Jedro

Če prevzemnik preživljanja ne izpolnjuje dogovorjene obveznosti, lahko preživljanec zahteva razvezo pogodbe (3. odstavek 561. člena OZ). Sodna praksa je vzpostavila dva pogoja za razvezo: - da gre za pomemben obseg neizpolnjevanja pogodbe oziroma prevzetih obveznosti preživljanja in - je za neizpolnjevanje podana odgovornost prevzemnikov premoženja.

Načelna obveznost sodišča, da izvede predlagane dokaze, ni neomejena. Stranka mora ob podaji dokaznega predloga natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi in na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagan dokaz služil ugotovitvi določenega dejstva (substanciranje dokaznega predloga). Abstraktni pojem neizpolnjevanja pogodbe, o čemer naj bi navedene priče izpovedovale, bi moral tožnik konkretizirati oziroma razčleniti na tista dejstva, ki tvorijo njegovo vsebino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek na preklic izročilne pogodbe, sklenjene v notarskem zapisu notarke M. M. opr. št. SV-88/06 z dne 16.3.2006, pogodba o dosmrtnem preživljanju, sklenjena v istem notarskem zapisu pa razveže ter zavrnilo zahtevek za vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja na nepremičninah, ki so predmet navedenih pogodb. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se navedena izročilna pogodba razveže. Odločilo je še, da so tožniki dolžni tožencem nerazdelno povrniti njihove pravdne stroške v višini 2807,95 EUR.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se sodišče pri izdaji sodbe ni oprlo na fotografije, ki jih je predlagal tožnik, čeprav jih je na naroku vključilo v dokazni sklep. Sodišče v izpodbijani sodbi navaja, da so bili tožniki glede teh dokazov prekludirani, vendar s tem krši določbo 286. člena ZPP. Kršitev je imela bistven vpliv na odločbo na škodo tožnikov, saj gre za dokaz, ki dokazuje, da toženca tožnikovega stanovanja že zelo dolgo nista pospravila. Določba 286. člena ZPP se nanaša na dejstva in dokaze, ki so že obstajali do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Vendar pa sodišče sodbo izda po dejanskem stanju ob zaključku glavne obravnave, kar pomeni, da upošteva dejstva, ki so nastala do tega trenutka. Stranka ni omejena v možnosti navajanja dejstev po prvem naroku vse do konca glavne obravnave, če gre za dejstva, ki so nastala v tem času. Na takšna dejstva se nanašajo tudi fotografije, ki jih je tožnik v spis vložil 3.6.2014. Te fotografije so bile vložene v spis v zvezi z dejstvi, da sta toženca po prvem naroku za glavno obravnavo popolnoma prenehala z izvrševanjem svojih obveznosti. Smeti, prah, pajčevine so se nabrale v stanovanju tožnika po prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče je v zvezi s tem opustilo izvedbo dodatnih predlaganih dokazov, dokazni postopek je usmerjalo zgolj v dejstva nastala do vložitve tožbe oz. do prvega naroka za glavno obravnavo. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Fotografije tudi ovržejo izpovedbe prič, da toženka primerno skrbi za tožnikove potrebe. Zmotno je stališče sodišča, da je namen pogodbe le v tem, da se ostarelemu tožniku in njegovi ženi nudi postrežba in nega v starosti in bolezni, obdelovanje vinograda pa ni nujna življenjska potreba. Sodišče ni ugotavljalo skupnega pogodbenega namena strank. Tožnik in njegova žena sta si z izročilno pogodbo izborila najmanj dajatve in storitve, ki bi jih sicer morala naročati pri izvajalcih socialnovarstvenih storitev. Tako bi moralo sodišče pri razlagi spornih vsebin upoštevati najmanj vsebino, standarde in normative socialnovarstvenih storitev, ki so urejene v Pravilniku o standardih in normativnih socialnovarstvenih storitvah. V konkretnem primeru ni dogovorjeno le nudenje nujnih življenjskih potreb, pač pa tudi skrb za osebo upravičenca, opravljanje gospodinjskih opravil, zagotavljanje socialne vključenosti upravičenca. To, da je tožnik upravičen le do nujnih prevozov ne pa do prevozov v vinograd, je neskladno s pogodbo. Tožnik mora vzdrževati svoj vinograd, katerega je lastnik in to je njegov nujni opravek. Toženca morata zagotoviti tudi socialno vključenost tožnika, ki je v tem, da poskrbi za svojo lastnino, se razvedri, sreča z znanci in prijatelji. Zmoten je zaključek sodišča, da je primerno poskrbljeno za čistočo stanovanja in stranišča. Sodišče se opre na izpoved priče L. V., ki je toženko podučila kako skrbeti za stanovanje. Ne zadostuje zaključek sodišča, da je toženka, potem ko jo je V. opozorila na čiščenje stanovanja, le to počistila, saj to ne pomeni, da toženka skrbi za čistočo in perilo kontinuirano in tudi v času zaključka glavne obravnave. Tudi sama je izpovedala o redki menjavi posteljnine, o redkem čiščenju stanovanja, da pričakuje, da jo tožnik glede tega pozove. Tožniku se neutemeljeno očita pomanjkanje sodelovanja z njegove strani in odklanjanje pomoči. Pri tem je sodišče sledilo zgolj trditvam in izpovedbi tožencev, v zvezi s tem mora v okviru dokazne ocene upoštevati tudi predpravdno korespondenco med strankama. Podana je absolutna bistvena kršitev, ker sodišče ni zaslišalo I. H., A. in V. V., A. R., M. R., A. S.. Vse navedene priče so bile predlagane iz razloga potrditve tožnikovih trditev in ovrženja trditev tožencev. Zavrnilo jih je z navedbo, da se nanašajo na nerelevantna dejstva, na nesporna dejstva ali dejstva, ki jih je sodišče v zadostni meri ugotovilo na podlagi ostalih dokaznih predlogov. Gre za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Vse priče bi potrdile trditve tožnika, ki jih sodišče šteje za nedokazane in ovrgle trditve tožencev.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet tožbenega zahtevka je preklic izročilne pogodbe in razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki sta ju prvi tožnik in njegova pokojna žena kot izročevalca in preživljanca sklenila s prvo toženko in drugim tožencem kot prevzemnikoma in preživljalcema. Izročilna pogodba in pogodba o dosmrtnem preživljanju sta bili veljavno sklenjeni v obliki notarskega zapisa notarke M. M. opr. št. SV-88/06. 6. Izročilna pogodba je pogodba, s katero se izročitelj zaveže, da bo izročil in razdelil svoje premoženje svojim potomcem, posvojencem ter njihovim potomcem (546. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Gre za enostransko obligacijsko razmerje. Iz pogodbe v tč. PRVIČ notarskega zapisa, ki sta jo pogodbeni stranki poimenovali izročilna, izhaja, da drugi toženec ni v sorodstvenem razmerju z izročevalcema, prav tako sama pogodbena vsebina izkazuje značilnosti dvostranskega obveznostnega razmerja. Tožnik in njegova pokojna žena sta se zavezala, da bosta na prvega in drugotoženko prenesla solastninski delež na svojih nepremičninah parc. št. 154/2 in 154/16 k. o. X, prevzemnika oziroma toženca pa sta se zavezala, da jima bosta nudila določene dajatve in storitve, kar kaže na vsebino pogodbe o preužitku (564. člen OZ). Tako pogodba o preužitku kot tudi pogodba o dosmrtnem preživljanju predstavljata pogodbi z dvostransko obveznostjo, zato je tudi njun predmet dvojen: na eni strani predstavlja prenos premoženja preživljancev, na drugi strani pa je predmet izpolnitvenega ravnanja prevzemnikov oziroma preživljalcev v obveznosti preživljanja preužitkarja oziroma preživljanca. V omenjeni pogodbi obseg preživljanja ni izčrpno naveden. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, sta se prevzemnika obvezala, da bosta nasprotnima pogodbenikoma v starosti in bolezni nudila preživljanje tako, da bosta imela enako kvaliteto življenja kot v času, ko sta se preživljala sama. Iz razlogov sodbe pravilno izhaja, da se obveznost preživljanja spreminja v odvisnosti od potreb preživljancev, ki se menjajo. Vendar namen pogodbe ostaja isti. Z vidika preživljanca je namen pogodbe o dosmrtnem preživljanju in preužitkarske pogodbe, da si zagotovi s tem, da prepusti premoženje preživljancu, za ostanek svojega življenja vsakdanje življenjsko in zdravstveno oskrbo. Če prevzemnik preživljanja ne izpolnjuje dogovorjene obveznosti, lahko preživljanec zahteva razvezo pogodbe (tretji odstavek 561. člena OZ). Sodna praksa je vzpostavila dva pogoja za razvezo: - da gre za pomemben obseg neizpolnjevanja pogodbe oziroma prevzetih obveznosti preživljanja in - če je za neizpolnjevanje podana odgovornost prevzemnikov premoženja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta prva in drugi toženec izpolnjevala vse svoje obveznosti iz pogodbe o preužitku in pogodbe o dosmrtnem preživljanju do pokojne toženčeve žene J. N., zato je zavrnilo zahtevek v delu, ki se je nanašal na razveljavitev in preklic pogodbe glede deleža nepremičnin, ki je bil njena last. Tega tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija. Iz navedb pritožbe izhaja izpodbijanje odločitve, s katero je sodišče prve stopnje odločilo, da prva toženka in drugi toženec izpolnjujeta svoje obveznosti po pogodbi o preužitku in pogodbi o dosmrtnem preživljanju tudi v razmerju do prvega tožnika. V tem obsegu pa je pritožba drugega tožnika in tretje tožnice, ki sta v pravdo vstopila kot dediča pokojne J., neutemeljena, saj za izpodbijanje tega dela odločitve nimata stvarne legitimacije.

7. Pred smrtjo tožnikove žene J. N. sta se preživljanca dogovorila s prevzemnikoma oziroma preživljalcema, da se bosta preživljala sama oziroma si sama pospravljala stanovanje, si kuhala, obdelovala vinograd in plačevala stroške, dokler bosta to zmogla. Razmere pa so se po možganski kapi tožnikove žene spremenile, s tem njune potrebe in z njimi tudi obveznosti obeh prevzemnikov oziroma preživljalcev. Spremenile pa so se tudi po smrti pokojne J. N. Katere so pogodbene obveznosti obeh tožencev je torej presojati glede na potrebe preživljanca v času odločanja.

8. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da aktivnosti, ki jih prvi tožnik zahteva od tožencev v zvezi z vzdrževanjem vinograda ni mogoče šteti kot dajatve v zvezi s preživljanjem. Tožnik tekom postopka tudi nikoli ni navajal, da sta si on in njegova žena z navedenima pogodbama izgovorila dajatve, ki bi jih sicer morala naročati pri izvajalcih socialnovarstvenih storitev in da bi moralo zato sodišče pri razlagi vsebine obveznosti preživljalcev upoštevati najmanj vsebino, standarde in normative socialnovarstvenih storitev, ki so urejene v Pravilniku o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev. Teh pritožbenih trditev ni mogoče upoštevati že zato, ker predstavljajo nedopustne pritožbene dejanske novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more in ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), saj tožnik ni pojasnil, zakaj teh trditev ni mogel podati že v prvostopenjskem postopku.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za razvezo pogodb, ker prvi tožnik ni uspel dokazati niti, da gre za pomemben obseg neizpolnjevanja obveznosti niti dejstva, da je za neizpolnjevanje podana odgovornost prevzemnikov premoženja. Ugotovilo je, da prvi in drugi toženec svoje obveznosti izpolnjujeta oziroma tožniku pravilno ponujata svojo obveznost izpolnitve. Plačujeta stroške za hišo in mu ponujata tako čiščenje oziroma pospravljanje stanovanja, pranje perila in sta mu na voljo za nujne prevoze. Ponujata mu tudi pripravo hrane, ki pa jo tožnik odklanja. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da so razlogi sodbe med seboj v nasprotju, ko se sodišče opre na izpoved priče L. V. in zaključi, da je stanovanje pospravljeno. Sodišče o urejenosti stanovanja ni presodilo le na podlagi izpovedi omenjene priče, ampak se je pri ugotovitvi tega dejstva oprlo tudi na izpoved priče J. S., socialne delavke in vodje službe za pomoč na domu v domu starejših občanov, torej kvalificirane in hkrati nepristranske priče, ki je tožnika obiskala na domu in povedala, da ob obisku stanovanje ni bilo ne zanemarjeno, ne umazano in da je bilo tisto, kar je videla, ustrezno. Enako je izpovedala tudi priča R. S. Sodišče je še ugotovilo, da tožnik, kljub pripravljenosti prve toženke, da izpolnjuje s pogodbo prevzete obveznosti, to s svojim obnašanjem otežuje. Prvi tožnik tudi ni zanikal trditve prvotoženke, da bi mu nudila vsakršno storitev, če bi jo le zahteval. Tako pa ponujano pomoč redno odklanja (izpoved prve toženke na naroku z dne 5. 3. 2014). Prva toženka je še izpovedala, da je tožnik ves čas nezadovoljen in da svoje nezadovoljstvo stopnjuje, sama pa se skuša izogibati prepirom z njim. Izpovedala je še, da prvi tožnik nikoli ni prosil za pomoč in da se mu mora vedno sama ponujati, ko pa se srečata, se obrne stran. Sodišče je tudi ugotovilo, da je prva toženka poskušala tožniku priskrbeti pomoč na domu, ki bi jo izvajala služba za pomoč na domu, kar pa je prvi tožnik odklonil. Ob tako ugotovljenem neutemeljenem odklanjanju pomoči s strani tožnika je brezpredmeten tudi pritožbeni očitek kršitve načela kontradiktornosti, ker sodišče ni upoštevalo kot dokaza fotografij, ki naj bi izkazovale, da sta toženca popolnoma prenehala s pospravljanjem tožnikovega stanovanja. Glede na ugotovljeni razlog za to je bila izvedba takšnega dokaza nepotrebna.

10. Sodišče je še ugotovilo, da tožnik odklanja hrano, ki mu jo ponuja prva toženka. To so potrdile tudi zaslišane priče. Priča L. V. je izpovedala, da je tožniku rekla, da bi bilo prav, da vzame, kar mu prva toženka pripravi. Končno to potrjuje tudi sam in sicer iz razloga, ker naj bi imel po zaužitju tako pripravljene hrane prebavne težave. Sam pa je tudi povedal, da se o tem s toženko nikoli ni poskušal pogovoriti oziroma razčistiti, katera hrana mu morda škodi. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da sta za neizpolnjevanje obveznosti odgovorna prevzemnika.

11. Kot je bilo že navedeno, tožeča stranka ni uspela izkazati izpolnjenosti pogojev za razvezo pogodbe. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tak dokazni zaključek posledica bistvenih kršitev določb postopka, ker sodišče ni zaslišalo prič I. H., A. in V. V., A. in M. R. ter A. S. Prva navedena priča naj bi izpovedal o neizpolnjevanju tožencev pogodbenih obveznosti v zvezi z vožnjami in delom v vinogradu. Tak dokaz je nepotreben, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da dajatve v zvezi z vzdrževanjem vinograda, ki jih tožnik zahteva od tožencev, ni mogoče šteti kot dajatve v zvezi s preživljanjem. V. naj bi izpovedala o odnosu tožnika do njegove pokojne žene, kar za samo odločitev ni relevantno. Zadnje tri navedene priče naj bi izpovedale, da toženca ne izpolnjujeta s pogodbama prevzetih obveznosti (dokazni predlog na naroku za glavno obravnavo z dne 15.1.2014). Takšna pavšalna opredelitev dokaznega predloga ni dopustna in z njim stranka ne izpolnjuje bremena, ki ji ga nalaga določba 236. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Načelna obveznost sodišča, da izvede predlagane dokaze namreč ni neomejena. Stranka mora ob podaji dokaznega predloga natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi in na podlagi katerih okoliščin, naj bi predlagan dokaz služil ugotovitvi določenega dejstva (substanciranje dokaznega predloga). Abstraktni pojem neizpolnjevanja pogodbe, o čemer naj bi navedene priče izpovedovale, bi moral tožnik konkretizirati oziroma razčleniti na tista dejstva, ki tvorijo njegovo vsebino.

12. Dejansko stanje v obravnavani zadevi izkazuje, da so odnosi med pogodbeniki delno načeti. Pogodbeno razmerje, kot je sporno, ki je po svoji naravi trajno, je prav zaradi tega časovnega elementa podvrženo vplivom, ki pogojujejo takšne spremembe v medsebojnih odnosih.(1) Nanje vpliva tudi menjava potreb preživninskih upravičencev. Tem se morajo tisti, ki so prevzeli obveznost preživljanja, prilagoditi. Lahko pa se spremenijo tudi okoliščine na strani preživljalca. V primeru, ko preživljalec svoje izpolnitve iz objektivnih razlogov ne more več nuditi na dogovorjeni način, mora zagotoviti drug ustrezen način. Glede na navedeno je na mestu opozorilo sodišča prve stopnje na morebitno bodočo spremenjeno vsebino izpolnitve pogodbene obveznosti preživljanja.

13. Pritožba je neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato so dolžni sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP). Stroški odgovora na pritožbo pa niso bili potrebni stroški (prvi odstavek 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP), zato jih je tožena stranka dolžna kriti sama.

Op. št. (1): V določeni dejanski situaciji lahko terjajo tudi spremembo pogodbe (562. člen OZ). Tožnik spremembe pogodbe ni uveljavljal.