Jedro

Iz predstavljenih okoliščin izhaja, da izpolnitev obveznosti (sklenitev pogodbe o zaposlitvi s štipendistko) v določenem (enomesečnem) roku ni bila bistvena sestavina pogodbe. Zato bi morala tožnica, če je zaradi zamude roka želela odstopiti od pogodbe, toženki pred tem pustiti primeren dodatni rok za izpolnitev (drugi odstavek 105. člena OZ). Enako velja za zatrjevano kršitev obveznosti obveščanja, ki je bila v obravnavanih okoliščinah neznatnega pomena, sicer pa tudi ni izkazana (tožnica ni izkazala, da je bila toženka že prej seznanjena z diplomiranjem štipendistke, toženka pa upravičeno opozarja tudi na to, da je pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi potrebovala določena dokazila o zaključku študija s strani štipendistke).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

**Odločitev sodišča prve stopnje**

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek in tožnici naložilo, da toženki povrne stroške pravdnega postopka.

**Pritožbene navedbe**

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, toženki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov.

3. Navaja, da je bila toženka v skladu s 6. členom pogodbe o sofinanciranju dolžna s štipendistko skleniti pogodbo o zaposlitvi najkasneje v enem mesecu po zaključku izobraževanja, za katerega ji je bilo odobreno sofinanciranje, v zadnjem odstavku istega člena pa je določeno, da mora delodajalec (toženka) v primeru kršitve teh določb vrniti neupravičeno prejeta sredstva. Iz tega izhaja, da sta stranki pogodbeni rok za zaposlitev študentke po končanem izobraževanju določili kot bistveno sestavino pogodbe. Pogodba je bila zato razvezana po samem zakonu, postavitev dodatnega roka v takšnem primeru ni predvidena.

4. Ne drži ugotovitev sodišča, da je namen pogodbe dosežen tudi v primeru prepozne zaposlitve štipendistke. Tožnica je kot oseba javnega prava zavezana h gospodarni rabi sredstev in je dolžna zagotoviti ustrezen nadzor nad njihovo porabo. Če rok ne bi bil določen, takšen nadzor ne bi mogel biti zagotovljen.

5. Toženka bi lahko štipendistko zaposlila v roku in je gotovo vedela, kdaj je ta zaključila s študijskimi obveznostmi, saj sta štipendistka in zakoniti zastopnik toženke v sorodstvenem razmerju (oče in hči). Toženka bi morala štipendistko pozvati k pravočasni predložitvi dokumentacije o zaključku študija, potrebne za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Sodišče se do teh okoliščin ni opredelilo, kar pomeni kršitev 8. alineje drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Iz tega razloga je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje.

6. Toženka je ravnala neskrbno in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, zato tožnica od nje upravičeno terja vračilo sredstev.

**Odgovor na pritožbo**

7. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

8. Navaja, da roka za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s štipendistko ni zamudila, ker je enomesečni rok začel teči šele takrat, ko se je seznanila z zaključkom študija štipendistke. Toženka ni vedela, da fakulteta šteje, da je bil študij zaključen 7. 7. 2017, s tem se je seznanila šele 18. 8. 2017. 9. Delodajalec ne more skleniti pogodbe o zaposlitvi zgolj na podlagi ustnega zatrjevanja štipendistke o diplomiranju, temveč potrebuje za to ustrezno dokazilo.

10. Tudi sicer enomesečna zamuda ne predstavlja razloga za vračilo prejetih sredstev, ker ne gre za bistveno sestavino pogodbe. Prav tako je kršitev obveznosti sporočanja le neizpolnitev neznatnega dela obveznosti, ki ne omogoča odstopa od pogodbe.

**Presoja utemeljenosti pritožbe**

11. Pritožba ni utemeljena.

12. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

_O naravi izpolnitvenega roka_

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da enomesečni rok, ki ga pogodba o sofinanciranju določa za zaposlitev štipendistke s strani toženke, ni bistvena sestavina te pogodbe. Kot je poudarilo že Vrhovno sodišče RS, dejstvo, da je v pogodbi dogovorjen izpolnitveni rok, samo po sebi nič ne pove o naravi tega roka.1 Določenost izpolnitvenega roka še ne pomeni, da je pogodba fiksna. Pogodbeno določeni rok je fiksen šele, če je hkrati tudi bistvena sestavina pogodbe. Za presojo narave roka je odločilno, ali ima izpolnitev z zamudo za sopogodbenika še kakšen smisel. 14. Če v primerih sicer na videz jasne pogodbene določbe pogodbeni stranki uspe z ustreznimi navedbami ustvariti dvom v to, da je bistvena sestavina pogodbe ne samo izpolnitev same obveznosti, temveč tudi njena izpolnitev v predpisanem roku, in da je zato povsem mogoče, da je bil skupni namen pogodbenikov drugačen - tak, ki bi v primernem dodatnem izpolnitvenem roku dovoljeval tudi izpolnitev z zamudo - potem je treba šteti pogodbeno določbo za sporno in je ni mogoče enostavno uporabiti tako, kot se glasi.2 _**Namen izpolnitvenega roka v pogodbi o sofinanciranju**_

15. Pogodbo o sofinanciranju, ki sta jo sklenili stranki tega postopka, je treba razlagati v luči Zakona o štipendiranju (v nadaljevanju ZŠtip-1), na podlagi katerega je bila sklenjena. Iz obrazložitve predloga zakona, konkretno 77. člena, ki določa ta rok, izhaja, da je namen kadrovskih štipendij spodbujanje delodajalcev za načrtno dolgoročno oblikovanje lastne kadrovske politike, možnost razvoja bodočih sodelavcev za kar najučinkovitejšo vključitev na delovno mesto po zaključku izobraževanja ter tako povezovanje področij izobraževanja in zaposlovanja.3 Prenehanje pogodbenega razmerja in obveznost vračila sredstev določa že sam zakon (84. in 85. člen ZŠtip-1). Zakon to na primer predvideva, če delodajalec nenamensko porabi prejeta sredstva za sofinanciranje kadrovske štipendije. Takšna sankcija pa ni določena tudi za primer, ko delodajalec (zgolj) zamudi rok za zaposlitev štipendista.

16. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 104. členu določa, da če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne izpolni, je pogodba razvezana po samem zakonu. Ta pravila veljajo tako v primeru, ko sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se bo pogodba štela za razvezano, če ne bo izpolnjena v določenem roku, kot tudi takrat, kadar je izpolnitev pogodbe v določenem roku po naravi posla njena bistvena sestavina (četrti odstavek 104. člena OZ). V obravnavanem primeru se stranki nista izrecno dogovorili, da se bo v primeru zamude enomesečnega roka za zaposlitev pogodba štela za razvezano4, prav tako to ne izhaja iz narave posla. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj namen pogodbe zgolj zaradi enomesečne zamude roka za sklenitev pogodbe o zaposlitvi ne bi bil dosežen. Kljub krajši zamudi so bili lahko doseženi cilji, ki izhajajo iz zakona: načrtno dolgoročno oblikovanje lastne kadrovske politike, razvoj sodelavcev in vključitev na delovno mesto po zaključku izobraževanja, ter tako povezovanje področij izobraževanja in zaposlovanja. Toženka je namreč štipendistko zaposlila še pred iztekom dveh mesecev od diplomiranja (zaposlila jo je s 1. 9. 2017, kot dan zaključka študija pa se je glede na datum zadnje opravljene obveznosti štel 7. 7. 2017).5

17. Res je, da mora tožnica imeti možnost učinkovitega nadzora nad namensko porabo sredstev, saj se s pogodbo o sofinanciranju zasebni stranki zagotovi nepovratna javna sredstva za poseben namen. Vendar pa se tudi od tožnice (sklada) pričakuje določena mera kooperativnosti in prilagodljivosti; pogodb se ne sme razlagati tako strogo, da bi bile že ob najmanjših kršitvah razdrte oziroma odpovedane. V javnopravnem pogodbenem odnosu tožnica ne zasleduje lastnih interesov, temveč javni interes, zato mora vsakič znova skrbno presoditi, ali je v primeru sopogodbenikovih kršitev ohranjanje pogodbe v veljavi še v javnem interesu ali ne.6 Gotovo je v javnem interesu, da se prekine sodelovanje z delodajalci, ki po lastni krivdi ne izpolnjujejo svojih pogodbenih obveznosti in nenamensko izrabljajo sredstva. Ni pa v javnem interesu, da se sofinanciranje (štipendiranje) prekine (oziroma delodajalca sankcionira z dolžnostjo vračila vseh sredstev) že zaradi tako majhnih (in celo nenamernih) kršitev pogodbe, kot je krajša zamuda roka za izpolnitev. Čeprav je (tudi) zakon kot primeren rok za izpolnitev obveznosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi predvidel enomesečni rok, je potrebno v vsakem primeru posebej presoditi, ali gre ob zamudi za tako hudo kršitev, ki zahteva najstrožjo sankcijo (razdor oziroma odpoved pogodbe ter vračilo prejetih sredstev). Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Kot je bilo pojasnjeno, gre namreč za krajšo (in nenamerno) zamudo, ki ni preprečila uresničitve ciljev ZŠtip-1 oziroma namena same pogodbe o sofinanciranju.

18. Iz predstavljenih okoliščin izhaja, da izpolnitev obveznosti (sklenitev pogodbe o zaposlitvi s štipendistko) v določenem (enomesečnem) roku ni bila bistvena sestavina pogodbe. Zato bi morala tožnica, če je zaradi zamude roka želela odstopiti od pogodbe, toženki pred tem pustiti primeren dodatni rok za izpolnitev (drugi odstavek 105. člena OZ). Enako velja za zatrjevano kršitev obveznosti obveščanja, ki je bila v obravnavanih okoliščinah neznatnega pomena7, sicer pa tudi ni izkazana (tožnica ni izkazala, da je bila toženka že prej seznanjena z diplomiranjem štipendistke, toženka pa upravičeno opozarja tudi na to, da je pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi potrebovala določena dokazila o zaključku študija s strani štipendistke). Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se je do navedene obveznosti opredelilo v 21. točki obrazložitve sodbe. Pogodba ni bila razvezana po samem zakonu, tožnica pa od nje tudi ni (veljavno) odstopila, zato toženka ni dolžna vrniti prejetih sredstev. Sodišče prve stopnje je tako tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo kot neutemeljenega.

**Sklepno**

19. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**Stroški pritožbenega postopka**

20. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške postopka s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). S tem, ko je bila njena pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njen zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov, zato poseben izrek v tem delu ni potreben.

21. Tožnica pa mora toženki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v vrednosti 375 točk (tar. št. 21/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT) in administrativne stroške v vrednosti 7,5 točk (2 % po 11. členu OT), kar znaša 382,5 točk oziroma 229,50 EUR (ob vrednosti točke 0,60 EUR). Poleg tega ji je dolžna povrniti DDV v višini 50,49 EUR (22 %), skupno torej 279,99 EUR. V primeru zamude ji mora plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za plačilo do plačila.

1 VSRS Sklep II Ips 285/2016 z dne 27. 7. 2017. 2 Prav tam. 3 Predlog Zakona o štipendiranju, EVA: 2013-2611-0002, Prva obravnava, str. 77. 4 Pogodba sicer predvideva vračilo prejetih sredstev v primeru kršitev obveznosti o zaposlitvi, vendar pa natančneje ne določa, kršitev konkretno katerih obveznosti ima takšno posledico. 5 Prim. VSL Sodba II Cp 299/2019 z dne 29. 5. 2019. 6 VSRS Sodba II Ips 50/2019 z dne 19. 6. 2020. 7 Prav tam.