Jedro

Določba, kot je navedena tako v osnutku pogodbe kot v sami pogodbi, definira klavzulo "ključ v roke".

Klavzula "ključ v roke" je dopustna tudi pri drugih pogodbah in ne le pri gradbeni pogodbi.

Iz definicije neupravičene pridobitve je razvidno, da je podana le, če je bil nekdo obogaten na škodo drugega brez pravnega temelja. Pravdni stranki pa sta sklenili pogodbo za sanacijo kmetijskih zemljišč.

Že iz razpisni dokumentaciji priloženega osnutka pogodbe izhaja, da tožena stranka želi skleniti pogodbo za sanacijo točno določenih kmetijskih zemljišč za fiksno ceno, na katero ne bodo vplivala nepredvidena, presežna ali manjkajoča dela. Tožeča stranka je tako zahtevo sprejela že s prijavo na razpis, še dodatno pa s podpisom pogodbe, kjer je dodano le ime klavzule (ključ v roke), ki je bila vsebinsko opredeljena že ob razpisu.

Po sklenitvi pogodbe ne more več uveljavljati, da priprava javnega naročila ni bila skrbna ali da ni pripravljena celotna ustrezna dokumentacija. To je imela možnost storiti le pred prijavo na razpis in uveljavljati v postopku pravnega varstva po - ZPVPJN.

Sodno varstvo po 42. členu ZPVPJN ni namenjeno izbranemu ponudniku, temveč lahko izpodbojnost pogodbe uveljavlja oseba, ki ima pravni interes, ali zagovornik javnega interesa. Pravni interes za sklenitev pogodbe pa ima lahko le neizbrani ponudnik, kar tožeča stranka ni.

Tožeča stranka ne more zahtevati razveze pogodbe, saj je bila pogodba razvezana že pred vložitvijo tožbe.

Dogovorjena je bila fiksna cena za sanacijo vseh v pogodbi navedenih zemljišč, s spremembo te klavzule pa bi se pogodba tako spremenila, da bi morala tožena stranka izvesti nov postopek javnega naročanja. Sprememba pogodbe brez izvedbe novega javnega naročila, kot jo želi tožeča stranka, pa ni mogoča in je tudi sodišče ne more dovoliti.

Spremenjene okoliščine povzročijo ali razvezo pogodbo ali pravično spremembo ustreznih pogodbenih pogojev, nikakor pa ni mogoče oboje naenkrat. Zmota v obravnavanem primeru ni pravno relevantna, saj tožeča stranka ni ravnala z dolžno skrbnostjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanih III., IV., V., VI. in VII. točki izreka.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 931,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu te sodbe dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje: (I.) Postopek glede dela glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi v skupni višini 42.965,73 EUR ustavilo. (II.) Dovolilo spremembo tožbe. (III.) Zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: 1. Ugotovi se, da je določba 3. člena Pogodbe za sanacijo kmetijskih zemljišč št. ... za Sklop št. 1 z dne 12.6.2017 v delu, kjer je dodan pristavek „kot cena s klavzulo „na ključ v roke“, nična. 2. Pogodba za sanacijo kmetijskih zemljišč št. ... za Sklop št. 1, ki sta jo dne 12.6.2017 sklenili tožena in tožeča stranka, se zaradi bistveno spremenjenih okoliščin spremeni v 3. členu, ki odslej glasi „Pogodbena cena, 3. člen – cena je dogovorjena s klavzulo „dejanske količine in fiksne enotne cene“, ocenjena vednost pogodbe pa je razvidna iz ponudbenega predračuna in znaša 64.054,50 EUR brez DDV oz. 78.146,49 EUR z DDV. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 40,197,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6.1.2018 do plačila. 4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 7.814,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6.2.2018 do plačila. (IV.) Zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: 1. Ugotovi se, da je določba 3. člena Pogodbe za sanacijo kmetijskih zemljišč št. ... za Sklop št.1, z dne 12.6.2017 v delu, kjer je dodan pristavek „kot cena s klavzulo „ključ v roke“, izpodbojna. 2. Pogodba za sanacijo kmetijskih zemljišč št. ... za Sklop št.1, ki sta jo dne 12.6.2017 sklenili tožena in tožeča stranka, se zaradi bistveno spremenjenih okoliščin spremeni v 3. členu, ki se odslej glasi „Pogodbena cena, 3. člen – cena je dogovorjena s klavzulo „dejanske količine in fiksne enotne cene“, ocenjena vrednost pogodbe pa je razvidna iz ponudbenega predračuna in znaša 64.854,40 EUR brez DDV oz. 78.146,49 EUR z DDV. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 40.197,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6.1.2018 do plačila. 4. Tožena stranka je dolžna tožeči strani plačati znesek 7.814,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6.2.2018 do plačila. (V.) Zavrne se podpodredni tožbeni zahtevek, ki glasi: 1. Ugotovi se, da je določba 3. člena Pogodbe za sanacijo kmetijskih zemljišč št. ... za Sklop št.1, z dne 12.6.2017 v delu, kjer je dodan pristavek „kot cena s klavzulo „ključ v roke“, nična. 2. Pogodba za sanacijo kmetijskih zemljišč št. ... za Sklop št.1, ki sta jo dne 12.6.2017 sklenili tožena in tožeča stranka, se zaradi bistveno spremenjenih okoliščin razveže. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 40.197,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6.1.2018 do plačila. 4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 7.814,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6.2.2018 do plačila. (VI.) Zavrne se podpodpodredni tožbeni zahtevek, ki glasi: 1. Ugotovi se, da je določba 3. člena Pogodbe za sanacijo kmetijskih zemljišč št. ... za Sklop št.1, z dne 12.6.2017 v delu, kjer je dodan pristavek „kot cena s klavzulo „ključ v roke“, izpodbojna. 2. Pogodba za sanacijo kmetijskih zemljišč št. ... za Sklop št.1, ki sta jo dne 12.6.2017 sklenili tožena in tožeča stranka, se zaradi bistveno spremenjenih okoliščin razveže. 3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 40.197,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6.1.2018 do plačila. 4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 7.814,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 6.2.2018 do plačila. (VII.) Tožeči stranki naložilo v plačilo stroške postopka tožene stranke v višini 3.047,68 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper III., IV., V., VI. in VII. točko izreka te odločbe (torej zoper sodbo) se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter predlagala, naj višje sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podredno pa odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je pravočasno odgovorila na pritožbo. Predlagala je njeno zavrnitev in priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja: (2. točka pritožbe; v nadaljevanju so sklopi oštevilčeni, kot jih je v pritožbi označila tožeča stranka) Da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da klavzula „ključ v roke“ ne predstavlja ničnostnega razloga, saj je določena v nasprotju z zakonskimi določili. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila med strankama sklenjena podjemna pogodba, ta klavzula pa je z zakonom določena samo za primer gradbenih pogodb. Sprememba cenovne klavzule pomeni spremembo bistvenih okoliščin, na podlagi katerih je bila pogodba med strankama sklenjena. (3.) Da se sodišče ne opredeli do zatrjevane odškodninske odgovornosti in do vprašanja neupravičene obogatitve. (4.) Da izpolnitev njenih pogodbenih obveznosti že po vsebini pogodbe ni mogoča. Sodišče je napačno zaključilo, da rok izvedbe pogodbe ni bil podaljšan do 28.2.2018, saj iz dejanskega stanja izhaja nasprotno. Tako je bila tožba vložena pred potekom roka za izvedbo pogodbenih obveznosti, podani pa so tudi razlogi za razvezo pogodbe. (5.) Da sodišče prihaja samo s sabo v nasprotje, kar je razvidno iz 12. točke obrazložitve izpodbijane odločbe. Napačen je zaključek sodišča, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage glede del, ki so bila izvedena, oziroma glede del, katerih plačilo terja. Poleg ustrezne trditvene podlage je tožeča stranka predlagala sodišču postavitev izvedenca ustrezne stroke, česar se sodišče ni poslužilo. Izvedenec bi lahko podkrepil trditve tožeče stranke. (6.) Da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da je neutemeljen njen zahtevek iz naslova unovčenja bianco menice. Dejstvo je, da pogodba ni bila razvezana na podlagi odstopne izjave, kot jo je tožena stranka podala v svojem dopisu z dne 31.1.2018, saj je predhodno tožeči stranki podala rok dokončanja del do 28.2.2018. Ta rok do dne unovčenja menice ni iztekel, tožena stranka pa ni imela razlogov, na podlagi katerih bi lahko menila, da tožeča stranka pogodbe ne bo realizirala. Tožena stranka je menico unovčila neupravičeno. (7.) Da odločitev o stroških ni obrazložena.

6. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo izpostavila, da se za tožečo stranko predvideva, da je v postopku oddaje ponudbe ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, torej je vsekakor vedela, kaj pomeni sklepanje pogodb v postopkih javnega naročanja. Tožeča stranka se ne more sklicevati zgolj na določila Obligacijskega zakonika – OZ. Tako je neskrbno ravnanje tožeče stranke, ko je šele v tožbi zahtevala spremembo cenovne klavzule, ki je bila določena v pogodbi, in sicer na način, da se iz klavzule „ključ v roke“ spremeni v klavzulo „cena po enoti mere“. Tožeča stranka pogodbe ni odklonila, celo potrdila je, da ponudbo v celoti razume, in je kasneje podpisala pogodbo. Vse ostale pritožbene navedbe tožeče stranke so brezpredmetne, saj se v osnovi sklicuje na to, da v bistvu ni razumela pogodbenih določil. Tožeča stranka je zahteve iz razpisa za javna naročila poznala že prej, preden je oddala svojo ponudbo. S temi zahtevami se je strinjala. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da naj bi prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin, na podlagi katerih bi bila upravičena zahtevati razvezo pogodbe ali smatrati, da je pogodba lahko nična. V zvezi z menico tožena stranka navaja, da je ta bila unovčena zakonito in da to ni sporno. Tožena stranka nasprotuje vsem pritožbenim navedbam tožeče stranke in se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

7. Tudi glede na pritožbene navedbe ni sporno, da sta stranki sklenili podjemno pogodbo, in ne gradbene pogodbe. V tem postopku je bistveno, da je bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena v postopku javnega naročanja. Tožeča stranka je bila izbrana kot najboljši ponudnik za sanacijo kmetijskih zemljišč za sklop št. 1 na petih lokacijah na podlagi javnega naročila tožene stranke JN.../2017. Stranki sta 12.6.2017 podpisali pogodbo, pri čemer so v 2. členu pogodbe navedene parcele, na katerih je treba izvesti dela. Med izvajanjem del je tožeča stranka zaprosila toženo stranko za nadaljnja navodila, ker naj bi prišlo do razhajanj pri količini del med ponudbenim predračunom in dejansko izvedbo. Tožena stranka kašnih navodil ni dala, tožeči stranki pa je sporočila, da zahteva izpolnitev pogodbe oziroma dokončanje del v skladu s pogodbo. Spor izhaja predvsem iz različnega razumevanja 3. člena pogodbe, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

8. Pritožbeni očitek, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da klavzula „ključ v roke“ ne predstavlja ničnostnega razloga, saj je določena v nasprotju z zakonskimi določili, je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v 9. točki obrazložitve izpodbijane odločbe ustrezno pojasnilo, da ima cenovna klavzula „ključ v roke“ enako pravno naravo kot klavzula, določena v 3. členu pogodbe, obe sta fiksni in nespremenljivi.

9. Dejstvo, da je tožena stranka v 3. členu pogodbe dodala sporni pripis: kot cena s klavzulo „ključ v roke“, ne predstavlja ničnostnega razloga, ker ne nasprotuje ustavi in ne nasprotuje prisilnim predpisom ali morali. V primeru, da pripisa v 3. členu pogodbe ne bi bilo, bi to za tožečo stranko predstavljajo povsem enako situacijo v zvezi s poplačilom del po ceni, saj je bilo to navedeno že v vzorcu/osnutku pogodbe, ki je bila del razpisne dokumentacije. Tako v pogodbi kot v osnutku pogodbe je v drugem odstavku 3. člena navedeno, da pogodbena cena iz prvega odstavka 3. člena pogodbe vključuje vrednost vseh nepredvidenih del in presežnih del, izključuje pa vpliv manjkajočih del nanjo (v pogodbi je na tem mestu v oklepaju dodan sporni pripis) in izvajalec izrecno jamči za pravilnost izračuna. S spornim dodatkom določilo iz osnutka pogodbe v ničemer ni spremenjeno. Taka določba, kot je enako navedena tako v osnutku pogodbe kot v sami pogodbi, namreč definira prav klavzulo „ključ v roke“ (primerjaj tako 659. člen OZ kot tudi 34. Posebno gradbeno uzanco – PGU). Vsebinsko je tako sklenjena pogodba enaka osnutku pogodbe, ki je bil del razpisne dokumentacije. Tožena stranka je želela pogodbo skleniti po točno dogovorjeni ceni, in to s klavzulo „ključ v roke“ in taka pogodba je bila tudi sklenjena. Če se tožeča stranka s čim takim ni strinjala, se pač ne bi smela prijaviti na razpis in tudi ne podpisati pogodbe. Zato tudi ni pravilna navedba tožeče stranke, da je bila pogodba zaradi spremembe sklenjena v nasprotju s 67. členom Zakona o javnem naročanju – ZJN-3. 10. Prav tako klavzula „ključ v roke“ ni dopustna le ob sklenitvi gradbene pogodbe. Res je njena definicija v OZ iz 659. člena uvrščena v XII. poglavje, ki ureja gradbeno pogodbo. To pa ne pomeni, da je dopustna le pri gradbenih pogodbah. OZ namreč take klavzule ne prepoveduje tudi pri drugih pogodbah, gre pa za poslovno običajno klavzulo v podjemnih pogodbah, ki ne nasprotuje nobenemu prisilnemu predpisu. Še več, že sam OZ v 2. členu določa, da lahko udeleženci uredijo svoja obligacijska razmerja drugače, kot je določeno v tem zakoniku, razen če iz posamezne določbe ali iz njenega smisla ne izhaja kaj drugega. Pri tem višje sodišče še pripominja, da je tudi splošno znano dejstvo, da naročniki pri javnih naročilih to klavzulo še posebej pogosto uporabljajo.

11. Tožeča stranka se v potrditev pritožbenih navedb sklicuje na sodbo VSK Cpg 151/2011 z dne 11.11.2011. Vendar pa iz te sodbe ne izhaja nič takega, kot sama trdi. V tisti zadevi je namreč naročnik naročil dodatna dela in potrdil ponudbo zanje, in to kljub v pogodbi določeni klavzuli „ključ v roke“, v obravnavani zadevi pa se kaj takega ni zgodilo, temveč je tožena stranka vztrajala pri izpolnitvi pogodbe in da aneksa zaradi potrošnje večje količine materiala ne more sklepati.

12. Tožeča stranka se sklicuje tudi na 28. PGU. Pri tem navaja, da se cena zviša, če se zviša cena za elemente, na podlagi katerih je bila ta določena. Vendar pa se v obravnavani zadevi ni zvišala cena za posamezen element, temveč tožeča stranka navaja, da je morala opraviti več del in z močnejšimi (in s tem dražjimi) stroji ter da je dela za dogovorjen znesek opravila že v novembru, ko pa nesporno s pogodbo dogovorjenega obsega del še ni zaključila, torej še ni zaključila sanacije vseh parcel, navedenih v 2. členu pogodbe.

13. Glede na navedeno je višje sodišče zaključilo, da pritožbene navedbe iz 1. točke pritožbe niso utemeljene.

14. Pravilno je tudi naziranje sodišča prve stopnje, da že pojmovno ni mogoče uporabiti določb v zvezi z neupravičeno obogatitvijo. Že iz definicije neupravičene pridobitve (kot to imenuje OZ) je razvidno, da je podana le, če je bil nekdo obogaten na škodo drugega brez pravnega temelja (prvi odstavek 190. člena OZ). Pravdni stranki pa sta sklenili pogodbo za sanacijo kmetijskih zemljišč, v kateri se je tožeča stranka zavezala opraviti vsa dogovorjena dela na vseh navedenih parcelah za fiksno ceno, na katero ne bodo vplivala ne nepredvidena ne presežna ne manjkajoča dela, izrecno pa je jamčila tudi za pravilnost izračuna. Kakšna obsežnejša obrazložitev ni potrebna in zato tudi niso podane bistvene kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZFPPIPP.

15. Tožeči stranki nihče ne zanika, da del, katerih plačilo vtožuje, ne bi opravila oziroma da ta ne bi bila koristna za toženo stranko, vendar je zanje podlaga v sklenjeni pogodbi. Tožena stranka pri tem ni kršila predpisov s področja javnega naročanja, kar je že zgoraj obrazložilo višje sodišče in izhaja tudi iz izpodbijane sodbe. Toženi stranki tudi ni mogoče očitati, da bi kar koli špekulirala. Že iz razpisni dokumentaciji priloženega osnutka pogodbe izhaja, da tožena stranka želi skleniti pogodbo za sanacijo točno določenih kmetijskih zemljišč za fiksno ceno, na katero ne bodo vplivala nepredvidena, presežna ali manjkajoča dela. Tožeča stranka je tako zahtevo sprejela že s prijavo na razpis, še dodatno pa s podpisom pogodbe, kjer je dodano le ime klavzule (ključ v roke), ki je bila vsebinsko opredeljena že ob razpisu. Tako tožena stranka ni kršila ZJN-3 ali Evropske konvencije o človekovih pravicah, niti ni kakorkoli zlorabila svojih pravic.

16. Pravilna je tudi navedba sodišča prve stopnje, da ponovljeno javno naročilo (po katerem so bila oddana dela, ki jih tožeča stranka ni opravila v skladu s pogodbo) ni relevantno za odločitev v tej zadevi. Ker tožeča stranka ni izvedla vseh del v zvezi s sanacijo plazov na parcelah, ki so bile določene v pogodbi pravdnih strank, ta dela pa je bilo potrebno izvesti, tožena stranka pač ni imela druge izbire, kot da je ponovila javno naročilo. Tožeča stranka je namreč sprejela pogoje tožene stranke, s tem ko se je prijavila na (prvi) razpis in tudi sklenila pogodbo. Pogodbe pa je treba izpolniti tako, kot se glasijo (prvi odstavek 239. člena OZ), na njih ne vplivajo kasnejši razpisi ali pogodbe, sklenjene z drugim izvajalcem. Že tožeča stranka pa v pritožbi sama navaja, da so posledice pogodbe, sklenjene v okviru javnega naročila, povsem enake pravnim posledicam vseh ostalih odplačnih pogodb, sklenjenih med gospodarskimi subjekti.

17. Neupravičene pridobitve torej ni, ker je niti ne more biti, saj je tožeča stranka sama pristala na fiksno ceno z vsemi drugimi posledicami, navedenimi v 3. členu pogodbe. Prav tako tudi ni nobenega nedopustnega ravnanja tožene stranke, ki bi utemeljevalo njeno odškodninsko odgovornost. Prav tako, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, je bila tožena stranka tista, ki je bila neskrbna, ne pa tožeča stranka. Tožeča stranka je strokovnjak za dela, ki se jih je zavezala opraviti. Pred prijavo na razpis je imela možnost ogleda terena, kjer naj bi se dela opravila (to izhaja iz razpisne dokumentacije), pa tega očitno ni storila ali pa vsaj tega ni skrbno storila. Že sama trdi, da je, in to po podpisu pogodbe (ko je že pristala na opravo vseh sanacijskih del za dogovorjeno ceno) ob ogledu na terenu predstavnici tožene stranke povedala, da del ne bo mogla izvesti s predvidenimi stroji. To pa pomeni, da bi vse to lahko videla tudi pred prijavo na razpis; takrat bi morala oceniti, ali in za kakšno ceno lahko izvede razpisana dela in ali se bo sploh prijavila na razpis.

18. Po sklenitvi pogodbe pa ne more več uveljavljati, da priprava javnega naročila ni bila skrbna ali da ni pripravljena celotna ustrezna dokumentacija. To je imela možnost storiti le pred prijavo na razpis in uveljavljati v postopku pravnega varstva po Zakonu o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja – ZPVPJN (primerjaj 5. in 14. člen ZPVPJN). V fazi, ko je že sklenjena pogodba, pa ne more več uveljavljati pomanjkljivosti samega razpisa in iz tega izpeljati celo odškodninske odgovornosti naročnika, sploh pa ne takrat, ko se, predvsem zaradi lastne neskrbnosti, šele ob opravljanju del po pogodbi zave, da teh za dogovorjeno ceno ne more opraviti oziroma da pogodbe sploh ne bi sklenila, če bi vedela, kaj vse je treba narediti.

19. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj zahtevek ni utemeljen na odškodninski podlagi. Čeprav tega sodišče prve stopnje res ni izrecno navedlo, pa je jasno obrazložilo, da tožena stranka ni kršila nobenega zakonskega določila in da je bila tožeča stranka tista, ki ni bila skrbna. Iz tega pa tudi dovolj jasno izhaja, da tudi odškodninska odgovornost ne more biti podana, saj ni podana ena izmed predpostavk za odškodninsko odgovornost iz 131. člena OZ – protipravnost ravnanja.

20. Glede na navedeno niso utemeljene pritožbene navedbe iz 3. točke pritožbe.

21. V zvezi s pritožbenimi navedbami o zahtevku za razvezo pogodbe višje sodišče ugotavlja, da stališče sodišča prve stopnje, da je rok za izpodbojnost pogodbe iz 42. člena ZPVPJN zamujen, ni pravilno. Sodno varstvo po tem določilu namreč ni namenjeno izbranemu ponudniku, temveč lahko izpodbojnost pogodbe uveljavlja oseba, ki ima pravni interes, ali zagovornik javnega interesa. Pravni interes za sklenitev pogodbe pa ima lahko le neizbrani ponudnik, kar tožeča stranka ni, in to jasno izhaja iz drugega stavka prvega odstavka 42. člena ZPVPJN (enako že sklep VSRS III Ips 85/2014 z dne 9.12.2014). Zato ni pravilno sklicevanje niti na 44. člen ZPVPJN, ki določa razloge izpodbojnosti.

22. Tožeča stranka ne more zahtevati razveze pogodbe, saj je bila pogodba razvezana že pred vložitvijo tožbe. Stališče tožeče stranke, da je bil rok za izvedbo del podaljšan do 28.2.2018, ni pravilno. Tožena stranka je bila sicer pripravljena podaljšati fiksno določen rok za izvedbo del, vendar pa tožeča stranka tega ni sprejela in tudi dodatek k pogodbi ni bil podpisan. Tožeča stranka je tudi dovolj jasno izrazila svoje stališče, da hoče doseči zvišanje dogovorjene cene in da ni pripravljena nadaljevati z deli, če to ne bi bilo doseženo. Na kaj takega pa tožena stranka niti ni smela pristati.

23. Dogovorjena je bila namreč fiksna cena za sanacijo vseh v pogodbi navedenih zemljišč, s spremembo te klavzule pa bi se pogodba tako spremenila, da bi morala tožena stranka izvesti nov postopek javnega naročanja (peti odstavek 95. člena ZJN-3). S povišanjem cene, kot jo uveljavlja tožeča stranka, bi se namreč pogodba tako razlikovala od prvotno oddanega javnega naročila, da gre v skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZJN-3 za bistveno spremembo pogodbe; če bi bilo že javno naročilo takšno oziroma bi tožeča stranka v svoji ponudbi določila tako visoko ceno ali ceno po sistemu enotnih cen, bi to omogočilo sprejem druge ponudbe, višje od ponudbe tožeče stranke. Sprememba pogodbe brez izvedbe novega javnega naročila, kot jo želi tožeča stranka, pa ni mogoča in je tudi sodišče ne more dovoliti (ne gre tudi za nobeno od izjem iz prvega odstavka 95. člena ZJN-3).

24. Ob tem višje sodišče še poudarja, da niti če bi se za obravnavano zadevo lahko uporabil 122. člen OZ, pogodbe ne bi bilo mogoče razvezati ali spremeniti zaradi spremenjenih okoliščin (pa se ga ne more uporabiti, ker je ZJN-3 tu lex specialis in drugače ureja spremenjene okoliščine). Tudi po 112. členu OZ so upoštevne le okoliščine, ki nastanejo po sklenitvi pogodbe (prvi odstavek); razveze tudi ni mogoče zahtevati, če bi bila morala stranka, ki se sklicuje na spremenjene okoliščine, ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim lahko izognila oziroma če bi njihove posledice lahko odklonila (drugi odstavek). Že zgoraj je bilo obrazloženo, da ne gre za neke po sklenitvi pogodbe nastale okoliščine, temveč bi jih lahko tožeča stranka ugotovila, v kolikor bi skrbno opravila pregled terena, že iz izpodbijane sodbe pa je jasno razvidno, da je bila tožeča stranka tista, ki je bila pri pripravi ponudbe neskrbna.

25. Tožena stranka tako ni smela pristati na spremembo pogodbe, kot jo je že v novembru 2017 predlagala tožeča stranka, prav tako tega ne more dovoliti niti sodišče. Ni mogoča tudi sprememba cenovne klavzule, saj bi šlo tu za bistveno spremembo pogodbe.

26. Višje sodišče pa v zvezi z zahtevki še poudarja, da je zahtevek za spremembo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin oblikovalni zahtevek, pri čemer se predhodno ne ugotavlja, ali je pogodbeno določilo nično ali izpodbojno. Prav tako spremenjene okoliščine povzročijo ali razvezo pogodbo ali pravično spremembo ustreznih pogodbenih pogojev (primerjaj četrti odstavek 112. člena OU), nikakor pa ni mogoče oboje naenkrat. Če bi bila pogodba razvezana zaradi spremenjenih okoliščin, bi nastopile posledice iz 111. člena OZ in tožena stranka še vedno ne bi bila dolžna plačati take cene, kot jo zahteva tožeča stranka, temveč le toliko, kot je že plačala (o višini tega zneska podrobneje v nadaljevanju).

27. Iz ravnanja tožeče stranke je bilo dovolj jasno razvidno, da ni bila pripravljena opraviti pogodbeno dogovorjenih del, če se cena ne bi spremenila, prav tako ni sklenila aneksa za podaljšanje roka izvedbe del, ki bi jih nato morala opraviti v skladu s pogodbo, torej za pogodbeno dogovorjeno ceno. Tožena stranka je tako povsem pravilno odstopila od pogodbe, kar je bilo potrebno tudi zato, da je nato lahko za še neopravljena dela izvedla novo javno naročilo in so bila dela dokončana. Že s tem, ko je objavila novo javno naročilo, je jasno pokazala, da pogodbo šteje za razdrto. Rok za izvedbo del je bil fiksno določen, tožeča stranka ni bila pripravljena dokončati del niti v dodatnem roku, če se cenovna klavzula ne bi spremenila oziroma ne bi dobila dodatnega plačila za vsa opravljena dela. V takem primeru gre za situacijo, kot jo podobno ureja 104. člen OZ, zato je bila pogodba razvezana že po samem zakonu. Ob tem pa tožeča stranka v pritožbi tudi sama navaja, da je tožena stranka odstopno izjavo podala v svojem dopisu z dne 31.1.2018 (tretji odstavek 6. točke pritožbe).

28. Pogodbe, ki je razvezana že iz drugega razloga, pa ni mogoče še enkrat razvezati. Prav tako pa je iz zgoraj navedenega razvidno, da se v obravnavani zadevi tožeča stranka ne more pravno upoštevno sklicevati na spremenjene okoliščine, do razveze pogodbe pa naj bi, kot to izhaja že iz tožbenih zahtevkov, prišlo ravno zaradi spremenjenih okoliščin; na te okoliščine tožeča stranka veže tudi zahtevek za izpodbojnost. Prav tako v zadevi niso izkazane kakšne druge okoliščine, ki povzročijo izpodbojnost pogodbe, kot so omejena poslovna sposobnost ali napake volje (94. člen OZ). Grožnje ali prevare tožeča stranka ne zatrjuje, zmota pa v obravnavanem primeru ni pravno relevantna, saj kot je bilo že zgoraj obrazloženo, tožeča stranka ni ravnala z dolžno skrbnostjo (primerjaj drugi odstavek 46. člena OZ).

29. Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v 4. točki pritožbe, dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, materialno pravo pravilno uporabljeno, prav tako niso podane absolutno bistvene kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

30. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje prišlo samo s seboj v nasprotje v 12. točki obrazložitve (glede zahtevka za plačilo 40.197,11 EUR). Sodišče prve stopnje je namreč zapisalo, da bi bila tožeča stranka do celotnega pogodbenega zneska upravičena le, če bi dela opravila v celoti, s čimer se strinja tudi višje sodišče. Cena je bila določena za opravo vseh del, torej sanacijo vseh v pogodbi navedenih parcel, česar pa tožeča stranka, kot tudi sama priznava, ni naredila. Ker je opravila le del sanacije, je tudi upravičena le do delnega plačila. Da pa bi opravila višji delež dogovorjenih del, kot ji ga je s plačilom priznala tožena stranka, pa tožeča stranka niti ne zatrjuje. Tudi zato ni bilo nobenega razloga, da bi sodišče prve stopnje postavilo izvedenca ustrezne stroke. Le če bi tožeča stranka zatrjevala in dokazovala, da je bil delež opravljenih del večji, bi ji bila tožena stranka dolžna plačati več, v sorazmerju z odstotkom saniranega terena. Tožeča stranka pa ves čas v bistvu zahteva, da bi se ji priznalo, da je opravila dela v vrednosti plačanih del in še dodatno v znesku 40.197,11 EUR, in torej najmanj 10 % več, kot pa jih je bila dolžna opraviti po pogodbi. Pri tem pa ne upošteva, da je bila dogovorjena cenovna klavzula ključ v roke, na katero je sama pristala in izhaja že iz osnutka pogodbe, priloženega k javnemu razpisu; če po taki pogodbi izvajalec opravi le del svoje obveznosti, je tudi do plačila upravičen le delno.

31. Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe iz 5. točke pritožbe, materialno pravo ni bilo kršeno, dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno (pač v okviru navedb tožeče stranke) in ni prišlo do absolutne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

32. Glede utemeljenosti unovčenja menice je sodišče prve stopnje prav tako pravilno odločilo. Pogodbeni rok je potekel in ni bil podaljšan, čeprav je bila tožena stranka to pripravljena storiti, da bi tožeča stranka dokončala dogovorjena dela, pogodba pa je bila razdrta. Medtem pa tožeča stranka ni opravila dogovorjenih del – sanacije terena na vseh v pogodbi navedenih parcelah. Zato obveznosti niso bile izpolnjene v skladu s pogodbo in je tožeča stranka dela prenehala izvajati. Prišlo je torej do primerov, za katere je bila menica izstavljena in jo je tako tožena stranka pravilno unovčila. Ker je tožena stranka od pogodbe odstopila konec januarja 2018, je bila menica pravilno predložena v izplačilo v začetku februarja in torej utemeljeno unovčena.

33. Zato ni podlage, da bi smela tožeča stranka izplačani znesek zahtevati nazaj, s tem pa so neutemeljene tudi njene pritožbene navedbe iz 6. točke pritožbe.

34. Tožeča stranka je nasprotovala tudi stroškovni odločitvi sodišča prve stopnje, ki naj ne bi bila dovolj obrazložena in je zato naj ne bi bilo mogoče preizkusiti.

35. Pravdni stranki sta stroškovnika predložili na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi sklicevalo na stroškovnik tožene stranke in je v svoji obrazložitvi stroškov tudi navedlo listovno številko spisa, na kateri je ta stroškovnik. Sklep o stroških se tako da preizkusiti, tožeča stranka pa je imela tudi možnost vpogleda v stroškovnik in bi lahko točno navedla, s katerimi stroški se ne strinja. Taka obrazložitev je povsem zadostna, zato pritožba ni utemeljena niti v svoji 7. točki.

36. Izrecno navedeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo odločbo v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

37. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Višje sodišče je toženi stranki priznalo stroške sestave pritožbe v višini 1.250 točk (v pritožbenem postopku je vrednost spornega predmeta zaradi delne ustavitve postopka znašala le še 48.011,76 EUR), 2% materialnih stroškov do 1000 točk 20 točk in 1 % od preostalega 2,5 točk, skupaj 1.272,51 točk oziroma 763,50 EUR in 22 % DDV v znesku 167,97 EUR. Ni pa ji višje sodišče priznalo 50 točk za pregled listin, saj je to opravilo že zajeto v sestavi pritožbe.