Jedro

Gre za civilni spor med dvema sosednjima lastnikoma nepremičnin, pri čemer eden drugega (toženec tožnika) ovira v normalni uporabi lastne nepremičnine s tem, da mu onemogoča vzdrževanje vodovodnih cevi za dobavo vode na njegovo nepremičnino, mu odreka možnost pridobitve lastnega vodovodnega priključka na način, kot zatrjuje tožnik (ki se šteje za resničen) ter ga postavlja v dolžniški položaj nasproti dobavitelju vode tudi za del, ki jo porabi toženec. Iz navedenega sledi, da je tožnikov zahtevek sklepčen (čeprav bi se lahko pravnega reševanja nastale situacije lahko lotil tudi na drug način), ni pa tudi dvoma, da ima tožnik za tožbo pravni interes, ki se pri dajatvenih zahtevkih tako ali tako domneva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da v roku 15 dni pri podjetju V. d. o. o. evidentira spremembe in prevzame lastništvo ter plačevanje vodnega priključka - odjemno mesto 0000, vodomer DN, ker bo sicer njegovo soglasje nadomestila ta sodba.

2. Toženec se je proti zamudni sodbi pritožil. Meni, da sodišče sploh ni pristojno za odločanje o takšnem zahtevku, ker naj bi šlo za upravno zadevo. Nadalje meni, da je tožba nesklepčna in da sodišče ni navedlo pravne podlage za prisojeno obveznost. Meni, da je zahtevek neizvršljiv in da tožnik nima pravnega interesa v tej zadevi. Navaja, da vodovodni priključek ni ne stvar ne obligacijska pravica. Predlaga razveljavitev sodbe in zavrženje tožbe ter zahteva povračilo pritožbenih stroškov.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili v obravnavanem primeru podani vsi pogoji, ki jih 1. odst. 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za izdajo zamudne sodbe zahteva: pravilna vročitev tožbe tožencu, odsotnost odgovora na tožbo, sklepčnost tožbe, to, da dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik oziroma s splošno znanimi dejstvi, in ne gre tudi za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko je zamudno sodbo izdalo in v celoti ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku.

6. Izdaja zamudne sodbe temelji na domnevi, da so dejstva, ki jih tožeča stranka v tožbi navaja, resnična, ker jih tožena stranka ni prerekala. V konkretni zadevi to pomeni, da je tožnikov objekt na njegovi nepremičnini na naslovu X1 priključen na javni vodovod preko internega vodovoda na vodovodnem priključku toženčevega objekta na naslovu X2 na nepremičnini slednjega. Tožnik sedaj plačuje celotno porabo vode za oba objekta, stroškov mu toženec ne povrne, poleg tega tožnik ne more vzdrževati cevi, ker nima soglasja oz. služnostne pravice. Tožnik si ne more urediti lastnega priključka, dokler toženec ne prevzame plačevanja obveznosti pri JP V. iz obstoječega priključka, česar brez razloga noče storiti. Situacija izvira iz nekdaj enotnega lastništva ene parcele, ki se je razdelila v dve sosednji, ki je vsaka dobila svojega lastnika, vodovodni priključek pa je ostal en sam. V ozir je treba poleg tega vzeti še splošno znano dejstvo, da vsak objekt za normalno uporabo potrebuje vodo iz vodovodnega omrežja.

7. Iz povedanega izhaja, da gre za civilni spor med dvema sosednjima lastnikoma nepremičnin, pri čemer eden drugega (toženec tožnika) ovira v normalni uporabi lastne nepremičnine s tem, da mu onemogoča vzdrževanje vodovodnih cevi za dobavo vode na njegovo nepremičnino, mu odreka možnost pridobitve lastnega vodovodnega priključka na način, kot zatrjuje tožnik (ki se šteje za resničen) ter ga postavlja v dolžniški položaj nasproti dobavitelju vode tudi za del, ki jo porabi toženec.

8. Iz navedenega sledi, da je tožnikov zahtevek sklepčen (čeprav bi se lahko pravnega reševanja nastale situacije lahko lotil tudi na drug način), ni pa tudi dvoma, da ima tožnik za tožbo pravni interes, ki se pri dajatvenih zahtevkih tako ali tako domneva.

9. Pravne podlage za prisojeno obveznost sodišče prve stopnje res ni navedlo, pritožbeno sodišče pa jo vidi v 2. odst. 133. čl. Obligacijskega zakonika (Zahteva, da se odstrani škodna nevarnost) ter v 1. odst. 99. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ; zaščita pred vznemirjanjem) v povezavi z 8. in 12. čl. SPZ (Povezanost zemljišča in objekta in prepoved zlorabe).

10. Pritožba je zato neutemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je to na podlagi 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo, izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi stroške, ki so mu s tem nastali (1. odst. 154. čl. ZPP).