13. 1. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Združenja SAZAS, k. o., Trzin, ki ga zastopa Odvetniška družba Rojs, Peljhan, Prelesnik & partnerji, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 13. januarja 2022

sklenilo:

Zahteva pritožnika za izločitev sodnice Ustavnega sodišča dr. Špelce Mežnar se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je vložil ustavno pritožbo zoper posamične akte, izdane v postopku odločanja o njegovi zahtevi za izdajo stalnega ali začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje glasbene avtorske pravice v primeru dajanja na voljo javnosti iz 32.a člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08, 110/13, 56/15 in 59/19 – ZASP). Urad za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Urad) je zahtevi pritožnika zavrnil. Upravno sodišče je zavrnilo tožbo. Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije.

2.Pritožnik je z vlogo z dne 4. 9. 2020 zahteval izločitev sodnice Ustavnega sodišča dr. Špelce Mežnar. Zahtevo za izločitev te sodnice utemeljuje z navedbo, da je bila navedena sodnica v času od leta 2007 do leta 2015 zaposlena kot odvetnica v Odvetniški družbi Čeferin in partnerji, o. p., d. o. o., Grosuplje (v nadaljevanju Odvetniška družba). Pritožnik navaja, da je sodnica glede na svojo akademsko kariero gotovo morala biti vključena v odvetniške storitve s področja avtorskega prava. Odvetniška družba naj bi vse od leta 2012 dalje opravljala odvetniške storitve za javni zavod Radiotelevizijo Slovenija, ki naj bi bil največji "javni" zavezanec oziroma plačnik pritožnika, odvetniške storitve pa naj bi opravljala tudi za družbo Telekom Slovenije, d. d., Ljubljana, ki naj bi bil prav tako eden izmed največjih zavezancev za plačilo nadomestil pritožniku in zoper katero naj bi imel pritožnik od leta 2012 "odprte" številne sodne spore, saj naj bi moral zaradi odsotnosti tarife za radiofuzno retransmisijo glasbenih del plačilo nadomestil vtoževati pred rednimi sodišči. Odvetniška družba naj bi opravljala odvetniške storitve za Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del, k. o., Ljubljana (v nadaljevanju Zavod AIPA), ki naj bi bila "konkurenčna kolektivna organizacija" in katere interesi naj bi bili povsem nasprotni pritožnikovim. Dodatno pritožnik v utemeljitev nasprotja interesov med njim in Zavodom AIPA navaja, da v upravnem sporu izpodbija veljavnost dovoljenja, izdanega Društvu Kopriva, k. o., Ljubljana. Zavod AIPA, ki ga v postopku pred Upravnim sodiščem zastopa Odvetniška družba, pa tožbi nasprotuje in zagovarja zakonitost dovoljenja. Pri tem utemeljuje, da sta edina člana Društva Kopriva Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije (IPF), k. o., Ljubljana, in Zavod AIPA ter da je bilo izpodbijano dovoljenje izdano na škodo imetnikov pravic pritožnika. Glede na vse navedeno pritožnik meni, da so podane objektivne okoliščine, ki sodnici dr. Špelci Mežnar preprečujejo sojenje v obravnavani zadevi. Njeno odločanje bi po pritožnikovem mnenju pri strankah in širši javnosti utegnilo vzbuditi dvom o objektivni nepristranskosti Ustavnega sodišča, ker bi se ustvarjal videz, da navedena sodnica zaradi dolgoletnega poslovnega sodelovanja med Zavodom AIPA in Odvetniško družbo ne bi mogla odločati po svoji vesti.

3.Ustavno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 33. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) z zahtevo za izločitev seznanilo sodnico dr. Špelco Mežnar, katere izločitev predlaga pritožnik, ki se je izjavila o navedbah v zahtevi. Pojasnila je, da je Odvetniška družba v času, ko je bila zaposlena pri njej, pogosto zastopala pritožnika in da je tudi sama z njim sodelovala, ne spomni pa se, da bi kdaj delala kaj v zvezi z Zavodom AIPA.

B.

4.Ustavno sodišče lahko sodnika izloči ob smiselni uporabi izločitvenih razlogov v postopkih pred sodišči (prvi odstavek 31. člena ZUstS). Glede na trditve, ki jih podaja pritožnik, je treba v obravnavanem primeru preizkusiti, ali okoliščine, ki jih zatrjuje, vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnice Ustavnega sodišča, katere izločitev zahteva (6. točka 70. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – ZPP). Gre za t. i. pogoj iudex suspectus.

5.Bistvo pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) je jamstvo, da o posameznikovi zadevi odloča sodnik, ki ni zainteresiran za izid postopka in ki pri odločanju nima vnaprej ustvarjenega mnenja, temveč je odprt za dokaze in trditve strank ter odločitev sprejme na podlagi v postopku izraženih dejstev in argumentov. To med drugim pomeni, da sodnik s stranko ali spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. V ustavnosodni presoji in praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je izoblikovano stališče, da gre za kršitev pravice do nepristranskega sojenja že, če ima sodišče videz pristranskosti, ker obstajajo okoliščine, ki bi razumnemu človeku vzbudile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti (t. i. objektivni vidik nepristranskosti), in ne le tedaj, ko bi bilo ugotovljeno osebno sodnikovo prepričanje – torej njegova dejanska pristranskost (subjektivni vidik).[1] Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja namreč ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora ta odražati tudi navzven, v videzu nepristranskosti sojenja. Sodnik ne sme odločati, če so podani legitimni razlogi za dvom o njegovi nepristranskosti. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.[2] Pri tem je zorni kot stranke pomemben, a ne odločilen; odločilno je, ali je dvom o nepristranskosti objektivno utemeljen.[3]

6.Pritožnik zatrjuje, da je v obravnavani zadevi videz nepristranskosti okrnjen zaradi pretekle poklicne povezanosti sodnice dr. Špelce Mežnar z Odvetniško družbo, ki opravlja oziroma je v času sodničine zaposlitve opravljala odvetniške storitve za pravne osebe, ki imajo pritožniku nasprotujoče interese, zlasti za Zavod AIPA.

7.Iz ustaljene prakse ESČP izhaja, da osebne, poklicne ali finančne povezave sodnika z udeleženci postopka oziroma z njihovimi pooblaščenci lahko vzbudijo upravičen dvom o nepristranskosti sodnika.[4] Vendar pritožnik ne trdi, da je bila Odvetniška družba kakorkoli udeležena v postopkih izdaje posamičnih aktov, ki jih izpodbija z ustavno pritožbo, niti to ne izhaja iz razpoložljivih podatkov v spisu. Iz priložene odločbe Urada in sodnih odločb ne izhaja, da bi bil Zavod AIPA sploh udeležen v postopku odločanja o pritožnikovi zahtevi za izdajo stalnega ali začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje posamezne vrste avtorske pravice. Odvetniška družba Zavoda AIPA v tem postopku ni zastopala. Pritožnik tudi ne zatrjuje, da so zadeve, v katerih je Odvetniška družba v času zaposlitve sodnice opravljala odvetniške storitve za Zavod AIPA, javni zavod Radiotelevizija Slovenija oziroma družbo Telekom Slovenije ali jih opravlja, vsebinsko povezane z omenjeno zadevo. Pritožnik torej ni dokazal obstoja trenutne osebne, poklicne ali finančne povezave sodnice z udeleženci v postopkih izdaje posamičnih aktov, ki jih pritožnik izpodbija, in posledičnega postopka z ustavno pritožbo. Opravljanje odvetniškega poklica v preteklosti v družbi, ki opravlja odvetniške storitve za navedene pravne osebe, v s predmetom ustavne pritožbe nepovezanih postopkih, pa samo po sebi ne more objektivno upravičiti suma, da bi sodnica v tej konkretni zadevi ne mogla odločati objektivno in nepristransko ter z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Ustavno sodišče ocenjuje, da so omenjene vezi sicer prisotne, vendarle precej oddaljene od intenzivnosti zaradi katere bi razumno lahko sklepali o vplivu na objektivni videz nepristranskosti. Poleg tega tudi časovni vidik vezi dodatno oddalji. Nasprotno stališče bi namreč pomenilo celo, da bi morali izločati sodnike v vseh tistih primerih, kjer bi njihov prejšnji delodajalec zgolj sodeloval s stranko, ki jo v postopku pred Ustavnim sodiščem sicer zastopa drug odvetnik. Glede na navedeno je Ustavno sodišče zahtevo za izločitev sodnice dr. Špelce Mežnar zavrnilo.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 33. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnica in sodniki Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-57/14 z dne 26. 1. 2017, 6. in 7. točka obrazložitve.

[2]Primerjaj s 6. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-365/05 z dne 6. 7. 2006 (Uradni list RS, št. 76/06, in OdlUS XV, 93) in z 98. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Micallef proti Malti z dne 15. 10. 2009.

[3]Sodba ESČP v zadevi Wettstein proti Švici z dne 21. 12. 2000, 44. točka obrazložitve.

[4]Več o primerih, ko je ESČP ugotovilo kršitev pravice do poštenega sojenja, glej sodbe ESČP v zadevah Pétur Thór Sigurðsson proti Islandiji z dne 10. 4. 2003, Pescador Valero proti Španiji z dne 17. 6. 2003, Micallef proti Malti in Wettstein proti Švici.

3.Ustavno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 33. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) z zahtevo za izločitev seznanilo sodnika dr. Roka Čeferina, katerega izločitev predlaga pritožnik. Sodnik se o predlogu ni izjavil.

B.

4.Ustavno sodišče lahko sodnika izloči ob smiselni uporabi izločitvenih razlogov v postopkih pred sodišči (prvi odstavek 31. člena ZUstS). Glede na trditve, ki jih podaja pritožnik, je treba v obravnavanem primeru preizkusiti, ali okoliščine, ki jih zatrjuje, vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika Ustavnega sodišča, katere izločitev zahteva (6. točka 70. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – ZPP). Gre za t. i. pogoj iudex suspectus.

5.Bistvo pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) je jamstvo, da o posameznikovi zadevi odloča sodnik, ki ni zainteresiran za izid postopka in ki pri odločanju nima vnaprej ustvarjenega mnenja, temveč je odprt za dokaze in trditve strank ter odločitev sprejme na podlagi v postopku izraženih dejstev in argumentov. To med drugim pomeni, da sodnik s stranko ali spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. V ustavnosodni presoji in praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je izoblikovano stališče, da gre za kršitev pravice do nepristranskega sojenja že, če ima sodišče videz pristranskosti, ker obstajajo okoliščine, ki bi razumnemu človeku vzbudile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti (t. i. objektivni vidik nepristranskosti), in ne le tedaj, ko bi bilo ugotovljeno osebno sodnikovo prepričanje – torej njegova dejanska pristranskost (subjektivni vidik).[1] Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja namreč ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora ta odražati tudi navzven, v videzu nepristranskosti sojenja. Sodnik ne sme odločati, če so podani legitimni razlogi za dvom o njegovi nepristranskosti. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.[2] Pri tem je zorni kot stranke pomemben, a ne odločilen; odločilno je, ali je dvom o nepristranskosti objektivno utemeljen.[3]

6.Pritožnik zatrjuje, da je v obravnavani zadevi videz nepristranskosti okrnjen zaradi povezanosti sodnika dr. Roka Čeferina z Odvetniško družbo, ki opravlja oziroma je v času sodnikove zaposlitve pri navedeni odvetniški družbi opravljala odvetniške storitve za pravne osebe, ki imajo pritožniku nasprotujoče interese, zlasti za Zavod AIPA.

7.Vendar pritožnik ne trdi, da je bila Odvetniška družba kakorkoli udeležena v postopkih izdaje posamičnih aktov, ki jih izpodbija z ustavno pritožbo, niti to ne izhaja iz razpoložljivih podatkov v spisu. Iz priložene odločbe Urada in sodnih odločb ne izhaja, da bi bil Zavod AIPA sploh udeležen v postopku odločanja o pritožnikovi zahtevi za izdajo stalnega ali začasnega dovoljenja za kolektivno upravljanje posamezne vrste avtorske pravice. Odvetniška družba Zavoda AIPA v tem postopku ni zastopala. Pritožnik tudi ne zatrjuje, da so zadeve, v katerih je Odvetniška družba v času zaposlitve sodnika opravljala odvetniške storitve za Zavod AIPA, javni zavod Radiotelevizija Slovenija oziroma družbo Telekom Slovenije ali jih opravlja, vsebinsko povezane z omenjeno zadevo. Pritožnik torej ni dokazal obstoja nobene osebne, poklicne ali finančne povezave sodnika z udeleženci v postopkih izdaje posamičnih aktov, ki jih pritožnik izpodbija, in posledičnega postopka z ustavno pritožbo. Status ustanovitelja in družbenika Odvetniške družbe ter preteklo opravljanje odvetniškega poklica v tej družbi, ki opravlja odvetniške storitve za navedene pravne osebe v postopkih, ki s predmetom ustavne pritožbe niso povezani, pa sama po sebi ne moreta objektivno upravičiti suma, da bi sodnik v tej konkretni zadevi ne mogel odločati objektivno in nepristransko ter z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Glede na navedeno je Ustavno sodišče zahtevo za izločitev sodnika dr. Roka Čeferina zavrnilo.

C.

8.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 33. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnica in sodniki Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-57/14 z dne 26. 1. 2017, 6. in 7. točka obrazložitve.

[2]Primerjaj s 6. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-365/05 z dne 6. 7. 2006 (Uradni list RS, št. 76/06, in OdlUS XV, 93) in z 98. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Micallef proti Malti z dne 15. 10. 2009.

[3]Sodba ESČP v zadevi Wettstein proti Švici z dne 21. 12. 2000, 44. točka obrazložitve.

* * *

Senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS).

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Rok Čeferin. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata