Jedro

S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilni naslov, v obravnavanem primeru obračun DDV-O. Takšnih ugovorov zato tudi ni mogoče z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je izključno presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni urad Ljubljana je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na premičnine začel zoper tožnika davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti na podlagi izvršilnih naslovov, navedenih v izreku, ki po stanju na dan izdaje sklepa z zamudnimi obrestmi, stroški davčne izvršbe in potnimi stroški izterjevalca, znaša skupaj 224.407,00 EUR. Izvršba se opravi z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti tožnika.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-29-529/2013 z dne 24. 3. 2014 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi uradoma ugotavlja skladnost izpodbijanega sklepa z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o davčni izvršbi, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo izključno na obračun DDV-O za obdobje 2. četrtletje 2011 v skupnem znesku 151.793,46 EUR, pa tožniku pojasni, da so v postopku davčne izvršbe ugovorni razlogi omejeni in da v tem postopku izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati (peti odstavek 157. člena ZDavP-2).

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in predlaga razveljavitev (pravilno: odpravo) sklepa za znesek 134.076,00 EUR in obresti od navedenega zneska v višini 17.717,46 EUR (obveznost po izvršilnem naslovu pod zap. št. 132) ter povrnitev stroškov postopka. Tožnik je z izdajo dobropisov z dne 12. 10. 2011 znižal izstopni davek v skupnem znesku 131.000,00 EUR in se je zato tudi znižala njegova obveznost za plačilo DDV.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe. Glede tožbi priloženih dobropisov, s katerimi tožnik izkazuje znižanje izstopnega DDV, pa še dodaja, da tožniku obravnavani dobropisi tudi niso bili priznani v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja in plačevanja DDV za obdobje od 1. 10. 2011 do 31. 12. 2011. Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in skladen z zakonom, na katerega se sklicuje. Pravilni so tudi razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in odločbe o pritožbi ter razlogi, s katerimi davčni organ druge stopnje zavrne pritožbene ugovore.

Tožbene navedbe so vsebinsko enake pritožbenim. Kot tožniku pravilno pojasni davčni organ druge stopnje, se s pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilni naslov, v obravnavanem primeru obračun DDV-O za 2. četrtletje 2011. Navedenih ugovorov zato tudi ni mogoče z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je izključno presoja pravilnosti in nezakonitosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi.

Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, ker o dejstvih, ki so za odločitev pravno pomembna, med strankama ni spora (59. člen ZUS-1).