje poiskalo rešitev, ki je v največjo korist A. A., zlasti tudi s postopnim uvajanjem spanja čez vikend (najprej eno noč in nato dve). Pravdni stranki sta v zvezi z vikend nočitvami še na zadnjem naroku izpovedovali različno, tožnica je izpovedala, da bi A. A. lahko prespala pri očetu takrat, ko bi sama izrazila željo, vendar deklica te želje zaenkrat še ni izrazila, nasprotno pa je toženec že na naroku, ki je bil opravljen 20. 10. 2020 izpovedal, da meni, da je deklica pripravljena na vikend stik s spanjem, na zadnjem naroku pa, da A. A. sama pove, da bi rada prespala pri njemu, vendar ji mami tega ne pusti. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem, ali je že čas, da A. A. prespi v času vikend stikov pri očetu, zato pravilno oprlo na mnenje izvedenca. Ta je podal mnenje, da bi po določenem prilagoditvenem obdobju, ki naj ne bi bilo krajše od šestih mesecev, A. A. lahko pri tožencu tudi prespala. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo razvoj dogodkov v konkretni zadevi, to je, da je že vzpostavljena ustrezna rutina stikov, saj ima A. A. redne stike vsako drugo soboto ali nedeljo čez dan že od maja 2020 (torej že bistveno dlje časa kot šest mesecev). Na podlagi izpovedb strank pa se je sodišče prve stopnje ustrezno prepričalo tudi o kvaliteti izvajanih stikov.

**Glede prevozov po končanih stikih in preživninskih zmožnostih tožeče stranke**

7. Starši so dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako, da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj (prvi in drugi odstavek 123. člena ZZZDR). Povedano pri ustavnih in konvencijskih podlagah o izhodiščno enakovrednem statusu obeh od staršev, velja tudi za dolžnost preživljanja; oba od staršev sta dolžna po svojih najboljših močeh poskrbeti za materialno blaginjo otroka. Ne drži pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje pomanjkljivo ocenilo zmožnosti preživljanja tožnice. Sodišče prve stopnje je skrbno opravilo dokazno oceno in ugotovilo (ugotovitve pritožbeno sodišče v celoti sprejema), da si tožnica premalo oziroma skoraj nič ne prizadeva za to, da bi imela zaposlitev. Tožničin odnos do potencialne zaposlitve je razviden tudi iz njene izpovedbe, ko je navedla, da se ne bo zaposlila zgolj za to, da bo imela za preživljanje. Sodišče prve stopnje je na podlagi tega, da tožnica, kljub temu, da bi lahko z izobrazbo ekonomski tehnik hitreje našla zaposlitev, to išče le na ozkem zaposlitvenem področju zaposlitve v vrtcu (pri čemer ne poskrbi, da bi za to imela ustrezno izobrazbo, namreč, kljub temu, da je opravila enoletno izobraževanje, k zaključnem izpitu ne pristopi) pravilno zaključilo, da njena prizadevanja niso zadostna. Ugotovitev, da je tožnica zdrava in dela zmožna, v kombinaciji s prej navedenim, daje podlago za oceno, da je tožnica zmožna zaslužiti vsaj minimalno plačo, zato temu sklepu pritožbeno sodišče pritrjuje. Sodišče pri upoštevanju preživninskih zmožnosti namreč ne upošteva le dejanskega premoženjskega stanja, temveč tudi premoženjsko stanje, ki bi ga vsak od staršev, realno gledano, lahko zagotavljal. Enako kot preživljanju v skladu z ocenjenimi zmožnosti, se tožnica ne more izogniti svojemu prispevku k uspešnemu izvajanju stikov na način, da opravlja del prevozov, s tem, da trdi, da ima slabo premoženjsko stanje. Taka ureditev prevozov je nedvomno v največjo korist otroka, saj s tem dobi sporočilo o tem, da si za urejen tek stikov prizadevata oba od staršev in je zanj posledično dejstvo, da starša živita na različnih naslovih, manj travmatično. Kot že obrazloženo zgoraj, je sodišče prve stopnje o premoženjskih zmožnostih pravilno in celovito odločilo na podlagi ocene, kakšne so dejanske in potencialne zmožnosti preživljanja tožnice. Pritožbeni očitki o tem, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o prevozih na stike docela prezrlo premoženjsko stanje tožnice in dejstvo, da ni lastnica avtomobila, zato ne držijo.

8. Pritožnica se v zvezi z zmožnostmi preživljanja sklicuje tudi na to, da najmanj štiri ure dnevno namenja poglobljeni skrbi in varstvu A. A. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za običajen časovni angažma skrbnega starša primerljivo starega otroka, zato sodišče prve stopnje tega pravilno ni upoštevalo kot razloga, zaradi katerega bi na tožnico odpadle manjše preživninske obveznosti.

**Glede stroškov postopka**

9. Sodišče prve stopnje je stroške pravilno odmerilo po prostem preudarku (413. člen ZPP). Odločitev o tem, da vsaka od pravdnih strank nosi svoje stroške postopka, je ustrezno pojasnilo, in sicer, da je glede na specifiko družinskih sporov v enakem interesu obeh pravdnih strank, da se kompleksna družinska situacija celostno uredi. Iz navedenega razloga uspeh pravdnih strank v primeru družinskega postopka ni relevanten za odločitev o stroških v tem postopku. Pritožbeno sodišče se z navedeno argumentacijo strinja.

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni in sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, naštetih v drugem odstavku 350. člena ZPP, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Primerjaj s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, št. IV Cp 2860/2017, z 25. 1. 2018.