Jedro

Toženka ima široko polje diskrecije pri zaposlovanju vojakov tudi ob izteku njihovih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki je omejena zgolj s prepovedjo diskriminacije, saj iz drugega odstavka 92. člena ZObr jasno izhaja, da se pogodba "lahko podaljšuje". Tudi, če pa bi toženka prekoračila svojo diskrecijo, se zaradi tega ne more doseči sklenitev nove pogodbe.

Tudi, če pa bi tožnik uspel dokazati, da je bil neenako obravnavan, to ne bi predstavljalo relevantne podlage za ugoditev postavljenim (primarnemu in podrejenim) zahtevkom. Na podlagi trditev o diskriminaciji oziroma neenaki obravnavi bi bil upravičen le do odškodnine iz naslova kršitve prepovedi diskriminacije, ne more pa s tovrstnimi trditvami doseči ugotovitve, da je bilo prenehanje delovnega razmerja na podlagi poteka časa nezakonito oziroma neveljavno ali da je delovno razmerje transformiralo iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, niti zahtevati sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo v ministrstvu ali drugem državnem organu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 1. 8. 2011 nezakonito prenehala dne 4. 8. 2021 in da delovno razmerje še traja do konca koledarskega leta, v katerem tožnik izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, ter podredno na ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 1. 8. 2011 sklenjena nezakonito, zaradi česar se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi med tožnikom in toženko sklenjena za nedoločen čas in še vedno traja. Zavrnilo je reintegracijski in reparacijski zahtevek ter zahtevek za plačilo stroškov predhodnega postopka (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da delovno razmerje ni prenehalo, temveč še vedno traja; na reintegracijo in sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo v ministrstvu ali drugem državnem organu ter na plačilo reparacije (II. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bilo prenehanje delovnega razmerja dne 4. 8. 2021 neveljavno; da delovno razmerje ni prenehalo dne 4. 8. 2021, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi; na reintegracijo in plačilo reparacije in stroškov predhodnega postopka (III. izreka sodbe). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka sodbe).

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je toženka nezakonito uporabila svojo diskrecijsko pravico glede podaljšanja pogodbe o zaposlitvi. Ravnanje toženke je bilo v nasprotju z zakonodajo (drugi odstavek 92. člena ZObr), njenimi akti (npr. Obvezne usmeritve za vodenje kariernih poti vojaških oseb stalne sestave Slovenske vojske) in ustaljeno prakso (pogodba o zaposlitvi je bila v letu 2021 nesporno podaljšana kar 60 od 63 vojakov). Vztraja, da mu je s poznim poizvedovanjem občutno zmanjšala možnosti za uspešno razporeditev na ustrezno delo v ministrstvu ali drugem državnem organu. V kolikor bi toženka svojo zakonsko obveznost pravočasno in ustrezno izpolnila, mu delovno razmerje ne bi prenehalo. Ponavlja navedbe, da je šlo za očitno diskriminacijo, razlog pa je bil v njegovih prijavah zoper sodelavce in nadrejene ter v njegovem članstvu v sindikatu in aktivnem sodelovanju z njim. Mnenje, v katerem je omenjen njegov neprimeren odnos, je bilo izdelano zgolj in izključno za potrebe toženke glede prenehanja delovnega razmerja ter ne dokazuje neprimernega odnosa, drugih dokazov pa toženka ni predložila. Uveljavlja kršitev pravil postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, ker je sodišče prve stopnje dokaz z zaslišanjem prič dopustilo kljub temu, da je njegova izvedba zavlekla reševanje spora, saj je bil potreben dodaten narok za glavno obravnavo. Kot enega od razlogov za nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi je toženka navedla tudi tožnikovo odsotnost z dela v zadnjih treh letih, kar dodatno potrjuje navedbe o diskriminaciji. Nedopustna je neenaka obravnava glede na zdravstveno stanje. Do teh navedb se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, s čimer je storilo kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka neutemeljeno ni predložila vse listinske dokumentacije, kot ji je naložilo sodišče prve stopnje na naroku dne 11. 7. 2022. Ker kljub nepredložitvi dokumentacije, navedb tožnika o vsebini te dokumentacije ni štelo za dokazanih, je kršilo določbe pravdnega postopka, kršitev pa je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožbene zahtevke neutemeljeno zavrnilo, zaradi česar je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Svojo odločitev je utemeljilo z zadostnimi in jasnimi razlogi, v okviru katerih se je neposredno ali posredno opredelilo do vseh tožnikovih navedb, sodbo je mogoče preizkusiti, zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Sodišče prve stopnje z zaslišanjem priče A. A. in B. B. ni kršilo določbe 286. člena ZPP. Kot izhaja že iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je toženka sicer njuno zaslišanje res predlagala v peti pripravljalni vlogi, po zaključenem prvem naroku za glavno obravnavo, sodišče prve stopnje pa ju je zaslišalo na naslednjem razpisanem naroku. Pri tem pa je bistveno, da dopustitev navedenih dokazov ni zavlekla reševanja spora, glede na to, da je sodišče prve stopnje v vsakem primeru opravilo še en narok, na katerem je zaslišalo še druge priče, in ne zgolj teh dveh (tretji odstavek 286. člena ZPP).

6. Tožnik je bil zaposlen pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2011 od 3. 9. 2011 do 4. 8. 2021 na dolžnosti vojak. Toženka ga je z dopisom z dne 24. 3. 2021 obvestila, da mu pogodbe o zaposlitvi ne bo podaljšala in mu bo delovno razmerje z iztekom pogodbe o zaposlitvi prenehalo. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo zatrjevanju tožnika, da mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo in da je njegov zahtevek utemeljen iz razloga, ker je toženka svojo diskrecijsko pravico pri odločanju o podaljšanju pogodbe o zaposlitvi zlorabila in ga neenako obravnavala.

7. Zmotno je stališče tožnika, da ob njegovem izpolnjevanju vseh pogojev za poklicno opravljanje vojaške službe ter ob podani potrebi po enakem kadru ni bilo utemeljenega razloga za nepodaljšanje pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za določen čas. Toženka s tožnikom ni bila dolžna skleniti (nove) pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zato njeno ravnanje oziroma odločitev ni bila niti v nasprotju z zakonodajo niti z njenimi akti. Take obveznosti ji ne nalaga ne Zakon o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 103/04 s spremembami), ne Zakon o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 86/07 s spremembami) ali Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 s spremembami) oziroma Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 63/07 s spremembami). Skladno z ustaljeno sodno prakso,1 ki jo je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ima toženka dejansko široko polje diskrecije pri zaposlovanju vojakov tudi ob izteku njihovih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki je omejena zgolj s prepovedjo diskriminacije v smislu določb 6. člena ZDR-1, saj iz drugega odstavka 92. člena ZObr jasno izhaja, da se pogodba "lahko podaljšuje". Tudi, če pa bi toženka prekoračila svojo diskrecijo, pa se zaradi tega ne more doseči sklenitev nove pogodbe.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da ga je toženka pri odločitvi, da mu pogodbe o zaposlitvi ne podaljša, neenako obravnavala v primerjavi z drugimi pripadniki, in sicer zaradi njegovih prijav zoper svoje sodelavce in nadrejene, njegovega članstva v sindikatu ter aktivnega sodelovanja z njim. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka tožniku ni podaljšala pogodbe zaradi negativnega mnenja, ki je bil posledica izključno groženj tožnika z uporabo orožja, svojo odločitev s tem v zvezi pa je ustrezno pojasnilo v 15. in 16. točki obrazložitve sodbe. Tudi, če pa bi tožnik uspel dokazati, da je bil neenako obravnavan, to ne bi predstavljalo relevantne podlage za ugoditev postavljenim (primarnemu in podrejenim) zahtevkom. Na podlagi trditev o diskriminaciji oziroma neenaki obravnavi bi bil upravičen le do odškodnine iz naslova kršitve prepovedi diskriminacije (peti odstavek 200. člena ZDR-1), ne more pa s tovrstnimi trditvami doseči ugotovitve, da je bilo prenehanje delovnega razmerja na podlagi poteka časa nezakonito oziroma neveljavno ali da je delovno razmerje transformiralo iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, niti zahtevati sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo v ministrstvu ali drugem državnem organu.2 Pri urejanju delovnih razmerij velja pogodbena svoboda in se delodajalca ne more prisiliti, da z nekom sklene pogodbo o zaposlitvi. Toženka je s tem, ko s tožnikom ni sklenila nove pogodbe o zaposlitvi, ravnala v skladu s svojo diskrecijsko pravico oziroma pogodbeno avtonomijo. Na takšen zaključek ne more vplivati pritožbena navedba, da je bilo v obdobju pred potekom tožnikove pogodbe o zaposlitvi pri toženki na razpolago več zanj ustreznih formacijskih dolžnosti, kar naj bi izhajalo iz izpisa Sektorja za kadre.

9. Pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno izpovedi poveljnika A. A. in mnenja (B35), so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno ali ne. Sodišče prve stopnje je izpoved priče A. A. ocenilo za verodostojno, pritožbeno sodišče pa se strinja z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da ni verjetno, da bi si nadrejeni ali sodelavci izmislili grožnjo tožnika z uporabo orožja. Tudi, če se je kasneje izkazalo, da tožnik ni bil nevaren, pa je A. A. izrečene grožnje, glede na njihovo resnost, utemeljeno upošteval pri pripravi mnenja o podaljšanju pogodbe. Poleg tega so te pritožbene navedbe, glede na že pojasnjeno diskrecijsko pravico toženke, da se odloči s kom bo sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, tudi brezpredmetne. Vprašanje utemeljenosti negativnega mnenja bi bilo bistveno le, če bi tožnik uveljavljal sodno varstvo iz naslova odškodnine, zato sodišču prve stopnje niti ni bilo treba raziskovati dejanskega stanja glede neprimernega obnašanja in groženj tožnika o uporabi orožja ter se opredeljevati do zatrjevanih dejstev o tožnikovem zdravstvenem stanju kot enega od razlogov za ne podaljšanje pogodbe. Sodišče prve stopnje tako ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni posebej opredelilo oziroma ni navedlo razlogov o dejstvih, ki za ta spor niso odločilna (odsotnost zaradi bolniškega staleža v zadnjih treh letih).

10. Glede na zavzeto materialnopravno stališče o neobstoju dolžnosti toženke, da bi s tožnikom ob izteku pogodbe o zaposlitvi sklenila novo pogodbo, splošna praksa podaljševanja pogodb o zaposlitvi pri toženki, ne predstavlja pravno pomembnega dejstva za odločitev v tem sporu. Tožnik zato ne more uspeti niti z nadaljnjo pritožbeno navedbo, da je toženka v letu 2021 s 60 od 63 pripadnikov sklenila oziroma podaljšala pogodbo o zaposlitvi za določen čas.

11. Ni podlage za zaključek, da tožniku delovno razmerje ne bi prenehalo, če bi toženka svojo obveznost preverjanja možnosti podaljšanja pogodbe o zaposlitvi in iskanja drugega primernega delovnega mesta pravočasno in ustrezno izpolnila, kot zmotno meni pritožba. Sicer pa je sodišče prve stopnje tožnikov očitek poznega poizvedovanja, zaradi česar naj bi mu toženka občutno zmanjšala možnosti za njegovo uspešno razporeditev na ustrezno delo v ministrstvu ali drugem državnem organu, utemeljeno zavrnilo in pravilno presodilo, da je toženka zadostila svoji zakonski dolžnosti zagotovitve pravice do razporeditve na ustrezna dela v ministrstvu ali drugem državnem organu po tretjem odstavku 93. člena ZObr. Ugotovilo je, da je najprej opravila poizvedbe preko Službe za kadrovske zadeve Ministrstva za obrambo (dopis z dne 30. 3. 2021, priloga B8), nato pa tudi preko objave v času od 23. 6. 2021 do 23. 7. 2021 na internem trgu dela v okviru Ministrstva za javno upravo (dopis z dne 22. 6. 2021, Priloga B9). Navedena zakonska določba pa niti ne določa, v kakšnem roku mora toženka začeti s poizvedovanjem in iskanjem ustreznega delovnega mesta za pripadnika, temveč ji nalaga le rok za pisno ponudbo razporeditve na ustrezno delovno mesto. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da ob ugotovitvi, da ni bilo potreb za razporeditev oziroma premestitev tožnika na delovno mesto, ki bi ustrezalo njegovi stopnji izobrazbe in delovnim izkušnjam, toženka tožnika ni mogla razporediti oziroma mu ponuditi razporeditve na ustrezna dela v ministrstvu ali drugem državnem organu.

12. Tožnik v pritožbi pavšalno uveljavlja obstoj relativne kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje v posledici nepredložitve vse listinske dokumentacije v skladu z 227. členom ZPP ni štelo, da je njena vsebina taka, kot jo je zatrjeval tožnik. Tožnik v pritožbi ne pojasni predložitev katere listinske dokumentacije je sodišče na naroku dne 11. 7. 2022 naložilo toženki, kaj je zatrjeval, da iz te dokumentacije izhaja in kako je slednje vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe, čeprav je na njemu dolžnost utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP).3 Ker pritožba v tem delu nima utemeljitve, se je ne da preizkusiti.

13. Tožniku je dopustno prenehalo delovno razmerje s potekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas (79. člen ZDR-1), zato je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek, vključno s podrednimi zahtevki, utemeljeno zavrnilo.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prim. odločbe opr. št. VIII Ips 35/2015, VIII Ips 90/2011, VIII Ips 539/2007, VIII Ips 68/2008, VIII Ips 86/2008, Pdp 19/2020. 2 Prim. odločbi Pdp 75/2013 in Pdp 19/2020. 3 Prim. odločbo III Ips 139/2005.