Jedro

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je v času izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožena stranka razpolagala s prostimi delovnimi mesti, za katere se je zahtevala ista stopnja in vrsta izobrazbe kot za delovno mesto po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. V kolikor bo sodišče ugotovilo, da so pri toženi stranki prosta delovna mesta obstajala in je hkrati obstajala potreba po njih, tožena stranka pa jih tožniku ni ponudila, je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Iz 3. odstavka 88. člena in 2. odstavka 90. člena ZDR izhaja, da ima delodajalec dolžnost delavcu pri odpovedi iz poslovnega razloga ponuditi ustrezno zaposlitev, če je ta pri njem na razpolago in obstaja potreba po delu na tem delovnem mestu, in pravica delavca je zahtevati takšno zaposlitev. Neustrezne zaposlitve delodajalec ni dolžan ponuditi, niti je delavec ni dolžan sprejeti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana soba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 4. 2009 razveljavi (I./1 točka izreka), in da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožniku ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za dela in naloge, ki ustrezajo njegovi izobrazbi oziroma mu v primeru, da tega ne bo storila, izplačati plačo s prispevki po pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 1. 2008 (I./2 točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo (pravilno: izpodbijani del) spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa, da sodbo (pravilno: izpodbijani del) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da se sodišče prve stopnje do njegovih pripravljalnih vlog z dne 7. 6. 2013 in 2. 10. 2013 ni opredelilo, temveč je sledilo navedbam tožene stranke. Skladno z Zakonom o delovnih razmerjih je poudarek pri presoji ustrezne zaposlitve na pogodbi o zaposlitvi. Tožnik je imel pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki je bilo razporejeno v VII. tarifno skupino in VIIb/5. plačilni razred, za katero se po kolektivni pogodbi zahteva visoka univerzitetna strokovna izobrazba, ki jo tožnik tudi ima. Namesto za VII. tarifno skupino pa mu je bilo ponujeno delovno mesto za V. tarifno skupino, za katero se zahteva triletna javna priznana poklicna ali strokovna izobraževanja in mojstrski, delovodski ali poslovodski izpit oziroma štiri ali pet let javno priznanega strokovnega izobraževanja. Podjetniška kolektivna pogodba v 63. členu ureja uvrstitev delovnih mest v devet tarifnih razredov oziroma zahtevnostnih razredov glede na zahtevano izobrazbo. Tako za visoko zahtevna dela (VII.) zahteva strokovno izobrazbo VII. stopnje. Ponujena pogodba o zaposlitvi je neustrezna, saj je iz odpovedi razvidno, da ima tožnik v primeru odklonitve sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pravico do odpravnine po 109. členu ZDR in tožena stranka je odpravnino celo izplačala. Tožniku pa v primeru ustrezne zaposlitve odpravnina ne bi pripadala. Prvostopenjsko sodišče je zmotno primerjalo opise delovnih mest, napačna pa je tudi ugotovitev, da je imel tožnik pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, razporejeno v VI. tarifni razred in da mu je bila ponujena pogodba za delovno mesto v VI. tarifnem razredu. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku sploh ni upoštevalo napotil pritožbenega sodišča, zmotno pa se tudi sklicuje na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelek v Novem mestu, opr. št. Pd 55/2009. Dejansko stanje v navedeni zadevi je namreč drugačno, saj se je tožnik skliceval na diskriminatorne razloge in ravnanje tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa ni navedlo spora z bivšim delavcem A.A., ki je istočasno kot tožnik prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi in mu je bila ponujena pogodba o zaposlitvi za VI. stopnjo izobrazbe, kar je sodišče ugotovilo kot nezakonito ravnanje. Tožnik v pritožbi še izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka v času odpovedi tožniku ni razpolagala z drugim ustreznim prostim delovnim mestom. Predsednik uprave B.B.je namreč potrdil, da so v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku obstajala prosta delovna mesta z zahtevano VII. stopnjo izobrazbe, kar je razvidno iz sodbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 221/2011. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo poudarja, da je tožnik dela namestnika direktorja predstavništva opravljal le 30 % svoje delovne obveznosti, medtem ko je 70 % delovne obveznosti opravljal dela in naloge zavarovalnega zastopnika. Ponujeno delovno mesto je bilo ustrezno tudi po kriteriju trajanja zaposlitve. Tožena stranka poudarja, da je pomembno delo, ki ga je tožnik opravljal ter stopnja in vrsta izobrazbe, ki se je za to delo zahtevala, in ne njegova dejanska izobrazba ali naziv delovnega mesta, opis delovnega mesta ali plača. Pretežna dela tožnika so bila iz področja izdelave ponudb in sklepanja zavarovalnih pogodb, kar so tudi pretežna dela in naloge na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika - svetovalca. Delovno mesto direktorja področja razvoja prodajnih poti je bilo še pred odpovedjo tožniku zasedeno s strani C.C.. Zaposlitev tožnika na delovnem mestu direktorja območnega predstavništva v D. pa ne bi bila ustrezna z vidika trajanja zaposlitve. Pravilen je tudi zaključek sodišča, da je v pristojnosti delodajalca, komu bo ponudil zaposlitev in kdaj. Obstoj nezasedenega delovnega mesta, za katerega se zahteva enaka stopnja in vrsta izobrazbe, kot se je zahtevala na delovnem mestu, na katerem je bil tožnik zaposlen pred ukinitvijo le-tega, ne more pomeniti obveznosti delodajalca, da ga delavcu ponudi.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke, saj se je sodišče opredelilo do vseh relevantnih dejstev, pomembnih za odločitev v predmetnem sporu. Pravilnost odločitve pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, ki jo je tožena stranka tožniku podala v skladu s prvo alinejo 3. odstavka 88. člena in 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2008). Tožniku je bila zaradi ukinitve delovnega mesta direktor predstavništva odpovedana pogodba o zaposlitvi in v podpis ponujena nova pogodba za delovno mesto zavarovalni zastopnik – svetovalec. Tožnik ponujene pogodbe o zaposlitvi ni podpisal. Sodišče prve stopnje je v predmetnem sporu odločalo že dvakrat. V prvotnem postopku je s sodbo, opr. št. I Pd 676/2009 z dne 22. 10. 2010, med drugim zavrnilo zahtevek tožnika, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 4. 2009 razveljavi; da se ugotovi, da Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke iz aprila 2009 s prilogami ni veljaven in da je tožena stranka dolžna tožniku ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za dela in naloge, ki ustrezajo njegovi izobrazbi oziroma mu izplačevati plači s prispevki in nadomestili po pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 1. 2008, in odločilo, da vsaka stranka sama nosi stroške postopka. Tako odločitev je pritožbeno sodišče na podlagi pritožbe tožnika s sodbo in sklepom, opr. št. Pdp 1447/2010 z dne 28. 6. 2011, delno spremenilo in odločilo, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove razveljavi in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu zagotoviti pravice po pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 1. 2008 ter mu povrniti stroške postopka. V presežku (ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za dela in naloge, ki ustrezajo njegovi izobrazbi) je tožbeni zahtevek zavrnilo. V preostalem delu pa je pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII Ips 253/2011 z dne 1. 10. 2012 (reviziji tožene stranke ugodilo in) razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje v delu o spremembi sodbe sodišča prve stopnje ter glede odločitve o stroških postopka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je pritožbeno sodišče (pritožbi tožnika ugodilo in) izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za razveljavitev izpodbijane odpovedi, zavrnitev zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožniku ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za dela in naloge, ki ustrezajo njegovi izobrazbi, ter v delu odločitve o stroških postopka in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ponovno zavrnilo zahtevek tožnika, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 4. 2009 razveljavi in zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za dela in naloge, ki ustrezajo njegovi izobrazbi oziroma mu izplačevati plači s prispevki in nadomestili po pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 1. 2008. Ugotovilo je namreč, da je dejansko obstajal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, tožena stranka pa je tožniku v okviru instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ponudila ustrezno delovno mesto v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR, ker se je tako za ponujeno delovno mesto kot tudi za delovno mesto, ki ga je tožnik zasedal do odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, zahtevala alternativna VI. stopnja izobrazbe ekonomske ali druge ustrezne smeri, obe delovni mesti pa sta dejansko uvrščeni v isto (VI.) tarifno skupino.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato je sprejeta odločitev nepravilna.

Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 88. člena ZDR delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga vprašanje, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. V 3. odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je določeno, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavce mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo in za nedoločen čas ter mu preneha delovno razmerje, nima pravice do odpravnine po 109. členu tega zakona. V 3. odstavku 90. člena ZDR pa je določeno, da je ustrezna zaposlitev tista zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ter da kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot 3 ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.

Pri presoji ustreznosti ponujene pogodbe o zaposlitvi, v skladu s 3. odstavkom 90. člena ZDR, je potrebno upoštevati izobrazbo iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje primerjalo opise delovnih mest iz Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (priloga B7 in B8) za zavarovalnega zastopnika – svetovalca in delovnega mesta namestnik direktorja predstavništva. Iz opisov delovnih mest izhaja, da se za delovno mesto direktor predstavništva (priloga A32) zahteva VI. ali VII. stopnja izobrazbe ekonomske, pravne, organizacijske ali druge ustrezne smeri, nadalje znanje angleškega, nemškega jezika, znanje uporabe osebnega računalnika, opravljen vozniški izpit B kategorije. Iz opisa delovnega mesta zavarovalni zastopnik – svetovalec pa izhaja, da se zahteva V. ali VI. stopnja izobrazbe, ekonomske ali druge ustrezne smeri ter znanje uporabe osebnega računalnika, dovoljenje ... za opravljanje poslov zavarovalnega zastopnika, opravljen vozniški izpit B kategorije ter drugi pogoji, predpisani z zakonom, kolektivno pogodbo in splošnim aktom. Na podlagi te primerjave je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bilo ponujeno delovno mesto zavarovalni zastopnik – svetovalec ustrezno.

Takrat veljavna Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije (Ur. l. RS, št. 60/1998; v nadaljevanju: Kolektivna pogodba) je v 7. členu določala, da se delovna mesta razvrščajo v devet tarifnih razredov glede na zahtevano strokovno izobrazbo, določeno v aktu o sistemizaciji delovnih mest. V 37. členu Pravilnika o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest (v nadaljevanju: Akt o sistemizaciji) pa je določeno, da se pri določanju razporeditve v tarifni razred upošteva dosežena stopnja strokovne izobrazbe osebe, ki se zaposluje na posamezno delovno mesto, v okviru zahtevane stopnje strokovne izobrazbe za posamezno delovno mesto, razvidne iz opisa delovnega mesta. V skladu s 7. členom Kolektivne pogodbe razvrstitev delovnih mest v tarifne razrede opravi delodajalec v skladu z aktom o sistemizaciji, tako da delovna mesta razvršča glede na zahtevano strokovno izobrazbo. V skladu z 9. členom Kolektivne pogodbe pa se s pogodbo o zaposlitvi delavec in delodajalec dogovorita, za katero delovno mesto se sklepa delovno razmerje, naziv delovnega mesta ter tarifni razred, v katerega je delovno mesto razvrščeno. Tožnikovo prejšnje delovno mesto je bilo razporejeno v VII. zahtevnostno skupino (VIIb/5. plačni razred), za katero se po kolektivni pogodbi zahteva visoka univerzitetna izobrazba, medtem ko je bilo ponujeno delovno mesto razporejeno v V. zahtevnostno skupino (Vb/1. plačni razred), za katero se po kolektivni pogodbi zahteva triletna javno priznana poklicna ali strokovna izobraževanja in mojstrski, delovodski ali poslovodski izpit oziroma štiri ali pet let javno priznanega strokovnega izobraževanja. Glede na navedeno je nepravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da sta obe delovni mesti dejansko uvrščeni v isto, VI. tarifno skupino. Kot navedeno, je pri presoji ustreznosti ponujene zaposlitve bistvena primerjava prejšnje in ponujene pogodbe o zaposlitvi. Tožnik se je o sprejemu ali zavrnitvi ponudbe lahko odločal le na podlagi podatkov v sistemizaciji delovnih mest ter primerjave pogodb o zaposlitvi. Zato je po oceni pritožbenega sodišča tudi plača, določena v pogodbi o zaposlitvi, dejavnik, ki vpliva na presojo o ustreznosti ponujene zaposlitve. V osnutku pogodbe o zaposlitvi je bilo navedeno, da je ponujeno delovno mesto razporejeno v V. zahtevnostno skupino. Ob upoštevanju določb Kolektivne pogodbe ter Akta o sistemizaciji, ki je za delovno mesto zavarovalni zastopnik-svetovalec predpisoval V. ali VI. stopnjo izobrazbe, gre zaključiti, da je delodajalec za konkretno ponujeno delovno mesto očitno ocenil, da ga lahko opravlja delavec, ki ima srednješolsko izobrazbo. Ob dejstvu, da je imel tožnik pred odpovedjo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, uvrščeno v VII. zahtevnostno skupino, je zato nepravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožniku ponujena ustrezna zaposlitev.

Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na rešitev spora v zadevi tamkajšnjega sodišča, opr. št. Pd 55/2009 z dne 25. 5. 2010. V tej zadevi je sicer res šlo za isto toženo stranko ter za primerjanje istih delovnih mest kot v predmetnem sporu, vendar pritožbeno sodišče poudarja, da se v predmetnem sporu pojavljajo drugačni argumenti (predvsem navedbe v zvezi s tarifnimi razredi, v katere sta razporejeni primerjani delovni mesti, ter sklicevanje na določbe Kolektivne pogodbe o razvrščanju v tarifne razrede glede na zahtevano strokovno izobrazbo).

Pritožbeno sodišče je sodišču prve stopnje v prvotnem sojenju naložilo, da odloči o (ne)ustreznosti ponujene pogodbe o zaposlitvi in da v primeru ugotovitve neustreznosti ponujenega delovnega mesta razišče, ali je tožena stranka imela na razpolago drugo ustrezno delovno mesto, ki bi ga v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZPP morala ponuditi tožniku. Tožnik je namreč tekom postopka trdil, da bi mu tožena stranka lahko ponudila druga ustrezna delovna mesta (direktor območnega predstavništva D., direktor področja marketinga in odnosov z javnostmi v E., višji skrbnik za trženje). Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno zavzelo materialnopravno nepravilno stališče, da je v izključni pristojnosti delodajalca, presoja komu bo ponudil zaposlitev ter za kakšna dela in kdaj. V zvezi z objavljenimi delovnimi mesti, ki jih izpostavlja tožnik, pa je le skopo navedlo, da je do objave teh prostih delovnih mest prišlo šele po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, pri čemer so bile nove zaposlitve sklenjene šele v avgustu oziroma septembru 2009. Iz do sedaj izvedenih dokazov izhaja, da je takšen zaključek napačen. Iz prilog A6, A26 in A36, na katere se izrecno sklicuje sodišče prve stopnje, namreč izhaja, da so bili oglasi za delovna mesta direktor območnega predstavništva D., direktor področja marketinga in odnosov z javnostmi v E. ter višji skrbnik za trženje objavljeni v aprilu 2009, kar pomeni v istem mesecu, kot je bila tožniku podana izpodbijana odpoved. Sodna praksa je že oblikovala stališče, da mora delodajalec v primeru uporabe instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove delavcu ponuditi ustrezno delovno mesto, če ga ima, in če obstaja potreba po zaposlitvi na njem. V konkretnem primeru iz do sedaj izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka razpolagala s prostimi delovnimi mesti, za katere je obstajala potreba, saj je tožena stranka objavila oglase za zasedbo teh delovnih mest. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali so bila ta delovna mesta tudi ustrezna glede na zahtevano stopnjo in vrsto izobrazbe. Dejansko stanje je zato nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, da se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Gre namreč za ugotovitve o odločilnih dejstev glede presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti in ugotoviti, ali je v času izpodbijane odpovedi tožena stranka razpolagala s prostimi delovnimi mesti, za katere se je zahtevala ista stopnja in vrsta izobrazbe kot za delovno mesto po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. V kolikor bo sodišče ugotovilo, da so pri toženi stranki navedena prosta delovna mesta obstajala in je hkrati obstajala potreba po njih, tožena stranka pa jih tožniku ni ponudila, je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (tako je odločilo Vrhovno sodišče tudi v sodbi VIII Ips 232/2011 z dne 3. 4. 2012). Vrhovno sodišče RS je v navedeni sodbi tudi zapisalo, da (ne)ustreznost zaposlitve ne vpliva zgolj na pravico do odpravnine. Iz 3. odstavka 88. člena in 2. odstavka 90. člena ZDR jasno izhaja, da ima delodajalec dolžnost delavcu pri odpovedi iz poslovnega razloga ponuditi ustrezno zaposlitev, če je ta pri njem na razpolago in obstaja potreba po delu na tem delovnem mestu, in pravica delavca je zahtevati takšno zaposlitev. Neustrezne zaposlitve delodajalec ni dolžan ponuditi, niti je delavec ni dolžan sprejeti.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo in v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o tožnikovih stroških postopka, v zvezi s katero se prav tako pritožuje tožnik.

Pritožbeni stroški so skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP nadaljnji stroški postopka.