Jedro

V postopku ni sporno, da sta bili tožniku izdani dve odločbi o prekršku zaradi kršitve po 3. točki prvega odstavka 98. člena ZTuj-1, ker se je v Republiki Sloveniji nahajal nezakonito. Navedeno dejstvo utemeljuje domnevi iz 3. in 5. alinee prvega odstavka 43. člena ZTuj-1, da tožnik po izteku veljavnosti dovoljenja ne bo prostovoljno zapustil države, ter da se ne bo podrejal pravnemu redu RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila prošnjo tožnika za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik dne 30. 3. 2011 na Veleposlaništvu RS v Zagrebu vložil prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca iz razloga zaposlitve. Po določbi 32. člena Zakona o tujcih (Ur. list RS, št. 64/2009 – UPB6, ZTuj-1) se lahko tujcu, ki zaradi zaposlitve ali dela želi prebivati v RS, izda dovoljenje za začasno prebivanje, če ima delovno dovoljenje in če ni razlogov za zavrnitev po 43. členu istega zakona. V skladu z navedeno določbo se dovoljenje za prebivanje med drugim ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da tujec po izteku veljavnosti dovoljenja ne bo prostovoljno zapustil RS, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS in če se v postopku izdaje dovoljenja ugotovi, da tujec dejansko že živi v RS. V zvezi s preverjanjem navedenih razlogov je upravni organ vpogledal v evidenco Policije, v kateri sta vpisana dva prekrška javnega reda in miru iz razloga kršenja 3. točke prvega odstavka 98. člena ZTuj-1, ki govori o nezakonitem prebivanju v RS. Prav tako je iz evidence Policijske uprave Celje razvidno, da je tožnik dne 24. 5. 2010 povzročil prometno nesrečo kot voznik tovornega avtomobila, za kar mu je bil izdan plačilni nalog. Ob tem so policisti tudi preverjali zakonitost njegovega prebivanja v RS ter ugotovili, da je vstopil v Slovenijo z namenom turističnega prebivanja, s čimer je izkoristil brezvizni režim z Republiko Hrvaško. Ugotovljeno je tudi bilo, da v Sloveniji dejansko opravlja pridobitno dejavnost, tako da dela na črno. Je namreč 100 % lastnik in direktor podjetja A. d.o.o. s sedežem v Mariboru, ki se ukvarja s prevozi v cestnem prometu. V Sloveniji tako opravlja pridobitno dejavnost, čeprav še ni imel dovoljenja za prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela. Zaradi navedenega mu je bila izrečena denarna globa ter je bil dne 31. 5. 2010 odstranjen iz RS. Iz ugotovitev Policijske uprave Celje tudi izhaja, da je tožnik v času, ko je podal vlogo, prebival v Sloveniji na naslovu ..., kjer je tudi bil prijavljen. V zvezi s tem je bil tožnik ponovno obravnavan zaradi kršitve 3. točke prvega odstavka 98. člena ZTuj-1 ter je bil ponovno izdan plačilni nalog, tožnik pa dne 24. 5. 2011 odstranjen iz RS. Z navedenimi ugotovitvami je tožena stranka seznanila tožnika ter ga poučila, da lahko v roku 5 dni na obvestilo, da obstajajo razlogi za zavrnitev njegove prošnje, poda odgovor. Dne 25. 7. 2011 je tožena stranka prejela pisno izjavo tožnika, v kateri se je ta izjasnil o ugotovitvah upravnega organa. Prav tako je upravni organ dne 29. 4. 2011 zaslišal tožnika. Glede na izveden dokazni postopek je tožena stranka zaključila, da je tožnik večkrat kršil določila ZTuj-1, saj je v Sloveniji prebival dlje, kot je dovoljeno z zakonom, zato obstajajo resni razlogi za domnevo, da po izteku veljavnosti dovoljenja ne bo prostovoljno zapustil RS. Prav tako obstajajo resni razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS, saj je poleg navedenih kršitev ZTuj-1 kršil tudi ZVCP in ZDCOPND, kakor tudi Zakon o prijavi prebivališča in Zakon o zaposlovanju in delu tujcev. Ugotovljeno pa je tudi bilo, da je tožnik dejansko že živel v RS v času, ko je vložil prošnjo. Tožniku je bila v postopku tudi dana možnost, da se izjasni o ugotovljenih dejstvih, torej mu je bila dana možnost, da uveljavi in zavaruje svoje pravice, vendar med postopkom ni predložil dokazov, ki bi dokazovali nasprotno.

Tožnik v tožbi ugovarja, da je tožena stranka nepopolno in nepravilno ugotovila dejansko stanje ter da je tudi posledično napačno uporabila pravni predpis. Tožena stranka namreč svojo odločitev temelji na dveh dogodkih in sicer na prometni nesreči, ki se je zgodila maja 2010, ter dejstvu, da je tožnik družbenik družbe A. d.o.o. in je bil v vmesnem obdobju prijavljen na naslovu v Sloveniji. Navedene okoliščine pa ne zadoščajo za zaključek, da so podani zavrnilni razlogi po 43. členu ZTuj-1. Je sicer družbenik družbe A. d.o.o., kjer v pretežni meri opravlja funkcijo poslovodenja, kar je razvidno tudi iz pridobljenega delovnega dovoljenja. Družba ne deluje oz. deluje minimalno, kar je razvidno iz podatkov o njenem prometu. Doslej je delal za podjetja, ki opravljajo dejavnost na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Sicer pa tudi samo dejstvo, da je družbenik družbe, registrirane na območju RS, ne predstavlja razloga za zavrnitev prošnje za izdajo prvega dovoljenja za prebivanje. Prav tako dejstvo, da ima družba nekaj prometa, ne pove, da je tožnik delal na črno. Če tožnik ne bi spoštoval pravnega reda RS, tudi ne bi zaprosil za dovoljenje za delo ter za začasno prebivanje. Njegova ravnanja kažejo na to, da želi ravnati v skladu s pravnim redom RS. Tudi storitev prometnega prekrška ne more pomeniti nevarnosti za splošne in ponavljajoče kršitve predpisov, sicer pa tožnik sam nesreče ni povzročil. Pravni pojem „podrejanje pravnemu redu RS“ je nedoločen pravni pojem, ki pa zahteva ustrezno tolmačenje. Zgolj morebitna posamezna kršitev predpisa ne more sama po sebi predstavljati razloga, da bi lahko upravni organ zaključil, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS. Razen tega gre pri prometnem prekršku za malomarnostno kaznivo dejanje, pri katerem ni naklepa do kršitve predpisov. Plačilo globe pa jasno izkazuje, da se je tožnik podredil pravnemu redu RS. Neutemeljen je tudi očitek, da po prenehanju veljavnosti dovoljenja ne bo zapustil RS. Tožnik je ves čas postopka prostovoljno sodeloval z organi RS, tudi v primeru odstranitve iz države. Glede bivanja v RS poudarja, da v državi ni nikoli bival. Njegova družba svojo dejavnost opravlja na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, tako da že iz tega razloga ni mogel biti prisoten v Sloveniji do te mere, da bi tu lahko bival. Tožena stranka tudi napačno tolmači pojem prijave prebivališča ter pojem bivanja, saj je tožnik prijavljen tudi v Hrvaški, kjer dejansko biva. Da tožnik ni bival v Sloveniji izhaja iz dejstva, da si je tožnik v postopku izbral pooblaščenca, ki je lahko opravljal procesna dejanja namesto njega. Navedeno izhaja tudi iz dejstva, da je vlogo za prvo dovoljenje za začasno prebivanje oddal na Veleposlaništvu RS na Hrvaškem, česar gotovo ne bi storil, če bi prebival v Sloveniji. V Sloveniji se je prijavil v skladu z napotki policista, ker se je v celoti zanesel na zagotovila organov RS, kar izkazuje, da ni imel škodljivih namenov. Prav tako meni, da je izpodbijana odločba nezadostno obrazložena. Za varstvo pravic stranke v postopku ne zadošča le, da se ji omogoči, da poda pisne izjave, temveč ji mora biti zagotovljeno tudi, da se bo upravni organ do njih obrazloženo opredelil. Temu pa v obravnavanemu postopku ni bilo zadoščeno. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo nadomesti odločbo tako, da se prošnji tožnika za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v RS ugodi. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

ZTuj-1 v 32. členu določa, da se tujcu, ki želi v Republiki Sloveniji prebivati zaradi zaposlitve ali dela, dovoljenje za začasno prebivanje izda, če ima tujec delovno dovoljenje oz. drugo potrebno dovoljenje po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, ali izpolnjuje pogoje, ki jih za opravljanje posameznih dejavnosti določajo zakoni in drugi predpisi v Republiki Sloveniji. Dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji pa se tujcu med drugim ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da tujec po izteku veljavnosti dovoljenja ne bo prostovoljno zapustil Republike Slovenije (3. alinea 43. člena ZTuj-1); če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (5. alinea prvega odstavka 43. člena), ali če se v postopku izdaje dovoljenja za prvo prebivanje ugotovi, da tujec dejansko že živi v Republiki Sloveniji (7. alinea istega člena).

Tudi po mnenju sodišča je tožena stranka pravilno presodila, da pri tožniku obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno prebivanje iz 3., 5. in 7. alinee 43. člena ZTuj-1. Obrazložitev izpodbijane odločbe prav tako vsebuje vsa pravno relevantna dejstva, ki jih organ tudi veže na ustrezno pravno podlago. Sodišče zato zavrača tožbeni ugovor, da je odločba nezadostno obrazložena, prav tako sledi utemeljitvi tožene stranke ter se nanjo na podlagi določbe drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v celoti sklicuje, saj tožnik v tožbi ne navaja nič takega, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev.

V postopku ni sporno, da sta bili tožniku izdani dve odločbi o prekršku zaradi kršitve po 3. točki prvega odstavka 98. člena ZTuj-1, ker se je v Republiki Sloveniji nahajal nezakonito ter da je bil dne 31. 5. 2010 ter 24. 5. 2011 na podlagi 50. člena istega zakona odstranjen iz Republike Slovenije. Navedeno dejstvo pa tudi po presoji sodišča utemeljuje domnevi iz 3. in 5. alinee prvega odstavka 43. člena ZTuj-1, da tožnik po izteku veljavnosti dovoljenja ne bo prostovoljno zapustil RS, ter da se ne bo podrejal pravnemu redu RS. Po prvem odstavku 43. člena ZTuj-1 se dovoljenje za prebivanje tujcu ne izda, čim nastopi katera izmed okoliščin iz prvega odstavka navedenega člena. To pomeni, da je upravni organ dolžan vlogo zavrniti, čim je ena izmed okoliščin podana. Glede na takšno ureditev in ugotovljeno dejansko stanje, pa niti niso več relevantni ostali tožbeni ugovori, da je tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje. Ravnanje in kršitve tožnika v preteklosti namreč tako domnevo izkazujejo. Pri tem sodišče še dodaja, da dejstvo, da je šlo za prekrške po ZTuj-1, ki se nanašajo na nezakonito prebivanje v RS, še posebej utemeljuje domnevo iz 3. in 5. alinee prvega odstavka 43. člena ZTuj-1. Po mnenju sodišča bi moral biti tujec še posebno pozoren na dolžnosti, ki mu jih nalaga navedeni zakon. Dejstvo, da je tožnik plačal globo, ter da je skladno z zakonom vložil vlogo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, pa ne more odtehtati teže prekrška, ki se nanaša prav na nezakonito prebivanje v Sloveniji.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor glede kršitev pravil postopka. Tožena stranka je tožnika med postopkom seznanila s konkretnimi okoliščinami, da obstajajo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje ter mu dala možnost, da predloži nasprotne dokaze. Tožnik je na to pisno odgovoril, prav tako je bil v postopku neposredno zaslišan. Pri tem pa je le na splošno zagotavljal, da bo spoštoval pravni red ter da bo po prenehanju dovoljenja prostovoljno zapustil Slovenijo, ni pa navedel ničesar v zvezi z ugotovljenimi kršitvami. Tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka seznanila tožnika s konkretnimi razlogi za svojo odločitev, zato tožnik neutemeljeno ugovarja, da je odločba nezadostno obrazložena ter posledično nezakonita.

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Četrti odstavek 25. člena ZUS-1 namreč določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.