Jedro

Čeprav mora upnik v odgovoru na ugovor navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere je opiral predlog za izvršbo, sicer se šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične, zakon ne predvideva nadaljnjega ugovora dolžnika na tako upnikovo vlogo, zato vročitev odgovora tožencem ni bila potrebna. Odgovor na ugovor tudi ni vseboval trditev in dokaznih predlogov, do katerih se toženci (dolžniki) še niso imeli možnosti opredeliti in kaj drugega toženci tudi niso izkazali.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožencev zoper sklep o začasni odredbi z dne 17. 9. 2014 in začasno odredbo obdržalo v veljavi.

2. Zoper sklep so toženci vložili pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi ugovoru, začasno odredbo razveljavi, predlog pa zavrne, s stroškovno posledico. Izpostavljajo, da jim sodišče prve stopnje ni posredovalo odgovora tožnice na njihov ugovor, čeprav je prav na podlagi odgovora ugovor zavrnilo in je očitno v njem šlo za pomembne trditve. Sodišče prve stopnje je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Najmanj kar je, bi sodišče moralo razpisati narok za obravnavanje ugovora zoper začasno odredbo ter na naroku razjasniti dejansko stanje. Ni jasno, glede katerih okoliščin bi toženci morali seznaniti notarko, v tem obsegu tudi sodišče svojega sklepa ne obrazloži. Glede na to, da so izročene nepremičnine obremenjene s hipotekami, katerih glavnica presega 1.500.000,00 EUR, kar presega vrednost izročenega premoženja, ni mogoča trditi, da je bil kateri od upnikov oškodovan, glede na to, da se bodo najprej poplačali upniki z najboljšim vrstnim redom, med katerimi pa ni tožnice. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila hipoteka v korist družbe O. d.o.o. v višini 2.603.176,07 DEM zastarana, glede na to, da tožnica, ki je v 100 % lasti te družbe, zastaranju hipoteke nasprotuje, in O. d.o.o. tudi ni želela podati izbrisnega dovoljenja. Tožnica tudi ni nasprotovala trditvam tožencev, da so nepremičnine obremenjene s hipoteko. Če bi bilo tožencem znano stališče sodišča o zastaranju, bi predlagale zaslišanje stečajnega upravitelja O. d.o.o., ki bi lahko obrazložil, zakaj že več kot dve leti ne želi izstaviti izbrisne pobotnice za vknjiženo hipoteko. Tudi je sporna ugotovitev sodišča, da toženci niso verjetno izkazali, da so vložili revizijo zoper izvršilni naslov. Tožnica navedbam o vloženi reviziji ni ugovarjala. Revizijski postopek se vodi pod št. II Ips 355/2013. Sodišče odločitev utemeljuje tudi z razlogi iz pripravljalne vloge tožnice, ki tožencem tudi ni bila vročena. Sodišče se kljub temu, da se v zvezi s tožbenim zahtevkom še ni pričelo dokazovanje, opredeljuje glede tožbenega zahtevka, kar tožence postavlja v neenakopraven položaj. Sicer pa so vse navedbe tožnic iz odgovora na ugovor nesklepčne, saj se tožnica ne sklicuje na noben dokaz.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Čeprav mora upnik v odgovoru na ugovor navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere je opiral predlog za izvršbo, sicer se šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične (3. odstavek 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), zakon ne predvideva nadaljnjega odgovora dolžnika na tako upnikovo vlogo, zato vročitev odgovora tožencem ni bila potrebna. Odgovor na ugovor tudi ni vseboval trditev in dokaznih predlogov, do katerih se toženci še niso imeli možnosti opredeliti in kaj drugega toženci tudi ne izkažejo (vsebina odgovora na ugovor je v izpodbijanem sklepu korektno povzeta, toženci pa imajo tudi vsak čas možnost vpogledati v spis, tako tudi v odgovor na ugovor). V zvezi z izdajo začasne odredbe zakon ne predpisuje obveznega naroka (drugi odstavek 58. člena ZIZ). Upoštevaje trditveno in dokazno podlago pravdnih strank, pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča, da naroka ne izvede, temveč da odloči na podlagi listinskih dokazov. Kontradiktornost postopka je bila v konkretnem primeru zagotovljena, zato so očitki pritožbe o zagrešitvi bistvene kršitve določb postopka neutemeljene. Sodišče prve stopnje je res v obrazložitvi povzelo tudi navedbe tožnice v pripravljalni vlogi z dne 4. 12. 2014 (ki tožencem v času odločanja sodišča prve stopnje še ni bila vročena), vendar sodišče prve stopnje na te trditve svoje odločitve ni oprlo, pa tudi sicer ne gre za trditve, ki jih tožnica ne bi podala že v tožbi in v predlogu za izvršbo.

6. Glede na prvi pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ(1)), se je sodišče prve stopnje moralo opredeljevati tudi do verjetnosti obstoja terjatve, na trditve v zvezi s tem so imeli toženci v ugovoru tudi možnost odgovoriti (kar so tudi storili), zato v tej fazi postopka ni mogoče govoriti o neenakopravnem položaju pravdnih strank v postopku.

7. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 1777/07 z dne 17. 5. 2012 je bilo razsojeno, da sta prva toženca dolžna tožnici nerazdelno plačati 59.948,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2007 dalje do plačila, prvi toženec sam pa 152.595,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2007 do plačila, kar je po neprerekanih trditvah tožnice na dan vložitve sodbe, skupaj z obrestmi, 360.778,34 EUR. Sodba je postala pravnomočna 18. 6. 2013, izvršljiva pa 5. 9. 2013. Toženci so dne 22. 8. 2013 sklenili Pogodbo o izročitvi premoženja, pogodbo o dosmrtnem preživljanju ter darilo za primer smrti, vse sklenjeno v obliki notarskega zapisa, s katerimi sta prva toženca vse svoje nepremičnine prenesla na hčerki, tretjo in četrto toženko. Ti dve sta nato dne 27. 8. 2013 ustanovili zemljiški dolg za svoj del nepremičnin, v obliki notarskega zapisa, vsaka v višini 360.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v sklepu, s katerim je ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe (v sklepu z dne 17. 9. 2014), pravilno ugotovilo, da so bile pogodbe sklenjene v času od pravnomočnosti do izvršljivosti sodbe, da je med drugim šlo tudi za sklenitev pogodbe darilo za primer smrti, s katero je bilo dogovorjeno, da se v primeru smrti tretje in četrte toženke vse nepremičnine prenesejo nazaj na prva dva toženca, da je bila s pogodbami dogovorjena tudi prepoved odtujevanja in obremenjevanja prenesenih nepremičnin, kakor tudi, da prva dva toženca še vedno uživata nepremičnine (glej 11. točko sklepa z dne 17. 9. 2014). Upoštevaje vse okoliščine primera je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da je tožnica s stopnjo verjetnosti izkazala, da so bile pogodbe in akta o ustanovitvi zemljiškega dolga sklenjeni z namenom izigranja upnice (tožnice), kar je nedopustno, posledica tega pa je ničnost pogodb in aktov o ustanovitvi zemljiškega dolga. Zaključek sodišča prve stopnje, da je torej tožnica izkazala verjetnost svoje terjatve je tako utemeljen (prvi odstavek 272. člena ZIZ). V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje glede na ugovor tožencev pravilno pojasnilo, da je mogoče ugotavljati tudi ničnost pravnih poslov, sklenjenih v obliki notarskega zapisa in tudi, da toženci očitno notarke niso obvestili o vseh okoliščinah primera. Katera okoliščina je to, je iz razlogov sklepa očitno – obstoj pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 1777/2007. 8. Sodišče prve stopnje je upravičeno zaključilo, da je tožnica izkazala tudi nevarnost, da bo brez izdaje začasne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Z začasno odredbo je sodišče prve stopnje tretji in četrti toženki prepovedalo odtujevanje in kakršnokoli drugačno razpolaganje z nepremičninami, ki sta jih prejeli v last na podlagi navedenih pogodb. Kot povedano, sta le nekaj dni po vpisu nepremičnin na svoje ime, vsaka takoj sklenili akt o ustanovitvi zemljiškega dolga v višini 360.000,00 EUR (kar se ujema s terjatvijo tožnice po sodbi), kar, upoštevaje zgoraj navedene okoliščine, kaže na nevarnost tudi nadaljnjega razpolaganja, s čimer bi bila uveljavitev terjatve tožnice onemogočena ali vsaj precej otežena. Na nepremičninah je sicer vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve v korist prvih dveh tožencev, ki pa sta v ugovoru sama pojasnila, da se tej pravici lahko kadarkoli odpovesta in je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da to pomeni, da je nevarnost dodatnega obremenjevanja nepremičnin še toliko večja. Prenesene nepremičnine so obremenjene s hipotekami, pri čemer pa so toženci sami opozarjali na ekonomski potencial prenesenih nepremičnin (kljub obremenjenosti), zato je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila s sklenitvijo pogodb (kljub obremenjenosti nepremičnin) bistveno zmanjšana plačevitost prvih dveh tožencev. Da obstaja verjetnost, da je ena od hipotek (družbe O. d.o.o.) že zastarana, je sodišče ugotovilo iz vpogleda v zapis pogodb v prilogi A2 (na strani 3 in 4 notarskega zapisa), kjer toženci sami ugotavljajo, da je terjatev zastarana. Da takšno stanje kot izhaja iz notarskega zapisa, ni pravilno, toženci v ugovoru niso zatrjevali, zato ni bilo razloga, da sodišče prve stopnje tega dejstva, ugotovljenega v notarskem zapisu, ne bi povzelo. Sodišče z izpodbijanim sklepom odloča o utemeljenosti ugovora zoper sklep o začasni odredbi in je pri odločitvi vezano le na navedbe v ugovoru, ne pa tudi v odgovoru na tožbo ali v nadaljnjih vlogah. Zato je neutemeljena tudi pritožbena trditev v zvezi z revizijo. Da so zoper odločbo pritožbenega sodišča vložili revizijo, toženci v ugovoru niso zatrjevali, zato so pritožbene trditve v tej smeri nerelevantne, nerelevantne pa so tudi navedbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu s tem v zvezi, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo. S predložitvijo pravnomočne sodbe je tožnica izkazala najmanj verjetnost, da njena terjatev do prvih dveh tožencev po sodbi obstoji.

9. Ker je torej tožnica izkazala vse pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve (272. člen ZIZ), je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito ugovor zavrnilo (četrti odstavek 58. člena ZIZ).

10. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Ker s pritožbo niso uspeli, toženci sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker odgovor na pritožbo k odločitvi pritožbenega sodišča ni pripomogel, ne gre za potrebne pritožbene stroške, zato stroške odgovora na pritožbo tožnica nosi sama (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala.