Jedro

Praviloma gre pri zmanjšanju življenjske aktivnosti za obliko škode s trajnim prikrajšanjem. Pojem zmanjšanja življenjske aktivnosti pa zajema zmanjšanje človekovih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja. Denarna odškodnina se lahko prisodi tudi, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in dalj časa traja ali če to opravičujejo posebne okoliščine.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek „5.000,00 EUR“ nadomesti z zneskom „3.000 EUR“ in se I. točka izpodbijane sodbe pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnici izplačati poleg že izplačanih 3.000 EUR še 3.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2019 dalje do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijani, a nespremenjeni del sodbe potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 122,55 EUR pritožbenih stroškov, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki še 5.000 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27. 5. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). Naložilo ji je tudi plačilo premoženjske škode v višini 304,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2019 dalje do plačila (II. točka izreka). Prav tako je odločilo, da ji je dolžna povrniti pravdne stroške v višini 534,74 EUR (III. točka izreka). V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je izvedenec v izvedenskem mnenju navedel, da tožnica nima objektivnih patomorfoloških poškodb iz obravnavane nezgode. Sodišče se je pri odmeri odškodnine iz tega naslova oprlo na navedbe tožnice, da je pred nesrečo veliko hodila, česar sedaj ne more več, oziroma mora vlagati povečani napor pri gospodinjskih delih in ocenilo, da gre pri njej za zmanjšanje življenjske aktivnosti, kljub ugotovitvam izvedenca, ki je ugotovil, da bolečine v levem kolenu niso posledica udarnine v prometni nesreči, prav tako je udarnina leve rame in levega komolca sanirana brez trajnih posledic. Pritožnica zato meni, da tožnici iz tega naslova ne pripada odškodnina.

Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti je sodišče prisodilo tožeči 5.000 EUR odškodnine. Izvedenec je ugotovil, da je tožnica trpela sedem dni bolečine srednje hude intenzitete in okoli šest tednov blage bolečine ter vse poškodbe tožnice opredelil po Fischerju kot zelo lahke telesne poškodbe. Nevšečnosti so predstavljale hospitalizacija dva dni, dva pregleda pri specialistu, UZ preiskava trebuha in 23 rentgenskih slikanj in jemanje tablet proti bolečinam. Tožena stranka meni, da znaša pravična odškodnina iz tega naslova 1.500 EUR. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in dosojeno odškodnino ustrezno zniža. 3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica je bila poškodovana kot voznica osebnega avtomobila v prometni nezgodi, ki se je zgodila 22. 5. 2017. V prometni nezgodi je utrpela premoženjsko in nepremoženjsko škodo, za katero ji je sodišče prisodilo 8.304,20 EUR z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27. 5. 2019 dalje do plačila.1 Tožena stranka v pritožbi izpodbija priznano odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti ter telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Navaja, da tožeča stranka ni utrpela zmanjšanja življenjske aktivnosti, zato ji nepremoženjska škoda iz tega naslova ne pripada, nepremoženjska škoda za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pa je ocenjena previsoko, saj bi morala znašati pravična denarna odškodnina iz tega naslova 3.500 EUR.

6. Iz mnenja izvedenca medicinske stroke, ki ga je sodišče med postopkom postavilo,2 izhaja, da je tožnica v nezgodi utrpela naslednje poškodbe: plitka odrgnina nosu, udarnina glave, nateg hrbtnih mišic, udarnina leve rame, udarnine levega komolca, več ran s steklenimi tujki v predelu leve podlakti, udarnina obeh kolen in udarnina palcev obeh nog. Vse poškodbe (razen udarnine glave) je izvedenec opredelil kot zelo lahke telesne poškodbe po Fischerjevi lestvici.

7. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnica nima objektivnih patomorfoloških posledic poškodb iz obravnavane nezgode. Tožnica je v trditveni podlagi navajala bolečine v levi rami in plečih pri vseh aktivnostih, kjer je potrebno sodelovanje leve roke, pri gospodinjskih delih, pri dvigovanju in podobno, tako da dela, ki zahtevajo sodelovanje leve roke, opravlja s povečanimi napori. Izvedenec pa je izrecno zavrnil zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi bolečin v kolenih in palcu desne noge pri hoji, saj tožnica ni utrpela poškodbe kolena, ki bi bolečine utemeljevala, vzrok za bolečine v predelu palca desne noge pa je degenerativne narave.

8. Praviloma gre pri zmanjšanju življenjske aktivnosti za obliko škode s trajnim prikrajšanjem. Pojem zmanjšanja življenjske aktivnosti pa zajema zmanjšanje človekovih sposobnosti na celotnem področju njegovega udejstvovanja. Denarna odškodnina se lahko prisodi tudi, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in dalj časa traja ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Česa takega prvostopenjsko sodišče pri obravnavanem primeru ni ugotovilo.

9. Tožnica je utemeljevala zmanjšanje življenjske aktivnosti z navedbami, da ji je zaradi pretresa možganov oslabel spomin, večmesečno izogibanje športnih aktivnosti pa ji je povzročilo atrofijo mišic lokomotornega sistema. Zaradi tega se počuti oslabljeno in nemočno, težko se zbere in ima občutek, da ji je pričel pešati vid (tožbene navedbe). V pripravljalni vlogi s 16. 5. 2020 je tožnica v utemeljitev navedb o zmanjšanju življenjske aktivnosti dodala, da so poškodbe vplivale na njeno duševnost in slabo počutje, da ji je upadla volja do telesnih aktivnosti, pri katerih jo ovirajo fizične bolečine, pojavile so se tudi duševne bolečine, kot so nemir, strah pred vožnjo, umik pred ljudmi, močno zmanjšana telesna moč. Zaradi posledic nesreče tožnica težje hodi, zato se hoji izogiba. Tožnica težje hodi zaradi bolečin v kolenih in palcu desne noge.

10. Resničnost tožničinih navedb je sodišče ugotavljalo s pomočjo izvedenca medicinske stroke, ki tožničinih trditev o upadu telesnih oziroma psihičnih zmožnosti zaradi obravnavane prometne nezgode ni potrdil. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnica nima objektivnih patomorfoloških posledic poškodb iz obravnavane nezgode ter da zmanjšanja aktivnosti zaradi bolečin v kolenih in v palcu desne noge pri hoji ne moremo pripisati obravnavani nezgodi. Poškodbe kolena namreč take bolečine ne utemeljujejo, bolečine v palcu desne noge pa so degenerativne spremembe, ki so nastale zaradi spremenjene statike stopala zaradi stanja po avaskularni nekrozi glavice tretje stopalnice iz leta 2007. Pritožbeni očitki, da tožnica ni utrpela zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki bi utemeljeval prisojo odškodnine, so zato utemeljeni. Navedb o zmanjšanju življenjske aktivnosti zaradi bolečin v levi rami in vlaganju povečanega napora pri gospodinjskih delih, kot na primer pri dvigovanju, ko je potrebno sodelovanje leve roke, tožeča stranka niti ni podala, stopnjo in trajanje bolečin pa je sodišče upoštevalo pri naslednji obliki nepremoženjske škode.

11. Prvostopenjsko sodišče je tožnici iz naslova nepremoženjske škode za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo odškodnino v višini 5.000 EUR. Ugotovilo je, da je imela tožnica sedem dni bolečine srednje intenzitete, šest tednov blage bolečine, dva dni je bila hospitalizirana in na opazovanju, dvakrat je obiskala specialista, 23-krat je bila rentgensko obsevana in bila izpostavljena UZ preiskavi trebuha. Za ugotovljeno stopnjo in trajanje bolečin ter nevšečnosti je sodišče prve stopnje res priznalo precej visoko odškodnino v višini 5.000 EUR, kar utemeljeno izpostavlja pritožba, vendar je sodišče pri tem upoštevalo tudi bolečine v levi rami, ki nastajajo pri aktivnostih in gospodinjskih opravilih. Ob upoštevanju, da bo tožnica trpela občasne bolečine tudi v prihodnje, pa je po oceni pritožbenega sodišča celostno gledano priznani znesek za vso nepremoženjsko škodo primeren in se umešča med ostale zneske že priznanih odškodnin.

12. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v delu, ki se nanaša na odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti ter zahtevek v tem delu zavrnilo (358. člen ZPP), v preostanku pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijani ter nespremenjeni del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela (57 %) je dolžna tožeča stranka v ustreznem deležu povrniti njene pravdne stroške, ki jih sestavljajo stroški takse za pritožbo (210 EUR) in materialni stroški (5 EUR) (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Tožena stranka je 29. 5. 2019 tožnici plačala 3.000 EUR denarne odškodnine, prvostopenjsko sodišče pa je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo še plačilo 5.000 EUR za nepremoženjsko škodo in 304,20 EUR za premoženjsko škodo, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2019 dalje do plačila. 2 Sodišče je postavilo profesorja dr. M. V., dr. med., svetnika, specialista splošne kirurgije in travmatologije.