Jedro

Pravna podlaga za zavrnitev zahtevka za vrnitev pokopališča v naravi kot objekta (tudi če ni izrecno razglašen za javno dobro) je v drugem odstavku 32. člena ZDen. Da v primeru komunalnih objektov, ki imajo status javne infrastrukture, denacionalizacijo v obliki vrnitve v naravi preprečuje navedena določba ZDen, je že pojasnilo Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-50/98 z dne 25. 5. 2000, ob presoji drugega odstavka 3. člena ZSZ/97. Tožnica zato zmotno meni, da je izkazana ovira samo za tisti del nepremičnine, na kateri stoji objekt (v izmeri 18 m2), za ostali del parcele (v izmeri 1570 m2) pa bi moralo biti z ustrezno dokumentacijo izkazano, da je to funkcionalno zemljišče k temu objektu. Pokopališče je namreč kot funkcionalno zaključena površina, določena za pokopavanje umrlih, ki je razdeljena na pokopališčne oddelke in grobove, samo po sebi objekt.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Kočevje (v nadaljevanju upravni organ) je v izpodbijanem delu dopolnilne odločbe z dne 22. 7. 2010 odločila: da je zavezanec za vračilo v postopku denacionalizacije Slovenska odškodninska družba, d.d., dolžna upravičenki Župniji ... izročiti obveznice kot obliko odškodnine za porušen objekt in zemljišče, parc. št. stp 98 k.o. ... (stara izmera) oziroma parc. št. 1137/22 k.o. ... (nova izmera), v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe, v višini 61.389,70 DEM (1. točka izreka) in za za parc. št. 953 k.o. ... (stara izmera) oziroma parc. št. 252/1 k.o. ... (nova izmera) v istem roku v višini 50,05 DEM (3. točka izreka) ter zavrnila del zahtevka, ki se nanaša na izplačilo manjvrednosti parc. št. stp 10 in stp 115, obe k.o. ... in parc. št. 202 k.o. ... (11. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnica dne 14. 5. 1993 vložila zahtevo za denacionalizacijo s predpisanimi sestavinami. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo odškodnine za manjvrednost parc. št. stp 10 in stp 115, obe k.o. ... in parc. št. 202 k.o. ... se upravni organ sklicuje na cenitev cenilca za gradbene zadeve A.A., ki je podal mnenje, da gre za nezazidana stavbna zemljišča, ker so bili objekti porušeni ali požgani pred podržavljenjem. Po Navodilu o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo) pa se za nezazidano stavbno zemljišče, ki ga komunalno ni bilo mogoče opremiti brez večjih stroškov, odškodnina določi kot za kmetijsko zemljišče. V zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na parc. št. 1137/22 k.o. ..., je upravni organ iz zemljiške knjige ugotovil, da je na tej parceli vknjižena služnostna pravica napeljave za potrebe postavitve in vzdrževanja telekomunikacijskih naprav, RTV Slovenija pa je pojasnila, da je na tej parceli postavljen pretvornik PTV ..., ki je del osnovnih sredstev RTV Slovenija OE Oddajniki in zveze ter da za neokrnjeno opravljanje dejavnosti tudi v prihodnje potrebuje na parceli služnost. Dne 16. 7. 2010 je ob navzočnosti predstavnika Slovenske odškodninske družbe opravil ogled parcele, na katerem je bilo ugotovljeno, da na njej, na betonski plošči dimenzij cca 10 m x 10 m, stoji RTV oddajnik, poleg njega zidan objekt, dimenzij 6 m x 6 m, za njim pa temeljen stolp s satelitsko anteno. V zvezi z zahtevo za vrnitev parc. 252/1 k.o. ... (nova izmera) oziroma del parc. št. 953 k.o. ... pa se upravni organ sklicuje na Zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter urejanju pokopališč, po katerem je pokopališka in pogrebna dejavnost ter urejanje pokopališč komunalna dejavnost posebnega družbenega pomena. S sprejetjem Zakona o gospodarskih javnih službah je ta dejavnost opredeljena kot gospodarska javna služba. Po občinskem Odloku o gospodarskih javnih službah v občini Kočevje je pokopališka dejavnost javna služba, ki jo opravlja javno komunalno podjetje Komunala Kočevje. Lastnica parc. št. 252/1 je Občina Kočevje, vrnitev parcele pa preprečuje 2. točka prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen).

Drugostopenjski organ je v zgoraj opisanih točkah zavrnil tožničino pritožbo. V zvezi z odškodnino za parc. št. 98 k.o. ..., ki je ni mogoče vrniti v naravi, ugotavlja, da je sodni izvedenec cerkev, ki je stala na tej parceli, glede na Navodilo po namembnosti opredelil kot specialni objekt, po načinu izgradnje in obdelave kot objekt prve kategorije in po namembnosti kot glavni objekt. V skladu z drugim odstavkom 17. člena Navodila je fundus cerkve, ki je zajemal celotno parcelo, upoštevan v cenitvi. Zato je zavrnil ugovor, da je treba vrednosti stavbe dodati še vrednost stavbnega zemljišča. Glede nenavzočnosti pritožnice na ogledu meni, da je tako postopanje nepravilno, vendar ta kršitev ni bistveno vplivala na odločitev. Iz zapisnika o ogledu je namreč razvidno, da je bilo ugotovljeno, da so na parceli objekti, ki niso v lasti upravičenke, s temi ugotovitvami pa je bila upravičenka seznanjena. Ugotovitve na ogledu niso vplivale na višino odškodnine, s katero je bila upravičenka tudi seznanjena in je nanjo dala pripombe. Glede ovir za vrnitev podržavljene parc. št. 953 k.o. ..., sedaj parc. št. 252/1, funkcionalni objekt v izmeri 18 m2 in pokopališče v izmeri 1570 m2, tudi drugostopenjski organ meni, da obstajajo, vendar to niso ovire iz 2. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, temveč vračilo v naravi preprečuje drugi odstavek 32. člena ZDen in 3. točka prvega odstavka 19. člena ZDen za celotno območje pokopališča. Drugostopenjski organ se sklicuje na 2. člen Zakona o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 (javna površina), na Zakon o stavbnih zemljiščih iz leta 1997 (javna infrastruktura) in na 2. člen Zakona o graditvi objektov (grajeno javno dobro lokalnega pomena) ter na 211. člen tega zakona, ki določa, da grajeno javno dobro v smislu tega zakona ureja tudi Zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti. Ta zakon določa, da je urejanje pokopališč komunalna dejavnost posebnega družbenega pomena, ki jo opravljajo komunalne organizacije oziroma krajevne skupnosti na podlagi občinskih predpisov. Občina Kočevje je urejanje pokopališč kot javno službo uredila z Odlokom o gospodarskih javnih službah v Občini Kočevje in v 6. členu določila pokopališčne objekte in naprave kot infrastrukturne objekte in naprave, potrebne za izvajanje javnih služb. Pokopališče je zato javna infrastruktura in je kot grajeno javno dobro izvzeta iz pravnega prometa, kar predstavlja ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Zavrnil je tudi pritožbene ugovore, ki so se nanašali na manjvrednost parcel št. 10 in 115 k.o. ... ter 202 k.o. ... Navaja, da so bile na teh parcelah ob podržavljenju ruševine sakralnih objektov, ki so bili porušeni pred podržavljenjem. Vrednost nepremičnin se ugotavlja po določbi tretjega odstavka 15. člena Navodila in sicer kot vrednost ostalih zemljišč po Prilogi 4. Na ta način ugotovljena vrednost je v času vračanja enaka kot v času podržavljenja, pri čemer so za izračun uporabljeni uradni podatki katastra po potrdilu o zemljiškokatastrskih podatkih parcel v času podržavljenja in sedanji uradni podatki katastra. Zahtevek za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti je torej neutemeljen in je bil pravilno zavrnjen.

Tožnica vlaga tožbo zoper 1., 3. in 11. točko izreka prvostopenjske odločbe zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Glede odločitve v točki 1 uveljavlja kršitev pravil postopka, ker je bil opravljen ogled, ne da bi bila o tem obveščena. Gre za kršitev kontradiktornosti, ki je vedno absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Tožnica tudi vztraja, da je bil na parceli objekt, pri katerem je v skladu z določbo 17. člena Navodila treba dodatno oceniti še stavbno zemljišče (fundus). Pri drugih objektih vrednost zemljišča ni upoštevana v vrednosti točke, kot je to v skladu z določbo 16. člena Navodila pri stanovanjskih in poslovnih stavbah. Celotna nepremičnina je predstavljala fundus objekta ter je tako vrednost zemljišča še dodatnih 11.051,70 DEM. Danes gre za gozdno zemljišče brez stavbe ter znaša vrednost le tega 155,37 DEM. Manjvrednost nepremičnine tako znaša 72.286,33 DEM. Glede vračila parc. št. 953 k.o. ... bi obstajala ovira iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen samo v primeru, če bi bila nepremičnina izvzeta iz javnega prometa. Vsa javna dobra pa niso izvzeta iz pravnega prometa, ampak mora biti to posebej predpisano, kar pa v konkretnem primeru ni. Tožnica je že navedla, da je v skladu z določbo 3. poglavja ZPPDUP mogoče celo oddajati nepremičnino, ki je pokopališče, kar pomeni, da ni izvzeta iz pravnega prometa, saj najemna pogodba pomeni tipičen pravni promet. Predmetna nepremičnina ni javno dobro, saj tega statusa (še) ni pridobila. Po določbi 24. člena ZPPDUP se pokopališče zgradi, gre torej za klasično gradnjo in je treba uporabiti določbe Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). V smislu tega zakona pa bi morala biti celotna nepremičnina parc. št. 252/1 z odločbo razglašena za javno dobro. Sklicevanje drugostopenjskega organa na 211. ZGO-1 ni pravilno, saj ta samo predpisuje, da se šteje, da grajeno javno dobro ureja tudi ZPPDUP, ne pa, da se šteje, da je pokopališče tudi brez izdaje odločbe že javno dobro. O tem se upravni organ ni opredelil. Tudi Zakon o stavbnih zemljiščih/97, ki v prvem odstavku 4. člena predpisuje, da so objekti javne gospodarske infrastrukture ter zemljišča, na katerih so zgrajeni, javno dobro, v 5. členu določa, da postane zemljišče javno dobro in sicer šele z izdajo odločbe, ne pa s samo gradnjo. Kolikor pa se drugostopenjski organ sklicuje na drugi odstavek 32. člen ZDen, je bistveno vprašanje, ali je nepremičnina zazidano ali nezazidano zemljišče. Za to opredelitev ni mogoče uporabiti Zakon o stavbnih zemljiščih/84, temveč Zakon o stavbnih zemljiščih/97, na katerega odkazuje 179. člen Zakon o urejanju prostora. Po Zakonu o stavbnih zemljiščih/97 je zazidano stavbno zemljišče parcela, ki se nahaja v območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za gradnjo, na kateri je zgrajen objekt. Predmetna nepremičnina leži v območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za gradnjo, vendar na celotni njeni površini ni zgrajen objekt in tudi celotna površina ni funkcionalno zemljišče k objektu. Zgrajen je le objekt v izmeri 18 m2 in tega dela ni mogoče vrniti v naravi. Za ostali del v izmeri 1570 m2 pa je iz dostopnih podatkov razvidno, da na njem ni nikakršen objekt in se da to nepremičnino vrniti. Zavezanka bi morala z ustrezno dokumentacijo izkazati, da je celotna površina funkcionalno zemljišče k objektu. Ni pa predložila nobene odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča oziroma drugega ustreznega akta. Tožnica se tudi ne strinja z odločitvijo, da parc. št. 10, 115 k.o. ... in parc. št. 202 ... niso manjvredne. V času podržavljenja so bila to zazidana stavbna zemljišča in se vrednotijo po Navodilu. V času vračanja so to kmetijska oziroma gozdna zemljišča in se vrednotijo po Odloku. Parc. št. 10 k.o. ... je bila ob podržavljenju vredna 8.439,48 DEM, parc. št. 115 k.o. ... 42.867 DEM, parc. št. 202 k.o. ... pa 8.640,42 DEM. Današnje vrednosti so: parc. 2743 k.o. ... 211,98 DEM, parc. št. 115 k.o. ... pa 602,66 DEM in parc. št. 202 k.o. ... 211,98 DEM. Stališče drugostopenjskega organa ne zdrži ne pravne ne logične presoje. Splošno znano dejstvo je, da so kmetijska in gozdna zemljišča več desetkrat manj vredna od stavbnih zemljišč in že zato prihaja do občutnih razlik. Namembnost nepremičnine je vsekakor pravno dejstvo, ki ga je treba upoštevati ob vrednotenju nepremičnine, saj določa namen njene uporabe in bistveno vpliva na njeno vrednost. Tožnica predlaga, da se dopolnilna odločba Upravne enote Kočevje z dne 22. 7. 2010 odpravi v točki 1., 3. in 11. izreka in se v tem delu zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe in predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom Slovenska odškodninska družba, d.d., na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je bila odškodnina za podržavljeno nepremično parc. št. 98 k.o. ..., ob podržavljenju cerkev, določena pravilno. Tožnica ne ugovarja opredelitvi cerkve v smislu 17. člena Navodila (upoštevanje namembnosti, načina izgradnje in vrste finalne obdelave ter pomembnosti), ki jo je v cenitvi z dne 8. 3. 2010 podal cenilec, ki je cerkev uvrstil med glavne objekte (20. člen Navodila). Po drugem odstavku 17. člena Navodila, na katerega se je izrecno skliceval drugostopenjski organ, je pri glavnih objektih vrednost zemljišča pod objektom (fundus) upoštevana v polni ceni. Ker je fundus cerkve obsegal celotno parcelo (kar med strankami ni sporno), je v odškodnini, izračunani po formuli iz 21. člena Navodila, v znesku 61.389,70 EUR upoštevana tudi vrednost celotnega podržavljenega zemljišča, oziroma je vrednost samega objekta 50.338,00 EUR, kar je potrdil tudi izvedenec v dopisu z dne 20. 4. 2010. Tožbena trditev, da je treba odškodnini v znesku 61.389,70 DEM dodati še vrednost zemljišča (11.051,70 DEM), je torej brez pravne podlage. Izračun manjvrednosti nepremičnine, ki ga navaja tožnica v tožbi, pa je brezpredmeten (tudi) zato, ker se ji parc. št. 98 k.o. ... oziroma sedaj parc. št. 1137/22 k.o. ... ne vrača v naravi.

Odločitev o odškodnini za podržavljeno parc. št. 98 k.o. ... tudi ni obremenjena s takšno kršitvijo pravil postopka, ki bi zahtevala odpravo odločbe. Sodišče se strinja z drugostopenjskim organom, da nevabljenje in nenavzočnost tožnice na ogledu parcele dne 16. 7. 2010 ne pomeni absolutne bistvene kršitve, kot to zatrjuje tožnica. Po določbi 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku se za absolutno bistveno kršitev šteje, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Iz zapisnika o ogledu izhaja, da se je na ogledu ugotavljala pozidanost celotne parcele z objekti, zgrajenimi po podržavljenju, o čemer je v upravnem postopku izražala dvom denacionalizacijska zavezanka, medtem ko se je tožnica strinjala z vračilom te parcele v obliki odškodnine (pripravljalna vloga tožnice z dne 10. 6. 20120). Tožnica je torej dejstvo pozidanosti priznavala, prerekala je izračun odškodnine, o tem pa se je v postopku imela možnost izjaviti. Postopanje prvostopenjskega organa pri izvedbi dokaza z ogledom zato tudi po mnenju sodišča ne pomeni kršitve pravil postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev.

Neutemeljeno tožnica ugovarja odločitvi, da se podržavljena parc. št. 953 k.o. ..., sedaj parc. št. 252/1 k.o. ... ne more vrniti v naravi. Pri tej odločitvi se je prvostopenjski organ skliceval na Zakon o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter o urejanju pokopališč (v nadaljevanju ZPPDUP) ter na Odlok o gospodarskih javnih službah v občini Kočevje, kot pravno podlago, ki preprečuje vrnitev v naravi, pa navedel 2. točko prvega odstavka 19. člena ZDen. Drugostopenjski organ pa se je opiral na Zakon o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 in Zakon o stavbnih zemljiščih iz leta 1997, na ZGO-1 ter na že naveden občinski odlok o gospodarskih javnih službah, ter kot oviro za vrnitev v naravi opredelil drugi odstavek 32. člena in 3. točko prvega odstavka 19. člena ZDen.

Glede ZPPDUP sodišča navaja, da sta bili po 2. členu tega zakona pokopališka in pogrebna dejavnost opredeljeni kot komunalna dejavnost posebnega družbenega pomena, kar v zvezi z Zakonom o gospodarskih javnih službah (ki je v prvi alinei 68. člena določil, da se dejavnosti, katere so bile ob njegovi uveljavitvi z zakoni ali z občinskimi odloki določene kot dejavnosti posebnega družbenega pomena na področju materialne infrastrukture, do določitve gospodarskih javnih služb s področnimi zakoni, štejejo za gospodarske javne službe) pomeni, da sta pokopališka in pogrebna dejavnost lokalni gospodarski javni službi (tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-48/97 z dne 6. 7. 2000), v konkretnem primeru urejeni v Odloku o gospodarskih javnih službah v občini Kočevje. Pokopališče na parc. št. 252/1 k.o. ... je glede na navedene določbe nepremičnina, potrebna za izvajanje gospodarske javne službe. V smislu predpisov, ki urejajo stavbna zemljišča in predpisov, ki urejajo gradnjo objektov, se pokopališče šteje za objekt. Zakon o stavbnih zemljiščih iz leta 1997 mu v drugem odstavku 3. člena kot komunalnemu objektu priznava status javne infrastrukture (kot tak je grajeno javno dobro (4. člen), ki tak status pridobi z odločbo pristojnega organa (5. člen), ZGO-1 pa v točki 1.5. opredeljuje objekt v javni rabi (objekt, katerega raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem), ki se glede na način rabe deli na javne površine in nestanovanjske stavbe, namenjene javni rabi. Med javnimi površinami je v točki 1.5.1. izrecno našteto pokopališče. Upoštevajoč navedene določbe za potrebe denacionalizacije je tudi po mnenju sodišča pravna podlaga za zavrnitev zahtevka za vrnitev pokopališča v naravi kot objekta (tudi če ni izrecno razglašen za javno dobro) v drugem odstavku 32. člena ZDen, ki določa, da se podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Da v primeru komunalnih objektov, ki imajo status javne infrastrukture, denacionalizacijo v obliki vrnitve v naravi preprečuje drugi odstavek 32. člena ZDen, je že pojasnilo Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-50/98 z dne 25. 5. 2000, ob presoji drugega odstavka 3. člena Zakona o stavbnih zemljiščih/97. Glede na pojasnjeno tožnica zmotno meni, da je v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZDen izkazana ovira samo za tisti del parc. št. 252/1, na katerem stoji objekt (v izmeri 18 m2), za ostali del parcele (v izmeri 1570 m2) pa bi moralo biti z ustrezno dokumentacijo izkazano, da je to funkcionalno zemljišče k temu objektu. Pokopališče je kot funkcionalno zaključena površina, določena za pokopavanje umrlih, ki je razdeljena na pokopališčne oddelke in grobove (24. in 28. člen ZPPDUP) samo po sebi objekt. To pa ustreza tudi definiciji zazidanega stavbnega zemljišča po drugem odstavku 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih/97 (zemljiška parcela na območju, ki je s prostorskim planom namenjena za graditev objektov, na kateri je zgrajen objekt), ki se po tretjem odstavku 179. člena Zakona o urejanju prostora uporablja do dokončanja denacionalizacijskih postopkov. Da je parc. št. 252/1 tudi dejansko pokopališče, ki je bilo zgrajeno po podržavljenju, pa tožnica ne prereka. Ker že določba drugega odstavka 32. člena ZDen preprečuje vrnitev predmetnega zemljišča v naravi, se sodišču ni treba še posebej opredeljevati, ali gre tudi za oviro po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen, kar tožnica prav tako oporeka. Že na podlagi drugega odstavka 32. člena ZDen ta oblika denacionalizacije ni možna, do takega zaključka pa sta prišla tudi oba upravna organa.

Neuspešna je po presoji sodišča tožnica tudi pri uveljavljanju zahtevka za manjvrednost parc. št. 10 in 115 k.o. ... in parc. št. 202 k.o. ..., ki ga uveljavlja kot razliko med vrednostjo zazidanega stavbnega zemljišča, izračunanega po Navodilu,in vrednostjo kmetijskega zemljišča, izračunanega po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije. Ker so bili objekti na teh parcelah pred podržavljenjem porušeni, kar med strankami ni sporno, se te parcele ne morejo vrednotiti po 13. členu Navodila kot zazidano zemljišče, kot to meni tožnica. Da bi bile parcele komunalno opremljene ali da bi jih bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov, tožnica ni niti trdila, niti dokazovala. Za taka zemljišča se vrednost določi kot za kmetijska zemljišča po tretjem odstavku 15. členu Navodila, na način, določen v Prilogi 4 (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 1765/2006 z dne 20. 3. 2008). Če so bila tožnici vrnjena zemljišča, ki so po dejanski rabi kmetijska, tudi po mnenju sodišča ni oškodovana, saj tudi ob podržavljenju vrednost teh zemljišč, po predpisih, po katerih se podržavljene nepremičnine vrednotijo, ni bila večja kot vrednost kmetijskih zemljišč. Kolikor pa tožnica uveljavlja, da bi bilo treba upoštevati namembnost nepremičnine in s tem meri na to, da ji je bilo podržavljeno stavbno zemljišče, sodišče meni, da bi tak status zemljišč morala dokazati z ustreznimi planskimi akti stanovanjske in komunalne gradnje (glej odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994), takega dokaza pa v predloženih upravnih spisih ni. Zato tudi po mnenju sodišča tožnica glede parc. št. 10 in 115 k.o. ... in parc. št. 202 k.o. ... ni upravičena do odškodnine v višini razlike med vrednostjo pozidanega stavbnega zemljišča in kmetijskega zemljišča. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Stroškovnemu zahtevku tožnice sodišče ni ugodilo, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.